Življenje

Spoznavanje sebe

Bojevnik luči

Vsak bojevnik luči se je že ustrašil boja.
Vsak bojevnik luči je v preteklosti že varal in lagal.
Vsak bojevnik luči je že stopal po poti, ki ni bila njegova.
Vsak bojevnik luči je že trpel zaradi nepomembnih stvari.
Vsakega bojevnika luči je že prešinilo, da ni bojevnik luči.
Vsak bojevnik luči je že kdaj opešal v duhovnosti.
Vsak bojevnik luči je že rekel Da, ko je hotel reči Ne.
Vsak bojevnik luči je že ranil nekoga, ki ga ima rad.
Zato je bojevnik luči, ker je šel skozi vse to in ni izgubil upanja, da bo postal boljši.

Bojevnik luči veruje.
Ker veruje v čudeže, se čudeži začnejo dogajati.
Ker je prepričan, da mu lahko lastno razmišljanje spremeni življenje, se mu življenje res začne spreminjati.
Ker je neomajen, da bo našel ljubezen, ljubezen res pride.

Iz knjige Priročnik bojevnika luči, Paulo Coelho

Spoznavanje sebe

Spoznavanje samega sebe I.

Od rojstva dalje nas starši in okolica pitajo s strahom, stresom in skrbmi. “Pazi, da ne padeš” je taka tipična izjava staršev, ki se bojijo za svojega otroka. Ali pa morda celo “če ne boš priden/-a bo … (prišel bavbav)” in podobni nesmisli, ki služijo le za podrejanje otrok. Od malega nas tudi učijo, da mi nismo pomembni, da je čutiti sebe in svojo notranjost nepomembno in da je pomembna okolica, ki gleda le na zunanjost in na naše obnašanje. Zato ni čudno, da otroci odrastejo v prestrašene in podrejene odrasle, ki se bojijo še lastne sence in se ne čutijo več.

Tej odrasli smo mi in slej kot prej na neki točki svojega življenja ugotovimo, da ne vemo več, kdo smo, saj smo se celo življenje pretvarjali, da smo nekdo drug. Ne vemo niti več, kdaj smo nazadnje bili srečni, kdaj smo nekaj naredili iz Sebe in ne zato, ker se to pričakuje od nas ali ker moramo. Morda po vseh teh letih laganja samim sebi, prilagajanja drugim in igranja vlog, ne poznamo več občutka biti v sebi, ločiti kdaj Ego govori iz nas in kdaj izgovarjamo besede svojega Srca. Od otroštva dalje so nas privajali tudi na strah čutiti sebe, svoje lastno telo: za vsako bolezen rož’ca raste, pravijo. Če slučajno začutimo svoje telo, če nas kaj zaboli, gremo takoj po tableto ali k zdravniku, ne da bi pomislili, da nam telo nekaj sporoča. Morda nam sporoča, naj se že končno malo umirimo, ustavimo in odpočijemo.

Mogoče bi bilo boljše, da naslednjič, ko nas glava zaboli, ne tečemo takoj po tableto, ampak se raje za trenutek ustavimo in se vprašamo, zakaj nas boli glava? Skoraj vsaka bolečina in bolezen ima psihosomatski izvor, kar pomeni, da je to klic v sili, naj že enkrat začnimo poslušati in naj nekaj naredimo na sebi in zase, preden bo prepozno. Mogoče vas že dolgo muči nek odnos v službi ali nek problem, ki ga vsakič znova pometete pod preprogo. Vendar si vaše telo vse to zapomni in vas vsak dan znova opozori, da to ni način za soočanje s problemom; ozrite se vase in ugotovite, zakaj vam ta situacija predstavlja problem, česa se bojite? Kaj bi se spremenilo, če bi na to gledali kot na izziv in ne kot na problem? Kot na stopničko in ne kot na oviro?

Moj prvi nasvet kako spoznati samega sebe je, da se ob vsaki bolečini v telesu vprašamo, zakaj? Le tako se bomo postopoma začeli spoznavati, si nehali zatiskati oči pred težavami, ki nas resnično mučijo in se naučili končno reševati sproti svoje probleme. Naslednji nasvet je čisto praktične narave: sprehodimo se skozi gozd vsakič, ko smo polni nekega notranjega nemira, stresa in skrbi, ker se v gozdu pomirimo in smo lahko res le to, kar smo. Tretji in zadnji nasvet pa je: sledite svoji intuiciji in ji zaupajte, saj boste skozi zaupanje svoji intuiciji začeli postopoma zaupati tudi sebi.

Uživajte v spoznavanju in sprejemanju samega sebe.

Preberite tudi: Spoznavanje samega sebe II

Življenje

Pred čim pa danes bežiš?

Beg. Se vam zdi znano? Gre za eno najbolj pogostih ravnanj danes. Vsi pred nečim bežimo. Najbolj pred sabo. Namesto, da smo, kar smo, smo nekdo drug, samo da pridemo lažje skozi. Je manj konfliktov, nesporazumov. Moramo se podrediti, da je lažje. Moramo se prilagoditi, da je bolj enostavno. Pa je res? Koliko energije porabimo zato, da smo vedno nekdo drug? Na koncu pa sploh ne vemo več, kdo pravzaprav smo. Izgubimo integriteto in tako nas tudi drugi ne spoštujejo več, saj vedo, da se bomo že prilagodili, da se bomo prepustili. Smo ena ladjica, ki jo vsi drugi premetavajo. Samo zato, da lažje gremo skozi življenje. To je beg.

Bežimo tudi pred odločitvami, odgovornostjo, pred dolžnostmi. Izogibamo se vsemu, saj je tako lažje. Pa je res? Vam je lažje odlašati, kot nekaj narediti? Kako se počutimo, ko nimamo reda, ko nimamo urejenih odnosov z ljudmi, ko čutimo, da je vsega že preveč na našem hrbtu pa še nabiramo? Očistimo to kramo, naredimo to danes. Ustavimo izogibanje in prevzemimo vajeti v svoje roke.

Bežimo pred življenjem, pred čutenjem sebe, pred resnico. Ste se že vprašali, zakaj delate po cele dneve in nimate pet minut časa zase. Delate tri službe, šolo in še skrbite za družino? Zato, ker se bojite živeti, ker se bojite čutiti sebe. Kdo ste, če se ne čutite?

Bežimo pred dogajanjem v naši okolici, pred dogajanjem po svetu, pred dogajanjem v naši hiši in družini. Vsi skupaj si zatiskamo oči. Govoriti o tem pravijo, da ni lepo, celo, da ni po bontonu. In tako iz dneva v dan hodimo kot slepci po ulicah in lastnih domovih. Ker je lažje? Je resnično lažje nič ne narediti?

Kdo si sploh, če bežiš?

Hari Om