Zgodbe

Motivacija

3 življenjske resnice (drugi del)

2. Pepelka ali kako iz vsake situacije izvleči najbolje

… takrat se je oglasil zvonček, ki je klical Pepelko. Deklica je stopila v mačehino spalnico. Vdova je jedla zajtrk, medtem ko je ležala v postelji. “Si končno le prišla, lenoba!”, je zabevskala mačeha. “Čas je, da poprimeš za pošteno delo. Najprej iztepi veliko preprogo v veži. Potem pomij vsa okna v prvem nadstropju …Hm …Aha! Še tla poribaj. In ne pozabi na pranje in likanje.” (odlomek iz knjige Disney-jeva klasika 6, založbe Egmont, )

Ne glede na to, kako nemogoča je situacija v kateri se vsak dan znajde Pepelka, se vedno odzove pozitivno. In priznajmo, da je njeno življenje bedno. Če bi jaz imela zmešano mačeho, ki bi me vsak dan silila v najrazličnejša umazana in poniževalna dela, če bi morala spati v najbolj odmaknjeni sobi v graščini in bi se vsi obnašali do mene kot da nisem človek, bi zelo težko vsak dan znova ostala nasmejana, prijazna in pozitivna.

Vendar pa Pepelka to zmore. Čeprav je že pogovor z mačeho in polsestrama zoprn in neprijeten, zmore Pepelka ostati dobre volje, prepevati radostne pesmi, nasmejana in spoštljiva do vseh bitij, tudi do ljudi, ki jo zaničujejo.

Ostati ali biti pozitiven v takih neprijetnih situacijah ni lahko. Pepelka pa nam pokaže, da čustva prihajajo iz nas, iz dna našega bitja. Da smo mi njihov gospodar.

Pepelka nima ničesar. Starša sta ji umrla. Grdo in nespoštljivo ravnajo z njo. Nima prijateljev, razen nekaj živali. Pa vendarle je lahko še vedno vesela in polna upanja sanja o lepši prihodnosti.

Vsi se lahko iz njenega navdihujočega vedenja marsikaj naučimo. Pepelka ne pusti, da bi negativnost drugih ljudi vplivala na njeno razpoloženje. Časa ne zapravlja za tarnanje in jok. Ne smili se sama sebi. Iz vsake situacije, pa naj je ta še tako brezupna, potegne tisto najboljše.

Vem, da so pravljice predvsem napisane za otroke, pa vendar se lahko tudi mi odrasli zamislimo nad njihovim sporočilom. Kaj praviš?

Nastja

Preberi še: Življenjska resnica št. 3 – Mala morska deklica ali vedno pojdi za sanjami

Motivacija

3 življenjske resnice

Gospod Walt Disney, ki je tako ali drugače ustvaril več kot 600 risank in filmov ter za svoj trud prejel kar 22 oskarjev, bi bil zdaj star že krepko čez 100 let. Čeprav njegov studio risanke pridno snema še danes, ko ga že od leta 1966 ni več med nami, imam občutek, da vendarle manjka tisti njegov čarobni dotik. Vse te moderne risanke, ki jih že nekaj let delajo tudi drugi, kjer je klasično animacijo v celoti nadomestila računalniška, ki so dovršene in popolne, se spomnim na Petra Pana, Ostržka, Pepelko, Malo morsko deklico, občudujem tisto igrivo preprostost, ki me še danes navda s posebno prijetnimi občutki. Mogoče se zdijo današnji generaciji nekoliko zastarele in nedodelane, meni pa se zdijo enkratne.

Pa si kdaj pomislil, da je v vsako zgodbo, ki jo je priredil za nas, vnesel nekaj življenjskih lekcij, ki naj bi se jih vsak izmed nas naučil? Povem ti, da ima vsak Disney-ev film ali risanka nauk, ki si ga velja zapomniti.

3 življenjske resnice

Alica v čudežni deželi ali upoštevaj tudi svoj lasten nasvet

“Oh, daj no, to ti pa res ne bo pomagalo,” si je ostro dejala Alica čez nekaj časa. “Da mi pri priči nehaš!” Alica si je največkrat dajala prav koristne nasvete in včasih se je tako resno pokarala, da so se ji v očeh nabrale solze. Nekoč se je celo skušala potegniti za uho, ker je goljufala pri igri Človek, ne jezi se, saj je namreč rada igrala dve osebi hkrati. “A kaj mi pomaga, če si zdaj predstavljam dve osebi, saj me je komaj dovolj za eno.”
(odlomek iz knjige W. Disney ; Alica v čudežni deželi, MK)

Vsak se lahko od Alice kaj nauči. Kot na primer to, da je vedno lažje deliti nasvete kot jih upoštevati, pa čeprav so to naši lastni nasveti. In res je, da je nasvet včasih kar instinkt, tisti trenutni občutek, ki nam ga nekako narekuje naš razum. Njegova prvinska naloga je varovanje, zato je njegovo delovanje usmerjeno k prepoznavanju nevarnosti v okolju. Je izrazito previden in nezaupljiv. Po naravi je delaven in skrben, ustvarjalen in zvedav. Problem nastane, ko je treba temu instinktu slediti, oziroma ta konkretni nasvet upoštevati in izpeljati. Pot do uspeha leži predvsem v poslušanju samega sebe.
Poslušanju svojih misli.

Pomaga, če se vprašaš: “Kakšen nasvet bi dal v tem primeru svojemu najboljšemu prijatelju?” In potem temu preprosto slediš.

Nastja

Preberi še: Življenjska resnica št. 2 – Pepelka ali kako iz vsake situacije izvleči najbolje

Spoznavanje sebe

Brutalno iskreno

Želim odkrivati in živeti svoj najvišji namen bivanja ves čas.
Želim brezpogojno srečo zase in za vse, ki so mi blizu ali daleč.
Želim, da se ljudje na globalni ravni zavedajo obstoja fizičnega, kot tudi mentalnega, čustvenega in spiritualnega nivoja bivanja ter kako globoko ti vplivajo na naša življenja.

Želim dvigniti nivo zavesti proti brezpogojni ljubezni milijonom ljudi.
Želim govoriti, poslušati in videti resnico ter jo prenesti milijonom ljudi.
Želim biti izredno finančno bogata zato, da bom ostale naredila bogate, da bom ustvarjala, ščitila in podpirala boljši svet za vse na njem, da bom uživala v dobrotah fizičnega nivoja do koder mi seže domišljija.

Želim biti univerzitetna diplomirana inženirka računalništva in informatike.
Želim se eno leto voziti z električnim Mercedez-Benz SLS AMG.
Želim vsako leto svojega življenja potovati na vsaj 2 eksotični destinaciji na Zemlji.
Želim biti uspešna na več področjih s vsem svojim potencialom.

Želim razumeti in z dobičkom uporabljati najnovejše tehnologije, svetovni splet, najboljše strategije
internetnega marketinga in vsa ostala orodja, ki nam jih internetna doba nudi.
Želim, da vsak svetovni vodja, ki deluje proti najvišjemu dobremu kateregakoli posameznika, odstopi
s položaja in da ga nadometi oseba, ki bo v najboljši veri delovala ves čas.

Želim poenotiti vse obstoječe internetne skupnosti oziroma sisteme za izmenjavo dobrin in storitev
brez denarja ter podpirati uporabo digitalnih valut, kot je Bitcoin.
Želim biti aktivna članica humanitarnih in ekoloških skupin.
Želim se vsak dan smejati od srca in ta smeh prenesti na druge.

Želim, da me informacije, ki jih iščem, same takoj najdejo.
Želim izjemno uspešno komunicirati s vsakim bitjem iz svojega višjega jaza.
Želim ustvariti knjigo, avdio- in videogradivo, ki dviguje zavest posameznikov in prinaša srečo v njihova življenja.
Želm, da se ljudje ukvarjajo s tistim, kar jih veseli.

Želim si sama določati delovni čas, v katerem hkrati neizmerno uživam vsak trenutek.
Želim tekoče razumeti, pisati in govoriti angleški jezik, v namene komunikacije pa poleg njega
uporabljati tudi slovenski, hrvaški, srbski, nemški, francoski in španski jezik.
Želim vsaj dve leti živeti izven Slovenije in raziskovati svet.

Želim spoznati mednarodno okolje na področju poslovanja, druženja, mreženja in življenja na sploh.
Želim čutiti ljubezen in lepoto v vsaki stvari, bitju ali pojavu, ki jih na svoji poti srečam.
Želim imeti 16-jedrni prenosni računalnik.
Želim voditi spletni portal, ki dviguje kolektivno zavest in ima vsaj pol milijona aktivnih članov.
Želim jesti zdravo, kakovostno, tudi doma pridelano hrano iz raznolikih semen po svobodnem izboru vsakega posameznega kmetovalca.

Želim ohranjati raznolikost narave, kakor bi si ta sama želela.
Želim opazovati zvezde, galaksije, komete in vse ostale čudovite kotičke Vesolja.
Želim se sinhronizirati z enotnim poljem Vesolja skozi meditacijo in biti z njim v harmoniji tako, da sem vedno ob pravem času na pravem mestu.
Želim podpirati umetnost v obliki glasbe, razstav, gledališča, filmov, plesa, fotografije, mode, poezije in knjig; ta naj je ves čas prepletena z mojim življenjem.

Želim, da se vlaga v razvoj tehnologij, ki delujejo na principu zastonjske energije, saj bomo lahko le tako razbremenili našo mati Zemljo.
Želim živeti v toplih krajih z veliko sončnih dni, blizu morja v čudoviti vili obkroženi z zelenjem, raznovrstnimi rožami v vrtu, z bazenom in savno, ob njenem dovozu pa raste sekvoja. V njej je soba za druženje z bilijardno mizo, eno steno te sobe pa zavzema terarij s tropskim ekosistemom, ki mu kraljuje rumena kača. Sobe so zapolnjene z umetnostjo in ljubeznijo. Tu se počutim kot doma, prav tako pa tudi vsi člani moje družine.

Želim biti obkrožena z dobrosrčnimi prijatelji ter zvestimi in iskrenimi zaposlenimi.
Želim ljubiti moškega, se mu predajati skozi dušo, srce in telo, in od njega biti ljubljena nazaj na vseh nivojih obstoja. Naj je ljubeč, zvest, razumevajoč sopotnik skozi življenje, s katerim vzgajam inteligentne in odprtomisleče otroke.

Želim organizirati in se udeleževati tako veselih družinskih kot rodovitnih poslovnih piknikov.
Želim astralno potovati in raziskati vse globine uma skozi čas in prostor ter izven njiju.
Želim živeti dolgo in srečno življenje, saj sem tokrat izbrala izkušnjo najvišje vedrine obstoja!
Zdaj te želje raztapljam v brezpogojni ljubezni, jih pošiljam v Vesolje in te pridejo nazaj kot prepričanja, ki so del mene – tako znotraj kot zunaj, tako zgoraj kot spodaj. Hvala!

Kaj si pa ti želiš? Vprašaj se, brutalno iskreno… Zdaj pa to primerjaj s tem, kaj bi si želel, če bi bile možnosti neomejene. Pa so, veš. V resnici so naša vrata zaznave odprta toliko kolikor sami dovolimo.

Zato sanjaj neskončno široko in naslednič, ko ti nekdo reče, da sanjaš, naj ti nasmeh na ustnice privabijo sledeče besede neznanega avtorja: “Nekdo mi je nekoč rekel, da sem nor. Tako sem se začel smejati, da sem skoraj padel s svojega samoroga!”

Hejdi Martinšek

Motivacija

Pozitivni naboj iz stekleničke

Da ne bo pomote, ne gre za energijski napitek, za katere mnogi radi pravijo, da so učinkovita pijača, posebej razvita za povečano aktivnost. Ne.

Predstavljaj si stekleničko napolnjeno s črnilom. To črnilo predstavlja moje oziroma tvoje negativne misli. Najlažji način, kako sprazniti to stekleničko, polno črnila je, da jo preprosto prevrneš in vsebina se razlije po površini. Če pa si predstavljaš to isto stekleničko prilepljeno na mizo, bo zadeva malo drugačna. Težja. Se strinjaš? Kako se sedaj lotiti stvari in zliti črnilo iz stekleničke, ki je prilepljena na površino? Imaš kakšen namig? Če jo razbiješ, dobiš steklo s črnilom. Rezultat, ki ga želiva je cela steklenička, le da v njen ne bo črnila. Torej?

V tem primeru bi bilo najlaže doliti čisto vodo v stekleničko s črnilom. Voda se bo najprej zmešala s črnilom, ga razredčila, nato pa se bo mešanica črnila in vode začela zlivati preko roba. Če boš dovolj časa prilival čisto vodo v stekleničko s črnilom, bo tam slej ko prej prevladala voda, v katero bi lahko postavil šopek ivanjščic.

Pozitivno razmišljanje je kot zlivanje čiste vode preko temnih, negativnih misli. Ponavljanje pozitivnih misli je nujno, saj veš, da ena kaplja vode, v steklenički s črnilom, ne bi naredila drugega, kot le-tega razredčila. Še več, izgubila bi se med neštetimi kapljicami črnila. Podobno bi tudi ena ali dve pozitivni misli naredili le majhno spremembo v mojem in tvojem razmišljanju.

Vztrajno ponavljanje pozitivnih misli bo načelo moj in tvoj trmast um in čez čas bodo v njem prevladale pozitivne misli. Z vsakdanjo uporabo le teh, se bo spremenilo tudi dojemanje stvari in oseb okrog naju. Na skrbi, bolečino, razočaranje, žalost, jezo in stres se bova začela odzivati s pozitivnim razmišljanjem. In takrat bova vedela, da zlivava v stekleničko dovolj čiste vode.

Skozi čisto vodo bova bolje videla vse priložnosti, vso ljubezen in blagoslove, ki naju že obdajajo. Potrebno je le eno; ponavljanje in še enkrat ponavljanje.

Nastja

Motivacija

Gola resnica o dolgčasu

“Dva velika sovražnika srečnega človeka sta bolečina in dolgčas.” (A. Schopenhauer)

Kdo od nas ne pozna fraze “kaj bi delal, meni je tako dolgčas”. Če je (še) nismo slišali od svojega najstnika, se spomnimo svojih najstniških dni, ko smo ležali na kavču pred televizijo, preklapljali programe, zehali, se basali s čipsom in nalivali s sokom. Tudi ko smo se dobili s prijatelji na bližnjem igrišču smo se spraševali, kaj bi delali. Idej ni bilo od nikoder, vsi pa smo si želeli početi kaj zanimivega in zabavnega. Nazadnje smo se proti večeru zdolgočaseni razšli.

Vendar pa se dolgčas ne naseli v nas, ne prekrije nas kot prah prekrije kramo na podstrešju, ne trešči v nas kot strela z jasnega. Dolgčas je zavedno pasivno stanje celotnega bitja. Je popolna in zavestna predaja tistega, ki ni pripravljen vstati in narediti korak naprej. Dolgčas je rezultat neaktivnih misli in lenega telesa.

Nekdo lahko gleda zanimivo oddajo o vulkanih, vesolju ali pripravi sadne solate in med gledanjem zdolgočasen zaspi. Medtem ko nekdo drug gleda te iste oddaje, navdušen in osupel ne odmakne oči od ekrana in čaka na blok z reklamami, da bo skočil na stranišče. Torej niso stvari tiste, ki povzročajo dolgočasje. Nekaterim je vsaka najmanjša stvar, vsak dogodek ali novica zanimiva.

Dolgčas ni nedolžen zločin. Počasi a vztrajno razjeda naše bitje, iz majhne razjede nastane ogromna črna luknja, ki nas posrka vase. Zločin nespoštovanja samega sebe in pasivnega stanja, ki dopušča, da dragoceni trenutki neuporabljeni in razvrednoteni zdrvijo mimo nas.

Dolgčas je dolgočasen! Sreča in dolgčas nimata nič skupnega. Še več, oba ne moreta bivati v eni osebi. Zdolgočasen človek je tečen, zamorjen in se v svoji koži ne počuti dobro. Zakaj? Zaradi občutka, ki ga grize tam nekje na dnu duše in mu šepeta, da zamuja življenje. Človeku, ki zamudi priložnosti in opici, ki zgreši vejo, ni pomoči.

Zmigaj se, vstani s kavča, se pretegni in začni! Začni živeti.

Nastja

Partnerstvo

Hočem pravega moškega!

A na tržišču res ni nobenega odraslega, dozorelega in socializiranega moškega? Več moških spoznam, bolj ugotavljam, da je samski stan še najboljši. Po vseh letih poskusov enostavno nimam več moči, da bi se ukvarjala z nedoraslimi moškimi, ki ne vidijo niti 5 cm naprej od svojega nosu. Pa ne govorim o dioptriji, da ne bo kakšnih pomot.

Pred kratkim sem znova ugotovila, kako leta ne prinesejo doraslosti in kako izkušnje ne pomenijo dozorelosti. Res nimam več idej, kako spoznati pravega moškega, ki poseduje vse tiste značilnosti, ki se mi pri moškem zdijo bistvene. Sem brala, da moške spoznaš pri različnih dejavnostih. A ne glede na to, da imam toliko različnih dejavnosti in da mesečno spoznam ogromno novih ljudi, sem do sedaj videla le dva moška, ob katerih mi je vzelo sapo.

Dovolj imam tudi vseh tistih oddanih moških, ki mi pihajo na dušo, potem pa zaradi moje neodzivnosti besede obrnejo in mi govorijo, kako jaz osvajam njih. Prav neverjetni so. Sploh tisti, ki pri “pecanju” dodajo še to, da ne vedo, zakaj sem jim všeč, ker moja postava res ni po “standardih”, a jih vseeno močno privlačim. Na začetku se mi je zdelo to še zanimivo, sčasoma je postalo nadležno, potem me je prizadelo, sedaj pa razumem.

In tudi vse ostale razumem. Mi je pa dovolj tega, da sem stalno jaz tista, ki za druge nekaj naredi. Da sem stalno jaz tista, ki skrbi za druge. In da sem stalno jaz tista, ki moške zadovoljuje. Tudi to, da moški želijo “obdelavo”, se mi je včasih zdelo superin fajn. Sploh, ko so mi povedali, kakšni so razlogi za njihove želje. A sedaj, pri teh letih, sem potegnila črto. Ne. Ne želim več odnosov, kjer moram biti jaz pobudnica za vse, kar se dogaja. Kjer sem jaz tista, ki skrbim. Ki kažem, da si želim.

Dovolj mi je tega. Hočem odnose, kjer si bo moški želel od mene še kaj več kot moja usta. Hočem moškega, ki bo odrasel, dozorel, socializiran, inteligenten, vešč komunikacije, vljuden, gentlemanski, pozoren in dišeč.
Da.
Dišeč.

Hočem dišečega moškega, za katerega me ne bo skrbelo, ali je spodaj čist ali ne.
Hočem moškega, ki bo pokazal, da si me želi in bo imel na “lagarju” tisoč in eno idejo za popestritev rutinskega obdelovanja. Hočem moškega, ki bo znal ciljati sredino školjke, in hočem moškega, ki bo sposoben udariti po mizi, hkrati pa bo razumevajoč, nežen in ljubeč.

Da.
Takšnega hočem!
Pravega moškega. Ki bo vse v enem.
In hočem ga tukaj in zdaj v vsej njegovi magičnosti!

Danijela F.

Zgodbe

Uganka

Kdo sem?

nimam ne začetka in ne konca
sem neskončno velik in neskončno majhen
vsebujem stvari vendar nisem v nobeni od njih
sem nespremenljiv vendar se spreminjam
vse kar se zgodi ali se bo zgodilo, se zgodi v meni
vedno sem ti blizu, tako blizu kot utrip srca pa vendar se razprostiram skozi širno vesolje
vse obstaja v meni in nič ne more obstajati zunaj mene
nimam oblike in ne teže, sem neviden
povsod sem naenkrat vendar moje mesto ni določeno
ne glede na to, kar si storil ali kar boš storil, vedno sem ob tebi in ti ob meni
vedno sem s teboj

Si uganil?

Ta trenutek lahko…

… uživaš v pomladi
… pestuješ otroka v naročju
…potolažiš razočaranega prijatelja
… uresničiš svojo željo
…rečeš ne slabim navadam
…opazuješ sončni zahod
…nekomu rečeš, da ga ljubiš
…začutiš sebe
…spremeniš nekaj na bolje
…začneš verjeti

Nastja

Motivacija

Nauči ribo, da bo splezala na drevo

Albert Einstein je nekoč dejal, da je vsak izmed nas genij. Torej to pomeni, da lahko riba spleza na drevo? Ne more. In vse življenje se bo počutila neumno, ker tega pač ne zna. Pa bi se morala počutiti neumno? Bi se morala opica počutiti neumno, ker ne zna plavati?

Družba v kateri živimo je odlična v postavljanju norm in standardov. Že od rojstva tlačijo otroke v razpredelnice in jih razvrščajo glede na težo, velikost, obseg glave in prsnega koša. Ko dozorijo jih testirajo in ugotovijo ali so zreli za šolo. Tam jih preverjajo in ocenjujejo skoraj vsak dan, na koncu devetletke pa še končni nacionalni preizkus znanja. Ni in ni konca. Še kot odraslo osebo nas testirajo in ocenjujejo ali smo sposobni vzgajati otroke, voziti avtomobil, najeti kredit. Družba prisega na svoje standarde. Če jih ne dosegaš te izobči.

Čuden si, če spiš v avtu, če imaš oblečeno majico na maturantskem plesu, kjer je standardna črna obleka z metuljčkom. Če ne ješ mesa,če ne nakupuješ ob sobotah dopoldan. Čudak. In kako lahko čudak preživi v tej družbi?

Si kdaj pomislil kaj bi postal Mozart, če bi njegova mama vztrajala, da ves čas in trud vloži v učenje matematike in popravi ocene, namesto da bi še naprej pisal skladbe?

Albert je imel prav. V vsakem od nas se skriva genij, ki pa ga prevečkrat zapostavimo, ker se bojimo, da nas bo družba izločila oziroma, da nas bodo imeli za čudnega. Še naprej delamo tisto kar počne večina in upamo, da smo v tem uspešni.

Pa je to tisto kar si želiš? Ne? Zato čim prej prebudi genija v sebi! Mogoče se samo skriva, ker je bil nekoč zasmehovan ali ponižan, označen za čudnega. Ne oziraj se na to. Delaj kar ti je v veselje. Pusti druge in njihove standarde.

Naj ribe plavajo in opice plezajo po drevesih.

Nastja

Osebnostna rast

Življenje in partija šaha

Za šah sta značilni enotnost in harmonija med športno-tekmovalnimi in spoznavno-ustvarjalnimi cilji. Igra iskanja resnice in lepote. Ob spoštovanju te osnovne vrednote klasične šahovske kulture, je šah kraljevska igra in odlično vzgojno-oblikovalno sredstvo. Če povzamem našega velikega šahista Milana Vidmarja: “Šah imenujemo kraljevska igra, ne zato ker v njej nastopa kralj in ne zato, ker so jo igrali kralji, temveč zato, ker je s svojo poštenostjo, neizčrpno vsebino in lepoto stvaritev, igra nad igrami, v vzgojnem in kulturnem pomenu.”

Prepletanje strategije z izzivi in estetike ter športno tekmovalnostjo, uvršča šahovsko igro med najbolj učinkovita vzgojno-oblikovalna sredstva intelektualnega in osebnostnega razvoja.

Kaj imata partija šaha in življenje skupnega?

⇒ večplastnost… število potez je nedoločeno in rešitev ni vedno razkrita očem

⇒ potrpljenje… počasi in premišljeno, korak za korakom načrtuj naslednjo potezo

⇒ umik… če se umakneš s polja, ki ga je napadel nasprotnik, še ne pomeni, da si se predal

⇒ načrt… kombinacija določenih potez, ki ponuja prednost

⇒ pozitivnost… če si optimist se vedno najde prava rešitev za naslednjo potezo

⇒ priznanje… čestitaj nasprotniku za dobro potezo in se uči od njega

⇒ vljudnost… prenesi poraz z dvignjeno glavo, začni novo igro in se uči iz napak

⇒ zabava… uživaj v igri, ki je zanimiva, poživljajoča in polna izzivov

Šah je šport načrtovanja, preživetja in prilagajanja. Če želim zmagati, moram premisliti vsako potezo. In če se odločim prav, sem v prednosti. Kadar pa se zdi, da ni izhoda, da nasprotnik zmaguje, pogledam na nasprotnikovo potezo še iz druge perspektive, se za hip umaknem, premislim in taktično napadem. Naredila bom načrt za igro, ki mi bo omogočil konkretno prednost. Moje poteze bodo zvite a vljudne. Vedno bom na preži, pripravljena. Ne bom se predala. Izkušnje bodo postale naboji za naslednji napad. Poraza ni, je samo povratna informacija.

Nastja

Zgodbe

Spomin

Na dehtečem travniku sem, plapolajoč v barvah se cvetlice božajo, objemajo, stiskajo druga k drugi, barve se prelivajo, moje oči se lesketajo ob vsej tej lepoti, pogledujejo okrog, dokler je ne najdejo. Ene same, ki v svoji belini neomahljivo daje vedeti, da je izbrana.

Ne utrgam je, kajti njeno mesto je tam, čaka, da se spomnim, da se vračam, da se vrnem k njej. Približam obraz, začutim mehkobo, toploto, a kaj bi to! Njen vonj … Jutro, lepše kot kdajkoli, glasba, ki naznanja praznovanje … pokukam izpod odeje, se zahvalim vsemu, kar je, in sebi, svojemu obstoju, božanski stvaritvi, ki z vsako zarjo prinese toliko dobrega.

Pred vrati zaslišim glasove, šepetajo, se hihitajo … moje ljube deklice so, srečne, ker so vsak dan z menoj, me češejo, igrivo izbirajo oblačila, svoje delo res opravljajo na radosten način. Lahno odgrnem zaveso, a nočem videti vsega. Naj bo presenečenje zame! En dan v letu praznujem in vse stvarstvo praznuje z menoj. Ne, tisti dan ne delam, prav ničesar ne počnem, takrat počivam. Počivam v svojem srcu. Vsaka celica mojega telesa se ta dan napaja s hvaležnostjo, ljubeznijo. Moje oči se srečujejo s toplino v očeh vseh mojih dragih. Zanje skrbim. Z njimi sem, da so srečni, da delajo, da se učijo, da skrbijo za družine. Samo Sem. Čudovito delo imam.

Živim in dajem. Bog mi je namenil to prav posebno nalogo in vsi vemo, da sem si jo zaslužila. Za vse, kar sem bila. Za vse, zaradi česar je moje srce krvavelo. Za vse, kar sem kdajkoli izgubila. Za vse to sedaj samo Sem. To počnem v Življenju. Naposled resnično živim. In danes je moj dan! Danes JE Praznik. … Zbudim se ob dehtenju neštetih cvetlic; sem res spala, sanjala? Zagledam jo, še bolj belo kot kdajkoli, in spomnim se …

Lamia

Motivacija

Poraz in uspeh….z roko v roki

Z znanstvenega vidika je čebela predebela, da bi lahko letela. Ima prekratka krila in njen trup nima aerodinamične oblike. Ampak čebela leti! Zakaj? Ker ji nihče ni rekel, da ne more leteti.

Ko bom spremenila dojemanje poraza bom naredila prvi korak na poti do uspeha. Poraz je boleč in neprijeten, se strinjaš?

Ampak ne za uspešne ljudi. Najuspešnejši ljudje, ki delujejo na najrazličnejših področjih, ne dojemajo poraza kot bolečo, travmatično izkušnjo. O porazu razmišljajo na čisto drugačen način. Zavedajo se, da njihovo vrednost gradi močna samozavest. Poraza ne obravnavajo kot nekaj dokončnega ampak razvijejo prepričanje, ki jim dopušča , da negativni izid obrnejo v svojo korist.

Ker sem se odločila, da v svojem življenju uspem, bom upoštevala naslednje;

Poraz v meni ponovno prebudi ponižnost, izostri mojo objektivnost in me naredi prožnejšo
Poraz bom obravnavala resno, vendar pa do sebe ne bom preveč stroga
Če s porazi pridobim več uspehov, potem je poraz zagotovo člen v procesu, katerega končni rezultat je uspeh
Poraz je začasen, ko se prepustim novim priložnostim in preizkušam nove ideje
Več se naučim iz poraza kot iz uspeha
Kritika je informacija, ki mi pomaga popraviti smer in ostati na začrtani poti
Vsakemu porazu sledi nagrada …nagrada v obliki uspeha
Moja samozavest ni odvisna od pohval ali kritike drugih…je del mene, ki ga skrbno negujem in nadgrajujem
Neprijaznost drugih me opominja na dejstvo, da moram biti do sebe prijazna
Za poraz je potrebno imeti pogum, saj je za uspeh potrebno včasih tudi tvegati

Poraz je del mojega in tvojega življenja. Ne dopustimo mu, da nam vzame sanje, prekriža načrte in prikuje k tlom. Veselimo se vsakega poraza, saj je to nova lekcija, ki nam jo ponuja življenje. Ko uspemo, bomo bogato nagrajeni.

Nastja

Planet Zemlja

Objem Ljubezni – Skupaj gradimo sirotišnico v Indiji

Objem ljubezni je dobrodelna akcija, s katero gradimo sirotišnico in dom za ostarele v Indiji z imenom Loveable Home. Skupaj bomo zgradili šolo, bivalne prostore, ambulanto, kuhinjo in prostore za samooskrbo. Omogočeno bo bivanje tudi žrtvam nasilja. Svoje posebno mesto pa bodo imeli tudi donatorji in botri kot obiskovalci. Zemljišče je humanitarec Gašper Orehek dobil od lokalnih kmetov. Pripravljen je že gradbeni načrt, elektrika, na lokaciji, v pripravi pa je tudi vrtina za vodo, ki je naš naslednji cilj. Gradnja poteka in se financira sproti.

Organizatorji projekta so društvo botrov TWIMC in humanitarec Gašper Orehek, ki že več let skrbi za obubožane družine z iskanjem botrov in donatorjev za otroke. Gašper tudi živi in deluje v Indiji, kjer oskrbuje pomoči potrebne in organizira gradnjo sirotišnice.

Več o akciji na spletni strani www.objemljubezni.com

Kako lahko pomagaš?
Pošlji SMS z besedo OBJEM5 na 1919 in prispevaj 5 EUR.
Prispevajo lahko uporabniki storitev Mobitel, SiMobil, TUŠMOBIL in T-2.

Opraviš lahko tudi bančno nakazilo. Več o tem na zgornji spletni strani.

Pridruži se naši zelo aktivni skupini na Facebooku.

Pridruži se nam na dogodkih in prispevaj svoj delež. Kmalu bomo organizirali tudi srečanje za nove prostovoljce.

Hiša radosti je soorganizator projekta.

Pesmi

Odpuščam

Mnogokrat sem se spraševala, če sta si me res želela. Sem mar v njuno življenje vstopila brez
povabila? Tako sem pogosto čutila. Kot punčka sem po ljubezni hrepenela, le toplih nežnih objemov sem si želela. Hitro sem od doma odšla, odrasla zase in še za druge. Nekje globoko je vladala praznina po njima. A nisem se je zavedala.

Postala sem mama. Dajala sem se vso in še več. Še vedno pa sem hrepenela. Ko objemala sta moje otroke, je bolelo. Skelelo. Peklo. V dno duše je rezala bolečina. Zakaj jaz tega nisem imela? Mnogo sem doživela. Zdaj tudi moj objem otrok ni samoumeven. Ni več moči. Ni strasti. In zdaj razumem. Če v tebi ljubezni ni, tudi nihče drug je ne dobi. Nisem vedela, da takrat strti njuni srci sta bili, mene, majhne deklice se to dotaknilo ni. Nisem razumela, vse sem preveč resno vzela. S seboj nosila breme to, dokler me na tla ni spravilo. Vse, kar se mi je v življenju zgodilo, se je iz želje po njuni ljubezni porodilo. In do neizmerne jeze je vodilo. Do tišine in ignorance, a k sreči so niti angelske to tišino prerezale.

Šla sem in ju objela, odpustila tudi sebi, ker skoraj sem ju preklela. Zdaj vedela sem, da biti starš ni lahko, in lahko sem spustila to breme pretežko. Prosila sem ju, naj me vidita. Ne kot sama si želita, ampak naj vzameta to, kar od mene lahko dobita. Naj me sprejmeta, kot sem. In naj toliko več ne skrbita. Naj pustita, da poletim in z njima čimprej svojo srečo delim. Hvaležna sem jima, da živim.

Lamia

Motivacija

Narejena iz izkušenj

Bolečina me naredi močnejšo. Solze me naredijo pogumnejšo. Srčna bolečina me naredi modro. Hvaležna sem za vsako izkušnjo, saj so me naredile tako, kakršna sem ta trenutek. Zato se…

Smejim, čeprav se počutim kot povožena žaba
Smehljam, čeprav imam oči polne bridkih solz
Pojem, čeprav ljudje buljijo vame in mi pravijo, da nimam posluha
Zaupam, čeprav moje srce ve, da to ni ravno najboljša odločitev
Analiziram, čeprav to sploh ni potrebno
Plešem, čeprav me obdaja mrtvaška tišina
Se učim, čeprav ne hodim v šolo
Poskakujem, čeprav se mi posmehujejo
Spim, čeprav se bojim sanjati
Tečem, čeprav me zapuščajo moči
Ljubim, čeprav mi ljubezni ne vračajo
Vstanem, čeprav sem že neštetokrat padla
Diham, čeprav sem že tolikokrat ostala brez sape
Dajem, čeprav ne dobim nič v zameno
Odpuščam, čeprav sem bila prevarana
Se bojim, čeprav vem, da sem močna
Kuham, čeprav moje specialitete niso na jedilniku slavnih kuhinj
Vzgajam, čeprav nisem prebrala priročnika o vzgoji
Zapravljam, čeprav vem, da denar potrebujem za plačilo položnic
Se jezim, čeprav vem, da s tem le zapravljam svojo energijo
Pišem, čeprav vem, da moje pisanje ni všeč vsem
Predvidevam, čeprav vem, da je to ponavadi brca v temo

Vem, da spomini tudi bolijo. Kot na primer razočaranje v ljubezni. Smrt dragega prijatelja. Izguba službe. Seveda so tudi tisti, ki mi navdajo z veseljem; prvi poljub, štetje zvezd v dvoje, rojstvo otroka, zadetek na lotu. Spremljajo me skozi življenje, so na dosegu, da si jih tu in tam pobliže ogledam. Pomagajo mi razlikovati med pozitivnimi in negativnimi izkušnjami. Vem, da bi bila brez izkušenj kot prazna vreča, nepopisan list v spominski knjigi ali manjkajoč verz v pesmi. Vem, da me moja odločenost, da nosim vse svoje izkušnje skozi življenje, dela močno. Močnejšo kot kadarkoli prej.

Zato se ne predam. Zato se ne bojim novih izzivov, (pre)izkušenj, ki mi jih daje življenje. Vem, da bom zmogla. Z dvignjeno glavo, polnim nahrbtnikom optimizma in nasmehom na ustih, bom zakorakala v nov dan. Življenje prihajam!

Nastja

Motivacija

Tat piškotov

Kolikokrat se je zgodilo, da si bil prepričan in verjel, da je tisto kar veš edina resnica, resnica vseh resnic in kasneje spoznal, da si bil v veliki zmoti? Verjamem, da se je vsakemu od nas že zgodilo kaj podobnega in da na svetu ni osebe, ki bi bila prikrajšana za tako izkušnjo.

Večina od nas je tako prepričana vase in misli, da je njegova resnica edina resnica tega sveta. Vendar pa ljudje taki smo in to neprestano delamo. Tako mnogi od nas ponavljamo enake stvari skozi leta, nikoli ne odrastemo, se vedno znova zapletamo v razmerja brez prihodnosti in živimo svojo resnico. Nikdar ne dopustimo možnosti, da drugačno obstaja, da smo zmotljivi in da se je motiti človeško.

Zato se moramo odpreti za mnenja drugih, si priznati, da obstaja tudi druga resnica in da nikakor ne moremo vedeti vsega in se spoznati na vse. Poslušajmo ljudi okrog sebe, več poslušajmo in manj govorimo. Ko smo tiho in samo poslušamo, imamo veliko priložnost naučiti se več. Ideje, izkušnje in spoznanja, ki jih drugi delijo z nami, so dragocene. Sprejmimo tiste, ki so nam všeč. Ne kritizirajmo in ne sodimo. Ne smejmo se jim, če verjamejo v drugačne stvari, saj ne moremo vedeti, katera resnica je prava…naša ali njihova.

V. Cox je napisala ljubko anekdoto, kjer opisuje, kako je neka ženska na letališču čakala več ur, preden se je vkrcala na letalo. Po terminalu je iskala zanimivo knjigo, ki bi ji krajšala dolge ure. Kupila je knjigo in piškote ter našla miren kotiček, kjer se predala branju. Bila je zatopljena v branje a je opazila, da zraven nje sedi moški, ki jemlje njene piškote in jih z užitkom jé. Najprej se ni zmenila zanj, mislila si je samo, kakšen neotesanec je. Grizljala je piškote, gledala razpored letal, ki so pristajala in vzletala in brala knjigo. Piškotov je bilo čedalje manj, postajala je živčna in sama sebi čestitala, ker je ohranila mirne živce in mu ni prisolila klofute.

Izmenično sta segala v vrečko in jedla piškote. Ko je ostal samo še eden, se je spraševala, kaj bo naredil. Mož je vzel zadnji piškot in ga prelomil ter ji z nasmehom na obrazu ponudil polovico. Vzela jo je in si mislila, kakšen človek je; grob, brez kančka olike ali hvaležnosti. Ko se je začelo vkrcavanje na letalo, ki ga je čakala, je občutila veliko olajšanje. Pograbila je torbo, knjigo in užaljeno odšla proti vratom. Ni se hotela niti ozreti, ni hotela videti moža, ki ji je pojedel pol vrečke piškotov. Na letalu se je usedla na sedež, pograbila knjigo, ki jo je že skoraj prebrala in se zastrmela v vrečko piškotov, ki je ležala na dnu njene torbe. Zmajala je z glavo. Nemogoče. “Torej sem jedla njegove piškote”, je z obžalovanjem zamomljala sama sebi. Tista vrečka tam sploh ni bila njena. Prepozno, da bi se opravičila. Prepozno, da bi popravila napako. Spoznala je, da je bila ona nehvaležen tat piškotov.

Nastja

Motivacija

Pet besed, ki hromijo in ubijajo

Paulo Coelho je nekoč zapisal, da je človek izmed vseh sredstev za uničenje, ki jih je lahko izumil, izumil tudi tisto, ki je najmočnejše in najbolj uničujoče – to je bila beseda.

1. “NE!”
Beseda, ki nam je vedno za petami, ki jo imamo prepogosto na koncu jezika. “Ne!” Že v otroštvu smo jo spoznali prav vsi. Slišali smo jo, videli in občutili. Zažrla se nam je v podzavest, postala je jedro naših prepričanj, vodilo naših misli in polnilo naših duš. Slavili smo jo na oltarju in pili njene sokove, vdihovali njene strupene hlape in ji priznali vladavino. Naučili smo se biti ponižni in pokorni.

In njena filozofija je ustavila naše sanje, dozorele ideje, prekrižala potovanja še preden so se začela, preprečila načrte in razvrednotila veličino našega bivanja. Umorila je priložnost in pokopala možnost, secirala upanje v prafaktorje. Mumificirala je naše sanje in upanje, da postala sta živa mrtveca večnega mrtvila. In zakaj jo še vedno tako prepogosto uporabljamo – pri svojih otrocih, sodelavcih, partnerju, sebi? Zakaj še vedno zastrupljamo misli s ponavljajočim se “ne” do točke zasičenosti, kjer beseda “da” preprosto ne najde več prostora?

Nič več! Naučimo se ustvarjati priložnosti in reči “da”! In poplava “da-jev” bo prevladala nad vedno prvo “ne” dokler “ne” ne bo postal le oddaljen, komaj slišen javk, ki ga še prepoznamo v glasnem odmevu naših “da-jev”.

2. “POČAKAJ!”
Odloži. Ne še. Preloži. Prestavi. Čas pa nam pravi naj ne čakamo. Okoliščine niso primerne za čakanje. Moramo biti prepričani in pripravljeni. Kaj bo, če ne bomo pripravljeni? Kaj bo, če se motimo? Tudi taka vprašanja si zaslužijo našo pozornost. Vendar samo takrat, ko jih ne razpihuje neutemeljen strah. Sanje so odrinjene na rob, za železne rešetke uporabnosti in previdnosti. Cilji dobijo oznako “odloženo za nedoločen čas”. Možnosti se posušijo in padejo na neplodna tla, kjer zgnijejo še preden so preizkušene ali doživete.

“Počakaj” je velikokrat “ne” v preobleki. Njena ponavljajoča mantra je “stop” in “ne še”. Z njo doseže, da se ideje, načrti in cilji prekucnejo iz razmajane skale v prepad večnosti, čeprav je mantri včasih dodana tudi mehkejša oblika,kot na primer besedi “mogoče” in “kasneje”.
“Počakaj” je trajno ponavljajoče dejanje izogibanja in nazadovanja. Lahko ga enačimo s skrivanjem za izgovori. Nove ideje postavlja na tanek led, nove izzive na razbeljeno žerjavico in skriva nove zamisli pod debelo plastjo prahu. Načrte za prihodnost spreminja v obžalovanje preteklosti. Cesta po kateri smo se peljali le nekajkrat, se spremeni v cesto, ki je ne poznamo. Možnosti so zavržene in zanemarjene.

In to je črna napoved za vse nas. Zato je čas, da se čakanje spremeni v delovanje. Da peljemo svoja življenja iz garažnih hiš na avtoceste življenja in pritisnemo na plin. V prtljažnik naložimo motivacijo in zaupanje. Osvobodimo se verig, ki nam jih vsiljuje “počakaj”!

3. “PRENEHAJ”
Ta beseda predaje leži v vsakem od nas. Začete sanje in projekti propadejo, mi pa postanemo žrtve te besede. Zavese so na polovico dvignjene, potovanje se je začelo, ko si v podzavesti začnemo ponavljati, da nismo dovolj dobri za nastop pred množico ali da si ne zaslužimo potovanja, ker se nismo dovolj trudili. Skrbijo nas spodrsljaji in neuspeh. Prenehamo še preden nam lahko uspe samo zato, da bi se izognili srečanju z našimi strahovi. Možnosti in priložnosti se zadušijo, ker se sprijaznimo z nečim razumnejšim, lažjim, bledim in tistim kar je bližje množici.

In zato prenehamo plezati na vrh že takrat,ko smo šele na pol poti, zato povemo zgodbe samo do polovice, napišemo samo nekaj poglavij knjige, svoj značaj izoblikujemo samo do tiste mere, da je sprejemljiv za druge, površno okusimo srečo, odpustimo samo zato, da se strasti poležejo, sanjamo samo do vrha nebotičnika in životarimo. Odločimo se in prenehajmo z “prenehaj” in začnimo z akcijo. Bodimo pripravljeni na urejanje in izboljševanje, prilagoditev in spreminjanje poti po potrebi. Strahovom porežimo krila in jim ne dopustimo, da nam vzamejo sanje.

4. “PREVIDNO”
Počasneje. Pazi! Skloni se. Umakni se. Ne teci! Ne plezaj! Poškodoval se bo! Bodi previden! Pazi nase! Vse to so sinonimi za previdnost ob morebitnem spodrsljaju in straho-napoved prihodnosti pred neznanim. Beseda “previdno” nas umešča v skrbno varovano celico umetnega okolja in nam ponuja omejene možnosti bivanja. In tako čakamo, gledamo zdaj tja, zdaj sem, preverjamo in analiziramo. Včasih smo s tem tako zaposleni, da se naša mladost neslišno postara v zlata leta, ko nam ostane samo še obžalovanje za neizpolnjenimi načrti in zgrešenimi priložnostmi.

Previdnost nas uspava kot pesem morskih siren, postanemo zaspani in apatični. V zamegljeni realnosti previdnega življenja se vrtimo na vrtiljaku in se ustavimo nekje v zraku, še preden se vožnja konča. In tako hermetično zaprti previdno poplesavamo vsak v svojem milnem mehurčku in zadovoljni vzdihujemo ob dejstvu, da smo tu vsaj varni …za zdaj.

5. “NE (Z)MOREM”
Ne morem. Ne moreš. Ne da se. Tega nihče ne (z)more. Nemogoče je! Kdo pa misliš da si? To je nedosegljivo in preveč tvegano. Nimam energije. Izgovori, ki jih imamo vedno pri roki. Izgovori, ki nam jih ponujajo drugi. Nismo dovolj pametni za odgovorno delo, dovolj prilagodljivi za politično stranko …in tako se sčasoma nehamo truditi in si priznamo, da ne (z)moremo. Konec koncev saj so tu tisti, ki to (z)morejo.

Ujeti smo v tok življenja, ne (z)moremo splezati na breg, ne (z)moremo se predati toku in odplavati proti priložnostim. Ne (z)moremo biti inovativni, ne (z)moremo se učiti in raziskovati, ne (z)moremo ustvarjati, ne (z)moremo se odločiti. (Z)moremo pa postati žrtve moči in vztrajnosti naših strahov. Urok izgovorov,cepetanja na mestu in prisilnega odrekanja možnostim, ki se nam ponujajo. Vse to (z)moremo. Beseda “ne (z)morem” nas zamrzne v stanju popolne nemoči. Korak nazaj in priznanje je tedaj najboljša izbira. Pa je res?

Ne! Črtaj to besedo iz svojega besednega zaklada in jo pretvori v (Z)MOREM! In tu se začne čarovnija spreminjanja. Zmoreš in boš zmogel. Zmorem, bom, vse je mogoče in dosegljivo, zaupam si in vem da sem sposoben …naj te besede postanejo naša prva izbira in napolnijo srce, misli in dušo vsakega od nas. Ker (z)moremo!

Besede so kot kopirni stroj. Naredijo točno tisto kar damo pod pokrov. Besede, ki jih nenehno uporabljamo postanejo naša resničnost. Negativne besede imajo negativne rezultate. Omejujoče besede postavljajo okvire in nas omejujejo. Besede strahu nas zakrčijo. Besede poguma nas dvignejo in spodbudijo. Motivacijske besede nas motivirajo. Besede ljubezni nas navdihnejo. Prijazne besede v nas prebudijo sočutje in prijaznost. Zato modro izbiraj svoje besede. Predelaj jih v besede, ki osvobajajo namesto omejujejo, ki dvignejo namesto pogubijo, ki gradijo namesto rušijo.

Nastja

Zgodbe

Videti ali ne videti, to je sedaj vprašanje

Žabje oči so lahko neverjetnih barv in oblik. Z njimi lahko žaba izostri kontrast, obvladuje nenadne spremembe osvetlitve, oriše poteze predmeta, ki se giblje in zazna obliko majhnih in temnih stvari.

Žal pa nikdar ne prepozna obraza svoje mame, ne more občudovati sončnega zahoda, ne razpozna nians barvnega spektra. Vidi le tisto kar je potrebno. Potrebno, da jo nasiti in da se izogne morebitnim plenilcem.

Tudi človeško oko ima lastnost selektivnega zaznavanja. Mislimo, da lahko vidimo vse, dokler se ne spomnimo, da sove vidijo v temi in čebele na cvetlice rišejo vzorce z ultravijolično svetlobo, ki pa jih ljudje s prostim očesom ne vidimo.

Čuti vsakega bitja so izostreni na prav določen način, ki mu omogoča, da sprejema zanj pomembne informacije, predvsem tiste, ki jih potrebuje za preživetje. Tudi ljudje imamo točno določene občutke s katerimi dojemamo svet.

Ti in jaz gledava zemljevid sveta in ne vidiva sveta kot svet v resnici je. In kaj je tvoja resničnost?

Nastja

Motivacija

Prstan

To je stara zgodba o mladem možu, ki je odšel k mojstru po nasvet.

“Mojster, prišel sem, ker se počutim tako ničvrednega, da sem povsem brezvoljen. Pravijo, da sem nekoristen, da ničesar ne naredim prav, da sem neroden in precej neumen. Kako bi se lahko poboljšal? Kaj naj storim, da me bodo bolj cenili?”

Ne da bi ga pogledal, mu je mojster odvrnil: “Zelo mi je žal, mladenič, ne morem ti pomagati,najprej moram rešiti svojo težavo. Morda potem …” Malo je pomolčal, nato pa dodal: “Če bi mi priskočil na pomoč, bi svojo težavo rešil hitreje in potem bi ti mogoče lahko pomagal.”

“Da … z veseljem, mojster,” je zajecljal mladenič, a je čutil, da so ga spet dali v nič in zanemarili njegove potrebe. “Dobro,” je pokimal mojster. Snel je prstan, ki ga je nosil na levem mezincu, ga dal fantu ter mu rekel: “Vzemi konja, ki je zunaj, in odjezdi na tržnico. Ta prstan prodajam, ker moram odplačati dolg. Zanj moraš dobiti kar največ, nikakor ne manj kot zlatnik. Zdaj pa hitro pojdi in se čim prej vrni z denarjem.”

Mladenič je vzel prstan in odšel. Takoj ko je prišel na tržnico, je prstan začel ponujati trgovcem. Ti so si ga z zanimanjem ogledovali, dokler ni mladenič povedal, koliko bi rad dobil zanj. Ko je rekel, da hoče zlatnik, so se nekateri zasmejali, drugi pa so se obrnili stran. Le neki starček mu je prijazno razložil, da mu za takšen prstan nihče ne bo dal zlatnika. Nekdo mu je skušal pomagati in mu je zanj ponudil srebrnik in bakreno skledico, a ker je imel mladenič navodilo, da sme sprejeti najmanj zlatnik, je ponudbo zavrnil. Ko je nakit ponudil že vsakomur, ki ga je srečal na tržnici − to je več kot sto ljudem − je pobito zajahal konja in se vrnil k mojstru. Mladenič si je zelo želel, da bi se vrnil z zlatnikom tedaj bi ga lahko dal mojstru, ki bi ga nehalo skrbeti in bi mu lahko svetoval in pomagal.

Vstopil je v sobo. “Mojster,” je rekel, “zelo mi je žal, ampak za prstan ni mogoče dobiti toliko denarja, kot ste mi rekli. Morda bi lahko dobil dva ali tri srebrnike, toda mislim, da nikogar ne morem ukaniti o pravi vrednosti prstana.”

“Kar si rekel, mladi prijatelj, je zelo pomembno,” mu je z nasmeškom odvrnil mojster. “Torej je najprej treba poznati pravo vrednost prstana. Še enkrat zajahaj konja in odjezdi k zlatarju. Kdo bi ti mogel bolje povedati, koliko je zares vreden? Reci mu, da bi prstan rad prodal, in ga vprašaj, koliko bi ti dal zanj. A ne prodaj mu ga, ne glede na to, koliko ti bo ponudil, pač pa se z njim vrni k meni.”

Mladenič je ponovno odjezdil. Zlatar je v soju svetilke pregledal prstan, si ga nato ogledal še pod povečevalnim steklom, ga stehtal in naposled rekel: “Mojstru reci, da mu za njegov prstan trenutno ne morem dati več kot oseminpetdeset zlatnikov.” “Oseminpetdeset zlatnikov?!” je vzkliknil mladenič. “Da,” je odvrnil zlatar. “Vem, da bom sčasoma zanj lahko dobil okoli sedemdeset zlatnikov, toda če se mu mudi prodati …”

Mladenič je navdušeno stekel k mojstru povedat, kar je izvedel. “Sedi,” mu je rekel mojster, ko mu je vse razložil. “Ti si tak kot ta prstan: dragocen si in edinstven. Toda to lahko prepozna le strokovnjak. Zakaj se torej trudiš, da bi vsak poznal tvojo resnično vrednost?” In ko je to rekel, si je prstan spet nadel na mezinec leve roke.

(zgodba iz knjige Ti povem zgodbo od Jorge Bucay)

Zgodbe

Podstrešje

Ko se sprehajam skozi spomine, naletim na delčke prizorov, ki so nekdaj sijali kot bleščeč sončen dan. Poberem jih in si jih pobliže pogledam a spoznam kako krhki so.

Ko se sprehajam skozi spomine, najdem tisoč obrazov, ki sem jih srečala skozi vsa ta leta. A ko se približam njihove podobe obledijo,njihova identiteta se ovije v meglo.

Ko se sprehajam skozi spomine, me obda nešteto različnih glasov, ki sem jih tolikokrat slišala. A ko skušam razbrati besede se zavem, da iz njih sporočila ne morem več sestaviti.

Ko se sprehajam skozi spomine, mi pride pod roke steklenička polna solz. Radovedna sem iz česa so solze, zato jo odprem. Na moje veliko razočaranje se razlijejo, a za vsako natanko vem, kaj jo je povzročilo. Solza obupa, solza izgube, solza bolečine, solza nemoči, solza razočaranja. Pomirim se s preteklostjo. Hitro pospravim solze nazaj v stekleničko. Odložim jo na prašno polico.

Ko se sprehajam skozi spomine, naletim na srebrno škatlo za nakit na kateri piše “smeh”. Odprem jo in iz nje se vsujejo srečni dnevi, šale, presenečenja in vesel glasen smeh. To so nasmehi dobrih dejanj in ljudi, ki so jim omogočili živeti. Ujamem poglede ljudi, ki so te nasmehe in ta smeh delili z mano: družina, dobra prijateljica, bežni znanec.

Ko se sprehajam skozi spomine najdem zaklenjeno škatlo. Odklenem jo in počasi odprem, saj ne vem kaj se skriva v njej. Vse kar najdem v njej je kupček prahu. Odmaknem pogled, zaprem oči in še enkrat pogledam. Prah je začel dobivati obliko. Kmalu so se izoblikovale besede, ki jih nekoč nisem hotela izgovoriti. Žal je sedaj prepozno. Odpuščanje nikar ni premagalo ponosa, besede ljubezni so ostale neizrečene zaradi sovraštva, spodbudne besede so ostale za zidovi ljubosumja. Bolečina neizrečene besede je ostra in preveč boleča, da bi jo lahko nosili v svojem srcu. Naj ostane v škatli.

In ko takole sedim med spomini pogledam na zbirko pred seboj. Tu je obrabljena obleka, ki sem jo nosila v upanju, da bom opažena,občudovana. Polne skrinje nekdaj dragocenih stvari, na katerih se sedaj nabirajo pajčevine in rja. Pa slike sanj in fantazij, ki so včasih pomenile bistvo mojega sveta. Sedaj pa so le slike zamujenih priložnosti. In ogledala različnih oblik in velikosti, v katera so ujete moje podobe; od dojenčka, punčke, mladega dekleta in končno odrasle ženske.

Moj pogled pa pritegne vaza v kotu. V njej so čudovite marjetice. Zakaj so tam? Od kdaj neki stoji ta vaza v kotu? Ne morem priklicati dogodka, ne upam se dotakniti teh prelepih cvetov. Opazila sem, da je na vazi napis LJUBEZEN. In ….

Ljubezen iz te vaze se je razlila po mojem podstrešju spominov, prah in temo je zamenjala bleščeča svetloba in napolnila moje bitje. Povsod naokrog ležijo ti prelepi cvetovi. Moji spomini.

Nastja

Zdravje

Strahozaver ima velike oči

Živim v svetu, ki mu vlada strahozaver. Ne poznam njegovega imena, ima pa zelo velike oči. V obupnem strahu mu vsak dan znova, na srebrnem pladnju postrežem svoje sanje, s katerimi se ta zverina hrani. Postaja večja in močnejša, moje sanje pa izginjajo. Bojim se ga. Bojim se smrti, zato se bojim živeti. Bojim se sprememb, zato sem njegova vdana sužnja. Bojim se zavrnitve, zato se bojim vzpostaviti kakršenkoli odnos s sočlovekom. Bojim se neuspeha, zato se skrivam za malimi, nepomembnimi dosežki. Kamorkoli se obrnem, ta stvor z velikimi, praznimi očmi strmi vame. Vzel mi je sanje. Vse kar mi ostane, ko to bitje prebavi moje sanje, je kupček obžalovanja. Kupčki ležijo vsepovsod in pošteno moram paziti, da ne stopim vanje. Mu bom dovolila, da mi vzame tudi srečo, uspeh, ljubezen, spoštovanje do sebe… vse kar imam?

Ko sem bila majhna, mi je babica vedno rekla, da ima strah velike oči, je votel, okrog in okrog ga pa nič ni. Sedaj sem odrasla in vem, da se strah pojavlja v različnih oblikah. Vem, da obstaja tudi “prijazen” strah, ki ne prebiva v mojih mislih ampak v deželi neštetih možnosti. Ta strah mi pravi, da me ogenj lahko opeče. Ta strah mi požene kri po žilah in pospeši moj srčni utrip, ko mi grozi kakšna neprijetnost, na primer na cesti. Prijazno me opozori na nevarnost in nikdar mi ne bo vzel mojih sanj, veselja do življenja, prijaznih ljudi okrog mene in ljubezni. Pa se strahozavru lahko uprem? Ga lahko premagam?

S pomočjo trdne volje in prepričanja, da je le neko čudno bitje , ki ga je rodil moj prestrašeni ego, moj um, je bil strahozaver premagan. Spoznala sem, da je bil le iluzija, največja ovira, ki je stala med mano in mojo srečo. Zato sem se odločila, da ga skupaj z jezo, sovraštvom, pomilovanjem, napuhom, z vsemi egoističnimi željami in samovšečnostjo, ki jih proizvaja ta sodoben materialističen svet, pospremim tja kamor sodi; v neskončno praznino.

Nastja

Zgodbe

Lekcije življenja

Naučila sem se, da nikogar ne morem prisiliti, da me ljubi. Vse kar lahko storim je, da sem nekdo, ki ga je lahko ljubiti.

Naučila sem se, če me nekdo ne ljubi tako kot si želim da bi me ljubil, to še ne pomeni, da me ne ljubi z vsem kar premore.

Naučila sem se, da se zaupanje gradi leta, uniči pa se lahko v trenutku.

Naučila sem se, da je imelo na mojo osebnost vpliv tako okolje iz katerega prihajam, kot tudi okoliščine v katerih sem odraščala. Vendar pa sem sama odgovorna za to kar sem postala.

Naučila sem se, da ni nič narobe, če se kdaj razjezim. Imam pravico biti jezna. Nimam pa pravice biti kruta.

Naučila sem se, da odgovornost pridobiš z različnimi izkušnjami in s tem, kar se iz teh izkušenj lahko naučiš. Število svečk na rojstnodnevni torti pač ni pravi pokazatelj.

Naučila sem se, da lahko dve osebi na isto stvar gledata popolnoma drugače.

Naučila sem se, da ni najpomembnejše, da ti drugi oprostijo. Naučila sem se odpustiti sama sebi.

Naučila sem se, da čeprav se dve osebi prepirata, se kljub temu ljubita. In če se ne prepirata ne pomeni, da se ljubita.

Naučila sem se, da se svet vrti naprej in ne žaluje z mano, čeprav moje srce trpi.

Naučila sem se, da svojih otrok ne morem obvarovati pred svetom, ker bodo slej ko prej razočarani in ranjeni. Moram pa jim stati ob strani.

Naučila sem se, da svojim otrokom nikdar ne rečem, da se njihove sanje ne bodo uresničile. Zakaj bi jih prikrajšala za to veselje?

Naučila sem se, da so heroji tisti ljudje, ki opravijo kar mora biti opravljeno ne glede na okoliščine.

Naučila sem se, da grem lahko naprej še dolgo potem, ko si rečem, da ne zmorem več.

Nastja

Zgodbe

Življenje = film

Življenje je kot film. Slab, povprečen dober, dolg ali kratek… vse to je bolj vprašanje moje osebne drže kot pa opredelitve filmske industrije. Tragedija, drama, komedija, melodrama… nekateri so označeni kot grozljivka ali fantastika. Ko se znajdem v dvorani skoraj nimam več izbire. Malokdaj se odločim, da bom film, če mi ni všeč, zapustil še pred koncem. Saj sem vstopnico vendarle plačal. Sedim na stolu, gledam na ogromno platno, pred menoj se menjajo slike, v ozadju kričijo glasovi in igra glasba. V pol zavesti dočakam konec. Otopel zapustim prizorišče. Včasih pa se zgodi, da je film dober, naravnost odličen. Vendar pa moram takrat deliti svoje navdušenje s komentatorji iz zadnje vrste, ki mi vsako sceno dodatno razdelajo in pospremijo z brco v naslon mojega stola. Ali pa neumorno segajo za popovko in glasno srkajo sladko pijačo, ki jim splakuje slana usta. Nekaj časa se trudim in se ne zmenim za brezobzirneže. Težko se borim z občutki jeze. Sem čisto brez moči. Stanje je brezupno.

Podobno je v življenju. Nekatere stvari, nekatere dogodke imam lahko pod kontrolo, nad drugimi nimam nikakršne moči. Naučil sem se živeti z njimi, z nekaterimi se še borim. Vsak dan. Stanje je včasih brezupno. Včasih pa se mi posreči in kakšen dogodek v svojem filmu z veliko volje in nekaj napora, spremenim na bolje in spremembe se pokažejo tudi v ljudeh okrog mene, ki so se po takem ali drugačnem naključju znašli v mojem filmu.

Izbral sem si ta film. Sem producent, scenarist in glavni igralec. Projektor se napaja z vsakim mojim vdihom. Moje razmišljanje se odslikava na velikem platnu. Dan za dnem. Leto za letom. Obiskovalci se menjajo, včasih zadovoljni, včasih razočarani zapuščajo dvorano. Nekateri se vračajo, nekateri odidejo za vedno. Kadar obvladujem svoj um, je scenarij mojega filma pisan na mojo kožo. Kadar obvladujem svoje dihanje, lahko projektor za nekaj časa ugasnem in izstopim iz filmskega vrtiljaka. Sem sam s sabo. Kadar sem srečen in ko srečo lahko razdelim, je moj film najlepša predstava na planetu.

Uživam v filmu, ki me navdušuje, dvigne in zbudi vse moje občutke. Predvajam ga pod pogoji, ki so mi všeč, z nastavitvami glasnosti in ostrine, ki mi ustreza. Včasih me tu in tam zmoti kakšen samovšečen komentator, za katerega pa se ne zmenim.

Nastja

Zgodbe

V naslednjem življenju

Življenje je skrivnostno potovanje, potovanje, ki se ne konča, ko človeško telo umre in zapusti Zemljo. Prejšnjih življenj se spominja le nekaj razsvetljenih duš, za večino nas, pa so to le utrinki na zvezdnatem nebu, ki smo jih redkokdaj deležni . Pa vendar si vsak izmed nas, ki verjamemo v reinkarnacijo, tu in tam zaželi, da bi bil v naslednjem življenju pomembna osebnost, cirkuški klovn, mogočno drevo ali morda prelep metulj.

Jaz….…bom medvedka. V tem življenju sem ženska. V naslednjem življenju si torej želim biti medvedka. Ko si medved je hibernacija obvezna. Spiš celih šest mesecev. Nič drugega ne počneš pol leta kot samo sladko spiš. In gorje tistemu, ki se te upa zbuditi! Mislim, da bi to zmogla. Preden se medved odpravi na zimsko spanje, poje ogromne količine raznovrstne hrane. Je do onemoglosti. Mislim, da bi zmogla tudi to. Mlada medvedka skoti mladiča, ki je velik kot oreh, medtem ko spi in se prebudi šele takrat, ko iz medvedje kepice že zraste ljubek medvedek. Seveda bi zmogla tudi ta korak. Mama medvedka je glavna, vsak ki ima opraviti z njo, se zaveda posledic svojih dejanj. Ve, da mama medvedka vedno misli resno. S klofutami nikdar ne skopari. Deležni so jih tako vsiljivci, ki nagajajo njenim mladičem kot tudi mladiči, kadar so neposlušni. Tudi to bi zmogla. Medvedka vsako jutro glasno zabrunda in to mož medved z navdušenjem sprejema. Navdušuje se tudi nad njenimi kosmatimi nogami in odvečno maščobo.

Brez dvoma, v naslednjem življenju hočem biti medvedka!

Nastja

Starševstvo

Angel varuh

Nekoč se je otrok pripravljal na rojstvo. Pa je nekega dne vprašal Boga: “Pravijo, da me boš kmalu poslal dol na Zemljo. Ampak kako bom živel tam tako majhen in nebogljen?” Bog mu je odgovoril: “Med vsemi angeli sem posebej zate izbral enega, ki te bo na Zemlji počakal in te tam varoval.” Otrok se zamisli in odgovori: “Povej mi prosim, zakaj. Tukaj v nebesih ne delam drugega kot pojem in se smejim. To me neskončno osrečuje.”

“Tvoj angel varuh bo na Zemlji pel samo za tebe. Samo zate bo vsak dan vesel in nasmejan. Obdal te bo s svojo ljubeznijo. Srečen boš.” Otrok pa še vedno ni bil prepričan, da si želi na Zemljo in reče: “Ampak kako bom razumel ljudi, ko me bodo spraševali in ogovarjali, če pa ne govorim njihovega jezika?” Bog mu odvrne: “Tvoj angel ti bo govoril najlepše in najprijetnejše besede kar si jih kdaj slišal. Z največjo potrpežljivostjo te bo dan za dnem učil besed, stavkov in razumevanja. Ne skrbi, otrok moj.”

“In kaj bom naredil takrat, ko si bom zaželel pogovora s tabo?”, je spraševal otrok. “Takrat bo angel varuh sklenil tvoje ročice in te naučil moliti,” mu je razložil Bog.

“Slišal sem tudi, da je na Zemlji veliko slabih ljudi,” je nadaljeval otrok. “Kdo me bo varoval pred njimi?” Bog ga pogleda in mu razloži: “Angel varuh te bo varoval. Povsod in vedno. Tudi za ceno svojega življenja.” Otroku se oči napolnijo s solzami in reče: “Tam bom žalosten, saj te ne bom več videl.”

Bog mu potrpežljivo razloži: “Tvoj angel ti bo vedno govoril o meni. Učil te bo hoditi po stezah, ki te bodo vselej pripeljale k meni, pa čeprav bom vedno ob tebi.”

Nebesa je preplavil popoln mir. Toda človeški glasovi so bili vse glasnejši. Otrok je s svojim nežnim glasom, polnim miline še zadnjič vprašal Boga: ” Bog, če te moram res sedaj zapustiti mi prosim povej, kako je ime mojemu angelu. Saj veš, za vsak slučaj.” Bog se nasmehne in reče: “Ime tvojega angela ni pomembno. Kličeš ga lahko mama.”

Nastja

Planet Zemlja

Narava te takoj nagradi

Narava te takoj nagradi. Pobral sem nekaj smeti v gozdu in za nagrado so mi pot prečkale štiri srne, ena od njih je bila še čisto majhna. Naslednji dan poberem nekaj smeti ob jezeru in takoj dobim prelep let račjega para.

Ko nekaj daš, nekaj dobiš tudi nazaj. Izmenjava je vedno. Narava je polna energije in ko ji daš svojo energijo, takoj dobiš odgovor. Nagradi te in še bolj vzame v svoj objem. S tem količina energije raste obema. Tako je tudi med ljudmi, ko nekomu nekaj daš in potem ko nekaj dobiš nazaj, oba rasteta, vsi rastemo.

Ne obsojajmo. S tem poskrbimo za še več negativne energije in praznine v ljudeh. Ljudje še sami sebe ne čutijo, zato tudi ne čutijo narave. Njihovo dejanje je samo posledica tega, kar so. Če obsojaš, daješ moč temu. Če vse gledamo z ljubeznijo in smo dober zgled, bo kmalu drugače. Ljudje se spreminjamo, vse se spreminja.

Hari Om

Page 2 of 212

ACCESS BARS z Ano Omanovič »
16. marec 2024
SOP z Ano Omanovič »
Srečanje po dogovoru, pišite na info@anaomanovic.com in rezervirajte svoj termin
Osebne seanse z Ano Omanovič »
Individualno srečanje po dogovoru, pišite na ana@hisaradosti.com in rezervirajte svoj termin
Osebno srečanje s Harisom »
Kaj vse si še lahko, kar si nisi mogel niti predstavljati?