Ko se sprehajam skozi spomine, naletim na delčke prizorov, ki so nekdaj sijali kot bleščeč sončen dan. Poberem jih in si jih pobliže pogledam a spoznam kako krhki so.
Ko se sprehajam skozi spomine, najdem tisoč obrazov, ki sem jih srečala skozi vsa ta leta. A ko se približam njihove podobe obledijo,njihova identiteta se ovije v meglo.
Ko se sprehajam skozi spomine, me obda nešteto različnih glasov, ki sem jih tolikokrat slišala. A ko skušam razbrati besede se zavem, da iz njih sporočila ne morem več sestaviti.
Ko se sprehajam skozi spomine, mi pride pod roke steklenička polna solz. Radovedna sem iz česa so solze, zato jo odprem. Na moje veliko razočaranje se razlijejo, a za vsako natanko vem, kaj jo je povzročilo. Solza obupa, solza izgube, solza bolečine, solza nemoči, solza razočaranja. Pomirim se s preteklostjo. Hitro pospravim solze nazaj v stekleničko. Odložim jo na prašno polico.
Ko se sprehajam skozi spomine, naletim na srebrno škatlo za nakit na kateri piše “smeh”. Odprem jo in iz nje se vsujejo srečni dnevi, šale, presenečenja in vesel glasen smeh. To so nasmehi dobrih dejanj in ljudi, ki so jim omogočili živeti. Ujamem poglede ljudi, ki so te nasmehe in ta smeh delili z mano: družina, dobra prijateljica, bežni znanec.
Ko se sprehajam skozi spomine najdem zaklenjeno škatlo. Odklenem jo in počasi odprem, saj ne vem kaj se skriva v njej. Vse kar najdem v njej je kupček prahu. Odmaknem pogled, zaprem oči in še enkrat pogledam. Prah je začel dobivati obliko. Kmalu so se izoblikovale besede, ki jih nekoč nisem hotela izgovoriti. Žal je sedaj prepozno. Odpuščanje nikar ni premagalo ponosa, besede ljubezni so ostale neizrečene zaradi sovraštva, spodbudne besede so ostale za zidovi ljubosumja. Bolečina neizrečene besede je ostra in preveč boleča, da bi jo lahko nosili v svojem srcu. Naj ostane v škatli.
In ko takole sedim med spomini pogledam na zbirko pred seboj. Tu je obrabljena obleka, ki sem jo nosila v upanju, da bom opažena,občudovana. Polne 
skrinje nekdaj dragocenih stvari, na katerih se sedaj nabirajo pajčevine in rja. Pa slike sanj in fantazij, ki so včasih pomenile bistvo mojega sveta. Sedaj pa so le slike zamujenih priložnosti. In ogledala različnih oblik in velikosti, v katera so ujete moje podobe; od dojenčka, punčke, mladega dekleta in končno odrasle ženske.
Moj pogled pa pritegne vaza v kotu. V njej so čudovite marjetice. Zakaj so tam? Od kdaj neki stoji ta vaza v kotu? Ne morem priklicati dogodka, ne upam se dotakniti teh prelepih cvetov. Opazila sem, da je na vazi napis LJUBEZEN. In ….
Ljubezen iz te vaze se je razlila po mojem podstrešju spominov, prah in temo je zamenjala bleščeča svetloba in napolnila moje bitje. Povsod naokrog ležijo ti prelepi cvetovi. Moji spomini.
Nastja
