Živim v svojem krhkem svetu, ograjenem z visokimi zidovi. Brez oken, brez vrat. Mirno in spokojno. Sonce sije, včasih pada dež. Neviht in vetra ne poznam. Verjamem, da živim. Prepričana sem, da je moje življenje lepo.
Nekega večera pa …ugotovim, da ne živim. Obstajam v stanju, ki je podobno hibernaciji. Simptomi se zlahka opazijo. Bolesten nemir. Pomanjkanje 
veselja. Nezanimanje. Brezizraznost na obrazu. Motne oči. Enoličnost. Dolgočasje. Velike količine hrane in pijače.
Ja, tudi v moje življenje se je prikradla ta potuhnjena bolezen. Bolezen, ki zahrbtno napada vse več ljudi. Večina od nas se je ne zaveda. Delamo v pisarnah. Vozimo avto. Vzgajamo otroke. Klepetamo o vremenu in politiki. Životarimo.
In potem doživim šok. Dobra knjiga, srečanje s prijateljem, pesem ali pogovor z neznancem. Prebudim se. Zavem se, da moje stanje, katerem sem preživela toliko časa, vodi v gotovo smrt. Nanjo še nisem pripravljena. Zbujena sem. Pripravljena na življenje. Vem pa, da se nekateri ljudje nikoli ne zbudijo. Si med njimi tudi ti?
Nastja
