Paulo Coelho je nekoč zapisal, da je človek izmed vseh sredstev za uničenje, ki jih je lahko izumil, izumil tudi tisto, ki je najmočnejše in najbolj uničujoče – to je bila beseda.
1. “NE!”
Beseda, ki nam je vedno za petami, ki jo imamo prepogosto na koncu jezika. “Ne!” Že v otroštvu smo jo spoznali prav vsi. Slišali smo jo, videli in občutili. Zažrla se nam je v podzavest, postala je jedro naših prepričanj, vodilo naših misli in polnilo naših duš. Slavili smo jo na oltarju in pili njene sokove, vdihovali njene strupene hlape in ji priznali vladavino. Naučili smo se biti ponižni in pokorni.
In njena filozofija je ustavila naše sanje, dozorele ideje, prekrižala potovanja še preden so se začela, preprečila načrte in razvrednotila veličino našega bivanja. Umorila je priložnost in pokopala možnost, secirala upanje v prafaktorje. Mumificirala je naše sanje in upanje, da postala sta živa mrtveca večnega mrtvila. In zakaj jo še vedno tako prepogosto uporabljamo – pri svojih otrocih, sodelavcih, partnerju, sebi? Zakaj še vedno zastrupljamo misli s ponavljajočim se “ne” do točke zasičenosti, kjer beseda “da” preprosto ne najde več prostora?
Nič več! Naučimo se ustvarjati priložnosti in reči “da”! In poplava “da-jev” bo prevladala nad vedno prvo “ne” dokler “ne” ne bo postal le
oddaljen, komaj slišen javk, ki ga še prepoznamo v glasnem odmevu naših “da-jev”.
2. “POČAKAJ!”
Odloži. Ne še. Preloži. Prestavi. Čas pa nam pravi naj ne čakamo. Okoliščine niso primerne za čakanje. Moramo biti prepričani in pripravljeni. Kaj bo, če ne bomo pripravljeni? Kaj bo, če se motimo? Tudi taka vprašanja si zaslužijo našo pozornost. Vendar samo takrat, ko jih ne razpihuje neutemeljen strah. Sanje so odrinjene na rob, za železne rešetke uporabnosti in previdnosti. Cilji dobijo oznako “odloženo za nedoločen čas”. Možnosti se posušijo in padejo na neplodna tla, kjer zgnijejo še preden so preizkušene ali doživete.
“Počakaj” je velikokrat “ne” v preobleki. Njena ponavljajoča mantra je “stop” in “ne še”. Z njo doseže, da se ideje, načrti in cilji prekucnejo iz razmajane skale v prepad večnosti, čeprav je mantri včasih dodana tudi mehkejša oblika,kot na primer besedi “mogoče” in “kasneje”.
“Počakaj” je trajno ponavljajoče dejanje izogibanja in nazadovanja. Lahko ga enačimo s skrivanjem za izgovori. Nove ideje postavlja na tanek led, nove izzive na razbeljeno žerjavico in skriva nove zamisli pod debelo plastjo prahu. Načrte za prihodnost spreminja v obžalovanje preteklosti. Cesta po kateri smo se peljali le nekajkrat, se spremeni v cesto, ki je ne poznamo. Možnosti so zavržene in zanemarjene.
In to je črna napoved za vse nas. Zato je čas, da se čakanje spremeni v delovanje. Da peljemo svoja življenja iz garažnih hiš na avtoceste življenja in pritisnemo na plin. V prtljažnik naložimo motivacijo in zaupanje. Osvobodimo se verig, ki nam jih vsiljuje “počakaj”!
3. “PRENEHAJ”
Ta beseda predaje leži v vsakem od nas. Začete sanje in projekti propadejo, mi pa postanemo žrtve te besede. Zavese so na polovico dvignjene, potovanje se je začelo, ko si v podzavesti začnemo ponavljati, da nismo dovolj dobri za nastop pred množico ali da si ne zaslužimo potovanja, ker se nismo dovolj trudili. Skrbijo nas spodrsljaji in neuspeh. Prenehamo še preden nam lahko uspe samo zato, da bi se izognili srečanju z našimi strahovi. Možnosti in priložnosti se zadušijo, ker se sprijaznimo z nečim razumnejšim, lažjim, bledim in tistim kar je bližje množici.
In zato prenehamo plezati na vrh že takrat,ko smo šele na pol poti, zato povemo zgodbe samo do polovice, napišemo samo nekaj 
poglavij knjige, svoj značaj izoblikujemo samo do tiste mere, da je sprejemljiv za druge, površno okusimo srečo, odpustimo samo zato, da se strasti poležejo, sanjamo samo do vrha nebotičnika in životarimo. Odločimo se in prenehajmo z “prenehaj” in začnimo z akcijo. Bodimo pripravljeni na urejanje in izboljševanje, prilagoditev in spreminjanje poti po potrebi. Strahovom porežimo krila in jim ne dopustimo, da nam vzamejo sanje.
4. “PREVIDNO”
Počasneje. Pazi! Skloni se. Umakni se. Ne teci! Ne plezaj! Poškodoval se bo! Bodi previden! Pazi nase! Vse to so sinonimi za previdnost ob morebitnem spodrsljaju in straho-napoved prihodnosti pred neznanim. Beseda “previdno” nas umešča v skrbno varovano celico umetnega okolja in nam ponuja omejene možnosti bivanja. In tako čakamo, gledamo zdaj tja, zdaj sem, preverjamo in analiziramo. Včasih smo s tem tako zaposleni, da se naša mladost neslišno postara v zlata leta, ko nam ostane samo še obžalovanje za neizpolnjenimi načrti in zgrešenimi priložnostmi.
Previdnost nas uspava kot pesem morskih siren, postanemo zaspani in apatični. V zamegljeni realnosti previdnega življenja se vrtimo na vrtiljaku in se ustavimo nekje v zraku, še preden se vožnja konča. In tako hermetično zaprti previdno poplesavamo vsak v svojem milnem mehurčku in zadovoljni vzdihujemo ob dejstvu, da smo tu vsaj varni …za zdaj.
5. “NE (Z)MOREM”
Ne morem. Ne moreš. Ne da se. Tega nihče ne (z)more. Nemogoče je! Kdo pa misliš da si? To je nedosegljivo in preveč tvegano. Nimam energije. Izgovori, ki jih imamo vedno pri roki. Izgovori, ki nam jih ponujajo drugi. Nismo dovolj pametni za odgovorno delo, dovolj prilagodljivi za politično stranko …in tako se sčasoma nehamo truditi in si priznamo, da ne (z)moremo. Konec koncev saj so tu tisti, ki to (z)morejo.
Ujeti smo v tok življenja, ne (z)moremo splezati na breg, ne (z)moremo se predati toku in odplavati proti priložnostim. Ne (z)moremo 
biti inovativni, ne (z)moremo se učiti in raziskovati, ne (z)moremo ustvarjati, ne (z)moremo se odločiti. (Z)moremo pa postati žrtve moči in vztrajnosti naših strahov. Urok izgovorov,cepetanja na mestu in prisilnega odrekanja možnostim, ki se nam ponujajo. Vse to (z)moremo. Beseda “ne (z)morem” nas zamrzne v stanju popolne nemoči. Korak nazaj in priznanje je tedaj najboljša izbira. Pa je res?
Ne! Črtaj to besedo iz svojega besednega zaklada in jo pretvori v (Z)MOREM! In tu se začne čarovnija spreminjanja. Zmoreš in boš zmogel. Zmorem, bom, vse je mogoče in dosegljivo, zaupam si in vem da sem sposoben …naj te besede postanejo naša prva izbira in napolnijo srce, misli in dušo vsakega od nas. Ker (z)moremo!
Besede so kot kopirni stroj. Naredijo točno tisto kar damo pod pokrov. Besede, ki jih nenehno uporabljamo postanejo naša resničnost. Negativne besede imajo negativne rezultate. Omejujoče besede postavljajo okvire in nas omejujejo. Besede strahu nas zakrčijo. Besede poguma nas dvignejo in spodbudijo. Motivacijske besede nas motivirajo. Besede ljubezni nas navdihnejo. Prijazne besede v nas prebudijo sočutje in prijaznost. Zato modro izbiraj svoje besede. Predelaj jih v besede, ki osvobajajo namesto omejujejo, ki dvignejo namesto pogubijo, ki gradijo namesto rušijo.
Nastja
