žalost

Tega ne bom dopustil, medtem ko sem tu

Tega ne bom dopustil, medtem ko sem tu

Ko se zgodijo stvari, kot so teroristični napadi v Parizu, Bejrutu, Nairobiju ali New Yorku, nas veliko postane preobremenjenih z občutki žalosti, strahu, jeze, nemoči in obupa. 

Ni nujno, da imamo izbiro v zvezi s stvarmi, ki se pojavljajo v svetu. Imamo pa izbiro, kako se nanje odzovemo. 

Podstrešje

Podstrešje

Ko se sprehajam skozi spomine, naletim na delčke prizorov, ki so nekdaj sijali kot bleščeč sončen dan. Poberem jih in si jih pobliže pogledam a spoznam kako krhki so.

Ko se sprehajam skozi spomine, najdem tisoč obrazov, ki sem jih srečala skozi vsa ta leta. A ko se približam njihove podobe obledijo,njihova identiteta se ovije v meglo.

Ko se sprehajam skozi spomine, me obda nešteto različnih glasov, ki sem jih tolikokrat slišala. A ko skušam razbrati besede se zavem, da iz njih sporočila ne morem več sestaviti.

Ko se sprehajam skozi spomine, mi pride pod roke steklenička polna solz. Radovedna sem iz česa so solze, zato jo odprem. Na moje veliko razočaranje se razlijejo, a za vsako natanko vem, kaj jo je povzročilo. Solza obupa, solza izgube, solza bolečine, solza nemoči, solza razočaranja. Pomirim se s preteklostjo. Hitro pospravim solze nazaj v stekleničko. Odložim jo na prašno polico.

Ko se sprehajam skozi spomine, naletim na srebrno škatlo za nakit na kateri piše “smeh”. Odprem jo in iz nje se vsujejo srečni dnevi, šale, presenečenja in vesel glasen smeh. To so nasmehi dobrih dejanj in ljudi, ki so jim omogočili živeti. Ujamem poglede ljudi, ki so te nasmehe in ta smeh delili z mano: družina, dobra prijateljica, bežni znanec.

Ko se sprehajam skozi spomine najdem zaklenjeno škatlo. Odklenem jo in počasi odprem, saj ne vem kaj se skriva v njej. Vse kar najdem v njej je kupček prahu. Odmaknem pogled, zaprem oči in še enkrat pogledam. Prah je začel dobivati obliko. Kmalu so se izoblikovale besede, ki jih nekoč nisem hotela izgovoriti. Žal je sedaj prepozno. Odpuščanje nikar ni premagalo ponosa, besede ljubezni so ostale neizrečene zaradi sovraštva, spodbudne besede so ostale za zidovi ljubosumja. Bolečina neizrečene besede je ostra in preveč boleča, da bi jo lahko nosili v svojem srcu. Naj ostane v škatli.

In ko takole sedim med spomini pogledam na zbirko pred seboj. Tu je obrabljena obleka, ki sem jo nosila v upanju, da bom opažena,občudovana. Polne skrinje nekdaj dragocenih stvari, na katerih se sedaj nabirajo pajčevine in rja. Pa slike sanj in fantazij, ki so včasih pomenile bistvo mojega sveta. Sedaj pa so le slike zamujenih priložnosti. In ogledala različnih oblik in velikosti, v katera so ujete moje podobe; od dojenčka, punčke, mladega dekleta in končno odrasle ženske.

Moj pogled pa pritegne vaza v kotu. V njej so čudovite marjetice. Zakaj so tam? Od kdaj neki stoji ta vaza v kotu? Ne morem priklicati dogodka, ne upam se dotakniti teh prelepih cvetov. Opazila sem, da je na vazi napis LJUBEZEN. In ….

Ljubezen iz te vaze se je razlila po mojem podstrešju spominov, prah in temo je zamenjala bleščeča svetloba in napolnila moje bitje. Povsod naokrog ležijo ti prelepi cvetovi. Moji spomini.

Nastja

Živi in pusti živeti

Živi in pusti živeti

“Zakaj si tako vesel kadar si žalosten?”
“To sem jaz, ti občutki so mi znani. Ker je vse enostavno, ko sem žalosten.”
“Ampak to boli.”
“Ja, boli. Vendar so ti občutki čudno prijetni. To je nekaj čisto normalnega.”
“Pa se nikoli ne naveličaš te bolečine, ki jo nosiš v sebi?”
“Se. Ampak to še bolj boli. In ta bolečina me na nek način osvobaja.”
“Pa se ti ne zdi tole samouničujoče ravnanje nevarno?”
“Je. Nevarno je. Ampak, če nisi nikdar žalosten ne moreš vedeti kako je biti vesel. Če ne znaš pristati tudi leteti ne znaš.”
“Ja. Imaš prav.”
“In ko se bom enkrat naučil biti srečen, bom najbolj srečen na svetu.”
“Kaj bi si zaželel, če bi imel na voljo samo eno željo?”
“Hmm… mislim, da bi si zaželel iti domov. To bi mi pomagalo najti mojo željo.”
“Mogoče. Ali verjameš, da se ti želja, ki si jo zaželiš, ob tem ko gledaš zvezdni utrinek, lahko zares izpolni?”
“Ne. Ne verjamem.”
“Jaz pa. Veš, vse okrog naju je narejeno iz zvezdnega prahu. Zato je tudi vsaka želja, ki se izpolni tisti zvezdni utrinek, ki je pristal na Zemlji.”
“O tem nisem nikdar razmišljal na tak način.”
” Zamisli se. Če ne odpreš vrat novim idejam, novemu načinu razmišljanja, bo vse ostalo zunaj.”
“Ampak, če odprem vrata bom tvegal, da vstopijo tudi vse slabe stvari.”
“Dobro. Slabo. Nikdar ne moreš zagotovo vedeti. Bodi odprt za spremembe.”
“Ne maram sprememb.”
“Zakaj ne? Mogoče bi jih moral nekako vzljubiti.”
“Ne razumeš me.”
“Potem mi pa pomagaj, da te bom razumel.”
“Sprememb se bojim. Grozne so. Nihče jih ne razume. Če jih hočeš razumeti, jih moraš poznati, sprememb pa nihče ne pozna, saj se kar naprej spreminjajo.”
“Mogoče pa potrebuješ prav to!”
“Ničesar nočem potrebovati.”
“Povem ti, vsak potrebuje nekaj.”
“Kaj pa ti potrebuješ?”
“Jutranje sonce. Zrak.”
“Prav, potem pa jaz potrebujem čokoladne objemčke.”
“Od vseh stvari ravno čokoladne objemčke?”
“Ja.”
“Povej mi, boš kdaj zmogel izpustiti vso to žalost, ki se jo tako tesno oklepaš?”
“Bom. Mogoče ne danes in ne jutri. Vendar mislim, da mi bo nekega dne uspelo.”

So stvari, ki jih nočemo spremeniti, so ljudje, ki jih nočemo nikoli zapustiti. Vendar pa se moramo zavedati, da spremembe ne pomenijo konec sveta, pomenijo začetek novega življenja. Jaz sem se odločila… grem naprej, spremembam bom odprla vrata. Pustila bom bolečino. Naj gre svojo pot. Včerajšnjih napak ne morem več popraviti. Zakaj bi se oklepala občutkov, ki me oddaljujejo od sreče, upanja in ljubezni?

Nastja

Prihajajoče delavnice