I. Poglavje
Hodim po ulici. Na pločniku opazim ogromno luknjo. Padem vanjo. Izgubljena sem. Popolnoma nemočna. Da sem padla v to luknjo res ni moja krivda. Celo večnost traja, da najdem pot ven.
II. Poglavje
Hodim po isti ulici. Spet opazim tisto ogromno luknjo, ki zija na sredini pločnika. Delam se kot da je ne vidim. Ignoriram jo. Spet padem vanjo. Ne morem verjeti, da sem se spet znašla v tej isti luknji. Ni moja krivda, da sem tukaj. Spet preteče veliko časa, da se nekako izvlečem iz nje.
III. Poglavje
Spet hodim po isti ulici. Tam je tista velika luknja v pločniku. Vidim jo. Spet padem vanjo. Tako iz navade. Oči imam odprte. Dobro se zavedam kje sem. V luknji. In tukaj sem po svoji krivdi. Takoj zlezem ven.
IV. Poglavje
Hodim po tisti ulici. V pločniku je spet tista velika luknja. Izognem se ji.
V. Poglavje
Izberem si drugo ulico.
To je tudi moja zgodba. Poglavja so v resnici precej daljša, saj sem samo za plezanje iz luknje porabila veliko časa. Preveč. Preveč časa in preveč energije. Zato ti predlagam, da se ne bojiš zaviti na stransko pot, na tisto, ki je ne poznaš. Res bo lahko vijugasta, prašna in neoznačena. Svetujem ti, da odvržeš obrabljen zemljevid in stopiš na to novo, neznano pot! Pojdi, zaupaj svojim občutkom, ti so najboljši kažipot.
Njošul Khenpo je avtor avtobiografije, po kateri je povzeta zgornja zgodba.
Nastja
