Včeraj sem utrujeno odprla oči in s težavo začela nov dan. Biti ali ne biti …to vprašanje mi je padlo na pamet …Shakespeare …si mislil tako kot jaz? Lahko se odločim, da sem/biti …ali se odločim, da nisem/ne biti.
Včeraj me ni bilo. Bila sem lupina, ki je mislila z drugimi glavami, kajti vedno so drugi več vedeli in imeli bolj prav. Čutila sem s srcem to, kar so čutili drugi, čeprav je moje krvavelo in hrepenelo …bom že počakala …še nisem na vrsti … Govorila sem besede, ki so jih drugi želeli slišati od mene, mene pa je stiskalo v prsih in grlu, ker to niso bile moje besede, niso bile moje misli. Z mize obilja sem pobirala drobtine; hvalila stvari, ki tega niso bile vredne; se smejala puhlosti, ki niso bile smešne …Ljubila …kako težko mi je bilo reči “ljubim te”. Pa sem rekla, ker sem morala, ker se pričakuje in …
Mene ni bilo več, umrla sem …skoraj.
Danes sem. S spoznanjem, da sem bila sama sebi največja ovira, da si nisem upala, da si nisem dopustila, da se nisem ljubila, cenila, spoštovala … Danes
sem si snela maske in pod njo našla SEBE … Kdo si, sem se vprašala. Jaz, sem dobila odgovor od glasu, ki mi je bil znan. Jaz sem …tista, ki sem čakala, kdaj me boš poklicala, kdaj me boš začutila in povabila v svoje življenje …
Po licu so mi polzeli biseri, ko sem spoznala SEBE in ko sem začutila kako preprosto je samo BITI, kako lepo je objeti SEBE in se podati v življenje s tako čudovito osebo.
Nataša
..občutki po udeležbi Začetnega seminarja ThetaHealinga.
