ljubosumje

Podstrešje

Podstrešje

Ko se sprehajam skozi spomine, naletim na delčke prizorov, ki so nekdaj sijali kot bleščeč sončen dan. Poberem jih in si jih pobliže pogledam a spoznam kako krhki so.

Ko se sprehajam skozi spomine, najdem tisoč obrazov, ki sem jih srečala skozi vsa ta leta. A ko se približam njihove podobe obledijo,njihova identiteta se ovije v meglo.

Ko se sprehajam skozi spomine, me obda nešteto različnih glasov, ki sem jih tolikokrat slišala. A ko skušam razbrati besede se zavem, da iz njih sporočila ne morem več sestaviti.

Ko se sprehajam skozi spomine, mi pride pod roke steklenička polna solz. Radovedna sem iz česa so solze, zato jo odprem. Na moje veliko razočaranje se razlijejo, a za vsako natanko vem, kaj jo je povzročilo. Solza obupa, solza izgube, solza bolečine, solza nemoči, solza razočaranja. Pomirim se s preteklostjo. Hitro pospravim solze nazaj v stekleničko. Odložim jo na prašno polico.

Ko se sprehajam skozi spomine, naletim na srebrno škatlo za nakit na kateri piše “smeh”. Odprem jo in iz nje se vsujejo srečni dnevi, šale, presenečenja in vesel glasen smeh. To so nasmehi dobrih dejanj in ljudi, ki so jim omogočili živeti. Ujamem poglede ljudi, ki so te nasmehe in ta smeh delili z mano: družina, dobra prijateljica, bežni znanec.

Ko se sprehajam skozi spomine najdem zaklenjeno škatlo. Odklenem jo in počasi odprem, saj ne vem kaj se skriva v njej. Vse kar najdem v njej je kupček prahu. Odmaknem pogled, zaprem oči in še enkrat pogledam. Prah je začel dobivati obliko. Kmalu so se izoblikovale besede, ki jih nekoč nisem hotela izgovoriti. Žal je sedaj prepozno. Odpuščanje nikar ni premagalo ponosa, besede ljubezni so ostale neizrečene zaradi sovraštva, spodbudne besede so ostale za zidovi ljubosumja. Bolečina neizrečene besede je ostra in preveč boleča, da bi jo lahko nosili v svojem srcu. Naj ostane v škatli.

In ko takole sedim med spomini pogledam na zbirko pred seboj. Tu je obrabljena obleka, ki sem jo nosila v upanju, da bom opažena,občudovana. Polne skrinje nekdaj dragocenih stvari, na katerih se sedaj nabirajo pajčevine in rja. Pa slike sanj in fantazij, ki so včasih pomenile bistvo mojega sveta. Sedaj pa so le slike zamujenih priložnosti. In ogledala različnih oblik in velikosti, v katera so ujete moje podobe; od dojenčka, punčke, mladega dekleta in končno odrasle ženske.

Moj pogled pa pritegne vaza v kotu. V njej so čudovite marjetice. Zakaj so tam? Od kdaj neki stoji ta vaza v kotu? Ne morem priklicati dogodka, ne upam se dotakniti teh prelepih cvetov. Opazila sem, da je na vazi napis LJUBEZEN. In ….

Ljubezen iz te vaze se je razlila po mojem podstrešju spominov, prah in temo je zamenjala bleščeča svetloba in napolnila moje bitje. Povsod naokrog ležijo ti prelepi cvetovi. Moji spomini.

Nastja

Nevoščljivost

 

Nevoščljivost je ena najslabših lastnosti, ki jih človeštvo premore. Čemu je kdo nevoščljiv in ali zavisten? Verjetno je bil vsakdo od nas, vsaj enkrat zavisten nekomu. Zdrava tekmovalnost je še razumljiva in ni nič narobe z njo, če zavist prehaja v škodoželjnost in sovraštvo. Tukaj je včasih že potrebna zdravniška pomoč.

Največkrat je zavist opažena pri ljudeh, ki so manj samozavestni ali so zelo negotovi. Če ima prijatelj oziroma znanec boljši avto, dobro službo, veliko prijateljev ali/in urejeno družino, je to pri nekaterih že razlog, da to osebo zasovražijo in mu ne privoščijo tega. Ko ne komu uspe, smo takoj nevoščljivi in začnemo z obrekovanjem in škodoželjnostjo. Dober primer so razna tekmovanja. Kaj imamo od tega, da nekomu ne privoščimo uspeha in sreče? Se zato kaj boljše počutimo? Kaj imamo od obrekovanja in opravljanja? Smo zato srečnejši? Zavist nas zavede in pri tem največ škodujemo sebi in svojemu psihičnemu zdravju. Pri tem se nam poruši notranji mir.

Naj bo uspeh drugih vaša motivacija za vaš uspeh. Spominjam se, da kot otrok sem bila nevoščljiva prijateljici, ki je imela vedno najlepše in moderne obleke. Vendar ko sem videla kako ta prijateljica trpi, ker so njeni starši ločeni in so ji obleke le tolažba, sem se sramovala svojih negativnih misli. Prišla sem do tega, da ni vse zlato, kar se sveti in da nas ne osrečujejo minljive stvari.

Slovenci se radi pohvalimo da je “foušija” naš nacionalen šport. Pa je res tako? Mogoče samo v naših glavah. Pri vseh narodih je prisotna nevoščljivost. Res pa da pri nekaterih manj, pri nekaterih več.

Vedno moramo gledati na vse ljudi in dogodke pozitivno in videti tudi svoj uspeh in ko doživimo neuspeh, naj bo to za nas največji uspeh, saj neuspeh je le trenutna preizkušnja, ki pa mu sledi uspeh.

Zaupajmo vase in ohranimo pozitivno razmišljanje.

Alenka Bajrami

Prihajajoče delavnice