izberi zase

Živi in pusti živeti

Živi in pusti živeti

“Zakaj si tako vesel kadar si žalosten?”
“To sem jaz, ti občutki so mi znani. Ker je vse enostavno, ko sem žalosten.”
“Ampak to boli.”
“Ja, boli. Vendar so ti občutki čudno prijetni. To je nekaj čisto normalnega.”
“Pa se nikoli ne naveličaš te bolečine, ki jo nosiš v sebi?”
“Se. Ampak to še bolj boli. In ta bolečina me na nek način osvobaja.”
“Pa se ti ne zdi tole samouničujoče ravnanje nevarno?”
“Je. Nevarno je. Ampak, če nisi nikdar žalosten ne moreš vedeti kako je biti vesel. Če ne znaš pristati tudi leteti ne znaš.”
“Ja. Imaš prav.”
“In ko se bom enkrat naučil biti srečen, bom najbolj srečen na svetu.”
“Kaj bi si zaželel, če bi imel na voljo samo eno željo?”
“Hmm… mislim, da bi si zaželel iti domov. To bi mi pomagalo najti mojo željo.”
“Mogoče. Ali verjameš, da se ti želja, ki si jo zaželiš, ob tem ko gledaš zvezdni utrinek, lahko zares izpolni?”
“Ne. Ne verjamem.”
“Jaz pa. Veš, vse okrog naju je narejeno iz zvezdnega prahu. Zato je tudi vsaka želja, ki se izpolni tisti zvezdni utrinek, ki je pristal na Zemlji.”
“O tem nisem nikdar razmišljal na tak način.”
” Zamisli se. Če ne odpreš vrat novim idejam, novemu načinu razmišljanja, bo vse ostalo zunaj.”
“Ampak, če odprem vrata bom tvegal, da vstopijo tudi vse slabe stvari.”
“Dobro. Slabo. Nikdar ne moreš zagotovo vedeti. Bodi odprt za spremembe.”
“Ne maram sprememb.”
“Zakaj ne? Mogoče bi jih moral nekako vzljubiti.”
“Ne razumeš me.”
“Potem mi pa pomagaj, da te bom razumel.”
“Sprememb se bojim. Grozne so. Nihče jih ne razume. Če jih hočeš razumeti, jih moraš poznati, sprememb pa nihče ne pozna, saj se kar naprej spreminjajo.”
“Mogoče pa potrebuješ prav to!”
“Ničesar nočem potrebovati.”
“Povem ti, vsak potrebuje nekaj.”
“Kaj pa ti potrebuješ?”
“Jutranje sonce. Zrak.”
“Prav, potem pa jaz potrebujem čokoladne objemčke.”
“Od vseh stvari ravno čokoladne objemčke?”
“Ja.”
“Povej mi, boš kdaj zmogel izpustiti vso to žalost, ki se jo tako tesno oklepaš?”
“Bom. Mogoče ne danes in ne jutri. Vendar mislim, da mi bo nekega dne uspelo.”

So stvari, ki jih nočemo spremeniti, so ljudje, ki jih nočemo nikoli zapustiti. Vendar pa se moramo zavedati, da spremembe ne pomenijo konec sveta, pomenijo začetek novega življenja. Jaz sem se odločila… grem naprej, spremembam bom odprla vrata. Pustila bom bolečino. Naj gre svojo pot. Včerajšnjih napak ne morem več popraviti. Zakaj bi se oklepala občutkov, ki me oddaljujejo od sreče, upanja in ljubezni?

Nastja