Starševstvo

Osebnostna rast

Mami, preberi mi pravljico!

»Katera je na vrsti danes?«, vprašam. »Hmm, preberi mi Medvedka Puja«, reče hči po temeljitem premisleku. »Pa saj to je bilo na sporedu včeraj zvečer«, rečem. »A res? Sem čisto pozabila, zato jo morava danes prebrati še enkrat. Saj veš, da se bom spomnila.« In začnem… Na prvi sončen in topel pomladni dan je Pu pomislil, kako izvrstna priložnost za obiske. Zato se je odpravil proti Pujskovi hiši. “Zdravo! Je kdo tu??” je zaklical in potrkal na vrata. “Doma sem!” se je oglasil pujsek …

Tudi danes, ko je že najstnica, jo rada prebira. Pravi, da vsakič najde kakšno novo modrost Medvedka Puja in njegovih prijateljev. Pa jo nekega večera spet zalotim s to knjigo v roki. In jo povprašam: «Kakšne modrosti so torej napisane v tej zanimivi knjigi?« In mi začne razlagati…

Verjemi vase…«..če pride jutri, ko ne bova skupaj..se vedno spomni, da si bolj pogumen kot verjameš, močnejši kot se zdi in pametnejši kot misliš..«

Moja sošolka obupa še preden pride do prve ovire. Ker ne verjame vase. Ne da si priložnosti, da bi poskusila narediti nekaj, česar še nikoli prej ni. Ne upa si. Jaz sem verjela vase, ko sem sama, stara deset let, z letalom potovala na obisk k očku. Ne glede na vse pripombe babic in dedkov, ki sem jih morala poslušati.

Bodi potrpežljiv…«..če se ti kdaj zdi, da te tisti, s katerim se pogovarjaš ne posluša, bodi potrpežljiv. Mogoče ima v ušesu le kosem puha..«

Ure na letališčih so se vlekle. Bila sem sama. Pogrešala sem znane obraze. Bila sem osredotočena na cilj. In potrpežljivo sem čakala. Čakala pred straniščem, čakala na kosilo, čakala na pristanek letala v daljni Dominikanski republiki. Čakala na objem mojega dragega očka.

Bodi spoštljiv do soljudi…«..samo zaradi tega, ker je žival velika, to še ne pomeni, da si ne želi prijaznosti. Ne glede na to, kako velik je Tiger vedi, da si želi ravno toliko prijaznosti kot Ru.

Na letalu so bili najbrž sami dojenčki, saj sem skoraj vso pot poslušala jokanje. Nekdo je kar naprej kašljal in se na ves glas smejal, ko je gledal risanke. Pred mano je sedel fant, ki je bil najbrž velik tri metre, saj je imel sedež pomaknjen zelo nazaj, tako da sem imela zelo malo prostora. Potem, ko smo se izkrcali, se mi je zahvalil, ker nisem godrnjala, ker si je vzel še moj prostor. Bila sem spoštljiva do njega in on se mi je spoštljivo zahvalil.

Vprašaj, naj te ne bo sram…«..pred začetkom lova je pametno koga vprašati, kaj loviš, preden sploh začneš loviti…«

Ure na letalu so se vlekle v nedogled. Bila sem žejna in v želodcu sem imela veliko kepo. Dolgčas. Pa sem se opogumila in vprašala stevardeso, koliko časa bomo še potovali. Ker mi je prijazno odgovorila, sem jo prosila še za sendvič in sok. Bilo me je zelo sram, ker sem morala govoriti angleško in nisem bila prepričana, če me bo sploh razumela. Ha, na koncu me je še pohvalila, kako dobro govorim.

Odloči se in pojdi…«..ne moreš vendar vedno čepeti v svojem kotu gozda in čakati, da pridejo prijatelji na obisk. Včasih jih moraš ti obiskati..«

Ko sem čakala na prvo letalo, ki me bo odpeljalo na sever Nemčije, sem si rekla, da nikdar več ne bom šla sama na tako dolgo pot. Tudi ko sem padla očku v objem, sem še vedno razmišljala enako. Sedaj pa vem, da bom šla naslednje poletje spet tja in nič me ne bo ustavilo. In Medvedek Pu bo šel z mano!
Zasmeje se in mi pomoli knjigo pod nos. »Na,prosim, pospravi jo na polico. Predlagam, da jo tudi ti še enkrat prebereš. Knjiga je zakon!«

Nastja & Kaja

Osebnostna rast

Jeza in ljubezen

Oče si je omislil nov avto. O takem modelu je sanjal že kot najstnik, sedaj pa je na trg prišel še bolj dodelan model, v katerega se je takoj zaljubil. “Super”, si je govoril sam pri sebi. “Avto je prava igrača za nas zrele, odrasle moške, ki vedo kaj hočejo. Samo še barvo izberem in potem bom glavni!”

Pa pripelje lepotca domov in ga postavi na ogled. Vsi ga občudujejo. Oče je ponosen, saj je naredil kupčijo desetletja. Vsi mu zavidajo.

Seveda je treba za avto skrbeti; ga prati in polirati, da se še v meglenem jutru blešči kot sonce. To opravilo mu je bilo v velikoveselje.

Nekega jesenskega popoldneva je tako skrbno loščil svojega jeklenega konjička, ko ga je pri delu zmotila štiriletna hči. “Očka, ti lahko pomagam,” ga je prosila. “Ne, bom raje sam,” ji je odgovoril. Pa se deklica ni pustila odgnati. “Daj, prosim!”, je moledovala. V trenutku, ko je oče pokimal, je dekletce zgrabilo kamen in začelo vleči po avtomobilu. Oče je zavpil, besen skočil do hčere in začel udrihati po nežnih rokicah. Tolkel je in mlatil okrog sebe in se niti ni zavedal, da v roki drži tubo polirne paste.

Ko se je v dogajanje vmešala mama, je bila v šoku. Dekletce je odpeljala v bolnišnico, kjer so ugotovili, da ima prste na obeh rokah večkrat zlomljene. Z operacijo jih niso uspeli rešiti, zato so ji prstke amputirali.

Ko je deklica videla očka, ga je nežno vprašala:”Mi bodo prstki še enkrat zrastli?” Očka je ostal brez besed. Ni vedel kaj naj naredi. Stopil je do avtomobila in ga začel brcati, dokler ni obnemogel obstal. Razočaran sam nad sabo, se je sesedel ob avtomobil in se zazrl v porisano pločevino. Hči mu je na avto napisala:”Očka, rada te imam”.

Jeza in ljubezen sta močni čustvi, ki ne poznata meja. Zato si zapomni:”Stvari so narejene z namenom, da se uporabljajo, ljudje pa se rodijo zato, da jih imamo radi.” V današnjem svetu pa na žalost drži ravno nasprotno: “Ljudi uporabljamo in stvari imamo radi.”

Nastja

Motivacija

Sreča je seksi

“Mislim, da privlačnost prihaja od znotraj. Je nekaj kar imaš ali pa nimaš v sebi. Nič nima opraviti z velikim oprsjem, dolgimi nogami in našobljenimi ustnicami.” (S. Loren)

Resnična privlačnost je nekaj globljega od pojave, “geštela”, kot bi se izrazili mladi. Je več kot telo oblečeno v najmodernejše kreacije in brezhiben ten kože. In je čisto nekaj drugega od zaobljene zadnjice in zapeljivega pozibavanja bokov. Veliko ljudi je na prvi pogled zelo privlačnih, zelo seksi, ko pa jih pobližje spoznamo pa ugotovimo, da so neprivlačni, nezanimivi in prave puščobe.

Kaj je privlačno? Kaj je seksi? To je tista lastnost posameznika, ki preseže lepoto zunanjosti. In katera je ta lastnost? Z eno besedo, to je sreča.

Zakaj je sreča seksi?

Srečni ljudje so samozavestni. Srečni ljudje so privlačni. Niso pusti spogledljivci in tisti, ki si na vse načine prizadevajo pridobiti pozornost drugih. Zavedajo se svoje privlačnosti in oddajajo prav posebno energijo.
Srečni ljudje skrbijo zase. Seksi ljudje skrbijo za svoje zdravje. Zavedajo se, da je zdravje pomembno in živijo moto “zdrav duh v zdravem telesu”.
Srečni ljudje z veseljem dajejo in razdajajo. Veliko časa porabijo za skrb in potrebe soljudi in ne zapravljajo časa pred ogledalom, kaj šele denarja pri lepotnih kirurgih.
Srečni ljudje so strastni. Ljubijo življenje in uživajo v njem. Počnejo stvari, ki so jim všeč in jih navdajajo s strastjo.
Srečni ljudje ljubijo. Ljubezen je seksi! Protipomenke ljubezni so sovraštvo, sebičnost in neprijaznost. In vse tri so zelo neprivlačne. Ljubiti in biti ljubljen je nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi.
Srečni ljudje se zabavajo. Zabava je seksi. Srečni ljudje uživajo v igri s svojimi otroci, druženju s prijatelji ali pa z dobro knjigo v roki.
Srečni ljudje se radi smejejo. Smeh je pol zdravja. Je ena izmed najbolj seksi lastnosti, ki jih ima srečen človek.
Srečni ljudje so odkriti. Ne pretvarjajo se. Karkoli počnejo, počnejo to z vsem bitjem.
Srečni ljudje ne stokajo in se ne pritožujejo. Iz vsake situacije poskušajo potegniti najboljše, so ljudje akcije. Odločno stremijo k cilju, ki so si ga zadali in ga tudi uresničijo.
Srečni ljudje so vljudni. So prijazni in pozorni. Veliko poslušajo in malo govorijo. Spoštujejo vsa živa bitja, spoštujejo življenje.
Srečni ljudje zaupajo in so vredni zaupanja. Ne lažejo in ne opravljajo.

Sreča je seksi, je privlačna. Je kot preliv na torti in češnja na vrhu sadne kupe. Življenju doda iskrivost in resnični pomen našega obstoja.

Nastja

Motivacija

Najboljše stvari

Včasih je veljalo: “Najboljše stvari v življenju so zastonj.” Sedaj pa se je rek malo spremenil in se glasi: “Najboljše stvari v življenju niso stvari.”

Dvanajsturni delovnik, vikend priprave na ponedeljkove sestanke, dolgi pogovori po telefonu in neskončne tabele izračunov stroškov …to je bilo njegovo življenje. Ko pa ga je otrok pocukal za rokav in prosil, naj mu prebere pravljico za lahko noč, je našel sto in en izgovor, da se je izognil tej nepotrebni zadevi. Ko ga je povabil na predstavo v šoli, v kateri je nastopal, je imel nujen sestanek z vodilnimi v podjetju. Zamujene rojstnodnevne zabave zaradi nogometnih piknikov s sodelavci. V zameno mu je kupoval plišaste igrače, punčke, moderne obleke in najnovejše mobilne telefone.

Ni se zavedal dejstva, da otrokove ljubezni ne moreš kupiti. Danes mu je žal, saj je izgubil vse; ženo, dom, denar, službo in ljubezen svojega otroka.

Ostali sta sami z mamo. Nista revni, vendar pa si ne moreta privoščiti vsega kar jima srce poželi. Čeprav je mami včasih težko, ko posluša zgodbe, ki jih otrok prinese iz šole. Zgodbe razvajenih otrok, za katerimi bahavo stojijo neodgovorni starši.

Imata pa tisto, česar se z denarjem ne da kupiti;

dober spanec
družina
pravi prijatelji
zdravje
smeh
iskrice v očeh
iskreni poljubi
brezpogojna ljubezen

Skupaj sta srečni. Razumeta se in si pomagata. Spoznali sta, da je denar le sredstvo, s katerim dokazuješ, da v tej družbi nekaj
pomeniš. Spoznali sta, da vrednote kot so poštenost, skromnost, pomoč in iskrenost, danes pomenijo zelo malo ali celo nič. Kljub vsem tem bridkim spoznanjem se imata neskončno radi in uživata v družbi druga z drugo. Seveda pa se včasih zgodi tudi kakšen konstruktiven prepir, ki je značilen za mame in najstnike.

Večina ljudi na tem planetu živi nesrečno večino svojega življenja. Predlagane so bile različne rešitve tega problema, a se je večina ukvarjala le z majhnimi modrimi, rdečimi, zelenimi, vijoličnimi in rumenimi listki. Pa vendar niso bili listki tisti, ki so bili nesrečni, ampak ljudje.

Nastja

Motivacija

Prazen kozarec kislih kumaric

Kumarice vlagamo jeseni in zadeva je zelo preprosta ….Ampak odločila sem se, da z vami, ki prebirate moje zgodbe, ne bom delila recepta za vlaganje kumaric, pač pa bom delila tole, kar je nedolgo nazaj priromalo v moj elektronski nabiralnik…

Profesor je stal pred svojimi študenti. Predaval je filozofijo. Ko je začel z uro, je namesto besed pred sebe postavil velik prazen kozarec, v katerem so bile nekdaj najbrž prav okusne, domače kisle kumarice. Odvil je pokrov in ga napolnil z žogicami za golf. Potem je vprašal študente: “Kaj se vam zdi, je ta kozarec že poln?” Vsi so se strinjali, da je kozarec poln.

Profesor je nato vzel škatlo kamenčkov in jih vsul v kozarec in ga rahlo pretresel. Kamenčki so zapolnili prazen prostor med belimi žogicami. Spet je vprašal študente ali je kozarec poln.”Ja, seveda,” so se strinjali študenti. Potem je profesor vzel v roke škatlo drobnega peska. Ko ga je počasi stresal v kozarec, je pesek zapolnil še vse preostale prazne kotičke med žogicami in kamenčki. Še enkrat je vprašal študente: “Kaj se vam zdi je kozarec poln?” Še enkrat so enoglasno odgovorili: “Kozarec je popolnoma poln.”

Pa je profesor izpod katedra vzel do roba polno skodelico kave in jo počasi zlil v kozarec. Kava je prepojila droben pesek. Študenti so se zasmejali. Sedaj je profesor rekel študentom: “Ta kozarec predstavlja vaše življenje. Žogice za golf so tiste pomembne stvari v vašem življenju; družina, otroci, zdravje, vera in vse tisto kar vas veseli in izpopolnjuje. Kamenčki predstavljajo druge stvari, ki so za vas prav tako pomembne: služba,hiša oziroma stanovanje,avto. Pesek pa predstavlja vse tiste male stvari, ki ostanejo.

Če napolnite kozarec s peskom ni prostora za kamenčke in žogice za golf. Podobno se dogaja v življenju. Če porabite ves svoj čas in energijo za nepomembne opravke, nikoli ne boste imeli prostora in časa za pomembne stvari. Svetujem vam, da skrbite za stvari, ki vam pomenijo zadovoljstvo in srečo,” je zaključil govor profesor.

Dodal je še: “Igrajte se s svojimi otroci. Najdite čas in pojdite k zdravniku. Peljite partnerja na večerjo. Uživajte kot da imate spet 18 let. In bodite prepričani, da vam bo še vedno ostalo dovolj časa za pospravljanje. Zato vam še enkrat svetujem, da najprej poskrbite za žogice. Te stvari so za vas resnično pomembne. Razmislite. Dajte prednost tistemu, kar vam pomeni največ. Vse ostalo je pesek.”

Študentka iz prve vrste je dvignila roko in vprašala: “Kaj pa predstavlja kava?” Profesor se je zasmejal.”Všeč mi je, da ste mi zastavili to vprašanje! Kavo sem zlil v kozarec zato, da vam dokažem naslednje …ne glede na to, kako polno je vaše življenje, vedno vam ostane še toliko časa, da spijete kavo s prijateljem!” Študenti so zaploskali profesorju in z nasmehom zapustili predavalnico.

Ko se vam zdi, da je dan prekratek, se spomnite na to zgodbo. Poiščite miren kotiček in spijte kavo. Če pa se boste srečali še s prijateljem ali znancem, bo pa kava še toliko boljša.

Nastja

Motivacija

Starost je le izgovor

“Vsem je všeč ideja o dolgem življenju, vendar nihče nima rad ideje o staranju.” Nekaj podobnega je zapisal ameriški pisatelj Andy Rooney.

In še kako je res!
Če si se znašel v slepi ulici in se pritožuješ, da nikamor ne moreš, ker si prestar …Povem ti, to je samo izgovor!

Si morda pričakoval, da se boš komu zasmilil? Da bo nekdo prišel naproti z rešitvijo in zmnožil x, y in z in dobil rezultat, ki ti bo všeč?

Starost je le izgovor, maska za katero se skriva strah. Posebno pri nas ženskah, ki se bojimo, da ne bomo uspele pravočasno in zadovoljujoče opraviti vsega, kar nam nalagajo družbene norme. Po vrh vsega se pa ubadamo še s staranjem telesa in ostalimi hormonsko pogojenimi tegobami.

Na vsakem koraku srečujemo mlade, postavne ljudi in hočeš nočeš se naš ego začne pritoževati, v nas prebudi spomine na našo mladost, naše napake in stvari, ki smo jih takrat zanemarili ali postavili na stranski tir.

Vendar pa se moramo sprijazniti z dejstvom, da se staramo in da ne bomo nikdar več mladi. In vsi živimo skupaj; ti pri osemnajstih, ona v zgodnjih tridesetih, jaz v tistih med štirideset in petdeset in on v poznih šestdesetih. Pa se večina med nami počuti tako stare. So pa tudi tisti, ki pri devetindevetdesetih ali še malo čez, ustvarijo svoj profil na priljubljeni spletni strani in vsak dan klepetajo z ljudmi vseh starosti, različnih izobrazb, ver in prepričanj. Se tudi oni počutijo stare?

Namesto, da se skrivamo za izgovorom, da smo stari, se raje soočimo s svojimi pravimi strahovi. Ko bomo razčistili te stvari, pa se lotimo raziskovanja novih področij; pomagajmo drugim z znanjem, ki ga že imamo. Za učenje ali branje ni nikoli prepozno. Potujmo. Najdimo pogum in vprašajmo mlade tiste stvari, ki so navadno starejšim zamolčane. Lahko se nam bodo posmehovali -pa kaj!

Protistrup strahu, za katerim se skriva staranje, je steklenička koncentrata radovednosti, sreče in neustrašnosti. To je tisto, kar določa stopnjo modrosti in lepote vsakega posameznika in ne svečke na torti, ki nam povedo, pred koliko leti smo se rodili.

Nastja

Motivacija

Gola resnica o dolgčasu

“Dva velika sovražnika srečnega človeka sta bolečina in dolgčas.” (A. Schopenhauer)

Kdo od nas ne pozna fraze “kaj bi delal, meni je tako dolgčas”. Če je (še) nismo slišali od svojega najstnika, se spomnimo svojih najstniških dni, ko smo ležali na kavču pred televizijo, preklapljali programe, zehali, se basali s čipsom in nalivali s sokom. Tudi ko smo se dobili s prijatelji na bližnjem igrišču smo se spraševali, kaj bi delali. Idej ni bilo od nikoder, vsi pa smo si želeli početi kaj zanimivega in zabavnega. Nazadnje smo se proti večeru zdolgočaseni razšli.

Vendar pa se dolgčas ne naseli v nas, ne prekrije nas kot prah prekrije kramo na podstrešju, ne trešči v nas kot strela z jasnega. Dolgčas je zavedno pasivno stanje celotnega bitja. Je popolna in zavestna predaja tistega, ki ni pripravljen vstati in narediti korak naprej. Dolgčas je rezultat neaktivnih misli in lenega telesa.

Nekdo lahko gleda zanimivo oddajo o vulkanih, vesolju ali pripravi sadne solate in med gledanjem zdolgočasen zaspi. Medtem ko nekdo drug gleda te iste oddaje, navdušen in osupel ne odmakne oči od ekrana in čaka na blok z reklamami, da bo skočil na stranišče. Torej niso stvari tiste, ki povzročajo dolgočasje. Nekaterim je vsaka najmanjša stvar, vsak dogodek ali novica zanimiva.

Dolgčas ni nedolžen zločin. Počasi a vztrajno razjeda naše bitje, iz majhne razjede nastane ogromna črna luknja, ki nas posrka vase. Zločin nespoštovanja samega sebe in pasivnega stanja, ki dopušča, da dragoceni trenutki neuporabljeni in razvrednoteni zdrvijo mimo nas.

Dolgčas je dolgočasen! Sreča in dolgčas nimata nič skupnega. Še več, oba ne moreta bivati v eni osebi. Zdolgočasen človek je tečen, zamorjen in se v svoji koži ne počuti dobro. Zakaj? Zaradi občutka, ki ga grize tam nekje na dnu duše in mu šepeta, da zamuja življenje. Človeku, ki zamudi priložnosti in opici, ki zgreši vejo, ni pomoči.

Zmigaj se, vstani s kavča, se pretegni in začni! Začni živeti.

Nastja

Pesmi

Odpuščam

Mnogokrat sem se spraševala, če sta si me res želela. Sem mar v njuno življenje vstopila brez
povabila? Tako sem pogosto čutila. Kot punčka sem po ljubezni hrepenela, le toplih nežnih objemov sem si želela. Hitro sem od doma odšla, odrasla zase in še za druge. Nekje globoko je vladala praznina po njima. A nisem se je zavedala.

Postala sem mama. Dajala sem se vso in še več. Še vedno pa sem hrepenela. Ko objemala sta moje otroke, je bolelo. Skelelo. Peklo. V dno duše je rezala bolečina. Zakaj jaz tega nisem imela? Mnogo sem doživela. Zdaj tudi moj objem otrok ni samoumeven. Ni več moči. Ni strasti. In zdaj razumem. Če v tebi ljubezni ni, tudi nihče drug je ne dobi. Nisem vedela, da takrat strti njuni srci sta bili, mene, majhne deklice se to dotaknilo ni. Nisem razumela, vse sem preveč resno vzela. S seboj nosila breme to, dokler me na tla ni spravilo. Vse, kar se mi je v življenju zgodilo, se je iz želje po njuni ljubezni porodilo. In do neizmerne jeze je vodilo. Do tišine in ignorance, a k sreči so niti angelske to tišino prerezale.

Šla sem in ju objela, odpustila tudi sebi, ker skoraj sem ju preklela. Zdaj vedela sem, da biti starš ni lahko, in lahko sem spustila to breme pretežko. Prosila sem ju, naj me vidita. Ne kot sama si želita, ampak naj vzameta to, kar od mene lahko dobita. Naj me sprejmeta, kot sem. In naj toliko več ne skrbita. Naj pustita, da poletim in z njima čimprej svojo srečo delim. Hvaležna sem jima, da živim.

Lamia

Starševstvo

Mame in Murphijev zakon

♥ Če bom oblečena v črno, bo hčerki sigurno curljalo iz noska

♥ Če bom oblečena v belo, mi bo hči na ovratnik prilepila čokoladen poljubček

♥ Ko ji bom zamenjala pleničko, se bo z največjim veseljem spet takoj pokakala

♥ Ko bom počistila tla, bo hči po vsej verjetnosti raztresla vrečko čipsa

♥ Če bom obula čiste nogavice, bom sigurno stopila v lužo po tleh politega soka

♥ Ko bom uporabila neprimerno besedo, jo bo hči ponavljala v nedogled

♥ Ko bom utrujena, ona ne bo

♥ Če bo vse kazalo na popolnost bo uredila, da se trend obrne

♥ Ko načrtujem pomemben dogodek bo poskrbela, da ga bom nehote pozabila

♥ In ker jo imam brezpogojno rada, vidim v zgoraj naštetem le malenkosti, ki popestrijo moj
vsakdan

Nastja

Motivacija

Vesolje možnosti

Michelangelovo misel, da je v vsakem kosu marmorja skrit prelep kip, da pa je potreben nekdo, ki bo odstranil ves odvečen material okrog njega in ostalim pokazal mojstrovino, bi lahko uporabila kot nagovor našemu šolskemu sistemu.

Napačno je, da učitelji nenehno primerjajo otroke med seboj. Bolj primerno bi bilo, da usmerijo svojo energijo v klesanje unikatnih kipov, ki tako rekoč že sedijo v šolskih klopeh. Potrebno jih je le malo obrusiti, da se pokažejo vse tiste lastnosti in potenciali, ki jih imajo v sebi.

FreeGreatPicture.com-24237-hd-face-paint-children

Vsak otrok je odličnjak. Ljudje smo si izmislili številke za ocenjevanje in igro, s katero motiviramo otroke za učenje. Smisel njihovega življenja pa postanejo petice v spričevalu. Tekmovanje in številke.

In kaj bi se zgodilo, če bi vsi otroci dobili petice, če bi ukinili redovalnico in jih raje motivirali z vrednotami kot so ljubezen, spoštovanje in razumevanje? Kaj bi se zgodilo, če jih iz sveta, kjer vladata ocenjevanje in rivalstvo preselimo v vesolje neskončnih možnosti?

Nastja

Starševstvo

Mami koliko si stara?

Mami, koliko si stara? Kaj misliš? Dve. Ne, kmalu bom trideset. To je pa veliko, te številke ne poznam.

Otroštvo je najlepši letni čas življenja. Sladkosti teh let se ne morejo kosati z dolgočasnim odraslim življenjem. Mogoče bo kdo izmed vas oporekal tej trditvi, češ saj sem mlad po srcu. Ampak dejstvo je; odrasli smo na svojo veliko žalost prestari za razno razne lumparije, ki smo jih počeli kot otroci. Ko se zamislim najbolj pogrešam tisto pravo …

∗ Ljubezen in Pozornost
Ko otrok vkoraka v prostor, v trenutku privabi pozornosti. Ko to stori odrasla oseba se to le redko zgodi. Kadar pa se le-ta pojavi, navadno izstopa s svojim stilom oblačenja ali obnašanjem, seveda v želji da bi dobila pozornost, da bi bila opažena. Otrok se nikdar ne trudi biti nekdo drug, ker je prepričan, da mu ves svet leži pred nogami takšnemu, kot je.

∗ Prijateljstvo
Sklepanje prijateljstev med otroki je nekaj najpreprostejšega na svetu. Ko otrok deli čokolado v peskovniku ima takoj kup prijateljev. Ne razmišlja ali bo dobil kaj v zameno ali mu bo ta prijatelj morda kdaj v življenju na kakršenkoli način koristil. Odrasli sklepamo
prijateljstva drugače, najpogosteje iščemo sorodne in predvsem koristne duše.

∗ Odpuščanje
To je nekaj, na kar odrasli radi pozabimo. Otroci z neverjetno lahkoto odpustijo v samo nekaj kratkih trenutkih. In zadeva je pozabljena. Ne pogrevajo in ne razglabljajo v nedogled. Z odraščanjem pa se ta občutek “odpustiti in iti naprej” kar nekako izgubi.

∗ Brezskrbnost
Otrok ve, da se odrasli ukvarjamo z vsemogočimi skrbmi. Oni jih nimajo. In ko otrok enkrat odraste vsi pričakujemo, da bo odgovoren za to in ono.

∗ Biti JAZ
Otrok se pači, kriči, pleše, poje, skače in to je nekaj … normalnega. Otroci pač to delajo. Navadno nas odraslih te stvari ne motijo in če je otrok zdrav, mora biti poln energije, navihan in razigran. Na žalost ta otroškost kmalu postane daljna preteklost, saj se vse preveč oziramo na okolico in mnenja drugih.

Otroštvo je ena izmed faz življenja, ki mine in se nikdar več ne vrne. Ampak dokler negujemo to otroškost v svojem bitju in nas vsak dan vodijo predvsem vesele, brezskrbne in ljubeznive misli, smo lahko mi odrasli otroci … no malo bolj veliki otroci.

Nastja

Starševstvo

Preden odidejo na pot

…bom svoje otroke naučila:

da so lahko srečni, če se odločijo za srečo
da je nasmeh najbolj enostavna stvar s katero lahko nekomu polepšaš dan
da nikoli ne moreš biti preveč vljuden
da bodo znali ravnati s svojimi in s čustvi drugih
poslušati brez obsojanja in kritike
spoštovanja vseh živih bitij
uživati v stvareh, ki jih imajo
da nihče ne ve vsega o vsem
da se je človeško motiti, saj se iz napak učimo
slediti lastnim ciljem in ne ciljem drugih
da bodo znali skrbno ravnati z denarjem
da bodo s pridom izkoristili znanje in izkušnje
da bodo prijatelji prihajali in odhajali, družina pa jim bo vedno stala ob strani
prijaznosti in velikodušnosti do tistih, ki potrebujejo pomoč
da izkoristijo vsak dan, ker je življenje kratko
da se veliko smejijo in delajo tisto kar jih navdaja s pravo energijo
da je življenje potovanje in ne tekmovanje

Svoj vodnik po poti življenja dopolnjujem vsak dan, saj je še toliko stvari, katere želim dati otrokom za popotnico. Kot vsak starš želim za svoje otroke le najboljše. Včasih pozabim, da imajo svojo pot, pot po kateri morajo kljub neizkušenosti hoditi sami. Starši smo tukaj, da jih usmerjamo, učimo, poslušamo in imamo radi. Čas bo pokazal kako uspešni učitelji in vodniki smo bili.

Nastja

Starševstvo

Ko si mislila…

Ko si mislila, da ne gledam, sem videl, kako obešaš mojo prvo sliko na vrata hladilnika. In želel sem si narisati še eno, še lepšo.

Ko si mislila, da ne gledam, sem videl, kako si nahranila zapuščenega psa. In spoznal sem, kaj je skrb.

Ko si mislila, da ne gledam, sem videl, kako delaš torto za moj rojstni dan. Naučila si me, da tudi majhne stvari veliko pomenijo.

Ko si mislila, da ne gledam, sem te slišal moliti. Verjamem, da Bog obstaja in vem, da me je vedno pripravljen poslušati.

Ko si mislila, da ne gledam, sem čutil tvoj poljub za lahko noč. Počutil sem se ljubljenega.

Ko si mislila, da ne gledam, sem videl solze v tvojih očeh. Spoznal sem, da se v življenju zgodijo tudi stvari, ki te prizadenejo in da jokati ni greh.

Ko si mislila, da ne gledam, sem videl, da si zaskrbljena. Trudil sem se biti “velik”.

Ko si mislila, da ne gledam, sem gledal… in želel sem se ti zahvaliti za vse stvari, ki sem jih videl, občutil in spoznal, ko si mislila, da ne gledam.

Nastja

Starševstvo

Najstniki in mačke

Življenje delim z najstnico in potepuškim mačkonom. Mogoče ga tudi ti, mogoče ga še boš. Samo z najstnikom, samo z mačkonom. Mogoče nekega dne z obema. Te zanima ali so si mačke in najstniki podobni?

Ne najstnik in ne maček, nihče od njiju ne obrne glave, ko ga pokličeš po imenu.
Ne glede na to, kaj vse narediš za njiju, zgleda kot da ni nič dovolj dobro.
Redko vidiš mačka, ki se sprehaja okrog v spremstvu odraslega. Tudi najstniki se v svojem okolju neradi kažejo v družbi svojih staršev.

Tudi če poveš najbolj hud vic se niti najstniku niti mačku na obrazu ne bo narisal niti najmanjši nasmešek.
Nihče od njiju ne posluša take glasbe kot mi, starši.
Maček ali najstnik, vseeno… oba lahko ležita na kavču v dnevni sobi tudi po več ur, nepremično. Še dihanje jima predstavlja neznanski napor.

Maček ima devet življenj. Tudi najstnik se včasih obnaša kot da bi imel več kot eno.
Najstnik in maček zehata na enak način. Predstavljata popolno sliko dolgočasja in v tem uživata.
Maček ali najstnik, nikomur ni mar za praske ali prah na pohištvu.

Znano je, da maček ponoči hodi na lov. Tudi najstnik ima nočno potepanje v svojih genih.
Nasvet iz prve roke; za kakršnekoli informacije ali navodila, kako najuspešneje voditi najstnika skozi težavna leta, na moje začudenje, niso drugi starši ali psihologi, temveč veterinarji. Predlagam, da svojo domačo knjižnico opremiš s kakšnim priročnikom o mačkah.

Zapomni pa si; ko serviraš hrano ne delaj naglih gibov. Vem pa, ko potrebujeta družbo, božanje ali tolažbo, z veseljem prideta sedet v moje naročje, kjer predeta v moje največje zadovoljstvo.

Nastja

Starševstvo

Otroku želim dati

Pomladno popoldne je nekaj mamic zvabilo v bližjo kavarno, kjer so se pogovarjale o svojih otrocih. Kaj vse dobrega jim želijo v njihovem odraslem življenju.

Prva mama je rekla: “Svojemu otroku želim dati veliko denarja, da si bo lahko privoščil stvari, ki si jih sama nisem mogla. In seveda finančno neodvisnost.”

Druga mama je rekla: “Svojemu otroku želim podati veliko znanja, saj mu bo le zanje pomagalo v življenju. Učenje je rast in znanje se ključ do uspeha.”

Tretja mama je rekla: “Svojemu otroku bi želela dati najprijaznejše prijatelje tega sveta, s katerimi bi se družil do konca življenja. Nikdar mu ne bi bilo dolgčas.”

Četrta mama je rekla: “Svojemu otroku bi rada dala moč, da bi premagoval vsakdanje težave.”

Peta mama je rekla: “Svojemu otroku želim dati sočutje in prijaznost do sebe in ostalih ljudi, ki jih bo srečeval v svojem življenju, saj sočutje in prijaznost povezujeta ljudi med sabo.”

Šesta mama je rekla: “Želim, da bi moj otrok brez težav jadral skozi življenje in ob pravem času svojo barko zasidral v mirnih vodah duhovnosti.”

Sedma mama je rekla: “Svojemu otroku želim dati hvaležnost do vsega, kar je v vesolju ustvarjeno in mu je na razpolago dan za dnem, kajti hvaležnost je vibracija vseh dobrih stvari v življenju.”

Osma mama je rekla: “Svojemu otroku želim dati zdravje, da bo lahko z vsemi svojimi čuti zaznaval svet okrog sebe.”

Deveta mama je rekla: “Svojemu otroku želim dati ljubezen. Ljubezen je vse. Je odgovor na vsa vprašanja.”

Deseta mama je rekla: “Svojemu otroku želim dati vesele misli, ki ga bodo vodile do finančne neodvisnosti, znanja, pravih prijateljev, moči, sočutnosti in prijaznosti. Vesele in pozitivne misli ga bodo pripeljale do sprejemanja drugačnosti, hvaležnosti, zdravja in ljubezni. Veselje je namreč blaženo stanje in vesele misli so pot do veselja.”

Nastja

Starševstvo

Angel varuh

Nekoč se je otrok pripravljal na rojstvo. Pa je nekega dne vprašal Boga: “Pravijo, da me boš kmalu poslal dol na Zemljo. Ampak kako bom živel tam tako majhen in nebogljen?” Bog mu je odgovoril: “Med vsemi angeli sem posebej zate izbral enega, ki te bo na Zemlji počakal in te tam varoval.” Otrok se zamisli in odgovori: “Povej mi prosim, zakaj. Tukaj v nebesih ne delam drugega kot pojem in se smejim. To me neskončno osrečuje.”

“Tvoj angel varuh bo na Zemlji pel samo za tebe. Samo zate bo vsak dan vesel in nasmejan. Obdal te bo s svojo ljubeznijo. Srečen boš.” Otrok pa še vedno ni bil prepričan, da si želi na Zemljo in reče: “Ampak kako bom razumel ljudi, ko me bodo spraševali in ogovarjali, če pa ne govorim njihovega jezika?” Bog mu odvrne: “Tvoj angel ti bo govoril najlepše in najprijetnejše besede kar si jih kdaj slišal. Z največjo potrpežljivostjo te bo dan za dnem učil besed, stavkov in razumevanja. Ne skrbi, otrok moj.”

“In kaj bom naredil takrat, ko si bom zaželel pogovora s tabo?”, je spraševal otrok. “Takrat bo angel varuh sklenil tvoje ročice in te naučil moliti,” mu je razložil Bog.

“Slišal sem tudi, da je na Zemlji veliko slabih ljudi,” je nadaljeval otrok. “Kdo me bo varoval pred njimi?” Bog ga pogleda in mu razloži: “Angel varuh te bo varoval. Povsod in vedno. Tudi za ceno svojega življenja.” Otroku se oči napolnijo s solzami in reče: “Tam bom žalosten, saj te ne bom več videl.”

Bog mu potrpežljivo razloži: “Tvoj angel ti bo vedno govoril o meni. Učil te bo hoditi po stezah, ki te bodo vselej pripeljale k meni, pa čeprav bom vedno ob tebi.”

Nebesa je preplavil popoln mir. Toda človeški glasovi so bili vse glasnejši. Otrok je s svojim nežnim glasom, polnim miline še zadnjič vprašal Boga: ” Bog, če te moram res sedaj zapustiti mi prosim povej, kako je ime mojemu angelu. Saj veš, za vsak slučaj.” Bog se nasmehne in reče: “Ime tvojega angela ni pomembno. Kličeš ga lahko mama.”

Nastja

Starševstvo

Mama

Preden sem postala mama sem kuhala vsak dan in moji obroki so bili zdravi.
Na mojih dizajnerskih oblekah ni bilo madežev.
Ure in ure sem lahko klepetala po telefonu.
Preden sem postala mama sem lahko spala kolikor sem hotela. In zvečer se nikdar nisem ozirala na pozno uro.
Vsak dan sem pred spanjem česala svoje dolge lase.
Preden sem postala mama sem vsak dan skrbno pospravila hišo.
Nikoli se nisem se spotikala ob igrače.
Preden sem postala mama me ni skrbelo, da so morda grmovnice na mojem vrtu strupene.
Niso me skrbele raznorazne alergije.
Preden sem postala mama me ni nihče poslinil, polulal ali celo pokakal. Tudi ugriznil me ni še nihče, razen moj hrček.
Preden sem postala mama sem imela popoln nadzor nad svojimi mislimi, telesom in čustvi.
Spala sem lahko vso noč. Od desetih do desetih.
Preden sem postala mama, se mi je zdelo kričanje otrok v zdravnikovi ordinaciji znak pretirane občutljivosti in slabe vzgoje staršev.
Pogled v solzne oči sosedovega otročaja me ni nikdar spravil v jok.
Priznam, da me širok nasmeh brezzobega, popackanega otroka nikoli ni navdal s pristnim veseljem.
Nikoli nisem presedela na stolu več ur samo zato, da bi opazovala otroka med spanjem.
Preden sem postala mama nisem nikdar držala v naročju spečega otroka samo zato, ker ga nisem hotela položiti nazaj v njegovo posteljico.
Nikoli nisem občutila kako se mi srce trga na tisoč koščkov samo zato, ker je bila moja tolažba zanič.
Nikoli nisem vedela, da lahko nekaj tako majhnega tako zelo vpliva na moje življenje.
Nikoli si nisem predstavljala, da lahko nekoga tako zelo ljubim.
Nikoli nisem vedela, da bom rada mama.
Preden sem postala mama nisem verjela, da lahko čutim utrip srca tudi izven svojega telesa.
Nikoli nisem vedela kako veličasten je občutek, ko nahraniš lačnega otroka.
Nikoli nisem verjela, da med mamo in otrokom obstaja nevidna vez, ki je močnejša od vsake železne verige.
Nikoli nisem verjela, da mi lahko da drobceno bitje tak veličasten občutek pomembnosti.
Preden sem postala mama, nisem nikdar vstajala vsakih deset minut samo zato, da bi se prepričala, da je vse v redu.
Nikoli prej nisem poznala občutka take nerazložljive topline, pristne sreče, ljubezni, žalosti ali zadovoljstva.
Nisem vedela, da se v meni skriva toliko različnih občutkov, ki jih dejansko tudi čutim….

………preden sem postala mama.

Nastja

Starševstvo

Vrtnica

Nekdo je nekoč rekel: “Lahko se pritožuješ, da ima vrtnica trnje ali pa se veseliš ob dejstvu, da ima trnje take lepe cvetove.”

Najstniki so kot vrtnice – eno izmed najlepših božjih stvaritev; nežna in občutljiva bitja obdana s trnjevim oklepom. Za nas starše je navkljub ljubezni in razumevanju, nemalokrat težko prebiti ta oklep in se povezati z najstnikovo notranjo lepoto.

Da bodo vrtnice ohranile svojo vitalnost in se uspešno branile pred različnimi težavami, je pomembno, da jih ustrezno negujemo. Vrtnarske rokavice, gnojilo in veliko ljubezni in naše vrtnice bodo najlepše v soseski. Da bi lahko uživali v družbi naših najstnikov si moramo straši nadeti rokavice čustvene moči, starševske zrelosti in brezpogojne ljubezni, ki nas bodo ščitile pred trni strahov, sovražnosti in jeze, ki pokukajo iz našega najstnika, kadarkoli je ogrožena njegova osebnost.

Naše rokavice pa morajo biti ravno pravšnje debeline. Velikokrat se nam namreč zgodi, da se preveč zaščitimo pred zbadljivkami, nemogočim vedenjem in neskončnim seznamom “pametnih” pripomb našega najstnika. Pravi izziv se je sredi bitke z našim najstnikom spomniti, da je trnje s katerim se je obdal, njegov ščit, ki ga varuje pred nevarnostjo sveta odraslih, v katerem išče svoje mesto. Želja po samostojnosti, nagajivi hormoni, jeza in razni dražljaji iz okolice so le nekateri dejavniki, ki otežujejo že tako težko življenje najstnika.

Starši smo mu dolžni stopiti naproti. Srečajmo se z njim nekje na pol poti in mu ponudimo prostor, spodbudo, ljubezen in razumevanje. Možnost majhnih, a zanj pomembnih odločitev, mu bo utrdila samozavest, spoznal bo načela in vrednote, na katerih temelji pošten svet odraslih. Počasi, korak za korakom bo stopal proti vratom, ki se mu odpirajo v svet odraslih, zato ga poslušajmo, kadar se na križišču sprašuje, kam, zakaj desno in ne levo. Ne zaslišujmo ga, ne kaznujmo za vsako malenkost, naj ve, da smo tukaj, pripravljeni pomagati, svetovati in skupaj z njim razmišljati o stvareh, ki se mu zdijo pomembne.

Vsekakor pa ne sme pozabiti, da smo starši tisti, ki postavljamo osnovna pravila. In ta pravila morajo spoštovati. Ne smemo dopustiti, da plevel preraste naše vrtnice in jih zaduši s svojo agresivnostjo.

Skozi čas bomo starši hvaležni za vsak trn, kljub razočaranjem, ki smo jih bili deležni. Naš najstnik se bo s pravilno vzgojo, rednim zalivanjem z ljubeznijo, škropivi proti plevelu in pravilnim prirezovanjem, razcvetel v najlepšo vrtnico, ki nam bo v ponos in veselje.

Nastja

Starševstvo

Razpis za delovno mesto STARŠ

Delodajalec: otrok
Delojemalec: starš; mama, mamica, matka, očka, ati, fotr

Opis del in nalog:

Zaposlitev za daljše obdobje
Timsko delo, polno izzivov v težavnem okolju
Odlične komunikacijske in organizacijske sposobnosti
Deljen delovni čas, nadure, vikendi, 24 urna dosegljivost
Občasno potovanje v oddaljena mesta za potrebe športnih tekmovanj ali taborov v naravi
Potni stroški se ne povrnejo
Zaželene izkušnje z dostavo

Odgovornosti:

Do konca življenja
Neobčutljivost na nesramno odgovarjanje in sovražno nastrojenost
Zmožnost večkrat na dan »se ugrizniti v jezik«
Odlična fizična pripravljenost, dobra kondicija, zaželeni maksimalni pospeški
Tehnična podkovanost predvsem na področju popravljanja igrač, koles in igralnih konzol
Vsaj osnovno znanje šivanja, menjanja zadrg in krpanja hlač
Izpit iz prve pomoči
Izvrstno znanje na področju koordinacije različnih dogodkov predvsem v popoldanskem času,
obvladovanje koledarja kot celote in točnost
Organizacijske sposobnosti; vabila, kulinarične spretnosti, zabavanje gostov različnih
starostnih skupin
Upati na najboljše in biti pripravljen na najslabše
Prevzemanje popolne odgovornosti na vseh področjih kar pomeni tudi na področju
vzdrževanja čistoče oseb in prostorov

Možnosti za napredovanje:

Ta možnost ne obstaja
Delo je enako več deset let, brez možnosti pritožbe, usposabljanja in obnavljanja veščin

Predhodne izkušnje:

Tečaji za to delovno mesto še niso napisani
Izkušnje iz vseh ostalih področij mogoče predstavljajo majhno prednost

Plača in nadomestila:

Obveznost plačila je na strani delojemalca
Mesečna stimulacija »delodajalcu«, bonusi in nagrade v obliki žepnine, ki jo krije delojemalec
Vzdrževanje »delodajalca« vsaj osemnajst let, navadno tudi dva do tri krat toliko
Po smrti delojemalca se vsa preostala sredstva razdelijo med »delodajalce«

Prednosti:

Neskončne možnosti osebne rasti kljub temu, da delovno mesto ne nudi ugodnosti kot so
plačan dopust, zdravstveno zavarovanje, pokojninski sklad ali delnice z dobrim donosom
Brezplačni objemi
Nešteto lepljivih poljubčkov
Iskrenost besed
Veselje in smeh

Naj se rodim mami, ki je bolniška sestra, šivilja, perica, kuharica, učiteljica, angel in svetnica, vse v
enem in očetu, ki je vodnik, vzornik in najboljši prijatelj. Bil bi najbogatejši otrok na svetu!

Nastja

Starševstvo

Ekologija upanja – ponovno povežimo otroke z naravo

Otroci se že rodijo zvedavi, imajo prirojen čut za raziskovanje okolja v katerega so bili ob rojstvu postavljeni. Vendar pa skozi leta odraščanja to zanimanje izpuhti, če ga ne spodbujamo.

Velika večina otrok in mladine ima danes le malo izkušenj z naravo, z življenjem pod milim nebom. Čas, ki ga preživijo zunaj je večinoma namenjen športnim dejavnostim , igranju v umetnih parkih, pogosto na asfaltni podlagi, na igralih, ki so velikokrat izdelana iz umetnih materialov. Vse več časa preživijo v šoli, v avtomobilu, ko jih starši vozimo na raznorazne popoldanske dejavnosti, kjer so deležni virtualnega, pasivnega in vse bolj pogosto elektronskega načina podajanja informacij. Tudi doma preživijo sami veliko časa, zaprti v “virtualni hišni pripor”, ki ga ponuja modern način življenja.

Otroci, mladostniki in posledično tudi mi starši, izgubljamo stik s pristno naravo, kar se pozna na našem zdravju in psihofizičnih sposobnostih. Žalostno je, da so že otroci pod stresom, napeti, z omejenimi zmožnostmi dojemanja in ustvarjanja, kar se kaže v slabi samopodobi, slabšem učnem uspehu, depresiji, hiperaktivnosti, če naštejem le nekatere najbolj pogoste motnje.

Pomagajmo otrokom ponovno spoznati tisto pravo naravo, ki smo jo spoznali starši, ko smo bili otroci pred desetletji. Poleg novih izkušenj, doživetij in informacij bomo z otroci preživeli kakovosten čas in zbirali neprecenljive spomine za družinski album.

Preproste ideje za preživljanje časa v naravi, s katerimi lahko navdušite svojega otroka:

Plezanje na drevo
Lov na kobilice
Iskanje središča Zemlje ali kopanje lukenj
Nabiranje gozdnih sadežev
Sprehod po travniku in spoznavanje cvetlic
Skrivalnice
Gradnja drevesne hiške
Spanje v šotoru
Zbiranje školjk in kamnov
Valjanje po travi
Opazovanje oblakov
Kolesarjenje po brezpotjih
Taborni ogenj
Gradnja igluja
Lovljenje trofej živali s fotoaparatom
Guganje na vrvi
Kepanje
Čofotanje po lužah
Iskanje štiriperesne deteljice
Opazovanje nočnega neba
Hoja po rosi
Zalivanje vrta
Spuščanje zmaja
Planinarjenje
Vrtnarjenje
Izdelava čolnička iz orehovih lupin
Hranjenje ptic
Raziskovanje močvirja
Izdelava herbarija
Počitek v viseči mreži
Poslušanje ptičjega petja
Vožnja s kanujem
Lovljenje kresnic
Sajenje dreves
Iskanje sledi živali v gozdu
Branje knjige pod drevesom
Gradnja peščenih gradov
Ribolov
Streljanje z lokom
Žoganje
Bitka z vodnimi baloni

Nastja

Starševstvo

Ali v odnosu starši – otrok obstaja brezpogojna ljubezen?

Ena od definicij brezpogojne ljubezni je ljubezen do samega sebe. Druga definicija je ljubiti otroka kljub njegovemu vedenju, ki nam, roko na srce, ni vedno najbolj všeč. In kaj pravzaprav je brezpogojna ljubezen? Je to morda izpolnitev vsake nemogoče želje, je to popuščanje pri vzgoji ali pa morda nekaj čisto drugega?

Tole pisanje bo morda odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje. Ampak za začetek moramo najprej odgovoriti na vsaj dve ključni vprašanji; si želite, da vas ima vaš otrok rad takega kot ste in ali si želite, da odraste v samozavestno osebo?

Starševstvo, ki temelji na brezpogojni ljubezni nam lahko omogoči dosego teh ciljev. Kako? Je res treba prebrati kupe dolgočasnih knjig o psihologiji, kjer na dolgo in široko razglabljajo o delovanju možganov, vplivu raznoraznih dejavnikov na psiho posameznika in na koncu ugotovijo, da nekaj takega kot je brezpogojna ljubezen med staršem in otrokom ne obstaja. Ljubezen da, vendar pod pogojem, da bo otrok priden. Pa vendarle ni treba da je tako.

Od svoje stare mame sem se kar največ naučila o pravi brezpogojni ljubezni. Bila je ženska s povprečno izobrazbo, vendar vedno polno zaposlena. Nikoli ni brala knjig o psihologiji, pa je kljub temu točno vedela, kako pokazati otroku, da je ljubljen, da je najpomembnejša oseba na svetu. Da ne pozabim, stara mama je imela moj trmast značaj v malem prstu. Vedela je za vse moje muhe, ki včasih niso bile le enodnevnice. Ni zahtevala, naj se spremenim! Imela me je rada tako kot sem bila. Izkazovala mi je naklonjenost, ljubezen in spoštovanje in prav zaradi tega sem se tudi sama do nje obnašala lepo, trudila sem se, da ji pokažem tudi svojo dobro stran. Ne glede na to, kaj je delala tisti trenutek, ko sem jo poklicala k igri, se je odzvala. Prišla, z zanimanje povprašala kaj delam, razložila, da prav takrat nima časa za daljši klepet o mojih dojenčkih in odšla. Obljubila je, da se vrne in res se je. Skupaj sva dokončali igro in občutek sem imela kakor, da mi je bila hvaležna, da se je lahko igrala z mano. Počutila sem se zelo pomembno. Tudi kasneje, ko sem odrasla in sem postala polno zaposlena mama, je bila mojih obiskov vedno neznansko vesela. Vse je izpustila iz rok in mi prišla naproti. Poslušala me je ure in ure, nikdar se ni naveličala. Seveda pa je znala podati tudi konstruktivno kritiko. Menim, da je to pravi dokaz brezpogojne ljubezni.

Zaupanje, ljubezen, spoštovanje, čutenje in zanimanje so ključni elementi, ki sestavljajo definicijo brezpogojne ljubezni. In le redki posamezniki imajo to sposobnost, da se ljudje v njihovi bližini počutijo zares dobro, resnično zaželjeni. Kot je to znala moja stara mama.

Če imamo torej starši vseskozi pred očmi definicijo brezpogojne ljubezni in svojemu otroku naklonimo le kanček te brezpogojne ljubezni moje stare mame, mu bomo zagotovo dali dobro popotnico v svet odraslosti, saj se bo razvili v odgovorno odraslo osebo, ki bo znala ceniti sebe, izkoristiti vse svoje sposobnosti in ne bo vse življenje iskala in hrepenela po potrditvi drugih.

Starševstvo opravljamo v duhu brezpogojne ljubezni, ko na to mislimo in delujemo v tej smeri;

Vzemimo si čas in opazujmo svojega otroka. To je priložnost, da ga bolje spoznamo. Začnimo ceniti njegovo enkratnost, njegovo obnašanje, pa naj bo pozitivno ali negativno.
Brezpogojna ljubezen, ki jo dajemo otroku je ljubezen dejanj. Je dejanje s katerim svojemu otroku pokažemo spoštovanje in zanimanje, ki je v bistvu odsev našega obnašanja, govorjenja in izkazovanju občutkov v smislu brezpogojne ljubezni.
Prvi pokazatelj brezpogojne ljubezni je srečen otrok, ki se čuti pomembnega, cenjenega in ljubljenega.
Naslednji dokaz je popolna sproščenost otroka v naši družbi.
Skozi brezpogojno ljubezen se otrok uči ljubiti in ceniti samega sebe.
Brezpogojna ljubezen zahteva velik napor in je zelo zahtevna naloga za vsake starše. Že samo spoznanje, da izkazovanje brezpogojne ljubezni otroku pomaga tudi nam staršem, ki z razumevanjem le-te lažje razumemo in usmerjamo otroka na pravo pot, pot brezpogojne ljubezni.
Nastja

Starševstvo

Pasji mladič za božično darilo – slaba odločitev

Letos imejte pred očmi dejstvo, da je ideja o božičnem darilu na štirih nogah zelo slaba izbira. Če razmišljate, da bi svojega otroka razveselili s prikupnim mladičkom vas prosim, da takoj nehate. Četudi si najbolj na svetu želi psa, je izbira le-tega v božično – novoletnem času najslabši čas za novega družinskega člana, psa.

Božični mladiči že februarja povzročajo glavobole in slabo voljo, saj v tako kratkem času vseeno še ne vedo, da je kakanje in lulanje v hiši strogo prepovedano. In otroci, čeprav ga imajo neskončno radi, so že več kot naveličani brisanja lužic, treniranja in ukvarjanja z njim, saj bitje obožuje družbo. Nič več posedanja pred televizorjem, igranja računalniških iger, tudi domača naloga mora biti narejena v najkrajšem možnem času, saj mora zverinica opraviti potrebo, se naužiti svežega zraka in se zdivjati. Še preden se bo dobro začelo poletje, bo pes postal pravo breme vsej družini. In kako najti poceni varstvo za čas, ko boste na poletnem dopustu? Seveda bi rade volje vzeli psa s seboj, vendar so hoteli, kjer so kosmatincev veseli zelo redki, še celo v avtokampih se jih izogibajo. Torej?

Čeprav starši načeloma vedo, da je žival kot darilo otroku zelo tvegana poteza, se jih kljub temu veliko odloči na nakup. Res je, najlepša božična fotografija prikazuje pasjega mladička s kapo gospoda Božička, rdečo pentljo okoli vratu, ki boječe kuka iz zlate kartonaste škatle. In tisti sladki poljubčki na nasmejanem otroškem obrazu? Nepozabno.

Privlačnost je neizogibna. Le kdo ne obožuje mehke kepice in tistih velikih oči? In komu se ne nasmeji srce ob pogledu na blažen otroški obraz, ko boža svojo novo igračko? Ampak pes ni igrača! Je živo bitje, ki živi, diha, da ne omenjam prehranjevanja, lulanja in kakanja? In obožuje pozornost, veliko pozornosti. Rad je središče sveta. In kdo ima v tem norem prazničnem času, ko je treba po nakupih, obiskati vse sorodnike, pripraviti praznično pojedino še čas, da bi se po več ur na dan ukvarjal s psom? Ste morda pomislili na stres, ki bi ga mladič doživel, ko bi na obisk prišli povabljenci, navdušeni nad pasjimi mladiči, ki jih sami nikoli niso imeli? In na poke petard in ognjemete?

Nekatere vzreditelje v današnjem času motivira le denar, zato na žalost ne razmišljajo, kaj se bo z njihovim mladičem dogajalo v prihodnje. Proizvodnja psov je obžalovanja vredno dejanje, vendar na drugi strani zelo donosen posel.

Prav, če je bil pes že dolgo časa planiran kot nov družinski član, pasma in ime izbrano, čakali pa ste samo še na pravi trenutek, da obdarujete otroka, sebe ali pa vso družino. Vsekakor vam zimski čas odsvetujem, saj je težko stati pol ure na mrazu in čakati, da se bo psiček končno odločil ali bo lulal ali pa samo ovohal vogale hiše. Zavedati se morate, da so prvi meseci treninga odločilni tako za psa kot za vas. Vsekakor je slabe navade lažje preprečiti z zgodnjo vzgojo, kot pa psa čez mesece odvaditi od teh. Socializacija psa zahteva neverjeten napor, ki se obrestuje šele čez leta, ko je pes že odrasel. Podobno kot pri otrocih. Nekateri pač vse življenje ostanejo odvisni od lastnikov kot otroci od staršev. Redko kdo se potrudi nadoknaditi pri vzgoji svojega zdaj adolescentnega božičnega pasjega mladiča. Žalostno pa je, da vse več ljudi neodgovorno zavrže psa. Žalostno za družino in tragično za psa.

Psi so lahko odlični prijatelji otrok in otroci so lahko odlični prijatelji psom. Ampak Božič ni pravi čas za sklenitev obetajočega odnosa. Nekdo mora biti odrasel in če imate otroke, ki si neizmerno želijo psa za Božič, bodite odrasli vi, starši. Počakajte s svojo odločitvijo o nakupu ali posvojitvi psa do pozne pomladi in takrat boste lahko ponudili mali pasji kepici enkraten začetek pasjega življenja, v katerem boste uživali tudi vi in vaš otrok.

Nastja

Starševstvo

Biti mama

Rada sem mama. Večino časa. Seveda pa pride čas, ko biti mama ni lahko. Starševstvo navkljub trditvam nekaterih, da je to enostavna naloga, je v bistvu velik kompromis.

Kar me zadnje čase najbolj moti, je dejstvo, da je občutek moje izpopolnjenosti popolnoma izginil. Ni ga. Nikoli ne uspem ničesar narediti do konca. Lažem! Vzamem besede nazaj; pa saj sem v soboto uspela dokončati še zadnja poznojesenska opravila na vrtu, sicer v tretjem poizkusu, med reševanjem manjšega spora med mojima najstnikoma, pranjem perila in resnega razmisleka, ali mi je res treba!?

In stvari, ki bi jih rada počela, stvari, ki so mi všeč, ki me veselijo … so se izgubile nekje v množici vseh ostalih opravil, ki jih počnem vsak dan. Na primer, morala sem izpustiti nekaj ur pilatesa, saj je bilo treba gospodu direktorju popoldan pomagati pri izbiri novoletnih daril za poslovne partnerje. Šivalni stroj že mesec dni čaka na kuhinjski mizi v upanju, da dokončam hčerino športno torbo. Pa tako blizu cilja sem že bila. Eno popoldne in torba bi bila končana, če … če ne bi bilo potrebno peljati naše psice k veterinarju, ker je pojedla pol vreče pasje hrane, ki je bila ravno na dosegu njenih tačk. In pekač za mufine, ki sem ga dobila za rojstni dan in ga še nisem mogla preizkusiti. In še bi se kaj našlo.

Ampak v bistvu ne gre samo za stvari, ki jih je treba bodisi popraviti, dokončati ali narediti. Včasih me zasrbijo prsti, želim si biti ustvarjalna. Ustvarjalnost pa navadno zahteva svoj čas v mojem kotičku. Ne vem, če vsi doživljate svoj prostorček kot nekakšno cono ugodja, kjer zamisli letijo po zraku in možgani delajo s polno paro. In potreben je samo en “mamica pomagaj” in spet sem v službi mame, ki sklepa kompromise in išče rešitve za sto in en problem. Res pravi podvig je osvojitev cone ugodja in življenja v njej vsaj nekaj ur na teden. In postavi se vprašanje ali je kaj takega sploh izvedljivo? Mogoče se vse skriva v organizaciji, v delitvi odgovornosti in sprejemanju dejstva, da ima lahko tudi mama nekaj časa zase, za svoje hobije ali pa samo posedanje v svoji coni ugodja. Dve, tri ure na teden. To bi bilo lepo božično darilo.

Nastja