Zgodbe
If you are going to try…
“If you’re going to try, go all the way. Otherwise, don’t even start. This could mean losing girlfriends, wives, relatives and maybe even your mind. It could mean not eating for three or four days. It could mean freezing on a park bench. It could mean jail. It could mean derision. It could mean mockery–isolation. Isolation is the gift. All the others are a test of your endurance, of how much you really want to do it. And, you’ll do it, despite rejection and the worst odds. And it will be better than anything else you can imagine. If you’re going to try, go all the way. There is no other feeling like that. You will be alone with the gods, and the nights will flame with fire. You will ride life straight to perfect laughter. It’s the only good fight there is.”
Čarobni božični čas
Veliko ljudi ne verjame v zobno miško, gozdnega škrata ali angele. So tudi taki, ki ne verjamejo v stvari, ki so dokazljive in oprijemljive. Ena izmed skrivnosti, v katere veliko ljudi dvomi, je dobri mož, ki hodi naokrog v mrzlih decembrskih nočeh. To je gospod Božiček.
Nekateri odrasli verjamemo v podobo Božička, ki nas je razveseljeval kot otroke, težave pa imamo z moderno izvedbo, ki ga lahko dandanes srečamo v vsakem trgovskem centru. Kam se je skril skromni mož z nalezljivim nasmehom in skuštrano belo brado? Tisti, ki za seboj ne vlači na tone plastičnih igrač in sladkarij ampak razveseljuje le z iskricami v očeh in prijazno besedo?
Dobri nameni, skromna dejanja, pomoč ljudem v stiski. Ne, to pa res ne more biti Božič!
Ta praznik, to doživetje, pa je postalo eno samo neskončno nakupovanje, stres in basanje s hrano.
Pravi Božiček živi v meni. Ne potrebujem dolge bele brade, rdeče oprave in velikega trebuha, da bi se počutila radostno. Potrebujem le trenutek zase, trenutek, da prikličem vse tiste čudovite spomine iz otroštva. Večkrat se opomnim, da bi morala celo leto vaditi »božičkov optimizem, veselje in velikodušnost« in ne čakati na sneg, mraz in prazničen december.
Vsi smo štorasti, ko se zapletamo z besedami, ki jih izrekamo v tem prazničnem času. Res je, lažje je kupiti darilo, ga zaviti v lep bleščeč papir, privezati veliko pentljo in plačati nekaj evrov. Veliko enostavneje kot pa nekomu seči v dlan, ga objeti, poljubiti, poslušati, razumeti ali le pocrkljati.
Veselje, ko pokloniš prijazno, toplo besedo, nasmeh in podariš kakšno malenkost, je skrivnost Božiča. To je skrivnost tistega pravega Božiča.
Poskusimo pozabiti na dolge nakupovalne sezname, zapravljanje še nezasluženega denarja, organizacijo ekstravagantnih večerij in ogromnih škatel z darili, saj sta toplina, ljubezen in podarjen čas najlepše božično darilo, ki ga lahko nekomu podarimo.
Kaj torej podariti v tem božičnem času?
- Sovražniku…odpuščanje.
- Prijatelju…srce.
- Stranki…prijazno postrežbo.
- Vsem… velikodušnost.
- Otrokom in najstnikom…dober zgled.
- Sebi…spoštovanje.
Nastja
Darila
Konec leta je ta beseda ena najbolj uporabljenih. Upam si trditi, da jo uporabimo večkrat kot besedici rad te imam ali ljubim te. Vendar pa je ljubezen, ki jo podarimo, znak naklonjenosti in tisto toplo čustvo, ki ima samo en namen; dotakniti se srca in življenja. Ljubezni se na dá prijeti in ne zaviti v celofan, pa vendar pusti velik pečat kjerkoli se pojavi. In dobavljiva je v različnih darilnih različicah;
Ljubezen je naklonjenost, skrb in pozornost. Lahko v obliki držanja za roke, objemov in poljubov. Celo trepljaj po rami v pravem trenutku, lahko nekomu izboljša razpoloženje. To darilo obožujejo čisto vsi. Tako ljudje kot živali. Izkazovanje naklonjenosti blagodejno vpliva tako na darovalca in obdarovanca.
Ljubezen je poslušanje s srcem. Pozorno poslušanje, brez prekinjanja sogovornika je ena izmed vrlin, ki se je mora marsikdo naučiti. Poslušalcu razkrije marsikatero skrivnost o govorcu, temu pa daje neskončno zadovoljstvo, da ga nekdo rad in zares posluša.
Ljubezen je pogovor med dušami. Dobra komunikacija v družini, med partnerji, v šoli in na delovnem mestu ima velik pomen. Brez pogovora ljudje izgubimo tisto nevidno povezanost, vse tiste niti, ki nas povezujejo. Iskren pogovor z osebo, ki ji lahko zaupamo, je več vreden kot zlat cekin.
Ljubezen je veselje in brezskrbna radost. To je enkratno darilo za vsakogar. Razvedri duha, življenju podari pravi pomen. Veseli trenutki v krogu družine, ko obujamo spomine, se smejimo in zabavamo so tisti neprecenljivi trenutki, ki jih ne moreš kupiti z nobeno kreditno kartico.
Ljubezen so drobne pozornosti hvaležnosti in izkazovanja le te. Kratka sporočilca na vratih hladilnika, klic ali sms sporočilo, pohvala, pozdrav ali obisk, so tista majhna dejanja, ki imajo lahko v nekem trenutku za nekoga zelo velik pomen. So poceni in delajo čudeže.
Naučimo se kar smo pozabili, naučimo svoje otroke, da so najlepša drila tista, ki se jih ne dá nikjer kupiti. Nikdar se ne pokvarijo, imajo neomejen rok uporabe, so enkratna in z eno besedo – najboljša.
Ljubezen je darilo. Če ga dobiš, bodi hvaležen. Če ga še nisi dobil, ne bodi žalosten. Nekje ga nekdo prav zate zavija v darilni papir.
Nastja
Smej se, dihaj in pojdi počasi
Dihaj in čuti, da si živ.
Dihaj in čuti, da ti vesolje pomaga.
Dihaj in bodi ves svet.
Dihaj in vedi, da tudi cvetlice dihajo.
Dihaj zase in dihaj za ves planet.
Dihaj iz sočutja in dihaj iz sreče.
Dihaj in postani eno z zrakom, ki ga dihaš.
Dihaj in bodi divja reka.
Dihaj in se zlij z zemljo, ki ti daje vse.
Dihaj in postani žareč ogenj.
Dihaj in podri zid med rojstvom in smrtjo.
Dihaj in občutil boš neskončnost življenja.
Dihaj za srečo, spokojnost in vztrajnost.
Dihaj in izdihni vso žalost in nesrečo.
Dihaj in obnovi vsako celico telesa.
Dihaj in prezrači globine zavesti.
Dihaj in bodi tukaj in zdaj.
Dihaj in vse česar se dotakneš je novo in resnično.
Dihanje s pomočjo trebušne prepone, ko se trebuh dviga in spušča, nas pomirja. Pomirja razdražene otroke, podivjane misli, obremenjen prebavni trakt. Pomirja celo konje. Uporabi ta način dihanja, da raziščeš namen bivanja na tem planetu. Da spoznaš nalogo, ki ti je bila zaupana. Odgovornost, ki ti je bila dana. Naj ti osredotočeno dihanje pomaga, da se boš premikal lahkotno kot ptičje perje v vetru. Popolnoma se predaj neznanemu,dihaj skozi temačne votline svojega ega, strahu in napetosti vsakdanjika. Spoznal boš kdo si, resnico, ki ti še ni bila razodeta.
Zato položi svojo roko na trebuh in čuti, kako se dviguje in spušča. Kot valovi morja. Dihaj in se potopi globoko vase.
Nastja
Ti
Ko stojim pred tabo in ti govorim o svojih občutkih…si to ti ali le koža, ki prekriva tvoj nežni obraz? Ljudje zamenjamo plasti v povrhnjici povprečno vsakih sedemindvajset dni, kar pomeni tisoč novih plasti kože, v povprečno dolgem življenju. Tvoja koža je torej le začasno pokrivalo tvojega obraza in telesa in ko bom končala z govorjenjem, ti bo nekaj te kože že odpadlo.
Vsak dan se v telesu zamenja petdeset bilijonov celic. Torej vsako leto dobiš skoraj povsem novo telo. Začasno telo. Tvoje telo nisi ti. Vsako sekundo namreč okoli petsto tisoč celic umre in te zamenjajo nove, sveže celice. Torej moram s svojim govorjenjem pohiteti . Brez dolgovezenja, saj bo, preden uspem končati, nekaj tvojega telesa umrlo.
S kom govorim, ko stojim tu pred tabo? Ne, to niso tvoji možgani…naguban skupek maščobe in beljakovin,živčnih celic s podaljški, zalitih s petinosemdeset odstotki vode, stisnjene v kalup tvoje lobanje. Okoli petdeset do sto tisoč možganskih celic vsak dan umre. In tiste, ki so danes prejele kakršnokoli sporočilo bodo jutri že pokojne, zato ni čudno, da si nisi zapomnil vsega, kar sem ti včeraj povedala. Zato ti je oproščeno!
Vem, ti nisi tvoje telo. Tvoje telo se nenehno spreminja. Telo, ki si ga imel pri desetih, ko si lahko tekel hitro kot zajec, je popolnoma drugačno od tistega, ki ga boš imel pri osemdesetih, ko boš po svetu krevsal kot stara želva. Telo; kosmata vreča kosti in mesa. Ne, to nisi ti.
Prosim te, vzemi na znanje tole mojo zahtevo; ko govoriš z menoj, ne govori nobenemu delu mojega telesa, niti ne govori tofuju podobni kaši, ki je natlačena v moji lobanji. Govori meni. Sem zgoraj, okrog in vsepovsod.
Ti in jaz. Jaz in ti. Nihče od naju ni vreča kosti na dveh nogah, ki po tej zemlji potuje desetletja, menjava kožo, izgublja možganske celice, dobro jé in pije, histerično vrešči ter se zabava. Ne. Sva veliko več. Moje misli in tvoje misli so več kot le možgani in vse celice v njih. Sem kar mislim, da sem. In enako velja zate.
Kdo potemtakem si, če so tvoje misli mogočnejše od tvojih možganov, najmogočnejšega dela tvojega telesa?
Nastja
Resnica resnic
Resnica:
Ne moreš biti zavržen. Ne moreš biti zapuščen. Ali prizadet. Zaničevan. Ne morejo te vreči stran. Pahniti pod avtobus. Vreči volkovom. Ti in tvoje čudovito srce se ne moreta zlomiti. Ali kakorkoli poškodovati.
Nikdar nisi sam. Nič te ne omejuje. Nič te ne ločuje od vsega kar je. Ne moreš se izgubiti. Ali najti. In pogubiti. Skreniti s prave poti. Ne moreš zgrešiti namena. Ali biti nor.
Ne moreš biti manj kot si. Ali več kot si. Nisi ničvreden, nevreden česarkoli. Ne moreš biti nepomemben. Ali spregledan.
Resnica:
Nič od napisanega ne moreš biti. Počuti se svobodnega. Lahko si misliš da si. A ne moreš biti eden izmed njih. Ker to preprosto si! In si bil. In vedno boš. Ne glede na pravljice, ki si jih pripoveduješ.
Tvoje misli in tvoja čustva. Vse se zdi resnično. Kot sveta resnica. Ta zgodba in viharno morje čustev predstavljata mogočno kombinacijo, ki te vabi, da postaneš glavni igralec v pripovedki, ki si jo kar naprej ponavljaš. Ampak ti nisi ta štorija. Ali katerakoli druga.
Resnica:
Sranje se dogaja. Vsem nam. Okrog nas. Zaradi nas. Pogosto. In vedno z namenom. Vsi delamo nekakšne zaključke o nas samih, ki temeljijo na puhlih predpostavkah. So zgolj in samo domneve. Niti majhen približek temu kar v resnici smo.
Zgodbice so zanimive in načičkane. Skušajo prikazati človeško izkušnjo. So izmišljeni koščki nekega osebnega scenarija. In zakaj ne bi to postalo nekaj absolutno mogočnega? Kaj ko bi napisali zgodbo z veliko humorja, domišljije in žgečkljivih trenutkov? Tako, ki bo bliže tistemu, kar smo globoko v svojem bistvu.
Resnica:
Ti si Ljubezen. Utelešeno bistvo. Plavaš v njem. V morju Ljubezni. Z vsemi ljubimci. Lahko si ti. Pokaži se. Deli Ljubezen z vsemi okrog sebe. Pleši in se zabavaj. Vedno. Lahko pa tudi sediš in le opazuješ dogajanje okrog sebe. Pa še vedno boš …Ljubezen. Popoln v vsakem pogledu. V vsaki še tako čudni situaciji. Točno to si ti. To je resnica.
Nastja
In vino veritas
Prvič si jasno in glasno priznam, da sem z mislimi čisto blizu tebe. Brez dotikov. Samo s pogledom. Zaprtih oči lahko začutim najino zlitje. Najino predanost. Začutim nekaj, kar poznam že več tisoč let. Nekaj, kar mi je domače. Tako zelo domače, da me lahko v hipu odnese v obdobje, ko sva prepletenih prstov hodila ob robu gozda. Ležala v travi, se smejala, pogovarjala in uživala vsako sekundo, ki sva jo preživela skupaj. Takrat sva ustvarjala dogodke, da sva bila skupaj. Iskala sva proste trenutke, da sva se lahko lovila po brezpotjih in se potapljala v slani vodi. Sedela sva na obali in v objemu uživala v pogledu na širno morje. V ozadju je igrala nežna glasba, slišal se je smeh otrok, morje je pelo glasbo valov, midva pa sva spojena sedela in se grela na toplem pesku.
Ko te sedaj pogledam, se včasih v ozadju znova oglasi tista nežna glasba, ki naju je takrat zibala v ritmu romantične ljubezni. Za hip postanem, priprem oči in se prepustim, da me vsaj za sekundo odnese v tisti zaliv, kjer sva se odeta v belo predajala dotikom. Vidim tvoje radovedne prste, ki so polzeli po moji mehki koži. Začutim tvoje vroče poljube in tvoje mehke ustnice, ki so še vedno tako zelo čutne. Tople. Tako kot ti. Še vedno mi po žilah poženeš kri in dostikrat se komaj zadržim, da te ne objamem. Želja po dotiku je na trenutke tako mogočna, da se moram obrniti na stran in se z globokim izdihom vsakič znova opomniti, da sva sedaj na drugačnih poteh. In ko mi to že dobro uspe, me tvoj spontani odziv znova povleče nazaj v najino tisočletno poznanstvo.
In nocoj je znova tako. Ob prijetni glasbi se mi misli spet stekajo v tvojo smer. Želim si, da bi bil tukaj. Da bi sedela na kavču in se pogovarjala. Brez zadržkov. Ure in ure. Do jutra. Točno tako kot naju na trenutke odnese, ko sva skupaj. A sedaj sedim sama. S kozarcem vina, ki mi je sprostil še zadnje zavore, ki so moje želje ohranjale zakrite s tančico skrivnosti.
Sedaj so karte na mizi, razkrite. Tako kot jaz. Nimam več skrivnosti pred sabo, samo priznanje, da vem, da čutim, da ljubim. Da prepoznavam. Sebe in tebe. Pa ti? Kdo ve, morda pa nekega dne tudi ti znova prepoznaš naju.
Danijela F.
Edina pot je pot noter, 2.del
Kadarkoli zapri svoje oči in odkril boš, da so prisotne sanje, tečejo. Sanje so vedno prisotne. Poslušaš me in tam bodo sanje. Hodiš po cesti in v tvoji notranjosti se dogajajo sanje. Ko si zbujen, je tvoja pozornost razdeljena. Pozoren moraš biti na zunanji svet, sicer bodo ljudje mislili, da si izven prostora. Nisi izven prostora, si znotraj prostora! Tvoja pozornost ni več usmerjena navzven. Sanje so te prekrile in pozabil si na predmetni svet. Šest ur ponoči in koliko ur podnevi? Nihče še do sedaj ni izmeril, koliko ur na dan. Mislim, da celo niti dveh ur na dan, enako, kot je to ponoči, ne preživiš brez sanj.
Mislim, da niti dveh ur na dan ne preživiš brez sanj, ker, če bi preživel dve uri brez sanj, popolnoma zbujen, bi ti dve uri postali meditacija. Razkrili bi ti izredno vredne skrivnosti. Vendar pa navadno človeštvo, popvprečen človek, potrebuje sanje – zakaj? Ker je življenje v resničnosti tako nezadovoljivo, tako grdo, tako smrdljivo nagnusno.
Te sanje so njegov nadomestek. So lepe, vnesejo vonj v tvoje življenje, upanje, izmišljotine; pomagajo ti, da ostaneš pri pameti. Resničnost te bo silila v blaznost.
In zame so bog, sveti duh in sin in papež, nezmotljiv papež…seveda mora biti nezmotljiv: predstavlja misijo, edinega božjega sina; kako bi lahko bil zmotljiv?
In vsaka religija ima podobne zadeve. Potrebuješ te ljudi. So izmišljotine, ustvarjene zaradi tvoje bede. Premeteni ljudje uporabljajo tvojo bedo, da te izkoristijo in da imajo svoj trip moči.
Tudi politik potrebuje te ljudi. Celo zmešan politik, kot je Adolf Hitler, potrebuje blagoslov boga. Če ni boga, kdo bo blagoslovil Adolfa Hitlerja? In najvišji krščanski duhovnih v Nemčiji ga blagoslovi – boglejte sedaj ta čudež. Adolfa Hitlerja je blagoslovil duhovnik boga: »Uspešen boš.«
Benita Mussolinija je blagoslovil sam papež. Churchilla je v Angliji blagoslovil sam papež: “Uspešen boš.” Benita Musolinija je blagoslovil sam papež: “Uspešen boš.” In nihče ne opazi kontradikcije: en bog, en nezmotljiv papež…in ta nemški duhovnik, ki je pod papeževo oblastjo! Vendar pa mora papež blagosloviti Benita Mussolinija, sicer ga bo Mussolini izgnal in postavil nekoga drugega za papežga, ki je pripravljen blagosloviti ga. Benito Mussolini zanj ni fašist, ko je na moči. Celo papež pravi: “On je najbolj moder človek, najbolj demokratičen, najbolj človečen”- Benito Mussolini. In isti papež ga je po porazu proglasil za fašista. In to so nezmotljivi ljudje. Sedaj je tukaj drugi politik, ki ga je treba blagosloviti, ki je proti Benitu Mussoliniju; tudi njega bodo blagoslovili.
Ali ne zmorete videti preproste zarote med duhovniki in politiki? Množice so zaslepljene. Duhovnik daje odobritev boga; potrdi, da je ta človek pravi človek za predsednika, za ministrskega predsednika. Seveda politik potrebuje to, da bodo množice poslušale duhovnike: duhovnik je nepristraski , nič skupnega nima s politiko.
« Duhovnik je v rokah politikov…
Kar vam pravim, je to, da so bili ti politiki in duhovniki vseskozi v zaroti, delali so skupaj, z roko v roki. Politik ima politično moč; duhovnik ima religijsko moč. Politik varuje duhovnike, duhovniki blagoslavljajo politike – in množice so izkoriščane, sesane, oboji sesajo njihovo kri.
Odstranite boga in odstranite politike, odmaknite zarotzo med duhovniki in politiki. In ko to dvoje odmaknete, bo petdeset odstotkov vaše bede izginilo. In ideja boga ti daje sanje o boljšem življenju…mogoče po smrti v raju ali v drugi inkarnaciji. Torej ni potrebno biti preveč v skrbeh – to življenje je majhna zadeva, ali je važno? Ali je važnih sedemdeset let v milijonih in milijonih svetlobnih let? Sploh se ne štejejo…Religije so torej pravile ljudem: » Sedemdeset let se sploh ne šteje. Ta revščina bo minila; in če dovoliš, da mine, ne da bi se boril proti njej, bo naslednje življenje, življenje iznad smrti, zelo velika nagrada zate.«
To so ti ljudje, ki so vam preprečili, da bi spremenili katerokoli situacijo na Zemlji.
Zlasti so preprečili preobrazbo človeka, ker je vse trpljenje, ki ga vidite okoli sebe, ukoreninjeno v človeku.
In če ostane človek enak, se bo ta napetost povečevala, ta tesnoba se bo povečevala.
Vse možnosti obstajajo, da lahko konec tega stoletja celotno človeštvo naredi samomor, vsesplošno vojno.
In ni tako težko pomisliti na to možnost ker so ljudje, ki imajo moč, ljudje, ki imajo jedrsko orožje, tako tretjerazredni. Videti je, da, če hočeš biti politik, moraš biti absolutno neinteligenten, fanatičen, lažniv, vse skozi moraš obljubljati – dobro vedoč, da nobene obljube ne bodo izpolnjene – varati moraš, uporabljati lepe besede in skrivati umazano stvarnost.
Sedaj je vsaka velika močna dežela polna jedrskega orožja. Tako zelo, da, če hočemo, lahko uničimo sedemsto Zemelj, kot je tale – prav sedaj. Tako veliko jedrske moči je na razpolgao, da lhako vsako osebo uničimo sedemstokrat – čeprav to ni potrebno, enkrat je dovolj; vendar politiki nočejo ničesar tvegati. Njihovi obrazi so same maske. Eno rečejo, drugo storijo. In moč je v rokah takšnih ljudi. Vsak cepec lahko pritisne na gumb in lahko naredi konec celotnemu človeštvu, vsemu življenju na Zemlji.
Mogoče pa se želi človeštvo globoko v sebi prav tako rešiti življenja. Mogoče niso dovolj pogumni naredili samomor kot posamezniki, toda na množični ravni so pripravljeni.
Vedno pomnite, posamezniki niso zagrešili velikih zločinov. Vedno je množica tista, ki stori velike zločine, ker v množici noben posameznik ne čuti: »Odgovoren sem za to, kar se dogaja.« Misli: »Samo z ljudmi sem. » Ko nekaj storiš kot posameznik, moraš trikrat premisliti, preden to storiš. Kaj počneš? Ali je to prav? Ali ti to tvoja zavest dovoljuje? Vendar se običajno tega nihče ne vpraša. Ko obstaja množica, se lahko izgubiš v njej. Nihče ne bo odkril, da si bil tudi ti del nje.
Celo dežela, kot je Nemčija, za katero bi se reklo, da je ena izmen najintelegentnejših, kultiviranih, visoko razvitih dežel, ki je dala velike pesnike, slikarje, znanstvenike, filozofe…vsaki dimenziji je nemški prispevek velik. Vendar si osupel, da je ta dežela Hegla, Feuerbacha, Kanta, Marxa, Freuda, Einsteina – prišla pod vpliv Adolfa Hitlerja, ki ni bil nič drugega kot norec.
Kaj se je zgodilo? Celo človek, kot je Martin Heidegger, ki je bil v samem vrhu sodobne filozofije, je podprl Adolfa Hitlerja. Tako šokantno je pomisliti…
Vedno sem cenil tega človeka, ker je njegova inteligenca neprimerljiva. Ostali filozofi so milje zadaj: Sartre, Marcel, Jaspers, milje zadaj. Nihče mu ni bil niti blizu; celo razumeti ga ni lahko. Vendar je podprl Adolfa Hitlerja. In ko je Nemčija izgubila vojno in ko je Adolf Hitler naredil samomor, je bil potem, kot da se je prebudil iz sanj. Potem je spoznal, kaj je storil: » Ta človek je bil preprosto zmešan in jaz sem ga podprl.«
Zato vam pravim: celo če imate popolnoma odprte oči, lahko sanjate. On je sanjal in je projiciraj svoje sanje na Adolfa Hitlerja, ker je vedel, da ima ta človek moč, da ima moč, s katero impresionira množice, Heidegger pa te moči ni imel. Niti enega samega naslova svojega bivališča ni mogel nikomur izročiti, saj bi vsakdo odšel, še preden bi mu ga lahko dal. Način, s katerim je Heidegger govoril, stvari, o katerih je razmišljal, težave, ki jih je navedel…kdo ga bo sedaj poslušal? NI imel moči nad množicami in videl je Adolfa Hitlerja – množice so bile kot uročene, skoraj v hipnotičnem stanju. Tako je projiciral to, kar je sanjal – kakšen naj bi bil svet – in bil prepričan, da ta moč lahko to omogoči. Vendar je bil nedolžen. Ni razumel, da ima ta mož svoje nore ideje o tem, kaj bo storil s svetom in ni poslušal nobenega filozofa. In Martin Heidegger je ne nazadje bil povsem nad njim. Z njim ni imel nobenega razumnega razgovora.
Se nadaljuje v jutrišnjem prispevku,…
OSHO BIBLIJA, Prvi del
Edina pot ven je pot noter – 1.del
Bolezen današnjega sveta, njegova naraščujoča beda in napetost je rezultat vseh idiotskih idej, ki so človeštvu vladale v preteklosti.
Vse religije so odgovorne za to. To, kar so storile, ne glede na to, ali so vedele ali ne, je vzrok bede, trpljenja in tesnobe celotnega človeštva. Razmislimo o najbolj temeljnih vzrokih enem za drugim.
Prvi: Vse religije so vsiljevale idejo, da je bog ustvaril svet in da je bog vseveden, vsemogočen, povsod pričujoč. Vse ve. Vsemočen je. Povsod je.
Ta ideja je preprečevala človeku, da bi karkoli storil za izboljšanje življenja, da bi bilo lepo. Ko nekdo, ki je vseveden, vsemočen, povsod prisoten, skrbi za svet, kaj lahko potem storiš ti? Kako daleč lahko vidiš? Kakšen je lahko tvoj prispevek? Če je bog ustvarjalec sveta, ga ne moreš izpopolniti. Če karkoli storiš, mu lahko samo škodiš. Ne moreš ga izboljšati; ne moreš biti modrejši od boga.
Ta ideja je najosnovnejši vzrok celotne tesnobe, skozi katero gre človeštvo; in mogoče lahko propade. Samo pomislite…kot sam vidim, ni boga, ki ustvarja svet, ki skrbi za svet. Ne vrzite te odgovornosti na nekoga, ki ne obstaja. To smo mi, ki smo tukaj, ki smo na vsak način odgovorni, da pomagamo ali zapravimo priložnost.
Odmaknite boga in nan njegovo mesto postavite človeka in imeli boste popolnoma drug svet.
Trpljenje je povsem nepotrebno. Tesnoba je neumnost.
Človek lahko živi izredno bogato, blaženo, ekstatično življenje. Toda prvo je, da sprejme svojo odgovornost.
Vse religije so vas učile, da se izmaknete odgovornosti. Vržete jo na boga…boga pa ni!
Ničesar ne storite, ker mislite, da bo bog vse storil – in ni boga, da bi karkoli storil. Kaj drugega lahko potem pričakujete? Kar se dogaja, kae se je dogajalo in se bo dogajalo, je naravna posledica te ideje o ustvarjalcu.
Če bi človeku rekli: »To je tvoje življenje,« in: »Ti si odgovoren za vse, kar si, za vse, kar počneš, in za vse, kar se dogaja okoli tebe – zrel bodi, ne ostani otročji…«
Vendar vam ta bog ne dopusti, da bi dozoreli. Njegova božanskost je odvisna od vaše nezrelosti, od vaše otročjosti. Bolj bedasti kot ste, bolj ste lahko lahkoverni, močnejši je bog. Bolj kot ste inteligentni, manj pomemben je. Če ste resnično inteligentni, boga ni.
Potem je ta eksistenca tukaj, vi ste tukaj, potem lahko ustvarjate. Vendar vam ustvarjalec ne dovoli, da bi vi postali ustvarjalci.
Celoten moj pristop je, da morate postati ustvarjalci. Uresničiti morate svoje ustvarjalne energije. In to je mogoče le, če tega boga, ki ni nič drugega kot Godot, odmaknete, povsem odmaknete iz svojega življenjskega pogleda. Da, na začetku se boš počutil zelo praznega, ker je bil ta prostor v tvoji notranjosti obseden z bogom…milijone let je bil tam; svetišče v tvojem srcu je bilo zapolnjeno z idejo boga. Ko ga sedaj naenkrat izvržeš, se boš počutil praznega. Dobro je, da se počutiš prestrašenega. Dobro je biti izgubljen – ker je to resničnost, in to, kar si občutil predtem, je bila samo fikcija. Fikcije ti ne morejo dosti pomagati – lahko ti dajo nekaj tolažbe, vendar tolažba ni dobra.
Kaj je potrebno, je preobrazba, ne tolažba. Kar je potrebno je zdravljenje vseh bolezni, ki si jih nosil, ne tolažba. Torej je prva zadeva: odmakni boga. Ne čakaj na kakršnegakoli Godota. Ga ni. Nikoli ni bilo nobenega.
Friderik Nietzsche je rekel…ne strinjam se z njim, vendar se moje nestrinjanje povsem razlikuje od nestrinjanja drugih, od vseh drugih, ki se ne strinjajo. Nietzsche pravi: »Bog je mrtev.« Seveda se kristjani niso strinjali, mohamedanci se niso strinjali, hindujci se niso strinjali, vsakdo je bil prosti Friderichu Nietzscheju. Tudi sam sem proti, vendar je moj razlog, da se ne strinjam, ta, da bog ni mrtev – ker nikoli ni bil živ! Celo reči: »Bog je mrtev,« pomeni sprejeti, da je bil tukaj in da ga sedaj ni več. Ne, kot prvo, ni ga bilo tukaj. Bog je živel v človekovi fikciji.
In ta situacija, ta beda, ta naraščujoča napetost…Napetost… Napetost je tako velika, da sedaj v najbolj naprednih deželah ni drugi največji vzrok smrti, bolezen, ampak samomor. Človek se dan na dan počuti tako skrajno napetega in ne vidi izhoda. In tesnoba narašča. In ni videti razloga za naše trpljenje. Zakaj bi morali trpeti? Kaj smo storili?
Življenje samo je videti brez vrednosti. V življenju inteligentnega človeka pride točka, ko vidi, da je vse jalovo, nesmiselno.
Zakaj bi se takšno življenje še naprej vleklo? Zakaj ga ne bi končal? Zakaj se ga ne bi znebil? Nič drugega ti ni dalo razen bolečine. Ne bo ti dalo nič drugega kot bolečino. Da, nekje obstaja opij. Upanje…mogoče je lahko jutri drugače. Če ne danes, boš mogoče jutri sposoben ujeti trenutek blaženosti. Toda celo potem…ni videti, da bi bilo vredno živeti. Tako dolga karavana mizerije in potem včasih pride trenutek, ko se lahko nasmehneš, smejiš. In ko si se nasmehnil, je že minilo. Mogoče je ta trenutek tudi tvoja domišljija. Samo zato, da nadaljuješ, začneš sanjati stvari, ki niso zares tukaj; hočeš, da so tukaj. To je dejanska funkcija sanjanja.
Verjetno mora 99,9 odstotkov ljudi ali celo več sanjati šest ur ponoči. In mislite, da je to vse?
Ali ne sanjate tudi podnevi?
Se nadaljuje v jutrišnjem prispevku,…
Foto: fotosessikns
OSHO BIBLIJA, Prvi del
Hvala
Sposodila si bom simpatično pesem Ide Semenič, ki govori o preprosti besedi z veliko močjo…
HVALA,
beseda mala,
a velika,
da gore premika,
ruši bregove,
zida mostove,
sesuva nadutost,
rojeva hvaležnost,
klesti prevzetnost,
gradi prijaznost.
Premalokrat izrečena,
prevečkrat pozabljena,
namerno zamolčana,
preprosta,velika beseda mala-
HVALA
Če to besedo pravilno uporabimo, skoraj vedno dosežemo osupljiv učinek. Šest pravil, ki preverjeno delujejo;
- Hvala. Bodi iskren, ko črke h – v – a – l – a povežeš v besedo.
Vedno jo najprej začuti v svojem srcu. Izreči jo s spoštovanjem. Ljudje bodo opazili, če boš besedo navrgel samo zaradi tega, ker se spodobi.
- Hvala. Reci jasno in dovolj glasno.
Nikdar ne momljaj. Če se želiš zahvaliti, se zahvali v slogu. Nikar se ne sramuj te veličastne besede. Naj se sliši. In vidi.
- Hvala, Kaja. Hvala, Gregor. Hvala, Nevenka. Hvala, Maja. Hvala Matija. Hvala Ivanka.
Imenuj osebo, kateri gre zahvala. Četudi se zahvaljuješ skupini, raje žrtvuj nekaj minut in se zahvali vsakemu posamezniku, kot pa, da brezosebno zavpiješ:«Hvala vsem!«
- Hvala. Poglej osebo naravnost v oči.
Očesni kontakt je temelj dobre komunikacije. Pravijo, da so oči okno duše, zato se za trenutek zazri v njihovo globino. Mogoče uzreš še kakšno nagajivo iskrico v očeh.
- Hvala. Merci. Gracias. Danke. Köszönöm.
Vadi. Ponavljaj. Vsaj enkrat na dan nekomu reci hvala. Prišlo ti bo v navado. Zberi pogum, naj te ne bo sram. Potrudi se!
- Hvala. Izstreli kot iz topa, ko se najmanj pričakuje.
Ta beseda je najmočnejša takrat, ko jo najmanj pričakujemo. Večina nas misli, da si je tako ali tako ne zaslužimo. Pa si jo. Vsakdo. Vedno.
Hvala. Hvala, Hiša Radosti. Hvala vsem vam, ki berete moje pisarije. Hvala za čas, ki si ga vzamete za branje. Hvala za všečke. Hvala vsem, ki se zamislite ob kakšen stavku, besedi. Hvala za vaše mnenje in spodbudne besede. Hvala.
Nastja
Sreča je kot marmelada
»Sreča je kot marmelada, ne moreš je lepo namazati na kos kruha, ne da bi pri tem vanjo pomočil vsaj en prst.«
Res je! Ko sem želela namazati popečen kruh z najboljšo breskovo marmelado mojega očeta, je ta sladka in lepljiva mezga sicer lepo legla na kos kruha, vendar pa je pristala tudi na mojih prstih, nosu in kotičkih ust, kamor se je ujela, ker sem očitno premalo odprla usta. Šment! Saj sem kot dojenček…zapackana,sita in srečna!
Sreče, ki riše nasmeh na ustnice in iskrice v očeh, se zlahka nalezemo. Kot pa je težko namazati marmelado na kruh, ne da bi se popackal, je tudi srečo težko najti in zadržati, posebno na takšen turoben dan, kot je današnji.
Kljub lepljivim prstom in popackani bluzi, si skoraj vsak dan za zajtrk privoščim marmelado. Domačo breskovo, grenko angleško, s koščki pomaranče ali pa super sladko jagodno, ki ima čisto preveč kalorij. In privoščim si tudi srečo, kljub temu, da sem tečna, nedružabna in hormonsko razpršena.
Rada imam marmelado. Rada sem srečna in rada imam srečne ljudi okrog sebe. Zato bom…

- vsak dan začela s hvaležnostjo v srcu
- predana svojemu cilju in se trudila, da ga uresničim
- premagala strahove in neustrašno sanjala naprej
- vsako priložnost sprejela z odprtimi rokami
- povedala nekomu, da ga imam rada
- nehala pridigati otrokom in partnerju
- vadila prijaznost, ljubeznivost in nežnost
- jokala, kadar bom čutila potrebo, da izjokam bolečino in razočaranje
- zapolnila vsak dan s tistimi stvarmi, ki me veselijo
- verjela, da sem najboljša verzija sama sebe
- uživala v intimnih trenutkih
- potovala naprej in še dlje
…saj sreča ni cilj ampak način potovanja, kjer se prepletajo različni dogodki. Žalostni, razočarani, srečni, veseli in razposajeni. Taki so dnevi in taka sem jaz. Sreča in zmaga se zgodita in me izpopolnita, vendar me ne naučita veliko. Potrebujem vse! Kot ni mavrice brez svetlo zelenega odtenka, tako tudi ni polnega življenja brez solz in grenkobe. In marmelade za zajtrk!
Nastja
Mami, preberi mi pravljico!
»Katera je na vrsti danes?«, vprašam. »Hmm, preberi mi Medvedka Puja«, reče hči po temeljitem premisleku. »Pa saj to je bilo na sporedu včeraj zvečer«, rečem. »A res? Sem čisto pozabila, zato jo morava danes prebrati še enkrat. Saj veš, da se bom spomnila.« In začnem… Na prvi sončen in topel pomladni dan je Pu pomislil, kako izvrstna priložnost za obiske. Zato se je odpravil proti Pujskovi hiši. “Zdravo! Je kdo tu??” je zaklical in potrkal na vrata. “Doma sem!” se je oglasil pujsek …
Tudi danes, ko je že najstnica, jo rada prebira. Pravi, da vsakič najde kakšno novo modrost Medvedka Puja in njegovih prijateljev. Pa jo nekega večera spet zalotim s to knjigo v roki. In jo povprašam: «Kakšne modrosti so torej napisane v tej zanimivi knjigi?« In mi začne razlagati…
- Verjemi vase…«..če pride jutri, ko ne bova skupaj..se vedno spom
ni, da si bolj pogumen kot verjameš, močnejši kot se zdi in pametnejši kot misliš..«
Moja sošolka obupa še preden pride do prve ovire. Ker ne verjame vase. Ne da si priložnosti, da bi poskusila narediti nekaj, česar še nikoli prej ni. Ne upa si. Jaz sem verjela vase, ko sem sama, stara deset let, z letalom potovala na obisk k očku. Ne glede na vse pripombe babic in dedkov, ki sem jih morala poslušati.
- Bodi potrpežljiv…«..če se ti kdaj zdi, da te tisti, s katerim se pogovarjaš ne posluša, bodi potrpežljiv. Mogoče ima v ušesu le kosem puha..«
Ure na letališčih so se vlekle. Bila sem sama. Pogrešala sem znane obraze. Bila sem osredotočena na cilj. In potrpežljivo sem čakala. Čakala pred straniščem, čakala na kosilo, čakala na pristanek letala v daljni Dominikanski republiki. Čakala na objem mojega dragega očka.
- Bodi spoštljiv do soljudi…«..samo zaradi tega, ker je žival velika, to še ne pomeni, da si ne želi prijaznosti. Ne glede na to, kako velik je Tiger vedi, da si želi ravno toliko prijaznosti kot Ru.
Na letalu so bili najbrž sami dojenčki, saj sem skoraj vso pot poslušala jokanje. Nekdo je kar naprej kašljal in se na ves glas smejal, ko je gledal risanke. Pred mano je sedel fant, ki je bil najbrž velik tri metre, saj je imel sedež pomaknjen zelo nazaj, tako da sem imela zelo malo prostora. Potem, ko smo se izkrcali, se mi je zahvalil, ker nisem godrnjala, ker si je vzel še moj prostor. Bila sem spoštljiva do njega in on se mi je spoštljivo zahvalil.
- Vprašaj, naj te ne bo sram…«..pred začetkom lova je pametno koga vprašati, kaj loviš, preden sploh začneš loviti…«
Ure na letalu so se vlekle v nedogled. Bila sem žejna in v želodcu sem imela veliko kepo. Dolgčas. Pa sem se opogumila in vprašala stevardeso, koliko časa bomo še potovali. Ker mi je prijazno odgovorila, sem jo prosila še za sendvič in sok. Bilo me je zelo sram, ker sem morala govoriti angleško in nisem bila prepričana, če me bo sploh razumela. Ha, na koncu me je še pohvalila, kako dobro govorim.
- Odloči se in pojdi…«..ne moreš vendar vedno čepeti v svojem kotu gozda in čakati, da pridejo prijatelji na obisk. Včasih jih moraš ti obiskati..«
Ko sem čakala na prvo letalo, ki me bo odpeljalo na sever Nemčije, sem si rekla, da nikdar več ne bom šla sama na tako dolgo pot. Tudi ko sem padla očku v objem, sem še vedno razmišljala enako. Sedaj pa vem, da bom šla naslednje poletje spet tja in nič me ne bo ustavilo. In Medvedek Pu bo šel z mano!
Zasmeje se in mi pomoli knjigo pod nos. »Na,prosim, pospravi jo na polico. Predlagam, da jo tudi ti še enkrat prebereš. Knjiga je zakon!«
Nastja & Kaja
6 pozabljenih resnic o času
Eden izmed največjih pokazateljev osebnega uspeha je način, kako nekdo razpolaga s svojim časom. Si predstavljaš kako bi bilo, če bi bil komitent banke, ki bi ti vsako jutro na bančni račun nakazala 86.400 €? Bilo bi več kot fantastično! In kaj bi naredil? Bi se potrudil in vsak dan porabil vse do zadnjega evra, če bi vedel, da se niti cent ne bo prenesel v naslednji dan?
Naj te spomnim…taka banka obstaja. Sicer ne izplačuje evrov ampak sekunde. Ja, govorim o časovni banki. Pa se zavedaš, da vsako jutro na svoj življenjski račun dobiš 86.400 sekund? Kako močno se trudiš, da jih porabiš za ljudi, ki jih imaš rad in stvari, ki jih z veseljem opravljaš? Koliko jih gre v nič vsako noč, ko se števec obrne?
Ne moreš jih privarčevati za naslednji dan, ne moreš jih posoditi, ne moreš jih investirati. Lahko jih le porabiš. Porabiš vse do zadnje sekunde, ki ti je bila ta dan podarjena!
1. Nihče ne more upravljati s časom. Vendar pa lahko vsak po svoje izkoristi svoj čas.
2. Čas je dragocen. Dejstvo je, da osemdeset odstotkov časa porabimo za take stvari oziroma se ukvarjamo s tistimi ljudmi, ki na koncu predstavljajo le dva odstotka tistega, kar resnično radi počnemo.
3. Čas je neviden. Ne moremo ga shraniti za slabe čase.
4. Čas je izmerljiv. Vsak od nas ima na razpolago enako število sekund. Ti, jaz, papež.
5. Čas je nenadomestljiv. Nič na svetu ne more nadomestiti izgubljene sekunde, minute ali ure.
6. Čas je prioriteta. Na razpolago imamo dovolj časa, da lahko uresničimo vsako idejo, vendar samo, če postavimo svoj čas na sam vrh prioritetne lestvice.
Naše življenje je sestavljeno iz časa. Naši dnevi se merijo v urah. In naše plačilo so te ure. Naše znanje in naša modrost se meri v letih. In pride čas, ko nam časa zmanjka in šele takrat se začnemo spraševati ali so bile vse tiste sekunde, minute, ure, dnevi, meseci, leta in desetletja porabljeni na najboljši možen način. Zakaj za vraga čakamo?
Nastja
Ljubezen je le beseda
Ljubezen je le beseda
“Ljubim te.” Tako preprosta beseda, ki mi gre tako težko z jezika. Zdi se mi posladkana, prežvečena in prevečkrat zlorabljena. Pa vendar nekomu ogromno pomeni. Nariše mu nasmeh na obrazu. Prižge iskrice v modrih očeh. V srcu zaigra njegovo najljubšo pesem.
In življenje je prekratko, da bi lahko imela to besedo zaklenjeno v svojem srcu. Ljubim, ker moram ljubiti. V nasprotnem primeru vsa moja ljubezen izgubi pomen. Ljubim, pa čeprav nazaj ne dobim ljubezni .
Sem kot vrtnica v čudovitem vrtu, ki uživa v družbi čebel, pa čeprav ji niti ena ne pride blizu.
Pa sonce vpraša vrtnico: “Se še nisi naveličala čakanja?”
“Sem”, odgovori vrtnica. “A če zaprem svoj cvet, bom ovenela in umrla.”
Srce imam za ljubezen vselej odprto, pa čeprav ljubezni, ki si jo tako zelo želim, ni na vidiku. Včasih, ko se mi zdi, da me bo samota ubila, je ljubezen tisto gorivo, ki mi daje energije za še več ljubezni. Ker ljubezen je kot voda, ki se spremeni v deževni oblak in se dvigne proti višavam, od koder z razdalje opazuje ljubljeno zemljo. Preprosto ve, da se bo nekega dne, v obliki dežnih kapljic, spet vrnil tja in poljubil žejno zemljo.
Ljubezen je le beseda, dokler ji ne dopustim, da prežame moje telo in duha.
Ljubezen je le beseda, dokler ne pride nekdo, ki ji da tisti pravi pomen.
Tista beseda je ljubezen… so prepevali The Beatles…
The Word
Say the word and you’ll be free,
say the word and be like me.
Say the word I’m thinking of,
have you heard?
The word is “love.”
It’s so fine, it’s sunshine,
it’s the word “love.”
In the beginning I misunderstood,
but now I’ve got it, the word is good.
Say the word and you’ll be free,
say the word and be like me.
Say the word I’m thinking of,
have you heard?
The word is “love.”
It’s so fine, it’s sunshine,
it’s the word “love.”
Nastja
Včasih
Včasih pomeni biti jaz, biti zaslepljena od naslade in užitka, ujeta v mrežo sreče in pogreta z ljubeznijo.
Včasih pomeni biti jaz, biti polna spoštovanja in tišine in opita od lepote, ki je neskončna.
Včasih pomeni biti jaz, imeti oči polne solz hvaležnosti, saj se zavedam, da imam vse kar potrebujem. Hvaležna za vse, kar mi je bilo dano in hvaležna za vse, kar me še čaka.
Včasih pomeni biti jaz prekleto zapleteno stvar, saj moram pogruntati način, kako biti idealen jaz, v tem resničnem, včasih umazanem svetu.
Včasih je biti jaz precej boleče, ko vidim toliko ljubezni, toliko gorja in bolečine, ko pustim stvarem, da vstopijo in izstopijo iz mojega srca.
Včasih pomeni biti jaz, spustiti stvari in osebe, na katere sem navezana, da gredo po svoje in se včasih navezati na osebe in stvari, za katere bi raje videla, da gredo svojo pot.
Včasih pomeni biti jaz težko breme na mojih ramenih in sprašujem se ali je vredno moje ljubezni, mojih občutkov, mojega znanja.
Vendar pa je vedno…
Najbolje biti jaz. Ne glede na vse. Bolečina pride, ko se skušam skriti, ko si na vse pretege želim potrditve drugih, ko pustim, da me drugi spreminjajo v sebi všečno verzijo.
Moj jaz je obsojen biti sijoče veselje, čudovit in perfekten jaz.
In učim se…
Učim se živeti v tem telesu in ga sprejeti za svojega.
Učim se biti eno samo veselje, kljub vsem zadanim bolečinam.
Učim se narediti prostor vsem blagoslovom, ko se otrpla od strahu ne morem premakniti.
Učim se prositi za pomoč in jo sprejeti, ko mi je ponujena.
Učim se odločiti. Pogosto so prave odločitve tiste, ki pridejo same od sebe in ne tiste, za katere potrebujem toliko energije, da bi lahko zavrtela Zemljo. Včasih so najenostavnejše odločitve, prave odločitve.
Učim se, da padamo vsi in vsi se poberemo. Vsi potrebujemo ljubezen in spoštovanje in vse kar potrebujemo imamo pred nosom.
Nastja
Ranjeno srce
Moram ga preboleti. Zaradi njega sem izjokala vse solze, prebedela nešteto noči in pojedla preveč čokoladnega sladoleda. Moram naprej. Življenje bo postalo pekel, če se ne izvijem iz njegovega primeža. Nisem si želela teh občutkov in nisem hotela biti edina igralka v tej ljubezenski zgodbi. Včasih sem si želela, da bi se skupaj postarala. Pa čeprav bi to pomenilo, da je za vedno vklenil moje srce.
Kako naj pozdravim svoje ranjeno srce?
-
Sprejmi ljubezen
Zakon vesolja pravi, da se nobena ljubezen, ki sem jo sprejela od kogarkoli, ne izgubi, pa čeprav partnersko razmerje dobi drugačno obliko. Tisto ljubezen bo nadomestila druga, vendar jo moram sprejeti.
-
Ne bo se več ponovilo
Ali pa se bo. Tega ne vem. Pretirano razmišljanje, strah in neodločenost, nič od tega mi ne bo pomagalo. Tem občutkom moram dati le čas. Predelati enega za drugim. Strah in negotovost pred prihodnostjo me pri tem samo ovirata.
-
Pusti
Opustiti moram sanje o tistem kar bi lahko bilo. O upih in načrtih, ki sem jih risala v svojem srcu. Takega razpleta nisem pričakovala, pa vendar se je zgodilo.
-
Kaj ne pomeni pusti, naj gre
To vsekakor ne pomeni, da moram vse skupaj pozabiti, da ne smem porabiti nekaj časa za analize. Moram pa paziti, da analiziranje ne postane pekoča bolečina v moje srcu in samopomilovanje.
-
Učna ura
Vem, da je v vsakem razmerju veliko učnih ur, tudi takšne, ki jih na urniku še nisem imela. Naučiti se moram živeti na način, ki bo moj in meni ljub. Kot potovanje v tuje kraje, kjer je druga kultura, eksotične jedi in škrlatni sončni zahodi.
-
Privošči si
Ko se nad mojo glavo zgrnejo temni oblaki, moram najti svetlobo. Pa naj bo to sprehod po dežju, čokoladna torta, razvajanje v toplicah ali neskončno dolg čvek po telefonu.
-
Migaj
Če sedim na mestu, moja energija ne kroži, pač pa ždi pod mojo ritjo in se segreva do vrelišča. Moram migati, pospraviti navlako v stanovanju, omesti pajčevine in povabiti svoje ranjeno srce in zamegljene možgane na lahkoten tek.
-
Bodi nežen
Po operaciji na odprtem srcu pacienti dolgo okrevajo. Zato si bom vzela toliko časa kot ga potrebujem.
-
Verjemi
Vedno in takoj je težko verjeti. Vendar sem prepričana, da bom pozdravila svoje ranjeno srce. Verjamem, da je v mojem majhnem srcu še veliko ljubezni.
Nastja
O ženski, ki sanja
Ure in ure iskanja odgovorov o življenju so me pripeljale sem, za pisalno mizo opremljeno z računalnikom, tipkovnico in miško. Na njej se nahaja še knjiga, skozi katero se prebijam v upanju, da v sledečih mesecih uspešno opravim naslednji in predzadnji izpit na univerzitetnem študiju računalništva in informatike, ki ga že nekaj let obiskujem. Izredno se že veselim pisanja diplome! Malo manj pa prebiranju dolgoveznih člankov in iskanju informacij, ki bi mi pokazale najboljšo možno pot do zaključka mojega “perspektivnega” študija. In kakor se ta dogodek približuje, tako se mi porajajo ideje, kako nadaljevati to brezčasno potovanje skozi obstoj individuuma in kolektivnega vesolja.
S pomočjo ne ravno prve klase zvočnikov in vseobsežnega interneta me pomirja in razveseljuje glasba bivše Juge. Uh! In ravno se je začela vrtet ena mojih najljubših – “Ne daj se Ines” interpretirana od Rade Šerbedjije, a čudovito opesnjena in skladana s strani Arsena Dedića. Ob zvokih violine, nežni spremljavi, ki se priliči taki pesmi, mi je padlo v uho “…meni je ipak najdraži početak..” Tukaj sem zdaj jaz, kot že ničkolikokrat prej – na začetku.
Vedno so mi bili všeč začetki, saj so naznanjali nekaj novega, neizkušenega, včasih tudi drznega. Nov prijatelj, nov učitelj, novo okolje, nov izziv, nov občutek in ne nazadnje novo Zavedanje! Vsi ti začetki so prepleteni v neskončno igro življenja in vedno znova naznanjajo nova vprašanja o našem namenu v sklopu le-tega. Vsak korak nas vodi bližje, pravijo. A jaz želim biti tam že zdaj! Predolgo sem čakala in upala, da se mi odkrije skrita misija, na katero sem se podala, a verjamem, da je praktično že tu. Le še malo, takoj iza ovinka… zopet nov začetek. Namenila sem se, da bo ta daleč najbolj pomembnen korak k mojemu resničnemu namenu. Ne vem točno, kateri bi to bil, a ga kljub vsemu slutim tik preden zaspim ali se zbujam, le da ga nikoli še nisem ujela v vsej njegovi lepoti.
Občutek imam, kakor da se mi po dolgih sanjah odpirajo oči in imam pogled še zamegljen, nedefiniran. Vidim poteze predmeta, za katerega ne vem točno, kam bi ga dala, kaj točno je, še najmanj pa od kod izvira. Ampak je tu. Rada bi se ga dotaknila, pa ga ne dosežem. Dlje je kot sem ocenila s svojim zamegljenim pogledom. Zakoni fizične ravni bivanja mi tako onemogočajo stik s tem mojim svetim gralom. Kaj, ko bi poskusila drugače? Na način, katerega fizična raven ne definira. Ali ga lahko prepoznam zgolj s čutenjem, ki izvira iz same sredice mojega bivanja in hkrati presega meje mojega telesa? V bistvu se ne zdi kot slaba ideja. Umirim se, začutim svoje telo in z njim bolečine, ki jih nosim. Hitro izginejo, če jim vdihnem ljubezen. Vstopam globoko v svojo bit z zahtevo, da mi je dan natančen odgovor. Tu se lahko dotaknem svoje sredice. Tu je skrito vse kar obstaja. Pokaži mi!
V tem se začnem spominjati sanj. Vem, da se tam skrivajo pravilni odgovori na goreča vprašanja moje duše. Sanje mojega življenja…
Ne daj se Ines!
Hejdi Martinšek
Pismo
Draga moja,
oglaša se ti tvoj stari prijatelj, Strah. Pišem ti v imenu mojih dragih bratov gospoda Panike, gospoda Tesnobe, gospoda Živčnega in sester gospe Bojazni in gospe Skrbi.
Pišemo ti, ker te imamo neskončno radi. Popolnoma te podpiramo v vsem česar se lotiš, podpiramo te v tvojih sanjah in sreči. Vemo, da se sliši neverjetno, vendar prosimo, da nas poslušaš, saj ti bo to za vselej spremenilo življenje!
Ukazali so ti, da me moraš premagati. Da se moraš meni, gospodu Strahu, izogibati. Zdi se mi, da so ti rekli, da sem celo tvoj sovražnik. To seveda ni res.
Resnica je…strah…to sem jaz, predstavljam tvojega zaveznika in enkratno moč, ki jo imaš. Kaže, da ti je družba vcepila v to tvojo pamet, da sem jaz tisti, ki predstavlja oviro na poti do tvojih sanj. Pravzaprav je resnica ravno nasprotno. V tistih trenutkih, ko nisi sposobna pokazati niti trohice razumevanja za dano situacijo, ko se ne moreš nikakor premakniti naprej proti sanjam, takrat me namesto dobrodošlice podiš stran. Povem ti, da bi me prav takrat morala sprejeti, me vdihniti, začutiti in objeti in slišati sporočilo, ki ti ga prinašam.
S svojo ignoranco, ko se delaš, da sem neviden, ko se mi upiraš in me zatiraš, takrat najbolj škoduješ sebi, saj si ne dopustiš veselja v tistem trenutku in božanskega občutka, da si živa. Hecno, kaj? Poslušaj, postaniva spet prijatelja?! Ker ti resnično želim, da zaživiš na polno!
Obnoviva najprej, kdo sem v resnici. Sem prvinski odgovor na tvoj občutek, takrat ko izveš, da je nekdo, ki ga imaš rad, v nevarnosti. Poganjajo me hormoni in nevroni v tvojih možganih, ki ti omogočajo hiter odziv, če se počutiš ogroženo. Sem tista moč, ki te ohranja pri življenju v nevarnih situacijah. Vidiš, kako pomemben sem? Kdo ti je rekel, da sem tvoj sovražnik? Problem ne tiči v meni ampak v tvojem dojemanju nevarnosti, varnosti in grožnje.
Tam kjer živiš ni živali, ki bi ti stregle po življenju ali morilcev, ki bi se sprehajali po ulici, čeprav je v medijih vsak dan kaj na to temo. Pa vendar se lahko zaneseš na svojega super prijatelja, gospoda z imenom Instinkt, ki ti bo prišepnil,ko boš ogrožena oziroma kadar bo vse v redu. In svetujem ti, da ne verjameš vsega kar pišejo po časopisih in govorijo na televiziji. Skrbno izbiraj svoje misli!
Kadar verjameš, da predstavlja plezanje v skalah zate grožnjo, takrat me boš občutila kot tisti zdravi strah. To je včasih zoprno in se ti opravičujem zaradi razbijanja srca in vseh ostalih tegob. Vendar sem programiran tako, da se odzovem na tvoja prepričanja. Kar pomeni, da si ti moj gospodar in jaz sem tvoj ponižni sluga.
Ne krivi mene, če me izkoriščaš v druge namene. Delam samo tisto, kar mi ukažejo. In kot kaže, je kar nekaj stvari, katerih te je strah; spremembe, neznano, delanje napak in tvoja vsevednost. Vse tisto kar v resnici potrebuješ za doseganje ciljev in sanj. Res hecno, kako se ljudje bojite teh stvari. Ko sem v službi živali, me resnično uporabijo le takrat, ko se borijo za življenje.
Predlagam, da se nad mojim pismom zamisliš in ga prebereš znova in znova, vse dokler ne boš resnično razumela, kaj sem ti želel sporočiti. Verjamem, da se boš čez nekaj časa zbudila v resnico, da sem jaz, Strah, le tvoj ponižni služabnik. Veselje, ljubezen, božanskost in svoboda bodo takrat postali tvoji nesmrtni prijatelji.
Tvoj zvesti prijatelj,
Strah
Nastja
Jeza in ljubezen
Oče si je omislil nov avto. O takem modelu je sanjal že kot najstnik, sedaj pa je na trg prišel še bolj dodelan model, v katerega se je takoj zaljubil. “Super”, si je govoril sam pri sebi. “Avto je prava igrača za nas zrele, odrasle moške, ki vedo kaj hočejo. Samo še barvo izberem in potem bom glavni!”
Pa pripelje lepotca domov in ga postavi na ogled. Vsi ga občudujejo. Oče je ponosen, saj je naredil kupčijo desetletja. Vsi mu zavidajo.
Seveda je treba za avto skrbeti; ga prati in polirati, da se še v meglenem jutru blešči kot sonce. To opravilo mu je bilo v velikoveselje.
Nekega jesenskega popoldneva je tako skrbno loščil svojega jeklenega konjička, ko ga je pri delu zmotila štiriletna hči. “Očka, ti lahko pomagam,” ga je prosila. “Ne, bom raje sam,” ji je odgovoril. Pa se deklica ni pustila odgnati. “Daj, prosim!”, je moledovala. V trenutku, ko je oče pokimal, je dekletce zgrabilo kamen in začelo vleči po avtomobilu. Oče je zavpil, besen skočil do hčere in začel udrihati po nežnih rokicah. Tolkel je in mlatil okrog sebe in se niti ni zavedal, da v roki drži tubo polirne paste.
Ko se je v dogajanje vmešala mama, je bila v šoku. Dekletce je odpeljala v bolnišnico, kjer so ugotovili, da ima prste na obeh rokah večkrat zlomljene. Z operacijo jih niso uspeli rešiti, zato so ji prstke amputirali.
Ko je deklica videla očka, ga je nežno vprašala:”Mi bodo prstki še enkrat zrastli?” Očka je ostal brez besed. Ni vedel kaj naj naredi. Stopil je do avtomobila in ga začel brcati, dokler ni obnemogel obstal. Razočaran sam nad sabo, se je sesedel ob avtomobil in se zazrl v porisano pločevino. Hči mu je na avto napisala:”Očka, rada te imam”.
Jeza in ljubezen sta močni čustvi, ki ne poznata meja. Zato si zapomni:”Stvari so narejene z namenom, da se uporabljajo, ljudje pa se rodijo zato, da jih imamo radi.” V današnjem svetu pa na žalost drži ravno nasprotno: “Ljudi uporabljamo in stvari imamo radi.”
Nastja
Sladoledno življenje
Poletje je čas za morje, uživanje in seveda sladoled. Vsi ga imamo radi. Majhni in veliki. Prija tudi našim kosmatincem na štirih tačkah. Tudi sama ga obožujem in všeč mi je misel:
“Življenje je kot sladoled, poliži ga, preden se stopi.”
Kako lahko primerjam kepico najljubšega sladoleda z življenjem. To pa ja ni isto! Pa poglejmo…
-
Sladoled pravzaprav ni jed. Ni na jedilniku za zajtrk, kosilo ali večerjo. Ampak si ga lahko privoščiš kadarkoli. Kot življenje…leta in leta lahko porabiš za iskanje smisla, vendar pa se ti v uživanje ponuja tukaj in sedaj.
-
Sladoled moraš, vsaj poleti, začeti lizati takoj, ko ga dobiš v roke. Če bi čakal na pravi trenutek, ga z razdalje občudoval kako lepe oblike je, bi na koncu dobil čudno brozgo. Tudi življenje moraš zgrabiti takoj in ga živeti, saj ti lahko hitro spolzi skozi dlani.
-
Sladoled lahko pogoltneš, ne da bi ga resnično okusil. Kadar se v življenju preveč ženeš za nepomembnimi stvarmi, se zgodi, da si preveč zaposleni, da bi ga lahko objel z vsemi čuti.
-
Sladoled ima veliko kalorij! Misliš, da jih življenje nima? Zakaj pa se večina zredi, ko pride v zrela leta?
-
Neskončno sladolednih okusov. Od tistih standardnih do zelo eksotičnih. Vsak ima svojega favorita, katerega imaš pa
ti najraje? Tudi življenje ima tisoč in en okus. Jaz prisegam na okus sreče s kančkom grenke čokolade.
-
Sladoled in življenje sta še slajša, ko jih deliš s tistimi, ki so ti blizu in jih imaš radi.
-
Vsakič, ko oblizneš sladoled, je okus malce drugačen. Se strinjaš? Pa saj mi tega sploh ni treba omenjati. Tudi v življenju trenutek ni enak trenutku. Prav vsak je božanski.
-
Če sladoled prehitro poližeš, te začne praskati po grlu ali te napade glavobol. Tudi življenje včasih povzroča hude migrene.
-
Sladoled je vreden greha. Prav tako življenje.
-
Vendar pa mora biti sladoled res dober, da ga z užitkom poližeš. Tudi življenje mora biti odlično, da lahko v njem uživaš.
Kakšen je tvoj najljubši okus….življenja?
Nastja
(Ne)filozofska razlaga življenja
Prvi dan je Bog ustvaril psa in rekel: “Ves dan lepo pridno sedi pred vrati in zalajaj na vsakogar, ki pride mimo. Delo ni težko. Podarim ti dvajset let življenja.”
Pes pa mu odgovori: “Da bi lajal dvajset let? Kaj pa če se dogovoriva, da vzamem deset let in hvaležno odklonim ostalih deset?”
Bog se je strinjal.
Drugi dan je Bog ustvaril opico. “Zabavaj ljudi, naredi kakšno vragolijo in jih nasmej. Podarim ti dvajset let življenja”, ji je rekel.
“Da bi dvajset let zganjala norčije? Nastopati vsak dan, naslednjih dvajset let? To je preprosto preveč. Vrnem ti deset let kot ti jih je vrnil pes, velja?”, mu je odgovorila opica.
In Bog se je strinjal.
Tretji dan je Bog ustvaril kravo. Rekel ji je: “Kmetu boš pomagala delati na njivi. Vsak dan boš trpela pod žgočim soncem. Mleko, ki ga boš dala kmetu, mu bo pomagalo nahraniti družino. Ker boš tako pridna in ustrežljiva, ti podarim šestdeset let življenja.”
Krava ga je pogledala in mu rekla: “Šestdeset let naj živim in delam vsak dan, od zore do mraka? Nemogoče. Kaj praviš na to, da vzamem dvajset let in ti ostalih štirideset vrnem, kot sta to storila pes in opica?”
Bog se je ponovno strinjal in vzel nazaj leta, ki mu jih je vrnila krava.
Četrti dan je Bog ustvaril človeka. Dejal mu je: “Jej, spi, igraj se, poroči se in uživaj življenje! Podarim ti dvajset let življenja.”
Človek je zgroženo odgovoril: “Samo dvajset let dobim? Bi se lahko zmenila, da dobim še tistih štirideset let, ki ti jih je vrnila krava, tistih deset, ki jih je vrnil pes in deset opičjih? Če seštejem bi jih bilo skupaj osemdeset. Kako se ti zdi?”
“V redu, človek. Kakor hočeš, sam si prosil.”
In temu človeku, ki se je z Bogom pogodil za osemdeset let življenja, se moramo zahvaliti, da prvih dvajset let spimo, jemo, se igramo in uživamo. Naslednjih štirideset let garamo in se trudimo, da preskrbimo svojo družino. Naslednjih deset let zganjamo norčije in zabavamo svoje vnuke. In zadnjih deset let sedimo pred hišo in lajamo na vsakogar, ki pride mimo.
Moj nasvet za vse generacije: Zajemimo življenje z veliko žlico in se ne oziraj na leta. Zakaj ne bi uživali prav vsak dan, vsak mesec in vsako leto, ki nam je podarjeno?
Nastja
Vedno pri roki. Vedno v srcu.
Ko me vprašajo po najljubši knjigi oziroma po tisti, ki je name naredila močan vtis, najprej pomislim na knjigo Paula Coelha, Alkimist. Knjigo bi moral prebrati prav vsak, zato si jo zapiši na vrh seznama za to poletje. Glavni junak na popotovanju skozi puščavo sreča alkimista, ki…
Ne, več ne bom izdala, saj potem zgodba ne bo zanimiva!
S teboj pa bi želela deliti štirideset Coelhovih rekov, ki te bodo navdahnili, da boš poslušal svoje srce in sledil svojim sanjam…
- Bodi pogumen. Tvegaj.
- Vsak prezrt blagoslov se spremeni v prekletstvo.
- Da ljubiš ne potrebuješ nobenega razloga.
- Ljubezen te lahko popelje v nebesa ali v pekel. In verjemi, vedno te nekam pelje.
- Ne predaj se strahu. Če se predaš, ne boš nikdar mogel govoriti s svojim srcem.
- Vse kar vidiš je le vidna plat realnosti.
- Vedno upoštevaj vsako znamenje.
- Modreci so modri le zato, ker ljubijo. Norci so nori zato, ker mislijo, da razumejo ljubezen.
- Življenje privlači življenje.
- KO SI RESNIČNO ŽELIŠ NEKE STVARI TI VESOLJE POMAGA, DA SE TISTA ŽELJA URESNIČI.
- Moraš se znati ustaviti in biti dovolj ponižen, da boš razumel, da tudi skrivnosti obstajajo.
- Lahko oslepiš, če je vsak tvoj dan enak prejšnjemu. Vsak dan je drugačen, vsak dan ti prinese nov čudež.
- Ne utopiš se, ker padeš v reko. Utopiš se, ker ne dvigneš glave nad gladino vode.
- Čudež življenja boš popolnoma razumel takrat, ko boš pustil, da se zgodi tisto nepričakovano.
- Dve strateški napaki, ki jih lahko storiš sta, da se odzoveš preveč resno in pustiš, da priložnost zleti mimo. In če se želiš temu izogniti deluj kot vojak, ki vsako situacijo znova in znova premisli in se ne opira na mnenja drugih, formule ali recepte.
- Če se posvetiš sedanjosti, jo lahko izboljšaš.
- Če sem resničen v tvojih sanjah vedi, da se bom nekega dne vrnil.
- Obstaja tista ljubezniva roka, ki obudi ljubezen in ustvari dušo dvojčico prav za vsakega človeka na svetu.
- Jezik, ki ga razume vsako srce, je jezik ljubezni.
- JEJ, KO JE ČAS ZA TO. IN POJDI NAPREJ, KO JE ČAS, DA GREŠ.
- Življenje bo zabava, veličastno doživetje, saj je življenje trenutek, v katerem prav sedaj živiš.
- Če se lahko vedno osredotočiš na sedanjost, boš srečen človek.
- Čakanje je boleče. Pozabljanje je boleče. Najhujše trpljenje pa je tisto, ko ne veš kaj bi rad naredil.
- Ti si tisti, ki hraniš dušo tega sveta.
- Ne pozabi, tam kjer je tvoje srce, tam boš našel svoj zaklad.
- Samo ena je stvar, ki ti lahko prepreči, da uresničiš svoje sanje. Ta stvar je strah pred neuspehom.
- Večina ljudi dojema svet kot grozljiv prostor. In ker ga tako dojemajo, to tudi dejansko je.
- Povej svojemu srcu, da je strah pred trpljenjem večji kot pa trpljenje samo.
- Naključja ne obstajajo.
- NIKOMUR SE NI TREBA BATI NEZNANEGA, ČE JE LE ZMOŽEN URESNIČITI TISTO, KAR POTREBUJE IN KAR SI ŽELI.
- Nič ne more nadomestiti izkušnje.
- Ko sprejmeš odločitev je, kot bi se prepusti močnemu toku reke, da te odnese v neznano.
- Obstaja nevidna moč, ki stremi k temu, da postaneš legenda in ti na kruh namaže uspeh.
- SANJE SO JEZIK, KI GA GOVORI BOG.
- Svet v katerem živiš bo boljši ali slabši. Odvisno je od tebe ali boš boljši ali slabši.
- Samo ena pot vodi do znanja. To je pot dejanj.
- Vsako iskanje se začne z začetniško srečo.
- In vsako iskanje se konča z neskončnimi preizkušnjami zmagovalca.
- Vse kar moraš vedeti, se boš naučil na svojem popotovanju.
- VSAK OD NAS JE GLAVNI IGRALEC NA SVETOVNEM ODRU. VSAK OD NAS PRISPEVA DELČEK K ZGODOVINI TEGA SVETA.
Nastja
Sreča je seksi
“Mislim, da privlačnost prihaja od znotraj. Je nekaj kar imaš ali pa nimaš v sebi. Nič nima opraviti z velikim oprsjem, dolgimi nogami in našobljenimi ustnicami.” (S. Loren)
Resnična privlačnost je nekaj globljega od pojave, “geštela”, kot bi se izrazili mladi. Je več kot telo oblečeno v najmodernejše kreacije in brezhiben ten kože. In je čisto nekaj drugega od zaobljene zadnjice in zapeljivega pozibavanja bokov. Veliko ljudi je na prvi pogled zelo privlačnih, zelo seksi, ko pa jih pobližje spoznamo pa ugotovimo, da so neprivlačni, nezanimivi in prave puščobe.
Kaj je privlačno? Kaj je seksi? To je tista lastnost posameznika, ki preseže lepoto zunanjosti. In katera je ta lastnost? Z eno besedo, to je sreča.
Zakaj je sreča seksi?
- Srečni ljudje so samozavestni. Srečni ljudje so privlačni. Niso pusti spogledljivci in tisti, ki si na vse načine prizadevajo pridobiti pozornost drugih. Zavedajo se svoje privlačnosti in oddajajo prav posebno energijo.
- Srečni ljudje skrbijo zase. Seksi ljudje skrbijo za svoje zdravje. Zavedajo se, da je zdravje pomembno in živijo moto “zdrav duh v zdravem telesu”.
- Srečni ljudje z veseljem dajejo in razdajajo. Veliko časa porabijo za skrb in potrebe soljudi in ne zapravljajo časa pred ogledalom, kaj šele denarja pri lepotnih kirurgih.
- Srečni ljudje so strastni. Ljubijo življenje in uživajo v njem. Počnejo stvari, ki so jim všeč in jih navdajajo s strastjo.
- Srečni ljudje ljubijo. Ljubezen je seksi! Protipomenke ljubezni so sovraštvo, sebičnost in neprijaznost. In vse tri so zelo neprivlačne. Ljubiti in biti ljubljen je nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi.
- Srečni ljudje se zabavajo. Zabava je seksi. Srečni ljudje uživajo v igri s svojimi otroci, druženju s prijatelji ali pa z dobro knjigo v roki.
- Srečni ljudje se radi smejejo. Smeh je pol zdravja. Je ena izmed najbolj seksi lastnosti, ki jih ima srečen človek.
- Srečni ljudje so odkriti. Ne pretvarjajo se. Karkoli počnejo, počnejo to z vsem bitjem.
- Srečni ljudje ne stokajo in se ne pritožujejo. Iz vsake situacije poskušajo potegniti najboljše, so ljudje akcije. Odločno stremijo k cilju, ki so si ga zadali in ga tudi uresničijo.
- Srečni ljudje so vljudni. So prijazni in pozorni. Veliko poslušajo in malo govorijo. Spoštujejo vsa živa bitja,
spoštujejo življenje.
- Srečni ljudje zaupajo in so vredni zaupanja. Ne lažejo in ne opravljajo.
Sreča je seksi, je privlačna. Je kot preliv na torti in češnja na vrhu sadne kupe. Življenju doda iskrivost in resnični pomen našega obstoja.
Nastja
Najboljše stvari
Včasih je veljalo: “Najboljše stvari v življenju so zastonj.” Sedaj pa se je rek malo spremenil in se glasi: “Najboljše stvari v življenju niso stvari.”
Dvanajsturni delovnik, vikend priprave na ponedeljkove sestanke, dolgi pogovori po telefonu in neskončne tabele izračunov stroškov …to je bilo njegovo življenje. Ko pa ga je otrok pocukal za rokav in prosil, naj mu prebere pravljico za lahko noč, je našel sto in en izgovor, da se je izognil tej nepotrebni zadevi. Ko ga je povabil na predstavo v šoli, v kateri je nastopal, je imel nujen sestanek z vodilnimi v podjetju. Zamujene rojstnodnevne zabave zaradi nogometnih piknikov s sodelavci. V zameno mu je kupoval plišaste igrače, punčke, moderne obleke in najnovejše mobilne telefone.
Ni se zavedal dejstva, da otrokove ljubezni ne moreš kupiti. Danes mu je žal, saj je izgubil vse; ženo, dom, denar, službo in ljubezen svojega otroka.
Ostali sta sami z mamo. Nista revni, vendar pa si ne moreta privoščiti vsega kar jima srce poželi. Čeprav je mami včasih težko, ko posluša zgodbe, ki jih otrok prinese iz šole. Zgodbe razvajenih otrok, za katerimi bahavo stojijo neodgovorni starši.
Imata pa tisto, česar se z denarjem ne da kupiti;
dober spanec
družina
pravi prijatelji
zdravje
smeh
iskrice v očeh
iskreni poljubi
brezpogojna ljubezen
Skupaj sta srečni. Razumeta se in si pomagata. Spoznali sta, da je denar le sredstvo, s katerim dokazuješ, da v tej družbi nekaj
pomeniš. Spoznali sta, da vrednote kot so poštenost, skromnost, pomoč in iskrenost, danes pomenijo zelo malo ali celo nič. Kljub vsem tem bridkim spoznanjem se imata neskončno radi in uživata v družbi druga z drugo. Seveda pa se včasih zgodi tudi kakšen konstruktiven prepir, ki je značilen za mame in najstnike.
Večina ljudi na tem planetu živi nesrečno večino svojega življenja. Predlagane so bile različne rešitve tega problema, a se je večina ukvarjala le z majhnimi modrimi, rdečimi, zelenimi, vijoličnimi in rumenimi listki. Pa vendar niso bili listki tisti, ki so bili nesrečni, ampak ljudje.
Nastja
Trpiš tudi ti?
Zbolela sem. Ugotovila sem, da me muči prav poseben sindrom. Sindrom bleščečih idej. Vem, da zaradi tega ne bom umrla, vendar pa je to vrtenje v krogu, ki me zaposli večino dneva, naporno. In nikamor me ne pripelje.
Kaj je sindrom bleščečih idej?
Definicija je preprosta. To je prav posebna privlačnost. Privlačijo me bleščavi projekti, svetlikajoče ideje ali zloščeni cilji. Nekaj tako preprostega kot odsev svetlikajoče vodne gladine, ki zlahka prevzame mojo pozornost. Ko pa sonce zaide in na vodni gladini ugasnejo tiste male lučke, tudi moja pozornost splahni. Zanimanja preprosto ni več.
Kako vem, da sem okužena?
Naj naštejem nekaj značilnosti:
- Veliko zanimivih idej, naslovi in osnutki vendar pa še nič napisanega
- Tek in priprava na mali maraton in vedno pride nekaj pomembnejšega kot je udeležba na tekmovanju
- Poslovne ideje na papirju ampak še nobena ni ugledala luč sveta
- Navdušenje nad raznimi delavnicami, za katere pa nikakor ne najdem časa. Kar naprej nekaj začenjam in ničesar ne končam. Vem, da nisem osamljen primer. Veliko nas trpi za tem novodobnim sindromom.
Kako sem se lotila zdravljenja?
Start. To mi gre od rok. Rada začenjam. Ne morem končati, če ne začnem. Ha! Torej sem začela.
Vztrajam. Vztrajati moram, da bom končno lahko dokončala nekaj pomembnega.
Odločam. To je najtežje. Odločnosti mi zares primanjkuje. Predolgo čakam na pravi trenutek. Upam na čudeže. Jih res ni? Prav, potem se odločim in grem naprej!
Obljubim. Odločim se kaj si želim in si obljubim, da bom to tudi speljala. Navadno sem dojemala odločitev in obljubo kot dve ločeni dejstvi, sedaj pa vem da je odločitev + obljuba=akcija.
Sprijaznim se in ne obupam. Te stvari so grozne. Kje so dnevi veselja in navdušenja nad začenjanjem novih, bleščečih projektov? Res se mi ne da več. Pretežko je. Pravzaprav je nemogoče. Vendar pa, če hočem ozdraviti, moram nadaljevati. Ti koraki do cilja morajo biti težki. Za ves trud me na koncu čaka nagrada.
Grem naprej. Vem, da je to zelo pomembno. Moram se premikati naprej. Čeprav počasi. Iščem prva vrata, grem skozi in naprej do naslednjih.
Cilj. Projekt, ideja, ki sem jo začela, je končana. Dokončana!
Nova, bleščeča ideja je rojena. Popadki so trajali celo večnost, vendar se je splačalo. Zapomniti si moram le naslednje korake; začetek-vztrajnost-odločnost-obljuba-težko je a ne obupam-grem naprej-cilj.
Nastja
Ne verjamem
Ne verjamem v superzvezdnike, organsko hrano in tuje znamke avtomobilov. Ne verjamem, da je zlato res vredno zlata. Ne verjamem, da se čisto vsak postara. Ne verjamem, da je desno prav in levo narobe. Ne verjamem, da je biti prvi vedno najbolje.
Verjamem pa v ljubezen. Verjamem v nedolžne otročičke. Verjamem v mamo in očeta.
Verjamem v tebe.
In ne verjamem, da pridejo v nebesa le tisti, ki verujejo v pravega Boga. Zame je Bog kot ljubezen. Povsod okrog, zgoraj in spodaj. In ljubezen se ne pusti pretentati, točno ve kdo je iskren in kdo ne.
Ja, verjamem v ljubezen. In glasbo. Verjamem v čudeže, srečo in svobodo.
In verjamem v tebe.
Vem in prepričana sem, da tudi ti čutiš, da se med nama nekaj dogaja. Nekaj dobrega. Resnično, resnično verjamem v tebe.
Ne verjamem, da so device tako čaščene, kot so bile nekoč. Ne verjamem, da delo od zore do mraka prinaša srečo. Ne verjamem več, da je belo res belo in črno je črno. Ne verjamem, da Robin Hood in Superman še vedno živita v Hollywoodu. Ne verjamem, da sta Barbie in Ken noro zaljubljen in srečen par.
Verjamem pa v ljubezen. Verjamem v stare, iskrene ljudi. Verjamem v otroke sveta.
In verjamem v tebe in mene.
Verjamem v naju.
Nastja
Prazen kozarec kislih kumaric
Kumarice vlagamo jeseni in zadeva je zelo preprosta ….Ampak odločila sem se, da z vami, ki prebirate moje zgodbe, ne bom delila recepta za vlaganje kumaric, pač pa bom delila tole, kar je nedolgo nazaj priromalo v moj elektronski nabiralnik…
Profesor je stal pred svojimi študenti. Predaval je filozofijo. Ko je začel z uro, je namesto besed pred sebe postavil velik prazen kozarec, v katerem so bile nekdaj najbrž prav okusne, domače kisle kumarice. Odvil je pokrov in ga napolnil z žogicami za golf. Potem je vprašal študente: “Kaj se vam zdi, je ta kozarec že poln?” Vsi so se strinjali, da je kozarec poln.
Profesor je nato vzel škatlo kamenčkov in jih vsul v kozarec in ga rahlo pretresel. Kamenčki so zapolnili prazen prostor med belimi žogicami. Spet je vprašal študente ali je kozarec poln.”Ja, seveda,” so se strinjali študenti. Potem je profesor vzel v roke škatlo drobnega peska. Ko ga je počasi stresal v kozarec, je pesek zapolnil še vse preostale prazne kotičke med žogicami in kamenčki. Še enkrat je vprašal študente: “Kaj se vam zdi je kozarec poln?” Še enkrat so enoglasno odgovorili: “Kozarec je popolnoma poln.”
Pa je profesor izpod katedra vzel do roba polno skodelico kave in jo počasi zlil v kozarec. Kava je prepojila droben pesek. Študenti so se zasmejali. Sedaj je profesor rekel študentom: “Ta kozarec predstavlja vaše življenje. Žogice za golf so tiste pomembne stvari v vašem življenju; družina, otroci, zdravje, vera in vse tisto kar vas veseli in izpopolnjuje. Kamenčki predstavljajo druge stvari, ki so za vas prav tako pomembne: služba,hiša oziroma stanovanje,avto. Pesek pa predstavlja vse tiste male stvari, ki ostanejo.
Če napolnite kozarec s peskom ni prostora za kamenčke in žogice za golf. Podobno se dogaja v življenju. Če porabite ves svoj čas in energijo za nepomembne opravke, nikoli ne boste imeli prostora in časa za pomembne stvari. Svetujem vam, da skrbite za stvari, ki vam pomenijo zadovoljstvo in srečo,” je zaključil govor profesor.
Dodal je še: “Igrajte se s svojimi otroci. Najdite čas in pojdite k zdravniku. Peljite partnerja na večerjo. Uživajte kot da imate spet 18 let. In bodite prepričani, da vam bo še vedno ostalo dovolj časa za pospravljanje. Zato vam še enkrat svetujem, da najprej poskrbite za žogice. Te stvari so za vas resnično pomembne. Razmislite. Dajte prednost tistemu, kar vam pomeni največ. Vse ostalo je pesek.”
Študentka iz prve vrste je dvignila roko in vprašala: “Kaj pa predstavlja kava?” Profesor se je zasmejal.”Všeč mi je, da ste mi zastavili to vprašanje! Kavo sem zlil v kozarec zato, da vam dokažem naslednje …ne glede na to, kako polno je vaše življenje, vedno vam ostane še toliko časa, da spijete kavo s prijateljem!” Študenti so zaploskali profesorju in z nasmehom zapustili predavalnico.
Ko se vam zdi, da je dan prekratek, se spomnite na to zgodbo. Poiščite miren kotiček in spijte kavo. Če pa se boste srečali še s prijateljem ali znancem, bo pa kava še toliko boljša.
Nastja
Kaj se mora zgoditi?
Sprašujem se, kaj se mora zgoditi, da se bom začela zavedati veličastnosti bivanja, ki mi je bilo dano z rojstvom. Popolnost v kaosu? Povezanost z vsem kar obstaja?
Kaj me stane, če z ramen odvržem tovor, zgodbice, ki si jih že toliko časa pripovedujem in me tiščijo k tlom? Zvedeti resnico? Živeti resnico, da sem enkratna in ljubljena?
Kaj se mora zgoditi, da pokažem svetu, kdo sem? Da si dovolim biti opažena in videna kot popolno bitje, točno tako bitje, kot mi je bilo namenjeno biti?
Kaj še torej čakam? Zakaj se kar naprej oziram okrog sebe in iščem odgovore? Zakaj pričakujem navodila za naslednji korak od ljudi okrog sebe?
Ko zaprem oči in se popolnoma umirim, se zavem, da so vsi odgovori tukaj, v utripu mojega srca. V globinah, kjer moja duša vibrira v zvokih ugodja, ki odzvanjajo čudovito melodijo življenja.
To so moja vprašanja. In moji odgovorti. Tvoja vprašanja in tvoji odgovori so tvoja stvar. Sijejo iz tebe in te razsvetljujejo. Si opazil?
Vendar pa ljudje večinoma samo čakamo. Čakamo na znak. Čakamo na krizo, ki nas bo prestavila v drugo okolje, v drugo avanturo. Čakamo in čakamo. In ko se znajdemo na pol poti, ne najdemo več smisla nadaljevati. Usedemo se in še malo počakamo. Naprej ne gremo, nazaj tudi ne. Odločiti se pa prav tako ne moremo. Čez čas nas čakanje omrtviči in počasi nas posrka vase. Le redki se uspejo izviti iz primeža, le redki stopijo iz čakalne vrste in se odločijo drugače. To so uspešni, čudoviti in enkratni ljudje. Prebirajo zgodbe o sebi, o svojem namenu in poslanstvu. Redki so, a zmorejo prenesti to čudovito energijo med nas ostale, ki še kar čakamo in mencamo in ne vemo kaj točno si želimo. Učijo nas, da poiščemo trenutek, samo en trenutek in se poglobimo vase in se vprašamo, kaj čakamo.
Odgovora morda ne bomo dobili izrečenega v besedah. Odgovor morda ne bo prišel v navdihujoči pesmi. Morda bo le rahel sunek. Nežno čustvo. Dotik. Če mu bomo sledili, kot bi sledili duhovnemu vodji, nas bo pripeljal tja, kamor smo namenjeni. V naše bistvo.
Nastja
Starost je le izgovor
“Vsem je všeč ideja o dolgem življenju, vendar nihče nima rad ideje o staranju.” Nekaj podobnega je zapisal ameriški pisatelj Andy Rooney.
In še kako je res!
Če si se znašel v slepi ulici in se pritožuješ, da nikamor ne moreš, ker si prestar …Povem ti, to je samo izgovor!
Si morda pričakoval, da se boš komu zasmilil? Da bo nekdo prišel naproti z rešitvijo in zmnožil x, y in z in dobil rezultat, ki ti bo všeč?
Starost je le izgovor, maska za katero se skriva strah. Posebno pri nas ženskah, ki se bojimo, da ne bomo uspele pravočasno in zadovoljujoče opraviti vsega, kar nam nalagajo družbene norme. Po vrh vsega se pa ubadamo še s staranjem telesa in ostalimi hormonsko pogojenimi tegobami.
Na vsakem koraku srečujemo mlade, postavne ljudi in hočeš nočeš se naš ego začne pritoževati, v nas prebudi spomine na našo mladost, naše napake in stvari, ki smo jih takrat zanemarili ali postavili na stranski tir.
Vendar pa se moramo sprijazniti z dejstvom, da se staramo in da ne bomo nikdar več mladi. In vsi živimo skupaj; ti pri osemnajstih, ona v zgodnjih tridesetih, jaz v tistih med štirideset in petdeset in on v poznih šestdesetih. Pa se večina med nami počuti tako stare. So pa tudi tisti, ki pri devetindevetdesetih ali še malo čez, ustvarijo svoj profil na priljubljeni spletni strani in vsak dan klepetajo z ljudmi vseh starosti, različnih izobrazb, ver in prepričanj. Se tudi oni počutijo stare?
Namesto, da se skrivamo za izgovorom, da smo stari, se raje soočimo s svojimi pravimi strahovi. Ko bomo razčistili te stvari, pa se lotimo raziskovanja novih področij; pomagajmo drugim z znanjem, ki ga že imamo. Za učenje ali branje ni nikoli prepozno. Potujmo. Najdimo pogum in vprašajmo mlade tiste stvari, ki so navadno starejšim zamolčane. Lahko se nam bodo posmehovali -pa kaj!
Protistrup strahu, za katerim se skriva staranje, je steklenička koncentrata radovednosti, sreče in neustrašnosti. To je tisto, kar določa stopnjo modrosti in lepote vsakega posameznika in ne svečke na torti, ki nam povedo, pred koliko leti smo se rodili.
Nastja
Tam, kjer je vse fajn
Če pustimo vodo v vrču dva ali tri dni bomo opazili, da je postala motna in da je začela smrdeti. Kaj pa se zgodi z nami, če stojimo na mestu? Nič, celo več, začnemo hoditi vzvratno in nazadujemo. Ampak kaj, ko je tam tako varno, znano in na nek čuden način prav udobno. Zakaj bi se morali spopadati z neznanim? Če se nikdar ne premaknemo iz svoje cone udobja, se ne bomo nikdar nikamor premaknili.
Pa je res to namen mojega in tvojega življenja?
Imela sem skrit kotiček, kjer bila sem brez skrbi
Zapleteno življenje, štiri stene, živela sem v ječi
Pa tako zelo sem hrepenela po novih dogodivščinah
A ostala sem v sobi in s pohištva brisala siv prah
Rekla sem si, saj res ni potrebno, da preizkušam novosti
Kaj mi bo potapljanje na dah in podobne norosti
Prepričevala sem se, da imam veliko opraviti tu med štirimi stenami
A nekje globoko v sebi sem si želela skusiti vse te nove, nore stvari
Pa moje življenje…bom videla zmagovati le druge
Sama pa se bom pomešala med ostale nesrečne zgube
Kaj pa, če zadržim dih in stopim ven in si končno dovolim biti
K vragu, si rečem, naj padejo vsi zguljeni miti
Naredim korak in v sebi začutim posebno moč
Zapustim ječo, pogledam zvezde na nebu in zakorakam v noč.
Če tudi ti čepiš nekje in si ne upaš ven
Naj ti nekaj povem
Vsi smo kdaj občutili strah in dvom
In raje kot ne bom
reci zmorem in želim si živeti svoje sanje
in resnično, z vsem srcem verjamem vanje!
Nastja
3 življenjske resnice (tretji del)
3. Mala morska deklica ali vedno pojdi za sanjami
“Ah, ko bi le mogla zaplesati, udariti z nogo ob tla, se zavrteti,” je sanjarila in z očmi spremljala mali figurici, ki sta plesali v ritmu melodije, ki je prihajala iz glasbene skrinjice. To je bil eden izmed zakladov, ki jih je našla v ladijskih razbitinah. V domišljiji se je že videla, kako pleše v zvonastem krilu in lahnih čeveljcih. Fabij je razneženo pogledoval svojo prijateljico. Rad je imel Arielo in njene nore zamisli.” (odlomek iz knjige W. Disney, 2004, založba Egmont)
Čeprav nisem mnenja, da je treba za vsako ceno narediti prav vse, tudi spremeniti svoj videz, pa pri Arieli, mali morski deklici, občudujem njeno popolno predanost in odločenost, da dobi to kar hoče; podobo človeka in življenje na kopnem. Ves čas sanja o tem. Zbira stvari, ki jih najde na prepovedanem človeškem ozemlju, navkljub ukazom svojega očeta. Pripravljena je žrtvovati vse, samo da bi postala človek.
Cilj ima vedno pred sabo, ne zmeni se za prepreke, ukaze in želje. Želi si spremembe in naredila bo vse, da ji to tudi uspe. Ni je strah poraza.
Veliko nas je, ki se bojimo neuspeha, zavrnitve, obsojanja in neznanega. In vse to nas ustavlja na poti do tistega, česar si želimo. Ariela nas uči; če si nečesa zares močno želiš pojdi in se ne ustavljaj pred nobeno oviro, tvegaj vse, bori se za svoje sanje in nikoli ne odnehaj. Obkroži se z ljudmi, ki imajo podobne cilje. Vsak korak, ki ga narediš naprej, ne glede na področje tvojega življenja, je korak bližje k izpolnitvi tvojih sanj. Boš to pomlad posejal seme, ki bo jeseni že rodilo tvoje sanje?
Nastja
Naslednji dogodki
Uporabni članki
V oddaji Klepet ob kavi: Kaj vse je mogoče spremeniti z izbiro in s telesnimi procesi?
Kaj si izbirate vi in vaše telo? Kaj če bi ustvarili radostno utelešenje; lahkotnost, veselje in veličastnost? Kaj sploh so...
Izkušnje udeležencev
Tanja: “Accessovi procesi in orodja delujejo takoj in globoko”
“Kreiranje skupaj s Harisom je vedno čarobno doživetje. Accessovi procesi in orodja delujejo takoj in globoko. Z vsakim, ki ga...
Prihajajoče delavnice
-
ACCESS BARS z Ano Omanovič »
16. marec 2024
-
SOP z Ano Omanovič »
Srečanje po dogovoru, pišite na info@anaomanovic.com in rezervirajte svoj termin
-
Osebne seanse z Ano Omanovič »
Individualno srečanje po dogovoru, pišite na ana@hisaradosti.com in rezervirajte svoj termin
-
Osebno srečanje s Harisom »
Kaj vse si še lahko, kar si nisi mogel niti predstavljati?
TOP dogodek
Informacije in prijava
V Ljubljani
Iskanje
Dogodki po Sloveniji
-
16. marec 2024
-
Srečanje po dogovoru, pišite na info@anaomanovic.com...
-
Individualno srečanje po dogovoru, pišite na...
Accessova spletna trgovina
Na voljo vam je prenovljena spletna trgovina Access Consciousness, kjer lahko naročite knjige, audio knjige, dosedanje seminarje, s katerimi sebi in še komu lahko spremenite življenje!

Uporabni članki
-
Kaj si izbirate vi in vaše...
-
Kako gredo skupaj seks, telo, denar,...
-
Kako z vprašanji odpreti vrata možnostim...
-
Vas mogoče zanima kako se pogovarjati...
-
Je zdaj čas, da osvobodite svoj...