Nadzor – lastništvo – svoboda
Najbrž se strinjaš z mano; nadzor nad lastnim življenjem, ostati v popolni sinhronizaciji s seboj, je marsikdaj zelo naporno. Z lahkoto namesto svoji resnici prisluhnemo idejam, mnenjem in sodbam drugih.
Včasih se zalotim, kako zelo me skrbi, kaj mimoidoči mislijo o moji novi frizuri. Kaj mislijo o mojem delu, o tem kar me zanima. Ali pa o tem kaj vse bi lahko imela, pa nimam. Lahko bi naštevala v nedogled. Skozi ta dvom, ki je zakoreninjen v meni, drugim dopuščam, da imajo nadzor nad mano in mojim življenjem. In vem, da vse dokler se bom obremenjevala z zgoraj naštetim, bodo drugi lastniki mojega življenja. Kdo? Kdo si lahko lasti moje življenje? Kdo ima to pravico?
Žal živim v svetu, kjer štejejo mnenja drugih več kot moje lastno mnenje. V svetu, kjer to dopuščam. V želji, da bi bila sprejeta v družbi razmišljam, govorim, se oblačim in celo jem tisto kar narekujejo drugi. Tudi s svojimi čustvi ravnam enako. Če bom delala tako kot si želijo, me bodo sprejeli, razumeli in ljubili. Pa me bodo res?
Ugajaj in sprejeli te bodo, imeli te bodo radi in v družbi boš priljubljena… to je samo še ena iluzija, eno izmed mnogih prepričanj, ki so mi bila vsiljena, v katera sem verjela in izdala sebe. Ne, ne verjamem več v te pravljice. Ne potrebujem nadzora. Ne potrebujem dovoljenja biti to kar sem. Ne potrebujem upravnika za moje življenje. Zakaj? Ker sem najboljša in enkratna verzija sebe. Ponosno razkazujem svoje unikatno življenje. Tudi najboljše kopije najboljših me ne premamijo več.
Sem kar sem! Zaupam si! Rada se imam! Vse kar potrebujem in vse kar si želim je v meni in požvižgam se na to kar drugi mislijo. Prevzela sem nadzor, sem ponosna lastnica svojega življenja in sem svobodna!
Nastja




“Sprememb se bojim. Grozne so. Nihče jih ne razume. Če jih hočeš razumeti, jih moraš poznati, sprememb pa nihče ne pozna, saj se kar naprej spreminjajo.”



















Ko nekaj daš, nekaj dobiš tudi nazaj. Izmenjava je vedno. Narava je polna energije in ko ji daš svojo energijo, takoj dobiš odgovor. Nagradi te in še bolj vzame v svoj objem. S tem količina energije raste obema. Tako je tudi med ljudmi, ko nekomu nekaj daš in potem ko nekaj dobiš nazaj, oba rasteta, vsi rastemo.

















Slovenci se radi pohvalimo da je “foušija” naš nacionalen šport. Pa je res tako? Mogoče samo v naših glavah. Pri vseh narodih je prisotna nevoščljivost. Res pa da pri nekaterih manj, pri nekaterih več.
Toda, ali vse to kaj prispeva k odpravi otrokove žalosti, če nima nikogar, ki bi se z njim igral? So šolarji zato manj nejevoljni, da se morajo učiti, ko pa bi se raje igrali? Boste zato manj razočarani, če bo delovno mesto, ki si ga tako želite, dobil vaš tekmec? Boste zato manj trpeli, če ste nesrečno zaljubljeni? Bosta zakonca bolj srečno živela v zakonski zvezi, ob tem, da sta si tako različna v svojih željah? Ali bosta morda srečnejša, če sploh ne bosta živela v neki trdnejši zvezi, če bosta šla ob prvem konfliktu kar narazen in si poiskala novega partnerja? Ali pa bi bilo morda bolje da niti ohlapnih zvez ne bi več oblikovala temveč če bi kar menjavala spolne partnerje pač v skladu s trenutnimi spolnimi potrebami.
Razvili smo se iz opic. Dejstvo. Pa si poglejmo…
Šimpanzi v Kongu npr. izdelujejo celoten komplet orodja (5 orodij različnih velikosti), nato celoten komplet vzamejo s seboj in se odločijo za uporabo najprimernejšega (gre za nabiranje medu). Jasen dokaz, da se ne odzivajo hipoma, ampak da razmišljajo. Spet zgolj lastnost ljudi?
Tretji korak je motivacija, da se premaknete iz cone udobja. Da se soočimo s svojimi strahovi je potrebnega veliko poguma, vendar pa se včasih moramo počutiti neudobno, da bi se lahko naučili živeti in preživeti v takšnih situacijah. Cona udobja je eden največjih ubijalcev človeškega potenciala. Ko je ljudem udobno, naredijo vse, da bi tako tudi ostalo. Velikokrat odlične priložnosti zdrvijo mimo njih, medtem ko oni vztrajajo v svojem majhnem svetu, kjer ni prostora za rast in razvoj. Prizadevati si moramo za nenehni premikv smer svojih ciljev in ambicij, pri tem pa se moramo biti pripravljeni soočiti z novimi izzivi, ki nam omogočajo rast in osebnostni razvoj.
Soočite se s svojimi strahovi.

Odvisnost od občutka krivde podedujemo od svojih staršev in se nam izoblikuje v otroštvu. Takrat se nam ustvarijo tudi potrebe po podrejenosti, izkoriščanosti, ogroženosti in kazni. Tako smo namreč dobivali ljubezen, skozi kazen. Osebe, ki naj bi nas ljubile, so nam dajale pozornost s kaznijo. Meni se moraš podrediti!
















