Vsi si jo želimo, vsi jo iščemo, a le redkokdo ve, kaj to je ali kakšen občutek je biti in (se) brezpogojno ljubiti.
Kdor pozna brezpogojno ljubezen ve, da ni strastna, divja ali minljiva. Brezpogojna ljubezen je nežna, sprejemajoča, razumevajoča, vseobsegajoča in večna. Ko jo enkrat spoznaš, jo vidiš in občutiš povsod. V listih v krošnjah dreves, v cvetlici, celo v zraku … je povsod, neomejena s časom ali prostorom- ga napolnjuje in osmišlja. Ljubezen ne obsoja nikogar in nič, saj če vse napolnjuje ljubezen, je jasno, da je vse Popolno in točno tako, kot mora biti.
Je pa res, da, če nismo odprti za ljubezen, je ne bomo opazili v valovanju morja, smehu otroka ali gesti z roko. Tudi ne pomeni, da, če smo zaprti za ljubezen, ljubezni v nas ali v okolici ni. To pomeni le, da jo moramo najti v sebi, da jo bomo lahko videli tudi povsod okrog sebe. Ne iščimo ljubezni v okolici, začnimo pri sebi. Dovolimo si brezpogojno ljubiti sebe in se sprejemati, saj bo ravno s sprejemanjem sebe prišla tudi ljubezen do sebe.
Morda imamo kakšne zamere do sebe, si želimo, da bi nekaj naredili ali da nečesa ne bi naredili. Sprejmimo, da smo v tistem trenutku naredili vse po svojih najboljših močeh. Dali vse od sebe, pa čeprav česa nismo naredili. Da smo takšno izkušnjo potrebovali, da smo zaradi nje močnejši, bolj modri … Prenehajmo se obsojati za pretekla (ne)dejanja. Ravno zaradi teh (ne)dejanj smo danes takšni, kot smo. Začnimo prepoznavati v svojih preteklih situacijah lekcije. Začnimo gledati nanje iz drugega zornega kota in naslednjič, ko objokujemo neko situacijo, se raje vprašajmo “Kaj sem se naučil-a iz tega, kaj mi je to dalo, kaj zdaj znam, kar prej morda nisem?”
Začnimo nase gledati z ljubeznijo, spoštovanjem in vso nežnostjo, ki jo premore vesolje. Smo čudovita bitja, sposobna udejanjiti vse, kar si lahko zamislimo.
Vredni smo čisto vse ljubezni v vesolju, že samo zato, ker smo.