Pesmi

Skrivnosti

Grozote!
…brez sodnika in porote.
Da, jaz sem jih počela,
čeprav sem vedela,
da ne bi smela.

Ubijala, mučila in klala,
svoje telo sem prodala,
svojo dušo izdala,
mračne skrivnosti nato zakopala.

Takrat sem mislila,
dovolj globoko,
da se le ne bi vrnile
in moj mir kalile,
ki ga ni
in ni…

Šla iskat sem luknjo,
kamor sem jih skrila,
a kakor veverica
mesto sem pozabila.

Kopala sem in kopala,
hrib že cel sem razruvala,
kakor krt, ki išče slepo…
a končno najde tisto repo.
Gnilo, smrdečo in usrano,
bržkone na smrt bolano.
Tâko sem jo tudi skrila,
a zdaj rada bi jo umila.

“Vode! Vode!”, kliče žaba,
saj pa je dvoživka, ta baraba.
Brez nje ne more preživeti,
ne trpeti, ne zacveteti.

Opazovanje skrivnosti,
bolečih, grenkih teh sladkosti.
Tu sem zdaj, kjer bila sem prej.
Nasmej se, nasmej!

Dolgo pustila sem jih same,
a one vrtale so vame.
Zdaj mirno jih opazujem,
si jih priznavam in očiščujem.
Pomaga mi dobra vila,
da lažje bi jih odkrila
in si z duškom odpustila.

Hejdi Martinšek

Motivacija

Zaobljuba sreči

Obljubljam, da bom živela to življenje strastno in z namenom,
Da bom živela za človeške vrednote; poštenost, iskrenost, nenasilje, ljubezen, notranji mir in radost,
Da bom hitro in vse odpustila in brezpogojno ljubila,
Da bom živela pogumno in se z veseljem učila,
Da bom delala ustvarjalno in pošteno ter verjela v čudeže,
Da bom rastla v duhu in se imela rada.

Obljubljam, da bo v mojih mislih le hvaležnost in prijaznost,
Da bom vztrajna in izzive premagovala z dostojanstveno eleganco,
Da bom živela za ta trenutek, se učila iz preteklih lekcij in skrbno načrtovala prihodnost,
Da bom širila svoja obzorja, utrdila svoj značaj in poglobila razmišljanje o različnih področjih,
Da bom v drugih in v sebi videla le najboljše stvari,
Da se bom smejala, igrala, blagoslavljala in služila najboljšemu namenu.

Obljubljam, da bom poiskala lepoto v mračnih dneh življenja,
Da bom sprejela dejstvo, da ima najlepša vrtnica najbolj ostre trne,
Da bom ljubila navdih, enkratnost in plemenitost,
Da ne bom življenja jemala kot nekaj samoumevnega,
Da bom do sebe manj stroga in bolj prizanesljiva,
Da bom za seboj pustila boljši svet kot sem ga našla ob rojstvu,
Da bom ostala zvesta tisti božanski, svetli iskrici, ki jo nosim v srcu in mi daje moč,
Da bom potrpežljivo stopala po poti življenja, vse do želenega cilja.

Zatorej obljubljam, da bom živela življenje sreče, ki se bo neprestano množila in globokega zadovoljstva, ki bo rezultat priložnosti, vztrajnosti, preizkušenj, navad, misli in tveganih izzivov. Obljubljam, da se bom prav vsak dan trudila biti mogočna ljubezen, zanimivo učenje in nenehna rast. Vsak dan počasi, korak za korakom. Obljubljam.

Nastja

Pesmi

Iluzija

Na tem svetu nekateri spijo,
globoke rane jih še vedno bolijo.
A vsi na nek način bedimo
pa če si ali ne želimo.

Nosi me veter kamor zapiha,
nosi me čas brez oddiha.
Ne pusti mi niti trenutka,
da premislim,
kam me nosi in zakaj bedim.
In…če se že zamislim,
ne vem, zakaj se kar tako pustim.

Praviš, da sva midva iluzija .
Po moje je to vse kozlarija!
Ali sva ali pa ne,
to je vse.

Iluzija naju nosi v oblake,
tako najina ljubezen dela korake.
Korake naprej in globlje v najini duši,
ne bodi neumen,
ne dovoli, da se ta iluzija poruši.

Hejdi Martinšek

Pesmi

Vrtnic sled

Od prepada sipal si vrtnice po cesti,
in jaz sledila sem njihovo sled.
V dobri veri in čiste vestí
vodile so me ped za ped.

Ali si slišal moje korake
in videl stopinje iz daljave?
Ali so te pač zmotile srake
in lepo oblečene neumne krave?

Nasmehi in prošnje
zamenjale so pogled v krošnje.
Prazne in puhle obljube
nadomestile so moje poljube.

Ali si srečen v krdelu zveri?
Mogoče pa si zver sama…
A jaz čutim, da to nisi ti,
saj tvoja bolečina moja je rana.

Odpri mi vrata, pokaži mi pot,
kako naj razložim ti morje nezmot.
Vrzi še zadnjo vrtnico za naju,
ki vodila bo k ljubečemu raju.

In hvala ti, še enkrat hvala!
..za tvoj potisk, da sem lažje vstala.

Hejdi Martinšek

Pesmi

Duša

Moja Duša še vedno išče, upa,
v njej ni več strahu in ne obupa,
je sproščena, blažena,
nežna in prosojna,
hkrati mila in opojna.

Celi rane, išče manjkajoče Sebe,
išče Duša dvojčica Tebe.
Išče, išče, se polni in oplaja,
včasih blažena, pa spet nagaja,
je živa, z zlatom okvirjena, je neponovljiva.

Leopold Mihelič

Motivacija

Mavrični objem večne Ljubezni

Sem Atom Vesolja,
popoln in enkraten – neponovljiv,
sem vihrav in živ – neukrotljiv,
tak sem najboljši – tudi nagajiv
angel ali gozdni škrat – dobrotljiv.

Sem majhen skoraj neviden Atom,
neskončnega Vesolja,
se moje srce in volja,
preliva prek Vesolja,
pokriva vse planete,
poslan z Ljubeznijo Thete.

Potujem iz ljubeče matere Zemlje,
prek pojočih strun majega Telesa,
pa tja v mavrična Nebesa,
naprej v mehko Želatino,
in še tja v sijočo Srebrnino.

Potujem skozi majhno lino, okno ali odprtino,
na tisto sedmo Raven,
da h Kreatorju stopim zdraven,
da izrazim svoje prošnje, želje in ukaze,
da uzrem spet srečne, sijoče obraze.

Naj mavrica objame ves Planet,
in Ljubezen naj preplavi Svet,
naj Veselje stopi v Vesolje,
naj napolni Dušo zlato polje,
da potuje celostna, svobodne volje.

Posvečam svojim “sošolkam in sošolcem”
ThetaHealinga v Ljubljani;
Vsi ste moji Učitelji in taki ste najboljši.

Leopold Mihelič

Motivacija

Ne verjamem

Ne verjamem v superzvezdnike, organsko hrano in tuje znamke avtomobilov. Ne verjamem, da je zlato res vredno zlata. Ne verjamem, da se čisto vsak postara. Ne verjamem, da je desno prav in levo narobe. Ne verjamem, da je biti prvi vedno najbolje.
Verjamem pa v ljubezen. Verjamem v nedolžne otročičke. Verjamem v mamo in očeta.
Verjamem v tebe.

In ne verjamem, da pridejo v nebesa le tisti, ki verujejo v pravega Boga. Zame je Bog kot ljubezen. Povsod okrog, zgoraj in spodaj. In ljubezen se ne pusti pretentati, točno ve kdo je iskren in kdo ne.
Ja, verjamem v ljubezen. In glasbo. Verjamem v čudeže, srečo in svobodo.
In verjamem v tebe.

Vem in prepričana sem, da tudi ti čutiš, da se med nama nekaj dogaja. Nekaj dobrega. Resnično, resnično verjamem v tebe.
Ne verjamem, da so device tako čaščene, kot so bile nekoč. Ne verjamem, da delo od zore do mraka prinaša srečo. Ne verjamem več, da je belo res belo in črno je črno. Ne verjamem, da Robin Hood in Superman še vedno živita v Hollywoodu. Ne verjamem, da sta Barbie in Ken noro zaljubljen in srečen par.
Verjamem pa v ljubezen. Verjamem v stare, iskrene ljudi. Verjamem v otroke sveta.
In verjamem v tebe in mene.
Verjamem v naju.

Nastja

Pesmi

Anima

Skrita v najtemnejši temi
Sem najsvetlejša luč
Moj glas je predirljiv odmev
Odsev tistega kar sem
Močna kot vitezov meč
Svetleča kot njegov oklep
Najglasnejša in najčistejša
Nezlomljiva, neobčutljiva
Požgem vsako bolečino
Zarežem skozi skrivnostno črnino
Tukaj sem, nevidna
Vse dokler me ne poiščeš
Razkrita tistim, ki vidijo skozi in preko
Ti pa bežiš od mene, ko te je strah
A bi me moral poiskati
Me najti na oltarju božanskega
Čisto in neomadeževano
S svetlečo sabljo v roki
Ko zamahnem proti tebi
Ker sem orožje modrosti
Ki te vodi tja, kjer moraš biti
Diamant v črno črni zemlji
Močna kot strela in grom
Duša

Nastja

Pesmi

Kje si?

Kje si?
Kaj počneš?
Si doma? Ali na dopustu?
Sprašujem se, kako se počutiš.
Si srečen? Se smejiš? Počneš lepe stvari?

To je moje prvo pismo tebi.
Tebi, ki te sploh še ne poznam.
To je moje prvo priznanje sebi, da si želim, da bi (že) prišel vsaj na obzorje.
Ker te čakam. (Da. Priznam.)
Ker se mi zdi, da je čas.

Čas, da se (vsaj) spoznava.
Čas, da se začne.
Vsaj upanje.
In tudi čas, da se zgodi.
Čeprav počasi.
Tisto, kar si oba želiva.
Ker vem, da tudi ti iščeš mene.

Veš. Razvajala te bom.
Ampak ne skrbi. Ne bom se ti klanjala.
Bom enako pričakovala tudi od tebe.
Predvsem pa, da bi me objel, me stisnil k sebi in mi povedal, da bo še vse super.
Ker je že zdaj. Ampak, veš. S tabo bo še bolj.
Želim si. Veš.

Da bi se s prsti sprehajal po moji koži in me razvajal.
Da bi opazil moj črni nohtek in ga poljubil.
Da bi položil roko na moj trebuh in me grel.
Da bi se z mano zavil v dek’co in se pogovarjal.
Da bi (me) znal opazovati in bi opazil vse na meni.
Tudi skrivljene lase.

Da bi poljubljal mojo kožo.
Ker je mehka.
In dišeča.
Da bi me skril v svoj objem.
Da bi me poljubil na lase.
Da bi me povonjal in mi povedal, da dišim.
Da bi me samo stisnil in me skril v svoj topli objem.
Da.

Vse to si nocoj želim.
Zato se sprašujem, kje si.
In tudi, kdaj boš prišel.
Pa tudi, kakšen si.
Ker, veš, jaz že zorim.
Zato, da se bo vse to lahko zgodilo.
Da bova lahko končno skupaj zaplula.
Zaplula v varni pristan.

Danijela F.

Pesmi

Le kako bi bilo?

Igra pogledov.
Nagajivih nasmehov.
Sekundnih prebliskov.
Vročih podob.
Le kako bi bilo?

Le kako bi bilo, ko v ritmu nežnih dotikov bi objeta ležala.
Le kako bi bilo, ko z mehkobo ustnic bi se v poljubu igrala.
Le kako bi bilo, ko vročica današnje noči bi najin pristan postala.

Le kako bi bilo?

Le kako bi bilo, ko s prsti po tvoji koži bi drsela.
Le kako bi bilo, ko s poljubi tvoje telo bi prekrila.
Le kako bi bilo, ko zaprtih oči bi se ti prepustila.

Le kako bi bilo?

Le kako bi bilo, ko ti božal bi mojo mehko kožo.
Le kako bi bilo, ko s poljubi raziskoval bi moje telo.
Le kako bi bilo, ko prepustil bi se užitkom neskončno.

Le kako bi bilo?

Danijela F.

Pesmi

Spet

Znova porinil si me v kup nelagodja.
Znova pritisnil na gumb novega kroga.

Počutim se drobno, v kotu ujeto.
Ti zraven mene, ogromen kot senca šakala, se ponosno razkazuješ.
Svoje mišice brusiš na mojih si ranah.
Prav hrepeniš po mojih vbodih.
Čeprav že zdavnaj našel si drugo plesalko.

Jaz pa še vedno sama.
V kotu.
Čakam na limun in srečni razplet.

V celicah mojih tvoje ime še vedno kraljuje.
Še vedno se zibam v najinih ritmih.
Pa kdaj že končno, RES KONČNO, šla bom naprej.

Ne vem, nimam več idej.
Vse sem poskusila.
Vse zbrusila.
Pa še vedno sem tukaj.
Še vedno si v meni.
Tudi nocoj.

A vsaj prvič sem se postavila zase.
Postavila se strmo in vztrajala jasno.
Presenečenje tvoje bilo je neizmerno.
Sledil je plaz sladkih besed, kako nisem te prav razumela.

Vedno vse na mene prelagaš.
Vedno si ti tisti, ki se ne prilagajaš.

Znova v joku tukaj sama sedim.
Znova iz kota iščem žarke ljubezni.
Znova se dvigam iz lastne pozabe.

Le kdaj, le kdaj, tega ne bom več dovoljevala?
Le kdaj, le kdaj bom končno v ljubečem objemu zaspala?

Danijela F.

Pesmi

Kaj pomeni?

Hodila sem po širni jasi,
kjer v belem cvetu srečala sem otroka
in sem ga vprašala:
Otrok, povej mi
Kaj pomeni biti srečen,
Kaj pomeni biti ljubljen
In kaj pomeni biti radosten?
Povej mi,
Kdo je ta, ki žarek sreče ga osvetljuje?
Kdo je ta, ki v srcu nosi le ljubezen
In kdo je ta, ki dovoli si biti radost?

Hodila sem naprej do morja,
Kjer na skali stari modrec je sedel
In še njega sem vprašala.
Starec, pa ti povej mi,
Kaj pomeni biti moder?
Kaj pomeni biti pošten in iskren
in kaj pomeni biti pogumen?
Povej mi,
Kdo je ta, ki vso modrost pozna?
Kdo je ta, ki s poštenostjo je odet
in vedno le iskrene misli govori?
Kdo je ta, ki kakor sulica poguma, k svojim ciljem leti?

Nihče od njiju nič ni rekel
Tiho zrla sta v daljavo
Kjer veter nosil svetlobo je v zraku
Šele, ko sem prišla na konec
Vedela sem kaj pomenila je tišina,
Ki prihajala je z njunih ust

DOVOLI BITI SI LJUBEZEN IN MODROST,
DOVOLI BITI SI SREČA IN RADOST,
DOVOLI BITI SI ISKRENOST IN POŠTENOST
DOVOLI BITI SI POGUM!
TI SI ČLOVEK Z VSEMI TEMI POTENCIALI
TOREJ, NE SPRAŠUJ, LE BODI!

Paulina

Osebnostna rast

Popolno razvajanje

Lasje v sezamovi in oljčni kopeli.
Koža obraza odeta z zdravilno prstjo.
Koža telesa gladka in objeta z egipčanskimi esencami.
Gibanje bokov v ritmu strasti.

Strasti do življenja.
Do ljubezni.
Do sebe.
Do vsega, kar je.

Božansko.

Božansko razvajanje.
Telesa.
Duha.
Duše.

Popolno razvajanje.

Popolno razvajanje po popolnem vikendu.

Vikendu ljubezni.
Vikendu Mojstrstva sebe.

Danijela F.

Pesem je bila napisana po udeležbi na delavnici Mojster sebe.

Pesmi

Tam sem

Mavričen je ta svet.
Jaz pa sem pri tebi spet.
Se misli mi podijo sem in tja.
Sestavljajo najlepšo pravljico sveta.

Sveta, kjer midva zlita sva.
Kjer midva enost sva.

Tam sem.
S teboj.
Objeta.
Nocoj.

A le v mislih.
Ker tam je vse v čislih.
Tam sem pogumna.
Direktna.
Tam sem objeta s teboj.

V resnici pa zaenkrat objemam le drevesa.
Se z njimi povezujem.
In se jim zahvaljujem.

Danijela F.

Osebnostna rast

Naravno

Poglej v ocean
v globino,
to temno barvo,
to neskončno modrino.
poglej življenje vse,
ki nežno plava mimo in ti pove,
kako je vse fino.

A vidiš veselje v očeh vseh živali,
ki so zlite s to morsko tišino,
kaj ti govorijo oči?

Poglej gore, ki silijo v višino.
Ni jih strah, ko se širijo v oblake
in želijo videti vesoljno praznino.

Poglej v cvet, ki mirno kaže
svojo lepoto, se odpira in zapira, raste, živi
in potem se skrije za vedno, kot da ga ni.

V tebi je vse, veliko in majhno,
neskončno in končno
pa vendar je večno.
Vse pride in gre,
a veš, da svetloba prežame vse.

Nena

Pesmi

Odpuščam

Mnogokrat sem se spraševala, če sta si me res želela. Sem mar v njuno življenje vstopila brez
povabila? Tako sem pogosto čutila. Kot punčka sem po ljubezni hrepenela, le toplih nežnih objemov sem si želela. Hitro sem od doma odšla, odrasla zase in še za druge. Nekje globoko je vladala praznina po njima. A nisem se je zavedala.

Postala sem mama. Dajala sem se vso in še več. Še vedno pa sem hrepenela. Ko objemala sta moje otroke, je bolelo. Skelelo. Peklo. V dno duše je rezala bolečina. Zakaj jaz tega nisem imela? Mnogo sem doživela. Zdaj tudi moj objem otrok ni samoumeven. Ni več moči. Ni strasti. In zdaj razumem. Če v tebi ljubezni ni, tudi nihče drug je ne dobi. Nisem vedela, da takrat strti njuni srci sta bili, mene, majhne deklice se to dotaknilo ni. Nisem razumela, vse sem preveč resno vzela. S seboj nosila breme to, dokler me na tla ni spravilo. Vse, kar se mi je v življenju zgodilo, se je iz želje po njuni ljubezni porodilo. In do neizmerne jeze je vodilo. Do tišine in ignorance, a k sreči so niti angelske to tišino prerezale.

Šla sem in ju objela, odpustila tudi sebi, ker skoraj sem ju preklela. Zdaj vedela sem, da biti starš ni lahko, in lahko sem spustila to breme pretežko. Prosila sem ju, naj me vidita. Ne kot sama si želita, ampak naj vzameta to, kar od mene lahko dobita. Naj me sprejmeta, kot sem. In naj toliko več ne skrbita. Naj pustita, da poletim in z njima čimprej svojo srečo delim. Hvaležna sem jima, da živim.

Lamia

Pesmi

Spomni se

Ko boš na jasno noč bedel
in svetle zvezde štel,
spomni se kdaj name.

Ko boš z viharjem se boril
in vse upe boš zgubil,
spomni se kdaj name.

Saj jaz se spomnim nate,
pa če mraz v kosti zareže,
pa če Sonce z žarki postreže.

Saj jaz se spomnim nate,
pa če življenje se v obraz mi smeje,
pa če mir se v srce zaseje.

Ko topli vetrič z juga prinesel bo pozdrave tvoje,
zaigralo bo srce, zasvetile bodo očke moje!

Hejdi Martinšek

Pesmi

Ptice

Začuti
nežno to pihljanje,
v ušesih prijetno ščegetanje.
Kaj je to? Radovednost me preganja.
Pogledam modrino. Ali se mi sanja?

Odkriti so zastori,
dani na pogled nebeški so prizori!
Jih ne le slišim ali vidim.
Jaz jih čutim,
kako plešejo v vetru tik pod oblaki,
ustvarjajo glasbo z različnim tonom pri vsaki.

Vsaka ima svoj zven
in poseben sen.
A ti se združíjo
v čudovito melodijo
in božansko sliko,
na nebu črno piko.

Ve me ne poznate,
pa poznam jaz vas.
Ve ste ptice,
svobode ste lastnice!
To je tisto, kar vas naredi cesarice.

Hejdi Martinšek

Pesmi

Vrtiljak čustev

Tvoja ignoranca je zarezala v globino telesa.
Zdi se kot ognjena igla, ki je prebodla moje srce.
Spet si me postavil ob mrzel zid.

Kdaj mi vendar bo jasno, da polagam upe v prazno košaro?
Kdaj se bom zmogla postaviti zase?
Pa ne samo pred tabo.
Najprej pred sabo.

Tvoja odtujenost je zarezala kot najostrejši meč.
Tvoj hlad presegel je zmogljivost mojih ramen.
Tokrat …tokrat zares boli.

***

Počutim se kot na vrtiljaku čustev.
Iz obžalovanja se vrtim v žalost.
Nato pa v jezo.
In znova v jok.
Zdi se, kot da tavam v polni praznini.

Občutek izgube se meša z osamljenostjo.
Solze zalivajo obraz.
In žalost zajezila je občutke veselja.

Kot da se mi svet je ustavil.
Kot da se končno prebujam.
Kot da končno dojemam…
dojemam, da te nikoli več ob meni ne bo.

Do danes bili četudi prikriti so upi.
Želje.
Ljubezen.

Oh. Ljubezen.
Vsakič znova iluzorno ugotovim, da še vedno te “ljubim”.
Da še vedno si del mojega biti.

Poskusila sem tisoč načinov, kako te spustiti.
Kako spremeniti.
A vsakič znova prihajam nazaj.

In nocoj znova sem tukaj.
A tokrat na drugačen način.

Tokrat soočam se s slovesom od tebe.
Od naju. Najinih spominov.
V sebi iščem moč za korake naprej.
Za osvoboditev od tebe.
Za osvoboditev sebe.

Se zdi, kot da že tisočkrat na tem istem mestu sem stala.
Saj vse te občutke bi že od daleč prepoznala.
Kaj bi dala, da bi končno jih prerasla.
Da bi si mehko postlala.
Da bi končno zares samo vesele pesmi prepevala.

Danijela F.

Pesmi

Vsaj za hip

Vsaj za hip bi rada videla.
Videla z očmi duše.
Brez pričakovanj.
Brez omejitev ega.
Samo videla.
In začutila, kdo pravzaprav zares sem.
Kaj sem.
Od kod sem.
Kam spadam.

Vsaj za hip bi rada videla.
Videla v barvah duše.
Da bi razumela slike, ki se mi kažejo.
Da bi dojela sporočila, ki jih ego in razum odrivata, duša pa šepeta.

Vsaj za hip bi rada videla.
Videla vase.
V življenje.
V povezave.

Vsaj za hip bi rada videla.
Da bi spregledala.
Da bi slišala.
Da bi si končno verjela.

Danijela F.

Pesmi

Ti Si Zdaj

Ko potegne nas preteklost
se sedanjost v meglico skrije
in prihodnost se v globino morja potopi.

Takrat sonce sije le za druge ljudi.
In kdor je tam z nami
se prav tako v tej sivini izgubi.

Ko jasnosti občutek
te vrne v ljubeči Zdaj,
je vdih ljubezni, ki poljubi te nazaj.

Takrat se solze posušijo
in vsak korak se zlije z zemljo.
Srce utripa v zvenu hrepenenja,
nasmeh je tvoj kot nežna zarja
in pogled vesolja zvezd
zdaj tvoj je sij
in večna je lepota.
Bodi to kar si

Nena V.

Pesmi

Zavrnjena

Besede že davno izrečene,
a želje…želje nepotešene.
In tiste solze sreče
so zdaj še bolj boleče.

Pusti me, zaboga!
Bom pač sama šla po svetu…
Ne, mene tvoja drža toga
ne bo zlomila v letu!

Potovala bom in brala,
čudovite knjige bom pisala,
gledala najlepša obzorja,
obiskala tega sveta vsa morja!

Prerasla bom bolečino v srcu.
Vem, prišel nekoč bo ta čas!
Odpravila bom cmok v grlu.
Zadonel takrat bo moj glas!

V šepetu ga boš tudi ti prejel.
Prišel bo na krilih vetra iz daljav.
Mogoče pa boš takrat dojel,
da ves čas sem imela PRAV!

Naj končno prežame bela me svetloba,
naj v njej raztopi se težka ta grenkoba.
Naj me že zapusti ta želja po romanci,
naj v njej uživajo le prijatelji in znanci.

Hejdi Martinšek

Partnerstvo

Novi krog

V tisočinki sekunde sesuješ me kot hišico iz kart.
Pritisneš na točke, ki sem jih komaj zakrpala.
Komaj zacelila.

In znova v njih zasije luknja praznine.
Luknja lastne manjvrednosti.
Sram pred tem, kar sem.
Da bi se skrila pred celim svetom v luknjico majhno.
Neopazno.
Prikrito.

Zate na meni nič ni zares dobro.
Vedno verbaliziraš stvari, zaradi katerih počutim se slabo.
A vse to zaviješ z mašno ljubezni.

Saj to res je ljubezen.
Ker vse je ljubezen.

In vse to je moje.
Moj novi krog.
Moje izkušnje.
Lekcije.
Spoznanja.

Tokrat znova pritisnil na krhke si gumbe.
Znova pritisnil na trhle podeste.
Znova postavil si me na stare, znane že ceste.
Izbruh viharja predeluje mi žalost.
Osamljenost.
In ne-samo-zadostnost.

Vse znova prišlo je na plano.
Vse tisto, kar je že davno bilo prepoznano.
A še vedno je v meni ostalo.

In lušči se po lupinah.
Kot kakšna čebula.
Sloj za slojem odpada.

In to še vedno se močno razkraja.
Čeprav sedaj se vsaj hitreje poberem.
Predvsem pa prepoznam, zakaj se to dogaja.

Ne ugotavljam, kaj je tvoje in kaj moje.
Ukvarjam se s sabo.
S tem, kar sesulo je mene.

Ker samo to je moje.
Moje edino.
In glasno priznam, da danes mi ni prav fino.
Čeprav lahko bi znova z nasmehom prikrila.
Se za racionalizacijo skrila.

In se “lagano sportski” sprostila.

A danes s tem se dejansko ukvarjam.
Vpijem. Kričim.
Glasno se jočem.
Dovoljujem občutkom, da pridejo ven.
Da izlije se vse, kar noter je še.

Nočem več teh stalnih vbodov.
Nočem več bolečih strelovodov.
Hočem veselje.
Ljubezen.
In blaženi mir.

Ti trenutno si moj največji učitelj.
Kriterij napredka.
Napredka, kako močno v sebi sem trdna.
Ko tvoje opazke začutila bom kot čisto ljubezen, takrat zares bom stopila naprej.

Danes pa sem znova v krogu.
V krogu prepoznavanja sebe.
Svojih darov.
Svoje moči.
In tople ljubezni.

Tudi do tebe.
Ker hvaležna sem ti.
Ker vse je ljubezen.
Tudi jaz in ti.

Danijela F.

Pesmi

Hvaležna

Občutek, da vse celice mi žuborijo.
Občutek, kot da se gole smehljajo v prazničnih gamašah.
Občutek, da celo telo praznuje in hkrati žaluje.
Kontrastno in obojestransko.
Polno in hkrati prazno.

Občutek, kot da slačim del sebe.
Občutek, kot da se celice osvobajajo vseh temnih okvirjev.
Občutek, kot da so začele plesati ob stiku dveh prstov.
Zaplesale v ljubezni.
Njegovem dotiku.
Ki je le energetski.
Iz čiste ljubezni.
Božanskosti.
Neskončnosti.

Kot da me dvignil je trideset stopnic višje.
Počutim se polno in hkrati samo.
Dogaja se mnogo (ne)smiselnih kontrastov.
Kot da se vse skupaj uglašuje.
Kot da se prebavlja pred izbruhom v svetlobo.

Bolečine se iz glave selijo na hrbet.
Nato v ledvico.
Pa spet v trebuh.
Koleno.
Križ.
In znova navzgor.

Kot da mi vse divja in išče pravo frekvenco.
Občutek, da je v telesu popolna norija, a hkrati mirna simfonija.
Popolno nasprotje, a hkrati enost.

Črno in belo. In hkrati barvito.
Vse je oživelo.
Vse poje od ljubezni.
Solze se nabirajo.
Zaradi občutka ljubljenosti in hkrati izgube.
Vse se čisti.
Vse spreminja obliko.
Tudi jaz.
Moje telo.

Neopisljivo doživetje.
Kot da se vse na novo rojeva.
Kot da vse dobiva pravo obliko.

Ob tem na plano rinejo občutki izgube.
Pa tudi jeze.
Razočaranja.
In obsojanja.
Vse leze na plano.

Kot vroča lava se kotali iz mojih globin.
Čisti se pesek v očeh.
In prepoznavam, kaj pomeni ljubiti.

V resnici namreč ljubezen najdeš najprej v sebi.
Se napolniš od znotraj.
Najdeš sam sebe.

Večer z njim bil je popoln.
Bil je čista ljubezen.
Božanskost.
Ognjeni pretok spodbudil je nove procese.
Spodbudil je dvig zavesti.
Prepoznavo globokih blokad.

Blokad, zaradi katerih ohranjam telesno ograjo.
Tistih, ki sem jih skrivala pred sabo.
V trenutku so priletele vse na plano.

Oči so se začele s solzami polniti.
Ubogi jaz hotel je del svoje pogače.
A tokrat njegove skrite namere takoj bile so zaznane.
Zato v naslednjem hipu bile so z ljubeznijo sprejete.

A še vedno v intervalih (vse daljših) ubogi jaz se oglaša.
Še vedno upa, da zmagal bo spet.
A tokrat so mu štete sekunde.
Tokrat vse bolj je v svetlobo odet.
Vse bolj je z ljubeznijo objet.

Objemam se.
Sama sebe.

In sem hvaležna.

Hvaležna.
Za današnji dan.
Za božanske ljudi.
Za izkušnje popolne.
Za dvig zavesti.

Za potoke ljubezni.
Za orkane v telesu.
Za veter v kosteh.
Za solze v očeh.

Vse je božansko.
Vse je popolno.

Vdihujem ljubezen.
Izdihujem strah.

Vse je ljubezen.
Jaz sem ljubezen.
Vse moje celice so čista ljubezen.
V meni je popolni mir.
Vse v meni cveti v božanski svetlobi.

Jaz sem svetloba.
Jaz sem mir.
Jaz sem ljubezen.
Jaz sem enost.
Jaz sem eno z vsem.

Jaz sem.
Preprosto.
Samo sem.

Tukaj in zdaj.

Hvaležna.

Danijela F.

Pesmi

Bela nebesa

Hvala za burjo na morju,
kmalu zima se nam obeta.
Hvala za slano na polju
tako posebnega lesketa.

Hvala za ledene rože,
na oknu najlepše umetnine.
Hvala za rdečico kože
in na rokah rahle ozebline.

Hvala za polno mizo jedače
za novoletnega večera čas.
Hvala za babičine kolače,
v deveto vas seže o njih glas.

Hvala za gola drevesa,
zdaj okras jim je zmrzal.
Hvala za ta bela nebesa,
ko nataknem rokavice in šal.

Hvala za stopinje v snegu,
ob tujih tudi moj odtis.
Hvala za spust po bregu
in spodaj moje mame obris.

Hvala za te občutke
radosti, veselja in sreče.
Hvala za tiste trenutke,
ko rastejo ledene sveče.

Hejdi Martinšek

Pesmi

Sem ljubezen

Sem ljubezen.
Spočeta v nebesih
In rojena v oblakih.

Sem ljubezen.
Pristala sem na Zemlji
In sem v vseh morjih sveta.

Sem ljubezen.
Prežema me strast,
Neskončna in polna hrepenenja.

Sem ljubezen.
Prelivam se iz trenutka v trenutek
In občutim neskončno blaženost.

Sem ljubezen.
Vseskozi se širim
In vedno rastem.

Sem ljubezen.
Del tega vesolja
A enkratna in neponovljiva.

Sem ljubezen.
Dopuščam duši,
Da izbira poti in me vodi.

Sem ljubezen.
Polna notranje moči
in čustvene modrosti.

Sem čista ljubezen.

Nastja

Pesmi

Feniks

Kot Feniks sem se dvignila iz pepela lastnega pogorišča.
Stopila sem korak naprej.
Gola.
Sama.
Polna ljubezni.
Ponosna.
Zadovoljna.
Srečna.
Hvaležna.
Da sem to, kar sem.
Obrnila sem se in poslala poljub.
Objela sem vse, ki so me z blagoslovi pripeljali na mesto, kjer stojim sedaj.

Objela sebe, svoje telo, svojo dušo.
Od sreče.
Hvaležna, da sem stopila na to pot.
Z zaprtimi očmi sem se zavrtela in se začutila v vseh celicah telesa.
Se nasmehnila sebi in začutila, da sem zase vedno tukaj.

Začutila sem luč.
Svetlobo znotraj sebe.
Okoli sebe in v okolici.
Povsod.

Sedaj se počutim, kot bi stala nad pečino in gledala v neskončnost modrine morja.
Počutim se, da bi lahko vzletela in poletela tja, kamor me vodi srce.
Počutim se živo.
Počutim se ljubljeno.
Počutim se prepojeno z življenjem.
Počutim se, da sem.
Da samo sem.
Točno to, kar sem.
Ljubezen.

Danijela F.

..občutki po udeležbi Začetnega seminarja ThetaHealinga.

Pesmi

Modro izbiraj svoje misli

Modro izbiraj svoje misli,

ker te postanejo besede.

Pazi na besede,

ker te postanejo dejanja.

Bodi previden v svojih dejanjih,

ker ta postanejo navade.

Zamisli se ob svojih navadah,

ker te gradijo tebe.

In ti si ustvarjalec svoje prihodnosti.

Nastja

Pesmi

Srce

Občuti bolečino,
v tihi tišini svoje samote.

Vsak dan znova in znova.

Spopada se s svojimi strahovi, upi in željami.
Strah ga je upati, dovoliti si.
Strah ga je neuspeha.
In zato čaka.

Vsak dan znova in znova.

Dokler Sam ne rečeš dovolj!
Dovolj mi je tega čakanja,
tihega upanja in moledovanja.
Za priložnost, pomoč in nasvet.

Dovolj!

V trenutku, ko se to odločiš, srce zaživi.
Dovoli si postati to kar si.

Dihati eno z menoj,
ker zdaj končno ve, da je moj,
da sem tam, da ga poslušam in upoštevam.

Ne dovolim več zunanjim vplivom,
da bi vplivali nanj, ga ranili ali obtežili.

Zdaj moje srce ve, da sem tam.

Pesmi

Boginje

Kdo so Boginje nekega izgubljenega časa?
Še obstajajo ali so poniknile v nižine današnje ženskosti?
Se pomešale med ponižnost, manjvrednost in stud nad seboj?

Pozabile na svoj izvor,
na svoj pomen,
v tem svetu,
kjer vlada navidezna moč ujeta v šibkosti posameznika?

Kjer so moški – dečki – ujeti v odraslem telesu,
ki se boginj bojijo, čeprav si jih potihem želijo.

So se skrile v višave uspeha?
Hladnega, trdega, brezbrižnega do čustev tega, ki ga dosega?

Kdo so te Boginje?
Vse me, če bi si le dovolile biti to, kar naj bi bile.

Pesmi

Čarovnik

Slišal sem za čarovnika.
Ki te hipnotizira z barvami.
Obarva ti življenje.
In nikdar ni več enako.

Nima imena.
Pravijo, da je del vsakega izmed nas.
Tako berača, kot kralja.
Del vsakega izmed nas, ljudi.

Del vsega živega.
In mrtvega.
Del vsega ustvarjenega.
Neustvarjenega.

Izstreljena puščica,
ti vzame življenje.
Čopič čarovnika,
življenju ustvarja zgodbo.

Zugzwang ni mogoč.
Potezo moraš narediti.
Življenje se ti obarva.
In nikdar ni več enako.

Domen Platiše

Pesmi

Ljubezen

Ko je vse popolno in je vse prav.

Ko je vsaka celica radostna in izpolnjena.

Ko je notranjost pomirjena.

Ko je hrepenenje neskončno in se bit prepušča.

Ko ljubim vsakega in vse brezpogojno.

Ko ljubim že prvič, kot da bi bilo zadnjič, lahko samo za hip, a do neskončnosti.

Ko letim, a se ob enem zavedam trenutka.

Ko je dovolj to, da sem, je vse čarovnija.

Tadeja Rataj

Pesmi

Izpoved

Gledam naprej, gledam navzgor.
Smejem se sebi, smejem se tebi.
Vidim neskončno možnosti in kopico novih priložnosti.

Ne vem, katera pot je prava.
Ne vem, katera pot je najboljša.
Dokler ne poskusim, je vsaka tako skrivnostna.

A si upam poskusit, ne vem.
Ne vem, kakšen bo odziv.
A je vredno tvegat?

Kaj pa sploh lahko izgubim?
Potrebna je zgolj odločitev.
To je najtežji korak.

Bolj kot razmišljam, bolj me je strah.
A sedaj se odločam, sedaj zaupam.
Sprejmem vsak namig, vsako priložnost.
In vem – prav je, da sledim svojim sanjam,
del katerih si tudi TI.

Tadeja Rataj

ACCESS BARS z Ano Omanovič »
16. marec 2024
SOP z Ano Omanovič »
Srečanje po dogovoru, pišite na info@anaomanovic.com in rezervirajte svoj termin
Osebne seanse z Ano Omanovič »
Individualno srečanje po dogovoru, pišite na ana@hisaradosti.com in rezervirajte svoj termin
Osebno srečanje s Harisom »
Kaj vse si še lahko, kar si nisi mogel niti predstavljati?