Če se ozremo samo na človekov materialni razvoj, razvoj znanosti in tehnologije, je ta razvoj izjemno velik in hiter. Človek se je potopil globoko v morje, poletel v zrak, celo v vesolje. Lahko bi rekli, da je človek presegel samega sebe. Razložiti znamo večino naravnih pojavov, ki so jih še pred nedavnim pripisali neposrednemu delovanju nekih nadnaravnih sil. Premostili smo razdalje in osvojili prenos podatkov na daljavo. Mobilni telefon je postal že skorajda otroška igrača. Poznamo skrivnostno zgradbo atoma in si celo podrejamo energijo cepitve atomskega jedra. Toda, ali smo se ob vsem tem tudi sami kaj spremenili? Smo postali kaj boljši?
Vse skušamo doseči na kar najlažji način, po liniji najmanjšega odpora, delamo kar hočemo, le da je nam prav.
Kaj sploh človek v resnici ve o samem sebi? Kdo sploh je, človek, kaj je? Odkritje genoma zagotovo odgovori na marsikatero vprašanje in reši marsikatero težavo, vendar se pojavi še več novih vprašanj, neznank.
Toda, ali vse to kaj prispeva k odpravi otrokove žalosti, če nima nikogar, ki bi se z njim igral? So šolarji zato manj nejevoljni, da se morajo učiti, ko pa bi se raje igrali? Boste zato manj razočarani, če bo delovno mesto, ki si ga tako želite, dobil vaš tekmec? Boste zato manj trpeli, če ste nesrečno zaljubljeni? Bosta zakonca bolj srečno živela v zakonski zvezi, ob tem, da sta si tako različna v svojih željah? Ali bosta morda srečnejša, če sploh ne bosta živela v neki trdnejši zvezi, če bosta šla ob prvem konfliktu kar narazen in si poiskala novega partnerja? Ali pa bi bilo morda bolje da niti ohlapnih zvez ne bi več oblikovala temveč če bi kar menjavala spolne partnerje pač v skladu s trenutnimi spolnimi potrebami.
Na takšna in podobna vprašanja znanost ne more odgovoriti in še na marsikaj.
Čemu si na svetu, čemu sploh živiš? Kaj bo ostalo od tebe po smrti?
Petra Derenčini
