Življenje

Pet besed, ki hromijo in ubijajo

Pet besed, ki hromijo in ubijajo

Paulo Coelho je nekoč zapisal, da je človek izmed vseh sredstev za uničenje, ki jih je lahko izumil, izumil tudi tisto, ki je najmočnejše in najbolj uničujoče – to je bila beseda.

1. “NE!”
Beseda, ki nam je vedno za petami, ki jo imamo prepogosto na koncu jezika. “Ne!” Že v otroštvu smo jo spoznali prav vsi. Slišali smo jo, videli in občutili. Zažrla se nam je v podzavest, postala je jedro naših prepričanj, vodilo naših misli in polnilo naših duš. Slavili smo jo na oltarju in pili njene sokove, vdihovali njene strupene hlape in ji priznali vladavino. Naučili smo se biti ponižni in pokorni.

In njena filozofija je ustavila naše sanje, dozorele ideje, prekrižala potovanja še preden so se začela, preprečila načrte in razvrednotila veličino našega bivanja. Umorila je priložnost in pokopala možnost, secirala upanje v prafaktorje. Mumificirala je naše sanje in upanje, da postala sta živa mrtveca večnega mrtvila. In zakaj jo še vedno tako prepogosto uporabljamo – pri svojih otrocih, sodelavcih, partnerju, sebi? Zakaj še vedno zastrupljamo misli s ponavljajočim se “ne” do točke zasičenosti, kjer beseda “da” preprosto ne najde več prostora?

Nič več! Naučimo se ustvarjati priložnosti in reči “da”! In poplava “da-jev” bo prevladala nad vedno prvo “ne” dokler “ne” ne bo postal le oddaljen, komaj slišen javk, ki ga še prepoznamo v glasnem odmevu naših “da-jev”.

2. “POČAKAJ!”
Odloži. Ne še. Preloži. Prestavi. Čas pa nam pravi naj ne čakamo. Okoliščine niso primerne za čakanje. Moramo biti prepričani in pripravljeni. Kaj bo, če ne bomo pripravljeni? Kaj bo, če se motimo? Tudi taka vprašanja si zaslužijo našo pozornost. Vendar samo takrat, ko jih ne razpihuje neutemeljen strah. Sanje so odrinjene na rob, za železne rešetke uporabnosti in previdnosti. Cilji dobijo oznako “odloženo za nedoločen čas”. Možnosti se posušijo in padejo na neplodna tla, kjer zgnijejo še preden so preizkušene ali doživete.

“Počakaj” je velikokrat “ne” v preobleki. Njena ponavljajoča mantra je “stop” in “ne še”. Z njo doseže, da se ideje, načrti in cilji prekucnejo iz razmajane skale v prepad večnosti, čeprav je mantri včasih dodana tudi mehkejša oblika,kot na primer besedi “mogoče” in “kasneje”.
“Počakaj” je trajno ponavljajoče dejanje izogibanja in nazadovanja. Lahko ga enačimo s skrivanjem za izgovori. Nove ideje postavlja na tanek led, nove izzive na razbeljeno žerjavico in skriva nove zamisli pod debelo plastjo prahu. Načrte za prihodnost spreminja v obžalovanje preteklosti. Cesta po kateri smo se peljali le nekajkrat, se spremeni v cesto, ki je ne poznamo. Možnosti so zavržene in zanemarjene.

In to je črna napoved za vse nas. Zato je čas, da se čakanje spremeni v delovanje. Da peljemo svoja življenja iz garažnih hiš na avtoceste življenja in pritisnemo na plin. V prtljažnik naložimo motivacijo in zaupanje. Osvobodimo se verig, ki nam jih vsiljuje “počakaj”!

3. “PRENEHAJ”
Ta beseda predaje leži v vsakem od nas. Začete sanje in projekti propadejo, mi pa postanemo žrtve te besede. Zavese so na polovico dvignjene, potovanje se je začelo, ko si v podzavesti začnemo ponavljati, da nismo dovolj dobri za nastop pred množico ali da si ne zaslužimo potovanja, ker se nismo dovolj trudili. Skrbijo nas spodrsljaji in neuspeh. Prenehamo še preden nam lahko uspe samo zato, da bi se izognili srečanju z našimi strahovi. Možnosti in priložnosti se zadušijo, ker se sprijaznimo z nečim razumnejšim, lažjim, bledim in tistim kar je bližje množici.

In zato prenehamo plezati na vrh že takrat,ko smo šele na pol poti, zato povemo zgodbe samo do polovice, napišemo samo nekaj poglavij knjige, svoj značaj izoblikujemo samo do tiste mere, da je sprejemljiv za druge, površno okusimo srečo, odpustimo samo zato, da se strasti poležejo, sanjamo samo do vrha nebotičnika in životarimo. Odločimo se in prenehajmo z “prenehaj” in začnimo z akcijo. Bodimo pripravljeni na urejanje in izboljševanje, prilagoditev in spreminjanje poti po potrebi. Strahovom porežimo krila in jim ne dopustimo, da nam vzamejo sanje.

4. “PREVIDNO”
Počasneje. Pazi! Skloni se. Umakni se. Ne teci! Ne plezaj! Poškodoval se bo! Bodi previden! Pazi nase! Vse to so sinonimi za previdnost ob morebitnem spodrsljaju in straho-napoved prihodnosti pred neznanim. Beseda “previdno” nas umešča v skrbno varovano celico umetnega okolja in nam ponuja omejene možnosti bivanja. In tako čakamo, gledamo zdaj tja, zdaj sem, preverjamo in analiziramo. Včasih smo s tem tako zaposleni, da se naša mladost neslišno postara v zlata leta, ko nam ostane samo še obžalovanje za neizpolnjenimi načrti in zgrešenimi priložnostmi.

Previdnost nas uspava kot pesem morskih siren, postanemo zaspani in apatični. V zamegljeni realnosti previdnega življenja se vrtimo na vrtiljaku in se ustavimo nekje v zraku, še preden se vožnja konča. In tako hermetično zaprti previdno poplesavamo vsak v svojem milnem mehurčku in zadovoljni vzdihujemo ob dejstvu, da smo tu vsaj varni …za zdaj.

5. “NE (Z)MOREM”
Ne morem. Ne moreš. Ne da se. Tega nihče ne (z)more. Nemogoče je! Kdo pa misliš da si? To je nedosegljivo in preveč tvegano. Nimam energije. Izgovori, ki jih imamo vedno pri roki. Izgovori, ki nam jih ponujajo drugi. Nismo dovolj pametni za odgovorno delo, dovolj prilagodljivi za politično stranko …in tako se sčasoma nehamo truditi in si priznamo, da ne (z)moremo. Konec koncev saj so tu tisti, ki to (z)morejo.

Ujeti smo v tok življenja, ne (z)moremo splezati na breg, ne (z)moremo se predati toku in odplavati proti priložnostim. Ne (z)moremo biti inovativni, ne (z)moremo se učiti in raziskovati, ne (z)moremo ustvarjati, ne (z)moremo se odločiti. (Z)moremo pa postati žrtve moči in vztrajnosti naših strahov. Urok izgovorov,cepetanja na mestu in prisilnega odrekanja možnostim, ki se nam ponujajo. Vse to (z)moremo. Beseda “ne (z)morem” nas zamrzne v stanju popolne nemoči. Korak nazaj in priznanje je tedaj najboljša izbira. Pa je res?

Ne! Črtaj to besedo iz svojega besednega zaklada in jo pretvori v (Z)MOREM! In tu se začne čarovnija spreminjanja. Zmoreš in boš zmogel. Zmorem, bom, vse je mogoče in dosegljivo, zaupam si in vem da sem sposoben …naj te besede postanejo naša prva izbira in napolnijo srce, misli in dušo vsakega od nas. Ker (z)moremo!

Besede so kot kopirni stroj. Naredijo točno tisto kar damo pod pokrov. Besede, ki jih nenehno uporabljamo postanejo naša resničnost. Negativne besede imajo negativne rezultate. Omejujoče besede postavljajo okvire in nas omejujejo. Besede strahu nas zakrčijo. Besede poguma nas dvignejo in spodbudijo. Motivacijske besede nas motivirajo. Besede ljubezni nas navdihnejo. Prijazne besede v nas prebudijo sočutje in prijaznost. Zato modro izbiraj svoje besede. Predelaj jih v besede, ki osvobajajo namesto omejujejo, ki dvignejo namesto pogubijo, ki gradijo namesto rušijo.

Nastja

Revolucija 2013.  0, 1, 2, 3 ……..si pripravljen?

Revolucija 2013. 0, 1, 2, 3 ……..si pripravljen?

Večina novoletnih zaobljub ostane samo pri besedah. Verjetno si že kdaj poskusil s kakšno in si obljubil, da jo uresničiš. Začnemo polni energije in zagnanosti, odločeni, da dokončno nekaj spremenimo. Po nekaj tednih te energije zmanjka, zaobljube zbledijo in spet smo sužnji starih navad.

Pozitivne spremembe se navadno ne uvedejo z novoletno zaobljubo zadnjega decembrskega večera in kozarčkom penine. Začnejo se z notranjo revolucijo. Revolucijo v tebi. Revolucijo v meni.

Vendar pa taka notranja revolucija zahteva proaktivno ali vzgibno delovanje. Potrebuje tebe in mene, da narediva premik. Premik v načinu razmišljanja, obnašanja, komunikaciji z drugimi, predvidevanjih in odločitvah. In ta premik mora biti podkrepljen z zadostno mero motivacije in želje po učenju, po iskanju informacij in seveda veliko željo po spremembi. Vse to je potrebno, če si želimo otipljivih rezultatov.

Velika želja, ljubiteljski pristop in razglabljanje s prijatelji o spremembah, ki si jih želimo, to žal ne bo dovolj. Če si resnično želimo spremembe, je potrebno vzpostaviti popolno notranjo anarhijo, kar dobesedno pomeni brezvladje. S prestola je potrebno odnesti tistega, ki nam vsak dan narekuje kako bomo delovali in postaviti na prestol novega vodjo, ki bo uvedel tiste spremembe, ki si jih želimo. Vendar pa menjava oblasti navadno ne mine brez revolucije.

Torej, si letos pripravljen na revolucijo? Mogoče za začetek premisli o naslednjem;

→ Kdo želim biti?
→ Kako želim živeti?
→ Kakšno sled želim pustiti na svetu?

Za trenutek pretrgaj vse čustvene vezi s svojim življenjem. Priznaj si, da se mogoče motiš glede nekaterih prepričanj in občutkov. Motiti se je človeško. Prelevi se v borca za spremembe. Verjemi vase.

Mogoče te naslednje točke spodbudijo k dodatnemu razmišljanju. K razmišljanju, kako zanetiti pravo revolucijo in zmagati.

  1. Preglej svoj operacijski sistem. Analiziraj področje duhovnosti, politične pripadnosti, medsebojnih odnosov in partnerstva, navad, življenjskega sloga. Si vse kar zadeva prej našteto podedoval od svojih staršev? Ali so bile odločitve res samo tvoje?
  2. Spopadi se z vsemi strahovi. Resnično potrebuješ te strahove v svojem življenju? Ali obstaja utemeljen razlog, da strahovom dovoliš bivati v bližini?
  3. Osredotoči se na vse svoje občutke. Si večino časa depresiven in prestrašen, nezadovoljen, jezen? Je tvoje življenje brezupno?Ali le dolgočasno in brez pravega navdiha? Kaj je vzrok, da je temu tako?
  4. Izprašaj se o svojih dolgoletnih prepričanjih, ki jih imaš o sebi. Kakšne zgodbice si že vse življenje pripoveduješ o sebi, o tem kaj zmoreš in kje so tvoje meje? Koliko resnice je v njih?
  5. Nauči se novih tehnik, ki ti bodo v pomoč pri spremembah. Vadi nove načine spoprijemanja s strahovi in nadomesti svoje razmišljanje s pozitivnimi resnicami in uporabnimi dejanji.
  6. Če sam ne zmoreš, poišči pomoč. Naj te ne bo sram priznati, da ti trenutno čustveno stanje ne omogoča napada brez pomoči strokovnjaka ali svetovalca.
  7. Spremeni mnenje o sebi. Dolga leta si bil prepričan, da si tak kot ti pravi okolica. Si se kdaj vprašal ali si to res ti? Nauči se soočiti s predvidevanji in na novo zaženi modul samozavest. Zaupaj vase.
  8. Preuči področje medsebojnih odnosov z bližnjimi. Poišči nesoglasja in neuporabne metode in jih skrbno analiziraj. Si opazil kakšne ponavljajoče vzorce v svojem vedenju? Kakšne besede uporabljaš pri pogovoru s svojimi ljubljenimi? Sprejemaš vedenje ljudi okrog sebe ali jih želiš spremeniti v bolj ustrezne?
  9. Pouči se o “zdravem čustvenem razmerju”. Preberi kaj na temo čustvene inteligence in zrelih metodah v partnerstvu. Povabi partnerja, ženo/moža, otroke, da se učijo skupaj s teboj. Novosti vpelji v življenje in jih skrbno vadi vsak dan.
  10. Sprejmi svojo ranljivost. So področja kjer se počutiš še posebno ranljiv in nesiguren. Dopusti si biti nepopoln in edinstven. Ne skrivaj se za zidovi lažnega poguma.
  11. Ponovno definiraj svoje dojemanje prav/narobe, sprejemljivo nesprejemljivo. Stopi iz območja sivine in se prepusti intelektualni in čustveni gibčnosti, sočutju in dobri presoji.
  12. Razjasni si pojem “uspeh”. Kaj zate pomeni uspeh? Večino življenja se podimo za napačnimi sanjami, zapravljamo čas z razno raznimi aktivnostmi ali zapravljamo denar za kratkotrajna zadovoljstva. Začni vlagati energijo v pomembne stvari in opusti stare in neučinkovite razvade.
  13. Poskrbi za zdravje. Jej zdravo in bodi fizično aktiven vsak dan vsaj pol ure. Dobra kondicija in zdravo telo sta pomembna za izvedbo revolucije.
  14. Vpelji nove navade. Nauči se meditacije, začni s tekom, postani dejaven v kakšnem društvu, nauči se novega jezika. Bodi v pogonu.
  15. Poenostavi življenje. Iz vsakodnevnega urnika izbriši vse nepotrebne in nekoristne opravke, ne zapravljaj časa z ljudmi, ki ti kradejo energijo. Manj je več.
  16. Reci zbogom preteklosti. Ne premlevaj dogodkov iz preteklosti. Ne analiziraj let, ki si jih morda zapravil v brezupnem iskanju sreče. Ne jezi se, ker nekdaj nisi bil sposoben ljubiti. Sprijazni se in pojdi naprej.
  17. Razdajaj se. Nauči se biti v pomoč drugim. Naj bodo to starši, otroci, sosedje ali neznanec v stiski. Mogoče najdeš v tem pomen in namen.
  18. Pospravi dom. Nekdaj uporabni in danes neuporabni krami, ki se je nabirala v tvojem domu, je odzvonilo. Podari stvari, ki jih ne potrebuješ več. Razveseli brezdomca z oblekami, ki že več sezon čakajo v omari. Oddaj pohištvo, ki čepi v kotu garaže in propada. Mogoče ga kdo potrebuje. Naredi prostor novemu.
  19. Rasti. Poveži se z modrostjo, naravo, Bogom ali neskončnim vesoljem. Pojdi in se ne boj. Išči. Tvegaj. Bodi radoveden in odprt.
  20. Poišči strast in se ji predaj. Vse kar počneš delaj s strastjo in navdušenjem otroka. Opravljaj stvari, ki te veselijo. To te bo prebudilo in ti dalo energije za NOVO ŽIVLJENJE. Za življenje po revoluciji.

Nastja

Prijatelj, kako globoko seže najina ljubezen?

Prijatelj, kako globoko seže najina ljubezen?

Skozi življenje potujemo ob spremstvu različnih oseb. Z njimi ustvarjamo odnose, ki vedno temeljijo na ljubezni ali primanjkljaju le-te. Na osnovi odnosov prevzamejo osebe različne vloge. Ugotavljam, da se pri tistih odnosih, ki temeljijo na ljubezni, vedno vzpostavi ena osnovna vloga – vloga prijatelja.

Od začetka svojega življenja pa vse do zadnjih dni imamo svobodno voljo, da si sami izbiramo prijatelje. Tako sta prvi dve osebi, ki sem si ju v življenju izbrala za prijatelja, moja starša. Mati mi je pokazala, kaj pomeni pravi prijatelj. Pridobila si je moje zaupanje, da sem z njo varna. Pokazala mi je, da me sprejema takšno kot sem in da mi bo vedno stala ob strani. S tem je postala moja najboljša prijateljica in šele nekaj mesecev za tem sem priučeno izgovorila besedo “mama”.

Oče mi je skozi brezskrbno igro pokazal, kako se do prijateljev obnašati, in še danes nosim s sabo tako pozitivne kot nekatere negativne miselne vzorce v odnosih z njimi. V mojih nadaljnjih korakih skozi življenje sem ustvarjala številna prijateljstva, s katerimi sem skušala ugotoviti negativne vzorce in jih odpraviti ter ojačati tiste pozitivne. Skozi igro. Skozi skupno učenje.

Skozi številne kave, ob katerih smo delili tako majhne kot najpomembnejše izkušnje in iz njih pridobljena spoznanja. Pravi prijatelji so me vedno opozorili na napake in mi ponudili nasvet, vendar nikoli niso zahtevali, da delujem po njihovih pravilih. Kadar se je šlo zame, so mi prepustili odločitev.

Prišli so tudi trenutki, ko smo se odločali za skupne cilje. Tako sem se naučila predstaviti svoje stališče in sprejeti stališče drugega. S tem so mi prijatelji pokazali pomembnost ustvarjanja skupnih dogovorov. Tako je naša ljubezen cvetela in se s vsako izkušnja poglobila – pa če je bila pozitivna ali negativna.

Pripravili so me na naslednji pomeamben odnos v življenju – na partnerja. Ta nam navadno nosi kjučne lekcije. Take, ki jih sprva težko sprejmemo. Mogoče je prav zato pomembno, da se imamo s partnerjem v prvih mesecih neverjetno čudovito. Kot bi bili v nebesih! Zaljubimo se. A kmalu se zavemo, da to ni dovolj! Če nismo že prej vzpostavili odnos prijateljstva, ga začnemo pogrešati. Šele, ko se dva začneta dogovarjati za skupne cilje, lahko postane zveza popolna. Če se to ne zgodi, tudi najbolj romantična ljubezen kmalu propade. Ko partnerja ujameta ravnotežje prijateljstva, ljubezni ni nikoli preveč ali premalo, saj takrat oba ljubita enako.

Nenazadnje mi vsi ti odnosi pomagajo spoznavati svojo najglobljo prijateljico. Ta je prav ves čas z mano – ob največjih dosežkih in najbolj temačnih čustvih. Izpostavlja mi dvome in strahove. Vedno znova me opozarja na preslišane pomanjkljivosti. Kar je še bolj pomembno, pomaga mi jih odpravljati. Prav zato moja ljubezen do nje sega globoko in vsak dan globlje! Tudi ti imaš tega prijatelja. Vprašaj se, kako globoko seže tvoja ljubezen. Kajti, kolikor ljubiš prav tega, toliko lahko ljubiš vse ostale.

Prijatelji pridejo in grejo. Do tistega trenutka, ko bom jaz prehodila svojo pot in morala oditi, bom s vsakim gradila na najgloblji ljubezeni, ki jo premorem! Hvala vam, da potujete z mano!

Hejdi Martinšek

Zaljubi se v življenje!

Zaljubi se v življenje!

“Ko se zaljubiš v življenje, izginejo vse omejitve. Omejitve kot so denar, problemi z zdravjem, pomanjkanje sreče in pravih priložnosti. Izginejo omejitve v uživanju ljubečega odnosa s partnerjem.” (R.B)

Preden sem se zaljubila v življenje sem bila prepričana, da bom uspela, če se bom borila proti stvarem, ki jih preprosto ne maram, ki mi niso všeč. Če se bom znebila vsega tega, mi bo ostalo samo tisto kar imam rada in moje življenje bo postalo pravljica. A res?

Včasih sem zapravila ure s preštevanjem nepravičnosti, ki so se mi zgodile, zapisovanjem dogodkov, ki so mi naredili krivico. Pozornost sem posvečala tistim stvarem in občutkom, ki sem jih sovražila. Sončne popoldneve in dragoceno energijo sem zamenjala za tuhtanje o nepravičnem življenju, ki mi je bilo dano.

In danes sem hvaležna, da sem spoznala svojo veliko napako. Ničesar se ne moremo znebiti. Vse kar nas obdaja je lepo, čudovito in dovršeno, pa naj se sliši še tako ironično. In dejstvo je, ko se osredotočimo na stvari, ki jih imamo radi, jih nevede prikličemo k sebi.

Kako se torej zaljubiti v življenje?

 Osredotoči se na stvari, ki jih imaš rad
Vsi podcenjujemo moč svojih misli. Misli dobre misli in dobil jih boš. Ko se odločimo in v svojem razmišljanju preklopimo na tisto, kar imamo radi kaj kmalu dojamemo, da smo resnično začeli spreminjati svoje življenje. V vsakem trenutku lahko najdemo tisto kar ljubimo. Ampak kdo bo potem poskrbel za vse tiste stvari, ki jih ne maramo? Kdo bo pazil na njih, medtem, ko bomo mi osredotočeni samo na tisto, kar imamo radi?

Dokazano je, da slabe priložnosti, negativni ljudje in neprijetnosti začnejo bledeti in dejansko izginjati, ko mislimo tiste misli, ki nas navdajajo s pozitivno energijo in pravimi občutki. In ne samo to. Spoznavamo vedno nove in nove stvari, ki jih imamo radi. Ustavimo se in občudujemo tudi sosedove vrtnice.

 Ne misli na stvari, ki jih ne maraš
Preveč energije in moči porabimo za stvari, ki jih ne maramo. Govorimo in razglabljamo in se pritožujemo in na koncu razočarani ugotovimo, da je s svetom nekaj narobe, ne pa z nami. Naše misli vsem tem negativnim stvarem dajejo neskončno moč in nas hkrati oropajo dragocenega časa, ki bi ga lahko porabili za ustvarjanje čudovitih stvari. Kot je Mati Tereza nekoč dejala, ko so jo vprašali, zakaj se ne udeležuje shodov proti vojni. Rekla jim je: “Ko boste organizirali proteste za mir zagotovo pridem.”

 Zavedaj se, da vidiš zgolj in samo tisto kar misliš, da vidiš
Vse kar smo je rezultat naših misli, je ugotovil Buda. Vidimo le tisto kar mislimo. Svet je hologram – tridimenzionalna predstava naših misli. Spremenimo ga lahko v vsakem trenutku. Ja seveda?! Kako je mogoče spremeniti življenje v katerem živimo, če lahko spreminjamo in kontroliramo le naša čustva? Življenje, ki ga večina ljudi živi je ena sama bitka, kup nesrečnih dogodkov in frustracij, ki jih tu in tam prekine kratko obdobje sreče, uspeha in zadovoljstva.

Dokler se ne odločimo bodo ta obdobja kratka. Potem si bomo želeli več časa polnega sreče in zadovoljstva. Svoje misli moramo namenoma usmeriti v ta obdobja v katerih se počutimo odlično, v katerih je skoraj vse popolno in če bomo dovolj vztrajni, bodo čez čas prevladala.

 Zaljubi se v stvari za katere si mislil, da je to nemogoče
Na prvi pogled se zdi kot zanimiv izziv, potem pa postane ena izmed najslajših stvari v življenju. Košček, ki ga je enostavno vzljubiti se skriva v vsaki stvari, v vsakem bitju. Samo poiskati ga je potrebno, saj se le-ti navadno skrivajo tam, kjer jih najmanj pričakujemo.

Stvari, ki se jim upiramo, ljudi, ki se jim izogibamo, to v resnici predstavlja pot, ki jo moramo v tem življenju prehoditi. Kadar se soočimo z neprijetnimi občutki na tej poti, se moramo zavedati, da nas nekje čaka nekaj lepega in prijetnega. Ko se bomo nehali upirati, bo bolečina izginila.

♥ Največ pozornosti nameni tistim stvarem, ki ti pomenijo največ
Prevečkrat posvečamo veliko pozornosti stvarem, ki si je sploh ne zaslužijo. Ki v našem življenju nimajo velikega ali sploh nikakršnega pomena. Tisto čemur posvečamo svoje misli in pozornost vzhaja kot hlebec kruha. Pozornost je torej kot kocka kvasa, ki jo postavimo v središče naših misli in pustimo, da se napihne in napolni naše celotno bitje. Naj kreativne, pozitivne in ljubeče misli postanejo center naše pozornosti.

Rada imam način s katerim me življenje podpira. Rada imam čarovnijo v vsakem trenutku. Ljubim ljudi, ki mi jih na pot postavlja življenje. Ljubim ta nevidni tok veličastne energije, ki mi dovoljuje, da ljubim več, dobim več in dajem več. Ko sem resnično osredotočena na stvari in vsa živa bitja v svojem življenju, se moje življenje spreminja v čudež.

Nastja

Želim si

Želim si

♥ Želim videti svet. Videti svet skozi oči ljubezni. Videti duše, ki poplesavajo v ritmu svojega poslanstva. Želim verjeti, da ima vsako bitje namen in ta namen ni obsojanje drugih. Brez skrbi. Jih videti obsijane in lesketajoče, posute s prahom božanskega, kako brezskrbno uživajo v tej zemeljski avanturi.

♥ Želim vstopiti v izkušnjo odgovornosti. Zaradi sebe, zaradi moje izkušnje. Vedoč, da sem ustvarjalec svojih sanj in priložnosti. Moje življenje. Moj svet. Nuditi vsem, ki jih srečam spoštovanje in ljubezen. Potem si bomo odpustili napake in zgladili nesoglasja. Skupaj bomo eno.

♥ Želim občutiti resnično ljubezen. V očeh vsakega bitja, ki ga srečam. V svojih temnih očeh. Naj se srečam z zrcalom resnice. Čudeža. Prijaznosti. Sočutja. Naj postane to pogon današnjega dne, pogon mojega življenja. Želim si jezditi na veličastnem valu, nad menoj naj plahutajo le čudeži življenja. Zavedam se, da je vse kar mi pride nasproti darilo, darilo neskončne ljubezni.

♥ Želim izkusiti globoko in enkratno povezanost. Da prepoznam strahove, preberem zgodbe o razdvojenosti in se prepustim resnici enega. Sorodna duša, prijatelj, ljubimec … brezpogojna predanost, povezanost in ljubezen.

♥ Želim zaupati. Vedeti, da sem varna. Želim le ljubeč dotik neskončne ljubezni, ki ga lahko delim naprej. Brez zadržkov. In lahko zaupam, da bodo vsi storili enako.

♥ Želim odpustiti. Odpustiti sebi in drugim. Želim se predati skrivnosti in priznati, da ne vem, kaj je namen naslednjega trenutka. Nič več ne želim pisati zgodbic o stvareh, ki jih ne morem razumeti. Odpustiti in stopiti v svobodo.

♥ Želim okusiti nagrado. Spoznati vso veličino moči vesolja. Pa naj bo to videnje ali resnica. Lebdeti in občudovati lepoto, ki me obdaja. Želim biti slišana. In ljubljena. Svojemu bivanju želim dati pravi namen.

Nastja

 

Mame in Murphijev zakon

Mame in Murphijev zakon

♥ Če bom oblečena v črno, bo hčerki sigurno curljalo iz noska

♥ Če bom oblečena v belo, mi bo hči na ovratnik prilepila čokoladen poljubček

♥ Ko ji bom zamenjala pleničko, se bo z največjim veseljem spet takoj pokakala

♥ Ko bom počistila tla, bo hči po vsej verjetnosti raztresla vrečko čipsa

♥ Če bom obula čiste nogavice, bom sigurno stopila v lužo po tleh politega soka

♥ Ko bom uporabila neprimerno besedo, jo bo hči ponavljala v nedogled

♥ Ko bom utrujena, ona ne bo

♥ Če bo vse kazalo na popolnost bo uredila, da se trend obrne

♥ Ko načrtujem pomemben dogodek bo poskrbela, da ga bom nehote pozabila

♥ In ker jo imam brezpogojno rada, vidim v zgoraj naštetem le malenkosti, ki popestrijo moj
vsakdan

Nastja

Dobrodošel v človeški družbi

Dobrodošel v človeški družbi

Če si tih in ne siliš v ospredje te označijo za čudaka. Če si glasen in si rad v ospredju, te opredelijo kot iskalca pozornosti.

Če poveš kaj lepega in pomembnega o sebi si egoist in samovšečnež. Če tega ne storiš pravijo, da s svojim obnašanjem druge prosiš za komplimente in pohvale.

Če slediš modnim smernicam si dolgočasen. Če se oblačiš drugače kot množica, si čuden in brez smisla za modo.

Če nimaš spolnih odnosov pred osemnajstim letom je nekaj narobe s tabo. Če jih imaš te označijo za “lahko”.

Če si debel je tvoj smisel življenja hrana in neprestano basanje z njo. Če si suh verjetno bolehaš za bulimijo ali anoreksijo.

Če opraviš vse delo, ki ti je naloženo, si “grebator”. Če pa naloženega dela ne opraviš si proglašen za nesposobneža.

Ne glede na to kako zelo se trudim, da bi ugajala, dosegala standarde današnje družbe, da bi se zlila z množico, vedno me bodo ocenjevali; kaj imam oblečeno, kakšen avto vozim, kakšno glasbo poslušam, kako se obnašam, s kom se družim. Ocenjevali bodo vsako mojo najmanjšo osebnostno pomanjkljivost.

Vendar se ne bom obremenjevala z njihovimi ugotovitvami. Pravzaprav me bodo te zelo zabavale in mi polepšale vsakdanje bivanje v človeški družbi.

Dobrodošel tudi ti!

Nastja

Izbira

Izbira

Občutek, ko se resnično zaveš, da je vse, kar se dogaja, popolnoma prav in v skladu z božanskim načrtom, je neopisljiv. Govorim o občutku, ki ga začutiš znotraj sebe, ne glede na viharje, ki jih poskuša ustvariti ego. Z vzorci se namreč bojuje proti globokemu notranjemu miru. Proti brezpogojni ljubezni in sprejemanju samega sebe. Meni je danes s slikami ranjene mačke sredi ceste jasno nakazoval svoje preference ter me skušal znova podrediti vzorcem, ki so včasih krojili moje počutje.

A danes je bilo vendarle nekaj drugače. Po paleti različnih čustev sem se vprašala, kaj se mi zares dogaja. Začela sem prepoznavati vzorce in iskati načine, kako naj jih zares spustim oz. sprejmem kot del nečesa, česar več ne potrebujem.

Ugotovila sem, da je enostavno govoriti, da je treba “to in to” spustiti, težje pa je to zares narediti, tako živeti oz. se od tega osvoboditi. Še posebej, ker je meja med zdravim iskanjem novih lekcij ter smiljenju samemu sebi tanka.

Počutila sem se, kot da hodim po sivi poti, kjer je na eni strani poti bujno cvetoče zelenje, ki zastira pogled v daljavo, na drugi strani pa mrak in deževno vreme. Ko tako napišem, je jasno, kaj bi človek izbral, vendar ko si znotraj, je ob topli dek’ci tudi deževno vreme prijetno.

Spoznala sem, da sem danes na meji. In da lahko izberem, ali nadaljujem pot z odprtim srcem in končno sprejmem in zaživim, da je v vsakem trenutku vse prav točno tako, kot je, ali grem znova v krog soočanja z že poznanimi vzorci.

Odločila sem se, da je čas, da me objame cvetoče zelenje. Odločila sem se, da je čas, da se prepustim. Da je čas zame. Čas za ljubezen. Čas za čudovito življenje. In čas za nebesa na Zemlji.  <3

Danijela F.

Videti ali ne videti, to je sedaj vprašanje

Videti ali ne videti, to je sedaj vprašanje

Žabje oči so lahko neverjetnih barv in oblik. Z njimi lahko žaba izostri kontrast, obvladuje nenadne spremembe osvetlitve, oriše poteze predmeta, ki se giblje in zazna obliko majhnih in temnih stvari.

Žal pa nikdar ne prepozna obraza svoje mame, ne more občudovati sončnega zahoda, ne razpozna nians barvnega spektra. Vidi le tisto kar je potrebno. Potrebno, da jo nasiti in da se izogne morebitnim plenilcem.

Tudi človeško oko ima lastnost selektivnega zaznavanja. Mislimo, da lahko vidimo vse, dokler se ne spomnimo, da sove vidijo v temi in čebele na cvetlice rišejo vzorce z ultravijolično svetlobo, ki pa jih ljudje s prostim očesom ne vidimo.

Čuti vsakega bitja so izostreni na prav določen način, ki mu omogoča, da sprejema zanj pomembne informacije, predvsem tiste, ki jih potrebuje za preživetje. Tudi ljudje imamo točno določene občutke s katerimi dojemamo svet.

Ti in jaz gledava zemljevid sveta in ne vidiva sveta kot svet v resnici je. In kaj je tvoja resničnost?

Nastja

Norček

Norček

Naučila sem se ljubiti tistega norčka v meni, ki je preveč občutljiv, ki včasih preveč govori. Tistega, ki preveč tvega in mu včasih primanjkuje samokontrole. In tistega, ki ljubi in sovraži, ki prizadene in je prizadet, ki obljublja in prelomi obljubo, ki se smeji in joka.

Norček, ki me varuje pred tem, da bi postala gospodovalen tiran, pikolovski obsedenec, aroganten nadutež. Ta norček v meni mi pomaga, da stojim na realnih tleh, me dela človeško …me ohranja pri življenju …

Nastja

Mojster sebe v Kopru

Mojster sebe v Kopru

Ko postaneš mojster sebe, postaneš mojster življenja. Vse je v nas, zunanji svet je odsev nas samih. Skozi vikend seminar bomo spoznali sebe, se začutili, odvrgli stare plašče in ščite, postali eno s sabo in začeli novo življenje.

Naučili se bomo:

  • kaj je življenje in kaj so ključne lekcije na naši poti. Te smo do zdaj večinoma spregledali. Skozi te lekcije se učimo, kdo smo.
  • biti vedno povezani s sabo, svojim telesom, Zemljo in vsem, kar smo.
  • intuicije in kako čutiti. S tem bomo lahko nehali razmišljati, vedeli bomo, kaj je naša pot in imeli bomo dostop do vseh informacij, ki so okoli nas ves čas.
  • soočati z našimi čustvi, sprejemati jih in se iz njih učiti. Uravnali bomo naše čustveno telo in v vseh potlačenih občutkih našli svojo veličino. Naše težave, bolezni in ovire s tem izginejo. Uredijo se nam odnosi in pogled na svet.
  • biti eno z našo podzavestjo. Naše misli bodo odslej tudi naša podzavest in ne bosta več ločena. Nič več nam življenja ne bodo upravljali podzavestni vzorci, ampak mi sami.
  • biti usklajeni s svojo dušo. Ko delujemo iz duše, je vse še bolj preprosto in še močneje. Uresniči se nam vse, kar si želimo.
  • brezpogojno ljubiti in sprejemati.
  • biti to, kar smo, čista čarovnija in vse, kar se bomo naučili na delavnici bomo lahko predajali naprej.

HarisDelavnico vodi učitelj duhovne in osebnostne rasti Haris Omanović, ki ima za sabo več kot 200 delavnic. Mnenja o njegovih seminarjih si lahko preberete tukaj.

Termin: sobota, 31. avgust  in nedelja, 1. september, 10-18h
Lokacija: Studio Sandra, Ulica stare pošte 2, Koper
Cena: 260 €, ponavljanje seminarja stane 100 eur.

Obvezne so predhodne prijave na e-mail info@hisaradosti.com ali telefon 040 504 127. Število udeležencev je omejeno.

Občutki dosedanjih udeležencev delavnice Mojster sebe

Alenka Sedonja, Litija Na delavnici Mojster sebe sem spoznala, da nad oblaki vseskozi sije sonček. Z ljubeznijo, hvaležnostjo in radostjo se preprosto dvignem nad nje in vse postane ena sama sončna čarovnija, ko preprosto samo sem, to kar sem: en čudovit vsemogočni sonček.

To je bil vikend mojega življenja!
Odslej bom v svojem življenju lahko praznovala svoj rojstni dan 2x na leto.
Si velik, neprecenljiv dar v mojem življenju. Hvala Hvala Hvala.

 

Vesolje možnosti

Vesolje možnosti

Michelangelovo misel, da je v vsakem kosu marmorja skrit prelep kip, da pa je potreben nekdo, ki bo odstranil ves odvečen material okrog njega in ostalim pokazal mojstrovino, bi lahko uporabila kot nagovor našemu šolskemu sistemu.

Napačno je, da učitelji nenehno primerjajo otroke med seboj. Bolj primerno bi bilo, da usmerijo svojo energijo v klesanje unikatnih kipov, ki tako rekoč že sedijo v šolskih klopeh. Potrebno jih je le malo obrusiti, da se pokažejo vse tiste lastnosti in potenciali, ki jih imajo v sebi.

Vsak otrok je odličnjak. Ljudje smo si izmislili številke za ocenjevanje in igro, s katero motiviramo otroke za učenje. Smisel njihovega življenja pa postanejo petice v spričevalu. Tekmovanje in številke.

In kaj bi se zgodilo, če bi vsi otroci dobili petice, če bi ukinili redovalnico in jih raje motivirali z vrednotami kot so ljubezen, spoštovanje in razumevanje? Kaj bi se zgodilo, če jih iz sveta, kjer vladata ocenjevanje in rivalstvo preselimo v vesolje neskončnih možnosti?

Nastja

 

Prstan

Prstan

To je stara zgodba o mladem možu, ki je odšel k mojstru po nasvet.

“Mojster, prišel sem, ker se počutim tako ničvrednega, da sem povsem brezvoljen. Pravijo, da sem nekoristen, da ničesar ne naredim prav, da sem neroden in precej neumen. Kako bi se lahko poboljšal? Kaj naj storim, da me bodo bolj cenili?”

Ne da bi ga pogledal, mu je mojster odvrnil: “Zelo mi je žal, mladenič, ne morem ti pomagati,najprej moram rešiti svojo težavo. Morda potem …” Malo je pomolčal, nato pa dodal: “Če bi mi priskočil na pomoč, bi svojo težavo rešil hitreje in potem bi ti mogoče lahko pomagal.”

“Da … z veseljem, mojster,” je zajecljal mladenič, a je čutil, da so ga spet dali v nič in zanemarili njegove potrebe. “Dobro,” je pokimal mojster. Snel je prstan, ki ga je nosil na levem mezincu, ga dal fantu ter mu rekel: “Vzemi konja, ki je zunaj, in odjezdi na tržnico. Ta prstan prodajam, ker moram odplačati dolg. Zanj moraš dobiti kar največ, nikakor ne manj kot zlatnik. Zdaj pa hitro pojdi in se čim prej vrni z denarjem.”

Mladenič je vzel prstan in odšel. Takoj ko je prišel na tržnico, je prstan začel ponujati trgovcem. Ti so si ga z zanimanjem ogledovali, dokler ni mladenič povedal, koliko bi rad dobil zanj. Ko je rekel, da hoče zlatnik, so se nekateri zasmejali, drugi pa so se obrnili stran. Le neki starček mu je prijazno razložil, da mu za takšen prstan nihče ne bo dal zlatnika. Nekdo mu je skušal pomagati in mu je zanj ponudil srebrnik in bakreno skledico, a ker je imel mladenič navodilo, da sme sprejeti najmanj zlatnik, je ponudbo zavrnil. Ko je nakit ponudil že vsakomur, ki ga je srečal na tržnici − to je več kot sto ljudem − je pobito zajahal konja in se vrnil k mojstru. Mladenič si je zelo želel, da bi se vrnil z zlatnikom tedaj bi ga lahko dal mojstru, ki bi ga nehalo skrbeti in bi mu lahko svetoval in pomagal.

Vstopil je v sobo. “Mojster,” je rekel, “zelo mi je žal, ampak za prstan ni mogoče dobiti toliko denarja, kot ste mi rekli. Morda bi lahko dobil dva ali tri srebrnike, toda mislim, da nikogar ne morem ukaniti o pravi vrednosti prstana.”

“Kar si rekel, mladi prijatelj, je zelo pomembno,” mu je z nasmeškom odvrnil mojster. “Torej je najprej treba poznati pravo vrednost prstana. Še enkrat zajahaj konja in odjezdi k zlatarju. Kdo bi ti mogel bolje povedati, koliko je zares vreden? Reci mu, da bi prstan rad prodal, in ga vprašaj, koliko bi ti dal zanj. A ne prodaj mu ga, ne glede na to, koliko ti bo ponudil, pač pa se z njim vrni k meni.”

Mladenič je ponovno odjezdil. Zlatar je v soju svetilke pregledal prstan, si ga nato ogledal še pod povečevalnim steklom, ga stehtal in naposled rekel: “Mojstru reci, da mu za njegov prstan trenutno ne morem dati več kot oseminpetdeset zlatnikov.” “Oseminpetdeset zlatnikov?!” je vzkliknil mladenič. “Da,” je odvrnil zlatar. “Vem, da bom sčasoma zanj lahko dobil okoli sedemdeset zlatnikov, toda če se mu mudi prodati …”

Mladenič je navdušeno stekel k mojstru povedat, kar je izvedel. “Sedi,” mu je rekel mojster, ko mu je vse razložil. “Ti si tak kot ta prstan: dragocen si in edinstven. Toda to lahko prepozna le strokovnjak. Zakaj se torej trudiš, da bi vsak poznal tvojo resnično vrednost?” In ko je to rekel, si je prstan spet nadel na mezinec leve roke.

(zgodba iz knjige Ti povem zgodbo od Jorge Bucay)

Deset napotkov

Deset napotkov

Preden si prišel sem, si prejel naslednje napotke:

  1. Prejel boš telo. Morda ti bo všeč ali pa ga sploh ne boš sprejemal kot del sebe. Kljub temu bo tvoje za celotno obdobje.
  2. Naučil se boš lekcij. Vpisan si namreč v redno šolo, ki se neuradno imenuje “Življenje.”
  3. Tam ni napak, so samo izkušnje. Rast je proces preizkušenj, zmot in eksperimentiranja. Tudi vsi zgrešeni eksperimenti so del procesa kot preizkusi, ki na koncu koncev delujejo.
  4. Lekcije se ponavljajo, dokler niso naučene. Lekcija ti bo predstavljena v različnih oblikah, dokler je ne boš spoznal in sprejel. In šele, ko se je boš naučil, boš lahko šel na naslednjo učno uro.
  5. Učnih ur ni nikoli konec. Ni delčkov v življenju, ki ne vsebujejo svojih lekcij. Če si živ, to pomeni, da imaš še vedno za pridobiti nova in nova spoznanja.
  6. “Tam” ni boljši kraj kot “tu”. Ko bo tvoj “tam” postal tvoj “tu”, boš preprosto pridobil še en “tam”, ki bo ponovno izgledal boljše kot “tu”. Če boš vedno znova razmišljal o prihodnosti, ne boš zaživel v sedanjosti.
  7. Drugi ljudje so le tvoja ogledala. Ne boš zmogel ljubiti ali sovražiti nekaj pri drugi osebi, razen če ti ne bo kazala nekaj, kar boš ljubil ali sovražil pri sebi.
  8. Kaj boš naredil v svojem življenju, je odvisno od tebe. Na razpolago ti bodo vsa orodja in sredstva, ki jih boš potreboval. Kaj boš počel z njimi, pa je odvisno le od tebe. Vedno boš imel izbiro.
  9. Odgovori ležijo znotraj tebe. Vsi odgovori na življenjska vprašanja bodo v tebi. Vse, kar boš moral storiti je to, da se boš zazrl vase, prisluhnil in zaupal svojemu notranjemu glasu.
  10. Vse to boš pozabil.

Vir: If Life Is a Game, These Are the Rules

Življenje kot ga vidi statistični urad

Življenje kot ga vidi statistični urad

  • Ko se rodiš boš le eden izmed osemnajstih milijonov ljudi, ki so se rodili na ta dan.
  • Med svojim dvanajstletnim šolanjem boš sklenil prijateljstvo s povprečno sedemnajstimi ljudmi.
  • Vendar pa boš do svojega štiridesetega leta obdržal le dva prava prijatelja.
  • Vsak dan se boš v povprečju zasmejal petnajstkrat.
  • Prehodil boš razdaljo, ki predstavlja trikratni obseg Zemlje.
  • Pojedel boš okrog trideset ton hrane in popil več kot devet tisoč skodelic kave.
  • V pisarni boš preživel približno deset let.
  • Dvajset let boš spal.
  • Tri leta boš presedel na straniščni školjki.
  • Sedem mesecev boš čakal v kolonah na cesti.
  • Dvanajst let boš preždel pred televizijo. In povprečno devetnajst dni porabil za iskanje daljinca.
  • Če na hitro izračunaš ti ostane nekje ena petina za resnično ŽIVLJENJE.

Povej mi, kaj za vraga čakaš?

Nastja

Hej!

Hej!

Hej ti …ti tam na drugi strani. Ja, ti nezadovoljnež. Nehaj s tem! Poglej se, popoln si. Ne želi si biti nekdo drug, ker je ta lepši in pametnejši , ker ga ljudje občudujejo. Pozornosti ljudi, ki so te prizadeli res ne potrebuješ. Prenehaj sovražiti telo v katerem bivaš, obraz s katerim gledaš v svet, osebnost, zaradi katere si edinstven in napake, ki te vodijo proti cilju. Raje jih imej rad. Vse to je samo tvoje! Brez njih ti ne bi bil ti. In zakaj bi si sploh želel biti nekdo drug?

Bodi samozavesten. Smej se. To bo v tvoje življenje pripeljalo ljudi, ki že živijo veselo in zadovoljno življenje. Če pa se najde kdo, ki te sovraži zaradi tvoje sreče, se obrni stran in mu zaželi srečno pot. Tvoja sreča pač ni odvisna od drugi ljudi. Brez obotavljanja jim povej: “Sem srečen, ker se imam rad, ker sem to kar sem. Z vsemi napakami. In pomanjkljivostmi. To sem jaz in ta jaz je prekleto fantastičen!”

 

Nastja

Moj svet

Moj svet

Živim v svojem krhkem svetu, ograjenem z visokimi zidovi. Brez oken, brez vrat. Mirno in spokojno. Sonce sije, včasih pada dež. Neviht in vetra ne poznam. Verjamem, da živim. Prepričana sem, da je moje življenje lepo.

Nekega večera pa …ugotovim, da ne živim. Obstajam v stanju, ki je podobno hibernaciji. Simptomi se zlahka opazijo. Bolesten nemir. Pomanjkanje veselja. Nezanimanje. Brezizraznost na obrazu. Motne oči. Enoličnost. Dolgočasje. Velike količine hrane in pijače.

Ja, tudi v moje življenje se je prikradla ta potuhnjena bolezen. Bolezen, ki zahrbtno napada vse več ljudi. Večina od nas se je ne zaveda. Delamo v pisarnah. Vozimo avto. Vzgajamo otroke. Klepetamo o vremenu in politiki. Životarimo.

In potem doživim šok. Dobra knjiga, srečanje s prijateljem, pesem ali pogovor z neznancem. Prebudim se. Zavem se, da moje stanje, katerem sem preživela toliko časa, vodi v gotovo smrt. Nanjo še nisem pripravljena. Zbujena sem. Pripravljena na življenje. Vem pa, da se nekateri ljudje nikoli ne zbudijo. Si med njimi tudi ti?

Nastja

10 zmot

10 zmot

1. Sam = osamljen

Biti sama ne pomeni vedno, da sem osamljena. Tako kot razmerje ne pomeni vedno veselja. Ko sem sama s sabo je včasih samotno, ko pa sem sama v razmerju z drugim, je žalostno in samotno. Če se v razmerju ne počutim dobro in če stvari niso take kot jih želim, si bom vzela čas za razmislek. Preživela ga bom s svojim najljubšim bitjem – s seboj. Poglobila se bom vase in razmislila o stvareh, ki me vedno znova razočarajo. In naslednjič, ko se bo začelo moje razmerje potapljati, bom pripravljena odplavati proti obali.

2. Sreča = bogastvo

Če sem srečna, ker imam veliko stvari in si ne želim ničesar več …je to sreča? Ne, sreča je hvaležnost za vse kar imam in potrpežljivo čakanje na vse tisto kar še pride. Včasih se v tem divjem pehanju za dosežki niti ne zavem, koliko drobcenih biserov mi vsak dan polepša moje življenje. Hvaležna sem za vsak čudovit trenutek.

3. Bolečina = krvava rana

Nikdar ne smem podcenjevati bolečine, ne tvoje in ne moje. Vsi se borimo. Nekateri so mojstri v skrivanju in prikrivanju, nekaterim se bolečina vidi v očeh. Nikdar ne obsojam in ne opravljam – to je potrata časa in energije. Tisti, ki to počne, naj raje izkoristi čas za pomembne stvari.

4. Življenje = ravna cesta

Negativne misli so kot luknje v asfaltu. Če sem neprevidna in stopim vanjo, se lahko poškodujem. Vedno lahko izbiram po kateri poti bom šla naprej,

vedno lahko izbiram svoje misli in svoje občutke. Spremenim lahko določene stvari in spremenim lahko svoje misli o tem česar ne morem spremeniti. Lahko se odločim in grem naprej. Kljub luknjam in ovinkom.

5. Jaz = ženska z naslovnice Cosmopolitana

Želim si biti lepa kot je znana manekenka, ki krasi zadnjo izdajo naslovnice popularne revije. Brezhibna polt, božanski nasmešek, valoviti kodri in izklesano telo. Toda zakaj bi si želela biti kopija nekoga? Sem najbolj posrečen original same sebe in občutki, ki me ob tem navdajajo so prav tako originalni …niso kopija občutkov tiste manekenke, ki se mi smehlja iz naslovnice.

6. Izbranec = blagostanje

Sprašujem se ali je res, da je blagostanje dano le peščici izbrancev? Če to drži, so ti res hvaležni za vsak dan, ki ga preživijo? Nisem med izbranci vendar pa vsako jutro sama sebi rečem: “Danes bo čudovit dan.” In vsako popoldne najdem vsaj en razlog, da si rečem: “Danes je čudovit dan.” In preden zvečer zaspim si priznam: “Danes je bil čudovit dan.” In vem, da bom nekega dne, ko se bo luna neštetokrat zvrstila v vseh menah, z veseljem pogledala nazaj in rekla: “Živela sem čudovito življenje.”

7. Preizkušnje = nepotrebno

Vem, da se morajo zgoditi padci, da se lahko poberem in začnem znova. Vem, da morajo v moje življenje vstopiti napačni ljudje, da jim potem sledijo pravi. Vem, da se moram včasih počutiti šibko, da se lahko kasneje zavem, kako močna sem v resnici. Vem, da bom morala srečati veliko ljudi, preden bom našla tistega, ki ga resnično ljubim.

8. Moč = neobčutljivost na bolečino

Najmočnejši ljudje so tisti, ki občutijo bolečino, jo sprejmejo, se naučijo lekcije in jo predelajo. Za to je potreben pogum. Vzela si bom čas za razmislek, jok, počitek in pogovor s seboj. Nato se bom vrnila v ring in borila se bom kot še nikdar do sedaj.

9. Občutek = beseda

Kadar resnično občutim preden poimenujem občutek z besedo, je potrebna samo ena sama beseda. Nič razlaganja na dolgo in široko. Občutim ljubezen
preden rečem “ljubim te”. Občutim hvaležnost preden izgovorim “hvala”. Občutim ponižnost preden rečem “žal mi je”. Občutim olajšanje preden rečem “odpustim ti”. In če te besede izgovorim z občutkom, sežejo naravnost do srca.

10. Sanje = potrata časa

Nekje me čaka nekaj neverjetnega in samo vprašanje časa je, kdaj si bom drznila uresničiti svoje sanje. Največja presenečenja so tista, ki so mojim očem nevidna vendar pa jih čutim globoko v srcu. Sanjam vsak dan in ni mi žal časa, ki ga posvečam svojim sanjam.

 

Nastja

Živela sem

Živela sem

Včeraj sem utrujeno odprla oči in s težavo začela nov dan. Biti ali ne biti …to vprašanje mi je padlo na pamet …Shakespeare …si mislil tako kot jaz? Lahko se odločim, da sem/biti …ali se odločim, da nisem/ne biti.

Včeraj me ni bilo. Bila sem lupina, ki je mislila z drugimi glavami, kajti vedno so drugi več vedeli in imeli bolj prav. Čutila sem s srcem to, kar so čutili drugi, čeprav je moje krvavelo in hrepenelo …bom že počakala …še nisem na vrsti … Govorila sem besede, ki so jih drugi želeli slišati od mene, mene pa je stiskalo v prsih in grlu, ker to niso bile moje besede, niso bile moje misli. Z mize obilja sem pobirala drobtine; hvalila stvari, ki tega niso bile vredne; se smejala puhlosti, ki niso bile smešne …Ljubila …kako težko mi je bilo reči “ljubim te”. Pa sem rekla, ker sem morala, ker se pričakuje in …

Mene ni bilo več, umrla sem …skoraj.

Danes sem. S spoznanjem, da sem bila sama sebi največja ovira, da si nisem upala, da si nisem dopustila, da se nisem ljubila, cenila, spoštovala … Danes sem si snela maske in pod njo našla SEBE … Kdo si, sem se vprašala. Jaz, sem dobila odgovor od glasu, ki mi je bil znan. Jaz sem …tista, ki sem čakala, kdaj me boš poklicala, kdaj me boš začutila in povabila v svoje življenje …

Po licu so mi polzeli biseri, ko sem spoznala SEBE in ko sem začutila kako preprosto je samo BITI, kako lepo je objeti SEBE in se podati v življenje s tako čudovito osebo.

Nataša

..občutki po udeležbi Začetnega seminarja ThetaHealinga.

50 vprašanj

50 vprašanj

Vprašanja, ki ti dajo misliti. Ker včasih je ravno postavljanje pravih vprašanj, odgovor.

1. Koliko let bi imel, če ne bi vedel za svojo starost?
2. Kaj je slabše, neuspeh ali nikoli poskusiti?
3. Če je življenje tako kratko, zakaj počnemo toliko stvari, ki nam niso všeč in tistih, ki jih imamo radi pa ne počnemo?
4. Ko je vse rečeno in storjeno, ali boš povedal več kot si storil?
5. Katera je tista ena stvar, ki bi jo najraje spremenil na svetu?

6. Če bi bila sreča v nacionalni valuti, kakšno bi bilo delo, ki bi te naredilo bogatega?
7. Ali delaš to v kar verjameš, ali se skušaš zadovoljiti s tem kaj počneš?
8. Če bi bila povprečna življenjska doba ljudi 40 let, kako bi živel svoje življenje drugače?
9. Do katere mere si dejansko kontroliral pot, ki jo je ubralo tvoje življenje?
10. Kaj te bolj skrbi? Če delaš stvari pravilno ali če delaš prave stvari?

11.Imaš kosilo s tremi prijatelji, ki jih spoštuješ in občuduješ. Vsi so začeli kritizirati tvojega tesnega prijatelja, a ne vedo, da je tvoj prijatelj. Kritika je neokusna in neupravičena. Kaj narediš?
12. Če bi lahko ponudil ob rojstvu otroka le en nasvet, kakšnega bi dal?
13. Bi kršil zakon, da bi zaščitil ljubljeno osebo?
14.Ali si že kdaj doživel, da si v nečem videl norost in kasneje tam sprevidel ustvarjalnost?
15. Kaj je tisto, kar veš narediti drugače kot večina ljudi?

16. Kako to, da stvari, ki tebe naredijo srečne, ne osrečijo še vseh ostalih ljudi?
17. Kaj še nisi storil pa si to resnično želiš narediti? Kaj te ovira pri tem?
18. Se oprijemaš nečesa, kar bi moral izpustiti, da gre svojo pot?
19. Če bi se moral preseliti v drugo državo, kam bi se preselil in zakaj?
20. A pritisneš gumb na dvigalu več kot enkrat? Ali res verjameš, da naredi to dvigalo hitrejše?

21. Bi bil raje zaskrbljeni genij ali vesel naivnež?
22. Zakaj si ti, ti?
23. Si takšen prijatelj, kakršnega si sam želiš imeti?
24. Kaj je huje? Ko se dober prijatelj odseli ali ko izgubiš stik z dobrim prijateljem, ki živi
prav v tvoji bližini?
25. Za kaj si najbolj hvaležen?

26. Kdaj je čas, da prenehaš računati tveganja in koristi, in samo greš naprej ter delaš tisto, kar veš, da je prav?
27. Bi raje izgubil vse svoje stare spomine ali pa nikoli bil zmožen ustvariti novih?
28.Kako bi živel svoje življenje, če bi ti preostal še en teden? Kako bi živel svoje življenje, če bi imel na voljo 5 let? Kako bi živel svoje življenje, če bi vedel, da boš živel večno?
29. Ali se je tvoja največja bojazen kdaj uresničila?
30. Se spomniš 5 let nazaj, ko si bil zelo vznemirjen? Si še danes mnenja, da je bilo vredno tako odreagirati?

31. Kateri je tvoj najsrečnejši spomin iz otroštva? Zakaj je tako poseben?
32. Kdaj v tvoji bližnji preteklosti si se počutil najbolj strastno in poln življenja?
33. Če ne zdaj, potem kdaj?
34. Če še nisi dosegel tistega kar želiš, kaj imaš za izgubiti?
35. Si že kdaj preživel čas z nekom, ki ni rekel ničesar in te je obšel občutek, kot da je bil to najboljši pogovor do sedaj?

36. Zakaj religije, ki podpirajo ljubezen, povzročajo toliko vojn?
37. Ali je mogoče brez dvoma vedeti, kaj je dobro in kaj zlo?
38. Če bi sedaj dobil milijon evrov, bi dal odpoved v svoji službi?
39. Ali bi raje imel manj dela ali več dela v katerem dejansko uživaš?
40. Ali se počutiš, kot da si živel ta dan že stokrat prej?

41. Bi bilo tvoje življenje boljše ali slabše, če bi vedel, dan, čas in kraj, ko boš umrl?
42.Če bi vedel, da bodo vsi ljudje, ki jih poznaš, jutri umrli… koga od njih bi danes obiskal?
43. Bi bil pripravljen zmanjšati svojo pričakovano življenjsko dobo za 10 let v zameno, da bi postal zelo privlačen ali slaven?
44. Kakšna je razlika med obstajati in resnično živeti?
45. Če se učimo iz naših napak, zakaj nas je vedno tako strah, da bi naredili napako?

46. Kaj bi storil drugače, če bi vedel, da ti nihče ne bo sodil?
47. Kdaj si nazadnje zaznal zvok svojega dihanja?
48. Kaj imaš rad? Je katero od tvojih preteklih dejanj izražalo to ljubezen?
49. Če pomisliš za 5 let nazaj, se spomniš kaj si naredil včeraj? Kaj pa dan pred tem? Ali dan pred tem?
50. Odločitve so se začele prav zdaj! Vprašanje je: Ali se boš odločal sam zase ali boš dovolil, da drugi odločajo namesto tebe?

V katero smer hodiš?

V katero smer hodiš?

S kom se v življenju največ ukvarjaš? Pomisli, komu največkrat daješ raznorazne nasvete in modrosti in mu govoriš na kakšne načine si naj uredi življenje. Kakšen odnos imaš do tistega, ki te užali, prizadene, razjezi ali ne naredi nečesa po tvoji volji? Koga največkrat okriviš za tisto, kar se ti godi v življenju? Si to ti? Ali vsi ostali?

Večinoma ljudje hodimo stran od sebe in si zatiskamo oči pred resnico – navsezadnje je tako tudi najlažje. Najlažje se je ukvarjati z drugimi ljudmi. Najlažje je nekatere ljudi kar tako izbrisati iz svojega življenja in se pretvarjati, da jih več ni. Najlažje je iskati krivca zunaj sebe. Najlažje se je izogibati situacijam, ki nam niso všeč. Najlažje je živeti v svetu lastnih iluzij.

Najlažje je hoditi stran od sebe. Vse do tistega dne, dokler ne prideš do spoznanja, da si prišel do konca slepe ulice. Takrat imaš na voljo dve izbiri. Boš ostal tam in se zasidral v svoji coni udobja? Ali se boš premaknil in obrnil proti sebi ter se začel korak za korakom poglabljati vase?

Izbira je tvoja.

Vsako bitje, ki ti pride na pot, je tukaj z namenom in zate. Je tvoj učitelj, ki ti preko lekcij pomaga, da prideš do novih spoznanj in globlje vase. Postavlja ti ovire, te prizadene, zavrne, zapusti, prekriža poti, poruši cilje in sanje, ki jih imaš zgrajene … Takrat pa je od tebe odvisno v katero smer se boš obrnil. Boš to sprejel in pogledal od kod vse to izvira in kaj se imaš iz te situacije naučiti ali se boš temu upiral, igral žrtev ter krivil vse druge za to kar se dogaja?

Izbira je tvoja.

Vse osebe in vsi dogodki iz preteklosti, so te pripeljale do sem, kjer si in da si to, kar si. Zahvali se jim za vse darove in vse vloge, ki so jih odigrali. Mogoče gojiš do katerega od njih zamero, jezo, maščevalnost, bolečino? Tukaj so bili namreč zate.

Živi

Živi

Ko je moj cilj preživeti, hodim po znani in varni poti. Ne zmenim se za sanje, možnosti in priložnosti, ki mi jih ponuja svet.

  • Ko pa se odločim, da bom živela, zvesto sledim stvarem, ki me veselijo, navdihujejo in vodijo tja, kjer se počutim najbolje.

Ko se trudim zgolj preživeti, so moji dnevi sivi, zlivajo se v neskončen niz dolgočasnih navad in vsakodnevne rutine.

  • Ko zares živim, se vsak moj dan začne s smislom, nadaljuje z namenom in konča s sklepom, da je bil to najboljši dan v mojem življenju.

Ko zmorem dan le preživeti, se mi ves svet kaže kot tragedija na obrabljenem odru, kjer igralci v strahu in brezvoljnosti, postopajo po škripajočih deskah in čakajo na konec.

  • Ko pa živim je moj svet velika arena, osvetljena z neštetimi reflektorji, ki mi razkrivajo skrivnosti tistega dne in me usmerjajo v raziskovanje in ustvarjanje.

Ko je moj edini cilj, da preživim še en dan, se vse vrti okoli mene. Sebičnost je ta dan glavna junakinja, preračunljiva gospodična, ki nerada dela usluge drugim in skrbno pretehta, kaj bo dobila v zameno.

  • Ko dan živim je moje edino veselje pomagati ljudem, jih poslušati in jim stati ob strani. Brez pričakovanj. Brez plačila. Celo brez zahvale.

Ko preživim še en siv in turoben dan, se trudim za preživetlje zgolj zato, da premagam vse, ki mi pridejo nasproti in ob koncu dneva zgrabim največjo nagrado.

  • Ko živim je moj dan kjub dežju sončen. Vesela in zadovoljna razdajam mir, razumevanje in ljubezen.

Ko uspem preživeti dan, usmerim vso energijo v preživljanje. Ne menim se za ljudi, živali ali naravo. Vsi so tu zaradi mene in mojih potreb, potreb po premagovanju osamljenosti, potreb po hrani in zraku.

  • Ko živim vidim lepoto vsepovsod. Ptice me s svojim petjem nežno prebudijo, sonce me objame s svojimi toplimi žarki, sosedov maček se prijazno podrgne ob moje noge in voznik v avtomobilu mi z nasmehom ustavi pred prehodom za pešce. Ta dan smo vsi eno. Ta dan smo vsi ljubezen.

Ko vse svoje moči usmerim v to, da preživim dan, me zanima le še to, kaj si drugi mislijo o meni.

  • Ko resnično živim sem srečna in hvaležna, da sem jaz – najboljša in edina različica sebe.

 

Nastja

Ženska in kreiranje sreče

Ženska in kreiranje sreče

Kaj toliko žensk ustavlja, da ne živijo svojih sanj? Da niso same ustvarjalke svojega življenja? Da pristajajo na manj kot zmorejo? In kaj je možno narediti, da bi živele na polno?

Skozi stoletja so različne religije in posledično družbe izvajale nadzor nad človeško seksualnostjo, da bi dobile oblast nad umom in duhom svojih pripadnikov. Ženski spol so proglasile za izrazito telesnega, pretirano čustvenega, neracionalnega, za vrsto, ki predstavlja grožnjo duhovnemu napredku moškega. Ženska zaradi svoje povezanosti s prvinskim, zemeljskim, naj ne bi bila sposobna spoznati boga, naj ne bi imela duhovnega potenciala. Sposobna je zgolj delati, rojevati in, če ravno tako nanese, še nuditi užitek. Konec koncev je zaradi svojega pokvarjenega karakterja kriva za izgon človeštva iz raja. Še sredi prejšnjega stoletja sta bila starša razočarana, če se je rodila deklica. Še danes rojevajo ženske tako dolgo otroke, dokler se paru ne rodi fant.

Takšna prepričanja zaklenejo življenjsko energijo, uklonijo duha, ukrotijo divjo žensko v večini pripadnic tega spola.

S Carlom Gustavom Jungom je nastal izraz kolektivno nezavedno. To je polje predstav, misli, znanja, simbolov, skratka pomenov, ki ljudi povezuje kot pripadnike neke kulture, celo kot pripadnike človeštva. In v tem kolektivnem nezavednem so iz zadnjih tisočletij premnogi zapisi o tem, kako malo je ženska vredna tako družini kot družbi. S tem občutkom se že rodijo, potem pa je dovolj že najnežnejša izkušnja nevrednosti v realnem življenju, in težave so tu. Ženske se vedno globoko v sebi čutijo, da niso dovolj dobre, dovolj lepe, dovolj pametne. In zato tudi nimajo pravice uživati, biti srečne.

Ključ do zadovoljnega, polnega življenja je lep odnos do sebe. Raziskave kažejo, da so ženske, ki se v svojem telesu počutijo udobno, lepo in privlačno, bolj zadovoljne, ljubeče in sprejemajoče. Njihova čustva so bolj uravnotežena, misli bolj jasne.

Možno je, da se ženske zavedajo, koliko lahko prispevajo, kako zelo lahko osrečijo svoje partnerje in družine, če so srečne. Možno je poznati tu in tam kakšno srečno žensko in imeti potrditev, da se da. Možno je biti res v stiku s svojimi občutki, znati reči, NE, tega nočem in DA, prosim, tega si želim. Možno se je postaviti za tisto, v kar verjamejo, kar cenijo, v to vložiti svojo energijo, zbrati somišljenike in spreminjati skupnost. Od znotraj in od zunaj. Možno je prebuditi svojo pravo naravo, uživati v vsakem vdihu in izdihu, v svojem telesu, v svojem partnerju, v delu, v druženju. In to tako zelo, da prostega časa sploh ne potrebuješ, saj si prosta.

Potrebno je očistiti lastno doživljanje sebe navlake, ki se je nabrala skozi leta življenja in skozi stoletja trpljenja. Tisti, ki nostite očala, vedo, kako drugače je gledati svet potem, ko stekla očistijo s pravo krpico. Tako čiščenje je potrebno narediti na steklih, skozi katera gledaš nase in na svet. S pomočjo dobre knjige, dobrega predavanja, dobre delavnice, dobrega mentoriranja. Privošči si jih.

Ana Miletić

Na dogodku Seksualnost – delavnica za ženske , se boste 24. in 25. novembra v Ljubljani, spoznale s svojo seksualnostjo, svojimi čustvi in sprejemanjem sebe.

 

Prijatelj

Prijatelj

Prijatelja sta se odločila prehoditi puščavo. Bilo je vroče, bila sta žejna. Vendar sta vztrajala. Hodila sta in hodila in nekje sredi puščave sta se skregala. Prišlo je tako daleč, da je prijatelj drugemu primazal konkretno klofuto. Tisti, ki je bil oklofutan je bil prizadet, vendar ni rekel besede. Zavil je malo s poti in v pesek napisal: “Danes me je najboljši prijatelj klofnil po obrazu.”

Hodila sta dalje in sredi puščave našla oazo. Odločila sta se, da se spočijeta in okopata. Tisti oklofutani se je nesrečno zapletel v močvirnato dno in se začel utapljati. A ga je prijatelj uspel še pravočasno potegniti iz vode. Ko si je nesrečnik malo opomogel je v skalo vklesal: “Danes mi je najboljši prijatelj rešil življenje.”

Prijatelju, ki ga je najprej oklofutal in mu potem rešil življenje nekaj ni bilo povsem razumljivo, zato je vprašal: “Klofnil sem te in s tem prizadel. To si napisal v pesek. Rešil sem te iz vode in to si vklesal v skalo. Zakaj?” In drugi mu je odgovoril: “Kadar nas kdo prizadene bi morali to zapisati v pesek, kjer lahko veter izbriše bolečino. In kadar kdo naredi nekaj dobrega za nas, bi morali to vklesati v skalo. Tak napis se nikdar ne izbriše.”

Človek bi potreboval veliko pokopališče, da bi zakopal vse napake svojih prijateljev. Neverjetno, kaj vse ti pravi prijatelj odpusti. Ker pravo prijateljstvo je nič drugega kot razumevajoča ljubezen.

Nastja

Avtobiografija v petih kratkih poglavjih

Avtobiografija v petih kratkih poglavjih

I. Poglavje

Hodim po ulici. Na pločniku opazim ogromno luknjo. Padem vanjo. Izgubljena sem. Popolnoma nemočna. Da sem padla v to luknjo res ni moja krivda. Celo večnost traja, da najdem pot ven.

II. Poglavje

Hodim po isti ulici. Spet opazim tisto ogromno luknjo, ki zija na sredini pločnika. Delam se kot da je ne vidim. Ignoriram jo. Spet padem vanjo. Ne morem verjeti, da sem se spet znašla v tej isti luknji. Ni moja krivda, da sem tukaj. Spet preteče veliko časa, da se nekako izvlečem iz nje.

III. Poglavje

Spet hodim po isti ulici. Tam je tista velika luknja v pločniku. Vidim jo. Spet padem vanjo. Tako iz navade. Oči imam odprte. Dobro se zavedam kje sem. V luknji. In tukaj sem po svoji krivdi. Takoj zlezem ven.

IV. Poglavje

Hodim po tisti ulici. V pločniku je spet tista velika luknja. Izognem se ji.

V. Poglavje

Izberem si drugo ulico.

To je tudi moja zgodba. Poglavja so v resnici precej daljša, saj sem samo za plezanje iz luknje porabila veliko časa. Preveč. Preveč časa in preveč energije. Zato ti predlagam, da se ne bojiš zaviti na stransko pot, na tisto, ki je ne poznaš. Res bo lahko vijugasta, prašna in neoznačena. Svetujem ti, da odvržeš obrabljen zemljevid in stopiš na to novo, neznano pot! Pojdi, zaupaj svojim občutkom, ti so najboljši kažipot.

Njošul Khenpo je avtor avtobiografije, po kateri je povzeta zgornja zgodba.

Nastja

Opomnik za vsak dan

Opomnik za vsak dan

  1. Sam s sabo ravnaj kot si želiš, da drugi ravnajo s tabo. Bodi ponosen na to kar si. Nauči se biti sam sebi najboljši prijatelj, saj se velikokrat zgodi, da se zapleteš v past in postaneš sam sebi največji sovražnik.
  2. Največje ovire v življenju so ovire v tvoji glavi. Skrb ne bo nikdar spremenila končnega rezultata. Ko izgubiš razlog za nadaljevanje tistega kar si začel, moraš najti razlog za ponoven začetek.
  3. Včasih se je treba lotiti zadeve kljub temu, da se tega bojiš. Zberi pogum in se odrini naprej. Čudeži se dogajajo takrat, ko vložiš enako količino energije v svoje sanje in svoje strahove.
  4. Prostor kjer je vse mogoče je v tebi – najdi ga! Začne se s sanjami. Če sanjam dodaš zaupanje se rodi prepričanje. Temu dodaj predanost in že imaš cilj tam nekje na obzorju. Z vložkom aktivne energije vse to postane del tvojega življenja. Odločenost plus čas in sanje in že imaš resničnost.
  5. Ne štej stopnic na stopnišču, naredi prvi korak! Ta je navadno najtežji. Vendar pa je vsak naslednji vedno lažji. In z vsakim korakom si bližje tistemu kar iščeš.
  6. Ne vračaj se v preteklost, tam ni nič novega! Sprejmi kritiko, odpusti si in pojdi naprej. Naj stari problemi ostanejo tam kamor sodijo – v preteklosti. Osredotoči se na naslednji korak. Zavestno se loti te naloge, saj tukaj avtomatizem odpove.
  7. Ne glede na to, kako zapletene so bile stvari včeraj, imaš možnost, da se danes izkažeš boljše! Ne pričakuj, da se bo to zgodilo takoj in ne obupaj. Bitka, ki jo biješ ti bo dala novih moči in novih spoznanj. Nauči se. Ne predaj se.
  8. Ne pozabi živeti! Z vsem srcem verjemi v svoje sanje in vztrajaj na poti, ki pelje do cilja. Sreča in uspeh sta rezultat tveganih a premišljenih odločitev. Zmoreš, zato zapusti cono udobja in začni živeti.
  9. Ti si ti in pika. In drugi so lahko samo to kar so. Včasih bi bil rad kipar in iz ljudi izklesal tisto obliko, ki si jo želiš; kar si predstavljaš, potrebuješ, ljubiš … po čemer hrepeniš. To pa je v nasprotju z realnostjo. Pokaži ljudem okrog sebe, da jih imaš rad prav take kot so, z lastnostmi, ki jih naredijo unikatne. In ne pozabi tega pokazati tudi sebi.
  10. Dihaj. Včasih si dovoli in ne počni nič drugega. Ustavi se kadar potrebuješ odmor, zahvali se za vse kar imaš in bodi ljubezen.

Nastja

Podstrešje

Podstrešje

Ko se sprehajam skozi spomine, naletim na delčke prizorov, ki so nekdaj sijali kot bleščeč sončen dan. Poberem jih in si jih pobliže pogledam a spoznam kako krhki so.

Ko se sprehajam skozi spomine, najdem tisoč obrazov, ki sem jih srečala skozi vsa ta leta. A ko se približam njihove podobe obledijo,njihova identiteta se ovije v meglo.

Ko se sprehajam skozi spomine, me obda nešteto različnih glasov, ki sem jih tolikokrat slišala. A ko skušam razbrati besede se zavem, da iz njih sporočila ne morem več sestaviti.

Ko se sprehajam skozi spomine, mi pride pod roke steklenička polna solz. Radovedna sem iz česa so solze, zato jo odprem. Na moje veliko razočaranje se razlijejo, a za vsako natanko vem, kaj jo je povzročilo. Solza obupa, solza izgube, solza bolečine, solza nemoči, solza razočaranja. Pomirim se s preteklostjo. Hitro pospravim solze nazaj v stekleničko. Odložim jo na prašno polico.

Ko se sprehajam skozi spomine, naletim na srebrno škatlo za nakit na kateri piše “smeh”. Odprem jo in iz nje se vsujejo srečni dnevi, šale, presenečenja in vesel glasen smeh. To so nasmehi dobrih dejanj in ljudi, ki so jim omogočili živeti. Ujamem poglede ljudi, ki so te nasmehe in ta smeh delili z mano: družina, dobra prijateljica, bežni znanec.

Ko se sprehajam skozi spomine najdem zaklenjeno škatlo. Odklenem jo in počasi odprem, saj ne vem kaj se skriva v njej. Vse kar najdem v njej je kupček prahu. Odmaknem pogled, zaprem oči in še enkrat pogledam. Prah je začel dobivati obliko. Kmalu so se izoblikovale besede, ki jih nekoč nisem hotela izgovoriti. Žal je sedaj prepozno. Odpuščanje nikar ni premagalo ponosa, besede ljubezni so ostale neizrečene zaradi sovraštva, spodbudne besede so ostale za zidovi ljubosumja. Bolečina neizrečene besede je ostra in preveč boleča, da bi jo lahko nosili v svojem srcu. Naj ostane v škatli.

In ko takole sedim med spomini pogledam na zbirko pred seboj. Tu je obrabljena obleka, ki sem jo nosila v upanju, da bom opažena,občudovana. Polne skrinje nekdaj dragocenih stvari, na katerih se sedaj nabirajo pajčevine in rja. Pa slike sanj in fantazij, ki so včasih pomenile bistvo mojega sveta. Sedaj pa so le slike zamujenih priložnosti. In ogledala različnih oblik in velikosti, v katera so ujete moje podobe; od dojenčka, punčke, mladega dekleta in končno odrasle ženske.

Moj pogled pa pritegne vaza v kotu. V njej so čudovite marjetice. Zakaj so tam? Od kdaj neki stoji ta vaza v kotu? Ne morem priklicati dogodka, ne upam se dotakniti teh prelepih cvetov. Opazila sem, da je na vazi napis LJUBEZEN. In ….

Ljubezen iz te vaze se je razlila po mojem podstrešju spominov, prah in temo je zamenjala bleščeča svetloba in napolnila moje bitje. Povsod naokrog ležijo ti prelepi cvetovi. Moji spomini.

Nastja

Daljinski upravljalnik

Daljinski upravljalnik

… je naprava na baterije, ki nam s pritiskom na gumb omogoča upravljanje vsemogočih stvari, medtem ko smo oddaljeni od naprave, ki jo želimo upravljati. Fantastična pogruntavščina. Univerzalnega lahko naročiš na spletu, v akciji in z brezplačno dostavo. Super!

Naročila bi daljinski upravljalnik za življenje in s pritiskom na:

→ “premor” bi lahko zamrznila vse tiste lepe trenutke, ki jih želim obdržati za vedno
→ “previjanje nazaj” bi mi omogočilo še enkrat podoživeti želene trenutke ali pa popraviti napake in delovati bolj premišljeno
→ “hitro previjanje naprej” bi me prestavilo na želeno točko v prihodnosti
→ “izklop zvoka” bi utišala vse tiste zlobne komentarje, pogovore brez smisla in neprijazne besede
→ “podnapisi” bi mi olajšali komunikacijo na počitnicah ali delu v tujini
→ “počasno predvajanje” bi mi pomagalo natančno preučiti situacije v katerih sem ravnala napačno, sebi in drugim v škodo
→ “nastavitev glasnosti zvoka” bi mi prišla prav, ko bi želela malo utišati najstniško nerganje
→ “prejšnji/naslednji kanal” bi me prestavil v prejšnje oziroma naslednje poglavje v življenju
→ “vklop/izklop” bi uporabila takrat, ko bi potrebovala akcijo oziroma počitek

S pomočjo daljinskega upravljalnika bi lahko počela še vrsto drugih stvari. Vendar pa nisem prepričana, če bi želela s pritiskom na en gumb pred-nastaviti svoje življenje. Lahko bi zamrznila tiste čudovite trenutke v življenju, ki jih nikdar nočem pozabiti … in bila ujetnica enega ali več trenutkov, ponavljajočih se v nedogled.

Previjanje nazaj bi mi res pomagalo podoživeti različne situacije, popraviti napake ampak vedno bi živela v preteklem času. Hitro previjanje naprej na tisti trenutek v prihodnosti, kjer se bodo uresničile vse sanje in bodo doseženi vsi cilji. Odlično! Vendar pa bi preskočila danes, tukaj, zdaj in vedno bi živela nekje v prihodnosti.

Izklopila bi zvok in preslišala nerganje, pritoževanje in zlobna obrekovanja. To pa bi pomenilo, da bi bila prikrajšana tudi za vse prijazne pozdrave, komplimente in besede ljubezni. Podnapisi bi mi bili v veliko pomoč pri navezovanju stikov v tujini. Res je. Ampak napisana beseda ima lahko drug pomen kot tista, ki je izgovorjena in pospremljena s smehom, žalostjo, jezo ali humorjem.

Počasno predvajanje bi mi lahko pomagalo pri natančni analizi napak in situacij. Ampak zakaj bi sploh želela tako podrobno obdelati neke napake, določiti krivca in mu naložiti kazen? Če bom hodila s povprečno hitrostjo, bom lahko sproti popravila storjene napake in se mimogrede naučila kakšne nove lekcije.

Prejšnji oziroma naslednji kanal bi mi omogočal preskočiti vse neprijetne dogodke. Kaj pa če se znajdem v nekem poglavju, kjer se bom počutila kot ujetnica? In kaj se bo zgodilo z vsemi tistimi poglavji, ki jih ne bom doživela? Vklop/izklop. Akcija/počitek. Življenje/smrt. Si res želim večnega življenja in gledati kako umirajo moji bližnji? Ali končati svoje življenje s pritiskom na gumb?

Res je … včasih si neskončno želim, da bi lahko zavrtela čas nazaj in spremenila potek dogodkov, pritisnila stop in ustavila življenje v najsrečnejšem trenutku ali izklopila, kadar mi gre vse narobe. Ampak vem, da je sedanjost, ki jo živim, moje življenje. Živim, delam napake, sem hvaležna za vsak dan in se prepuščam toku. Vse kar se je zgodilo ima nek razlog. Vse kar se še bo prav tako. Svoje življenje upravljam sama, ne daljinec na baterije.

Nastja

Moj cilj … moja sreča

Moj cilj … moja sreča

Mogoče mi bo tokrat uspelo. Želim si, da mi uspe. Predolgo že živim v poglavju svojega življenja, ki mi ne ponuja tistega, kar si tako močno želim. Vse prevečkrat sem bila razočarana. Vse prevečkrat so bila moja čustva poteptana. Vem, da vsak novi začetek pomeni konec nekega drugega začetka.

Ker ne najdem razloga, zakaj bi nadaljevala, moram najti razlog za nov začetek. Prepričana sem, da obstaja razlika med tem ali se predaš ali pa najdeš moč za nov začetek, novo poglavje. Štiri besede me bodo vsak dan, dan za dnem vodile naprej proti novemu začetku, proti moji resnični sreči. Štiri besede: “Od tega trenutka naprej …”

Od tega trenutka naprej …

Bom pustila stvarem, ki jih ne morem nadzorovati, naj gredo svojo pot!
Večina stvari je v mojem življenju le zato, ker nenehno mislim nanje. Vem, da se bodo začele pozitivne spremembe dogajati, ko se bom čustveno oddaljila od vsega kar je negativno. Prenehala se bom oklepati tistega kar boli in dala prostor resnični ljubezni.

Bom v svoj objem sprejela resničnost! Življenje je enostavno!
Vse se dogaja zaradi mene. Ne dogaja se meni. Vse se je zgodilo pravi trenutek, ne prekmalu in ne prepozno. Vse kar sem izgubila je bilo povrnjeno z nečim novim. In za vsako novo stvar sem se morala odpovedati nečemu, kar tako ali tako ni več služilo svojemu namenu. Vem, da je odločitev samo moja; ali bom žalovala ali pa se bom veselila.

Bom spremenila smer razmišljanja!
Vsaka sprememba je kakor vdih – ni le del nekega procesa, je proces. V resničnem svetu štejejo le spremembe. In vem, da moj pogled na svet in na dogajanje, pomeni prvi korak proti pozitivnim spremembam. Pripravljena sem na pozitivne spremembe. Neznanemu bom odprla vrata in prezračila svojo notranjost, ker se zavedam, da so za rast in nov začetek potrebne spremembe. Če nisem zmožna spremeniti svojih misli, nisem sposobna spremeniti ničesar v svojem življenju.

Se bom oklepala le dobrih in pozitivnih stvari!
Živeti v temi ni lahko. In ko sem se trudila, da najdem vrata, za katerimi bo končno posijalo sonce, sem porabila toliko energije, da sem obupala, še preden sem uspela prijeti za kljuko vrat in jih odpreti. Potrebovala sem čas, da sem spoznala, da je v meni še vedno dovolj pozitivne energije in neskončne želje, da najdem pravo pot, ki me bo pripeljala k pravi sreči.

Si bom vzela čas za počitek in veselje!
Ko sem dan za dnem prenašala težak križ obžalovanja in sramote sem mislila, da s tem kažem svojo moč in vztrajnost. Nisem se zavedala, da je bolje, da vso to moč uporabim za iskanje prave poti, se sprijaznim s situacijo in se poskušam iz tega tudi nekaj naučiti. Vem, da bo potrebno več poskusov, saj sem že tolikokrat obupala in zmedena ugotovila, da sploh ne vem kaj si želim in kam potujem. Spodletelo mi je. Razočarana sem bila nad sabo. Pa sem si privoščila počitek, nabrala energijo, zbistrila misli in zdaj vem česa ne smem ponavljati, če hočem uspeti.

Ne bom izpustila nobene priložnosti več!
Sprememb me je bilo že od nekdaj strah. Vsakokrat, ko sem se preselila v drug kraj, vsakokrat, ko sem zamenjala službo, vsakokrat, ko sem spoznavala nove ljudi. Bilo me je strah. Zelo strah. Toda vem, da so vse te spremembe nekako vplivale na moje življenje, na mojo osebnost in vem, da bi obžalovala, če se ne bi zgodile. Strah v mojem bitju je bil večji, kot pa je bil v resnici. In ta strah me ne bo nikdar več ustavil pred priložnostmi, ki me še čakajo.

Bom trmasto plezala proti vrhu!
Dejstvo je, da nihče, ki je priplezal na vrh gore, tja ni padel z neba. Moral se je pošteno potruditi in vložiti veliko energije v dosego tega cilja. Tudi sama se bom morala zelo potruditi in si hkrati zaupati, da mi bo to tudi uspelo. Ne smem se ustaviti nekje na pol poti. Moram splezati na vrh in uživati v razgledu!

Bom hvaležna za dragocene lekcije življenja!
Vem, da ni lepšega občutka, kot je tisti, ko mi sreča nariše nasmeh na obraz in posuši solze obupa in nemoči. Vem, da ne smem obžalovati ničesar, kar se mi je zgodilo, pa čeprav sem bila ranjena in prizadeta. Hvaležna bom za vsak trenutek, saj sem se iz vsakega nekaj naučila. Tudi ti trenutki so me oblikovali v osebo, kakršna si želim biti.

Se bom zavedala, da je bilo za dosego mojega cilja potrebnih veliko korakov!
Nikoli ni nič narobe. Vse kar se mi je zgodilo, je bilo potrebno, da sem danes tukaj. Včerajšnji koraki so me pripeljali v današnji dan. Ponosna sem nase. Mogoče še nisem točno tisto kar si želim biti. Vem pa, da sem bližje kot kadarkoli!

Nastja

Mami koliko si stara?

Mami koliko si stara?

Mami, koliko si stara? Kaj misliš? Dve. Ne, kmalu bom trideset. To je pa veliko, te številke ne poznam.

Otroštvo je najlepši letni čas življenja. Sladkosti teh let se ne morejo kosati z dolgočasnim odraslim življenjem. Mogoče bo kdo izmed vas oporekal tej trditvi, češ saj sem mlad po srcu. Ampak dejstvo je; odrasli smo na svojo veliko žalost prestari za razno razne lumparije, ki smo jih počeli kot otroci. Ko se zamislim najbolj pogrešam tisto pravo …

Ljubezen in Pozornost
Ko otrok vkoraka v prostor, v trenutku privabi pozornosti. Ko to stori odrasla oseba se to le redko zgodi. Kadar pa se le-ta pojavi, navadno izstopa s svojim stilom oblačenja ali obnašanjem, seveda v želji da bi dobila pozornost, da bi bila opažena. Otrok se nikdar ne trudi biti nekdo drug, ker je prepričan, da mu ves svet leži pred nogami takšnemu, kot je.

Prijateljstvo
Sklepanje prijateljstev med otroki je nekaj najpreprostejšega na svetu. Ko otrok deli čokolado v peskovniku ima takoj kup prijateljev. Ne razmišlja ali bo dobil kaj v zameno ali mu bo ta prijatelj morda kdaj v življenju na kakršenkoli način koristil. Odrasli sklepamo
prijateljstva drugače, najpogosteje iščemo sorodne in predvsem koristne duše.

Odpuščanje
To je nekaj, na kar odrasli radi pozabimo. Otroci z neverjetno lahkoto odpustijo v samo nekaj kratkih trenutkih. In zadeva je pozabljena. Ne pogrevajo in ne razglabljajo v nedogled. Z odraščanjem pa se ta občutek “odpustiti in iti naprej” kar nekako izgubi.

Brezskrbnost
Otrok ve, da se odrasli ukvarjamo z vsemogočimi skrbmi. Oni jih nimajo. In ko otrok enkrat odraste vsi pričakujemo, da bo odgovoren za to in ono.

Biti JAZ
Otrok se pači, kriči, pleše, poje, skače in to je nekaj … normalnega. Otroci pač to delajo. Navadno nas odraslih te stvari ne motijo in če je otrok zdrav, mora biti poln energije, navihan in razigran. Na žalost ta otroškost kmalu postane daljna preteklost, saj se vse preveč oziramo na okolico in mnenja drugih.

Otroštvo je ena izmed faz življenja, ki mine in se nikdar več ne vrne. Ampak dokler negujemo to otroškost v svojem bitju in nas vsak dan vodijo predvsem vesele, brezskrbne in ljubeznive misli, smo lahko mi odrasli otroci … no malo bolj veliki otroci.

Nastja

Ženske in spolnost

Ženske in spolnost

“V številnih družbah obstajajo zelo stroga pravila, povezana z žensko seksualnostjo. Toda če je ženska seksualnost v resnici razmeroma pasivna, zakaj je potrebnih toliko pravil za njeno nadziranje? Zakaj je tako zastrašujoča? Tudi zadnja dognanja o ženski seksualnosti nas nemara ne približujejo pravemu odgovoru in so zgolj odraz kulture, ki nas oddaljuje od globoko skrite resnice. Kaj pa, če ženska seksualnost sploh ni tako pasivna? Morda je zaradi dolge zgodovine ustrahovanja prava narava ženskega poželenja zgolj pregloboko zakopana, da bi jo lahko zares spoznali.” pronicljivo razmišlja Tili Kojić v svojem spletnem članku Kaj hočejo ženske v postelji.

“Vse te teorije in študije nakazujejo pomembnost tega, da ženske razumejo svoje telo in čustva. Še pomembneje je, da svoje poželenje prepoznajo in si priznajo, kaj jih v resnici vznemirja.” nadaljuje Tili in navaja mnenje Lise Diamond, profesorice na Univerzi v Utahu, ki meni, “da ženske premorejo večjo seksualno pretočnost kot moški, njihovo željo pa v večji meri narekuje čustvena povezanost kot telesna privlačnost. Iz evolucijskih in kulturnih razlogov ženske zelo cenijo bližino in dolgotrajno razmerje, vendar je zmotno misliti, da je trajen odnos glavni vir ženskega poželenja. Veliko podatkov priča, da imajo ženske šibkejši spolni nagon kot moški, poleg tega je verjetneje, da v dolgotrajnem razmerju zanimanje za seks prej upade pri ženskah kot pri moških, saj za prebuditev libida potrebujejo več stimulacije kot moški.”

Navaja še ugotovitve profesorice psihologije in seksologinje Meredith Chivers, ki trdi, “da bi razlog za razhajanje med dejanskim in zaznanim vzburjenjem pri ženski lahko bila negativna čustva, ki jih ima ženska do svojega telesa”. Seksologinja, dr. Marta Meana se v precejšnji meri strinja s to trditvijo, saj je prepričana, “da je za žensko vrhunec že to, da vzbuja poželenje v drugem”. “Toda na drugi strani pri ženskem poželenju ne gre za povezanost oziroma odnos, pač pa je bolj samoljubne narave”, pravi dr.Marta Meana. To narekuje koprnenje po ljubezni do sebe, po želji, da bi postala predmet erotičnega občudovanja in spolne potrebe.

Pri raziskavi Chiversove je najzanimivejši podatek, “da so se ženske vzburile hitreje in lažje, vendar tega niso vselej priznale (ali sploh dojele). Mar to pomeni, da ženske niti ne vemo, kaj hočemo? Ali pa nas je družba preprosto naučila zatirati željo? To je ena od ključnih dilem, ki še čaka na odgovor, do takrat pa morajo ženske same ugotoviti, kaj si v resnici želijo. Vzburjenje ni nekaj, kar bi jim lahko dovolili ali ne. Nemara pa svoje želje težje razumejo zato, ker odraščajo z zamegljenim zavedanjem o erotičnih sporočilih svojih genitalij.”

Na dogodku Seksualnost – delavnica za ženske , se boste 24. in 25. novembra v Ljubljani, spoznale s svojo seksualnostjo, svojimi čustvi in sprejemanjem sebe.

 

Intervju

Človek: “Kakšni se ti zdimo ljudje? Si zadovoljen s tem kar vidiš?”

Bog: “Moti me, da se tako hitro naveličate biti otroci in hitite odrasti. Ko pa enkrat odrastete, si spet želite biti otroci. Vse prevečkrat zbolite, ker se preveč ženete za denarjem in potem zapravite ogromno denarja, da spet postanete zdravi. In ukvarjate se s prihodnostjo…zaskrbljeni ste kaj se bo zgodilo jutri in pozabljate na sedanjost. Kosite travo namesto, da bi se igrali. S svojimi prijatelji se pogovarjate na Facebooku namesto, da bi jih obiskali. Pozorno spremljate politično dogajanje in berete rumeni tisk, namesto da bi šli na sprehod in zbistrili svoje misli. Jeste, spite in delate. Ko ne delate v službi sedite doma za računalnikom in iščete zabavo. Pogovarjate se o problemih in ne o izzivih. Sploh pa preveč govorite in premalo poslušate. Živite kot da ne boste nikdar umrli in nazadnje umrete kot da niste nikdar živeli.”

Včeraj ni bilo bolje kot je danes. Ne čakaj deset let preden boš si boš priznal, da je danes čudovit dan.
Če pa te vseeno zgrabi nostalgija za včerajšnjim dnem se pretvarjaj, da je danes včeraj. Pojdi in se
zabavaj! Živi življenje!

Nastja

Strahozaver ima velike oči

Živim v svetu, ki mu vlada strahozaver. Ne poznam njegovega imena, ima pa zelo velike oči. V obupnem strahu mu vsak dan znova, na srebrnem pladnju postrežem svoje sanje, s katerimi se ta zverina hrani. Postaja večja in močnejša, moje sanje pa izginjajo. Bojim se ga. Bojim se smrti, zato se bojim živeti. Bojim se sprememb, zato sem njegova vdana sužnja. Bojim se zavrnitve, zato se bojim vzpostaviti kakršenkoli odnos s sočlovekom. Bojim se neuspeha, zato se skrivam za malimi, nepomembnimi dosežki. Kamorkoli se obrnem, ta stvor z velikimi, praznimi očmi strmi vame. Vzel mi je sanje. Vse kar mi ostane, ko to bitje prebavi moje sanje, je kupček obžalovanja. Kupčki ležijo vsepovsod in pošteno moram paziti, da ne stopim vanje. Mu bom dovolila, da mi vzame tudi srečo, uspeh, ljubezen, spoštovanje do sebe… vse kar imam?

Ko sem bila majhna, mi je babica vedno rekla, da ima strah velike oči, je votel, okrog in okrog ga pa nič ni. Sedaj sem odrasla in vem, da se strah pojavlja v različnih oblikah. Vem, da obstaja tudi “prijazen” strah, ki ne prebiva v mojih mislih ampak v deželi neštetih možnosti. Ta strah mi pravi, da me ogenj lahko opeče. Ta strah mi požene kri po žilah in pospeši moj srčni utrip, ko mi grozi kakšna neprijetnost, na primer na cesti. Prijazno me opozori na nevarnost in nikdar mi ne bo vzel mojih sanj, veselja do življenja, prijaznih ljudi okrog mene in ljubezni. Pa se strahozavru lahko uprem? Ga lahko premagam?

S pomočjo trdne volje in prepričanja, da je le neko čudno bitje , ki ga je rodil moj prestrašeni ego, moj um, je bil strahozaver premagan. Spoznala sem, da je bil le iluzija, največja ovira, ki je stala med mano in mojo srečo. Zato sem se odločila, da ga skupaj z jezo, sovraštvom, pomilovanjem, napuhom, z vsemi egoističnimi željami in samovšečnostjo, ki jih proizvaja ta sodoben materialističen svet, pospremim tja kamor sodi; v neskončno praznino.

Nastja

Darilo iz srca

Darilo iz srca

Vse prehitro nam lahko naša čustva postanejo samoumevna in predvidevamo, da ljudje, ki jih imamo radi, vedo, kaj čutimo do njih. Čeprav so jim navadno znana naša čustva, so besede: “Rad/a te imam!” darilo, ki bi ga našim ljubljenim morali čim večkrat podariti, saj je izkazovanje ljubezni pomemben del negovanja vsakega ljubečega odnosa. Pa naj bo to odnos med partnerjema, prijatelji, sosedi, starši ali sorojenci.

Le kdo bi postal utrujen od nenehnega prigovarjanja, da je ljubljen? In prav te besede mu lahko obrnejo življenje na glavo, privabijo nasmeh na obraz, polepšajo dan, povedejo razmerje na novo raven ter okrepijo in utrdijo predano vez. Vsi hrepenimo po tem, da slišimo te tri preproste besede: Rad/a … te … imam. In ko izpovemo svojo ljubezen do drugih, jim izkažemo naklonjenost na najpomenljivejši način. Del izpolnitve, ki jo prinaša ljubezen do nekoga, se skriva tudi v tem, da tej osebi povemo, da jo ljubimo ali jo imamo radi.

Morda ti gre izpovedovanje čustev težko z jezika, zlasti če si odraščal med ljudmi, ki jih nikoli niso izražali z besedami. Besede: “Rad/a te imam!” je drugi osebi najbolje izreči brez kakršnihkoli pričakovanj o povrnitvi vložka. So darilo iz srca, ki ga pošljemo neposredno v srce prejemnika. Ker vsak od nas kipi od obilja ljubezni, so kakršnekoli skrbi, da nam je bo zmanjkalo, če teh besed ne bomo deležni nazaj, popolnoma odveč. Zato odvrzi vse strahove, skrbi in zaupaj svoja čudovita čustva ljudem, ki ti veliko pomenijo.

Ljubezen obstaja, da jo izrazimo, ne da jo zadržimo v sebi.

Lekcije življenja

Lekcije življenja

Naučila sem se, da nikogar ne morem prisiliti, da me ljubi. Vse kar lahko storim je, da sem nekdo, ki ga je lahko ljubiti.

Naučila sem se, če me nekdo ne ljubi tako kot si želim da bi me ljubil, to še ne pomeni, da me ne ljubi z vsem kar premore.

Naučila sem se, da se zaupanje gradi leta, uniči pa se lahko v trenutku.

Naučila sem se, da je imelo na mojo osebnost vpliv tako okolje iz katerega prihajam, kot tudi okoliščine v katerih sem odraščala. Vendar pa sem sama odgovorna za to kar sem postala.

Naučila sem se, da ni nič narobe, če se kdaj razjezim. Imam pravico biti jezna. Nimam pa pravice biti kruta.

Naučila sem se, da odgovornost pridobiš z različnimi izkušnjami in s tem, kar se iz teh izkušenj lahko naučiš. Število svečk na rojstnodnevni torti pač ni pravi pokazatelj.

Naučila sem se, da lahko dve osebi na isto stvar gledata popolnoma drugače.

Naučila sem se, da ni najpomembnejše, da ti drugi oprostijo. Naučila sem se odpustiti sama sebi.

Naučila sem se, da čeprav se dve osebi prepirata, se kljub temu ljubita. In če se ne prepirata ne pomeni, da se ljubita.

Naučila sem se, da se svet vrti naprej in ne žaluje z mano, čeprav moje srce trpi.

Naučila sem se, da svojih otrok ne morem obvarovati pred svetom, ker bodo slej ko prej razočarani in ranjeni. Moram pa jim stati ob strani.

Naučila sem se, da svojim otrokom nikdar ne rečem, da se njihove sanje ne bodo uresničile. Zakaj bi jih prikrajšala za to veselje?

Naučila sem se, da so heroji tisti ljudje, ki opravijo kar mora biti opravljeno ne glede na okoliščine.

Naučila sem se, da grem lahko naprej še dolgo potem, ko si rečem, da ne zmorem več.

Nastja

Prihajajoče delavnice