Spoznavanje sebe

Hura za počitnice!

Hura za počitnice!

Obožujem potovanja. Še posebej dolga. Tista z letalom, ki me popeljejo čez oceane in kontinente, tja na drugo stran sveta. Ko potujem in obiskujem nove kraje imam priložnost, da doživim nekaj novega, nevsakdanjega. Še več, potovanje zame pomeni:

  • Širjenje obzorja

Ko se znajdem v novem kraju gledam na dogajanje in svet okrog sebe neobremenjeno, drugačno. Ker se znajdem na tujem ozemlju se z lahkoto 01725_thelookout_2560x1600prilagodim novim ljudem, njihovim navadam in novemu načinu življenja.

  • Preizkus stopnje potrpežljivosti

Mogoče se sliši kot nekaj negativnega, kar priznam včasih tudi je. Stanje v vrsti, poslušanje klepetavega moškega na letalu, iskanje signala za mobitel na peščeni plaži, ko moraš nujno opraviti pomemben klic. Ali pa iskanje stranišča v mestu, kjer ni niti ene same gostilne. Na vsakem potovanju, na vsakih počitnicah mora iti nekaj narobe, kar pa ni nič slabega, saj se iz vsake situacije naučim nekaj novega.

  • Adijo rutina

Čeprav imam rada rutino, kar je zapisano tudi v mojem horoskopu, je na počitnicah sploh ne pogrešam. Če se mi zahoče spim ves dan. Jem sladoled za zajtrk. Sedim v parku več ur in opazujem mimoidoče. Vse to me napolni z neko drugačno energijo.

  • Energijo ustvarjanja

Nič me ne navdihne bolj kot novo okolje, novi obrazi, nova kultura. Sem kot goba. Vpijam občutke, lepoto narave, besede in vse to spravim nekam na varno mesto. Za poznejši čas, za čas brez navdiha.

  • Terapija z “zdravilnimi” učinki

Zmanjša se stres, jem bolj zdravo, več se smejim in bolj sem sproščena. Tudi kakšen kilogram izgubim, saj sem neprestano v pogonu.

  • Vsak trenutek šteje

Na počitnicah vsak trenutek šteje. Morda zato, ker se zavedam, da bodo še prekmalu minile, morda zato, ker uživam v vsem kar počnem.

Marsikomu se zdijo počitnice nepotreben strošek, zamudno pakiranje kovčkov in zapravljanje časa na poti. Vendar pa so počitnice vse prej kot to! Za 66805_566454053395364_1877915537_nsuper počitnice ne potrebujem veliko denarja. Za brezskrbno potepanje po plaži ne potrebujem modne obleke in čevljev z visoko peto. Čas, ki ga bom porabila za potovanje do kraja, ki sem si ga izbrala, bom izkoristila za razmišljanje o sebi.

Obožujem počitnice in komaj čakam, da kupim letalsko karto in odletim novim dogodivščinam naproti.

Nastja

Naravno

Naravno

Poglej v ocean
v globino,
to temno barvo,
to neskončno modrino.
poglej življenje vse,
ki nežno plava mimo in ti pove,
kako je vse fino.

A vidiš veselje v očeh vseh živali,
ki so zlite s to morsko tišino,
kaj ti govorijo oči?

Poglej gore, ki silijo v višino.
Ni jih strah, ko se širijo v oblake
in želijo videti vesoljno praznino.

Poglej v cvet, ki mirno kaže
svojo lepoto, se odpira in zapira, raste, živi
in potem se skrije za vedno, kot da ga ni.

V tebi je vse, veliko in majhno,
neskončno in končno
pa vendar je večno.
Vse pride in gre,
a veš, da svetloba prežame vse.

Nena

Trenutki življenja

Trenutki življenja

Kaj ste danes naredili zase? Ste si vzeli tisti čaroben trenutek, ustavili korak, globoko zajeli zrak in z njim pozitivo življenja?

Če niste je ta trenutek čas, da to storite. V kaosu mimoidočih ljudi, prepletajočih se misli in strahov, je potrebno ustaviti korak in se začeti zavedati kdo ste, KAJ SI ŽELITE in kam bežite.

Napolnite se s pozitivno energijo in dihajte z dušo. Začutite življenje v sebi. Za trenutek bodite sami s seboj, spoznajte se. Sprejmite vse misli in vsa čustva ter jih nato spustite energijam. Očistite se vseh skrbi in stresa. Občutite kako postajate vse lažji in lažji.

Prepustite se toku življenja. Sprejmite situacije takšne kakršne so, vedite da se nahajajo v vašem življenju z razlogom. Zaupajte, da vas bo življenje 484755_601652056529937_660286092_nvodilo do pravih poti.

Vsak dan si vzemite čas zase, čeprav le za trenutek. Imejte se radi. Občutite tiste drobne malenkosti v življenju. Pustite sončnim žarkom naj vas prijetno pogrejejo, občutite pihljaj vetra, prisluhnite nežni melodiji ptic in zaplešite v življenje.

To so resnično dragoceni trenutki našega življenja. Zakaj ne bi začeli kar zdaj?

 

Lea Rogelj

Bodi odličen!

Bodi odličen!

“Najčudovitejši so tisti ljudje, ki poznajo poraz, so občutili trpljenje, so bíli bitko in se zavedajo izgube a vendarle zmorejo splezati iz globin življenja. Ti ljudje so hvaležni, občutljivi in razumejo življenje, ki jih polni s sočutjem, nežnostjo in brezpogojno ljubeznijo. Čudoviti ljudje se ne zgodijo.”(N.N.)

Bodi odličen. Ne samo dober. Ali za silo dober. Pojdi in ciljaj na odličnost. Predaj se veličastnosti, sezi po luni. Postani mojster in ne oziraj se na napisana pravila. Bodi ti!

Seveda bo potrebno delati. Potrebna bo predaja, da ustvariš mojstrovino svojega življenja. Pripravljenost, da začneš z učenjem. Zmožnost, da počakaš tako dolgo, da boš lahko v celoti izpolnil obljube, ki jih nosiš v srcu. Si učenec. Odpri knjigo. Naredi nalogo. Če boš imel srečo, se boš brez večjih problemov prebil skozi zmešnjavo občutkov. Potopi se v ocean svojih misli, ne boj se zaplesti v morsko travo in poklepetati z morskimi deklicami. Ne ustraši se morskega zmaja. Spij skodelico čaja z demoni, ki živijo v tvoji glavi.

Težko bo. Mogoče si boš zaželel zbežati stran, na varno. V naročje znanega. Ne hodi nazaj! Pojdi, premisli in v sebi boš začutil tisti ogenj, ki te bo gnal MOJSTERSEBEnaprej. Občutil boš, da lahko letiš. V sebi imaš dovolj prave energije za vzlet. Poleti čez ovire, naj nebo postane meja. Upaj si! Tvegaj in ne boj se pasti. Če pa kdaj padeš, se poberi, prosi za pomoč, če jo potrebuješ. Naj te ne bo sram. Raztegni krila in znova poleti. Jadraj med oblaki, naj te ne bo strah ne strele, ne groma. Vetrovi ti bodo služili.

Sledi začrtani poti. Previdno uporabljaj besede. Živi jih, vendar pazi na njihovo nevidno moč. Poj in žvižgaj svojo najljubšo melodijo. Odpri srce za neznano in se ne boj. Naj bo pogum tvoj zvesti spremljevalec. Zavedaj se, da si čudež. Čudež poklican, da živi ljubezen. Skrbno čuvaj ta plamen, pazi da ne ugasne. Naj izbruhne kot vulkan ljubezni in ustvarjalnosti. V vsem kar počneš bodi odličen. In povej nam. Bodi naš zgled. Potrebujemo te!

Nastja

Cvet ali trnje?

Cvet ali trnje?

Delajte na sebi. Na svoji osebnosti, notranji moči, samospoštovanju. Vzemite življenje v svoje roke. Za trenutek umirite svoje misli in se vprašajte kaj razmišljate oziroma kako razmišljate večino časa. Predvidevam, da je negativnih misli več kot bi si lahko predstavljali. Stvari vam gredo narobe, jezni ste ker se vam pričakovanja podirajo, ljudje so do vas sebični ali vas preprosto ignorirajo, počutite se sami v kupu resnih težav. Krivi so vsi, ki vas obkrožajo, le vi ne.

Ali ni to več kot dober dokaz, da ima negativno razmišljanje posledice? Kaj vam to pove? To vam na popolnoma preprost način dokazuje, da dogodke, odnose in počutje kreirate sami. Lažje bi bilo slišati, da je za vaš stres odgovoren kdo drug. A temu ni tako. Ljudje okrog vas so le vaša ogledala, čas je, da se pogledate. Ne krivite njih.

Odločitev KAKO boste reagirali na situacije je le VAŠA. Naučite se umiriti preden ukrepate. Ne krivite nikogar pač pa se vprašajte zakaj je do te situacije prišlo. Saj veste, da se za vsem slabem skriva dober razlog. Medtem si ne bojte priznati svojih napak. Iz njih se učimo in ustvarimo sebe boljše kot smo shutterstock_129214394bili. Prevzemite odgovornost.

V življenju hodite po takšni poti, kakršno si sami naredite. In vse se začne z nadzorovanjem misli. Z njimi kreirate svojo življenjsko pot. Kamnita, peščena, prekrita s trnjem ali posuta z nežnimi cvetovi čudovitih barv. Izbira je popolnoma vaša in ni odvisna od drugih ljudi in okolice. Potrudite se, da ljudje in okolica ne bodo več vplivali na vas. Obvladujte svoja čustva ter preoblikujte negativne misli v pozitivne in polne upanja. To je dolgotrajno delo ampak ko vam to uspe, lahko dosežete prav vse kar si zaželite. Res je tako.

Naj zasije vaša energija. Naj se vidi vaša notranja moč. Naj se čuti pozitiva, katero iz dneva v dan bolj potrebujemo. Torej, kakšno pot si boste zgradili?

 

Lea Rogelj

Odpuščam

Odpuščam

Mnogokrat sem se spraševala, če sta si me res želela. Sem mar v njuno življenje vstopila brez
povabila? Tako sem pogosto čutila. Kot punčka sem po ljubezni hrepenela, le toplih nežnih objemov sem si želela. Hitro sem od doma odšla, odrasla zase in še za druge. Nekje globoko je vladala praznina po njima. A nisem se je zavedala.

Postala sem mama. Dajala sem se vso in še več. Še vedno pa sem hrepenela. Ko objemala sta moje otroke, je bolelo. Skelelo. Peklo. V dno duše je rezala bolečina. Zakaj jaz tega nisem imela? Mnogo sem doživela. Zdaj tudi moj objem otrok ni samoumeven. Ni več moči. Ni strasti. In zdaj razumem. Če v tebi ljubezni ni, tudi nihče drug je ne dobi. Nisem vedela, da takrat strti njuni srci sta bili, mene, majhne deklice se to dotaknilo ni. Nisem razumela, vse sem preveč resno vzela. S seboj nosila breme to, dokler me na tla ni spravilo. Vse, kar se mi je v življenju zgodilo, se je iz želje po njuni ljubezni porodilo. In do neizmerne jeze je vodilo. Do tišine in ignorance, a k sreči so niti angelske to tišino prerezale.

Šla sem in ju objela, odpustila tudi sebi, ker skoraj sem ju preklela. Zdaj vedela sem, da biti starš ni lahko, in lahko sem spustila to breme pretežko. Prosila shutterstock_101792287sem ju, naj me vidita. Ne kot sama si želita, ampak naj vzameta to, kar od mene lahko dobita. Naj me sprejmeta, kot sem. In naj toliko več ne skrbita. Naj pustita, da poletim in z njima čimprej svojo srečo delim. Hvaležna sem jima, da živim.

Lamia

Resnica

Resnica

Čutim, da prihaja. Iz mojih globin se dviga dolgo zakrita resnica. Na njej je sicer ogromno krame. Velike količine le-te sem že pobrala, z nje obrisala prah in jo postavila na pravo mesto v svojem življenju. Nekatere stvari mi niso več koristile, zato sem jih zavrgla. Naredila sem prostor za nove. Take, ki si jih želim, a jih nisem imela kam dati.

Ko se naredi prostor, se ta vedno zapolni. K sebi kličem resnico, zato ta prihaja k meni. Ne oziram se na to, kako boleča bo. Pripravljena sem. Vem, da zmorem! Nepovratno sem se odločila zbuditi.

Njene oči so velike. Dajejo mi izbiro, kako globoko bom pogledala vanje. Ker sem trdno odločena, da grem prav v njeno srž, me včasih zadane s tako silo, da se zlomim. Boli me. Zato jočem in kričim! S solzami prebavljam bolečino. S krikom pozivam resnico, da zapolni moj prazen prostor. Še ena stvar, s katere moram obrisati prah in jo pospraviti, predno lahko spregledam.

Blizu je čas, ko se mi bo pokazala v vsej svoji veličini. Na njej ne bo več krame – ne bo več izgovorov, opravičevanj, skrivanja, strahu, shutterstock_59206276-[Converted]ega. Takrat bom zopet jokala, a ne od bolečine temveč od ganjenosti in sreče. Tako kot se je to že zgodilo, ko sem nekaj let nazaj videla njeno bleščečo iskro. Mislim, da sem se prav takrat odločila, da jo najdem. Preveč je bila svetla, da ne bi bila resnična, in preveč lepa, da je ne bi iskala. V njej sem začutila ljubezen. Kajti resnica JE ljubezen. Svetla in sijoča, lahkotna in brezmejna!

V bistvu ni resnica tista, ki boli. Boli krama. Ko bom očistila vsak njen tudi najmanjši del, bom lahko živela svojo resnico v polnosti. Kličem jo: “Pridi k meni, da Te slišim, da Te vidim, da Te govorim!” In ona mi odgovarja: “Poglej navznoter, poglej globoko, tam te čakam.”

Hejdi Martinšek

Ljubezen se vselej vrača v plemenito srce

Ljubezen se vselej vrača v plemenito srce

Renesansa (fr. renaissance: ponovno rojstvo) kot kulturno gibanje je bilo za žensko zelo pomembno obdobje. Naznanjalo je začetek novega veka. Dante Alighieri v svoji zbirki Vita Nova, Novo življenje, opeva žensko v vsej njeni božanskosti. Njegova Beatrice je podoba blaženosti (beata-blažena). Motiv blažene ženske je po vsej verjetnosti povzel po pesmi Guida Guinizzellija Al cor gentil rempaira sempre amore, Ljubezen se vselej vrača v plemenito srce. Francesco Petrarca je žensko opeval kot nekaj vzvišenega in bil je začetnik t. i. “romantične ljubezni”.

Kaj pa naše spremembe dandanes? Prebujanje, rojevanje Ženske, božanske Ženske s plemenitim srcem. Da najde svojo pravo vrednost,Heart_by_xXLonging_HeartXx ne v očeh moškega, marveč v očeh same sebe, in (si) pokaže, kako Božanska je, kako polno ljubezni in plemenito je njeno Srce. Po vseh iskanjih, dokazovanjih, tekmovanjih s svetom in predvsem s samo seboj je edina pot, ki jo pelje k Sebi, Ljubezen. Do nje bo prišla le s ponovnim rojstvom, renaissance. Rojstvo pomeni sprva bolečino, strah pred neznanim, tesnobo, pomeni iskanje varnosti in zaščite, vse dokler ni ena sama radost in izkušanje novega.

Trenutek, ko se zamajejo tla pod nogami, ko se ženska zaloti v premišljevanju, čemu je tu, kaj je njen naslednji korak in kako ga speljati, da bo zadovoljna tudi sama, je tisti ključni moment, ko se začne njena rast, le da tokrat v njeni lastni maternici. Kot je sama nosečnost obenem sreča in radost pričakovanja ter skrb in strah pred odgovornostjo, je tudi negovanje same sebe v lastni maternici obdobje nasprotnih si čustev.

Nedvomno je negovanje drugih bitij lažja naloga kot negovanje nas samih, zato se k njemu zatečemo šele tedaj, ko začnemo izgubljati, ko se nam svet zamaje, nemalokrat celo popolnoma zruši. Pademo. In začuda ni nikogar, ki bi nas (lahko) pobral. Šele takrat ugotovimo, da je z vsem razdajanjem, ki ga nemalokrat niti ne čutimo, saj menimo, da dajemo iz srca in je to naša naloga, poslanstvo, da smo torej z vsem tem razdajanjem košček za koščkom dajale sebe, svoje želje, svoje bistvo in bit. Takrat ostanemo same, v svoji praznini, s svojo praznino, ki je drugim nedoumljiva, nerazumljiva. A nas ravno ta praznina žene naprej. Ko izpraznimo vse, kar se je leta in leta kopičilo v nas, ko izpraznimo vso tesnobo, bolečino, strahove, ko si zaželimo, da v nas ne bi bilo ničesar več, takrat se odpre pot, ki nas povede v nas same, v našo maternico, ki nas bo varovala do pravega rojstva, do rojstva takšnih, kakršne smo v resnici.

To je samotno popotovanje, tiho spoznavanje in prepoznavanje, in vse bi naredile, da bi se mu izognile. Plavamo v potočkih spominovhappy,dreamy,ballerina,ballet,balloons,cloud-29c6449adc46fde703b80ca15aee2bad_h in upamo, da nas ponesejo nazaj tja, od koder smo ušle. Stvari, ki so se nam zgodile, se nam nenadoma ne zdijo več tako hude in zaželimo si nazaj, v varno naročje vsakdana, ki smo ga bile vajene. Da bi se le ne soočile s to samoto, v kateri slišimo le bitje svojega srca in tiho ječanje duše. Toda duša je to pot vztrajna. Imamo čas, da jo zaslišimo, imamo moč, da jo poslušamo, in imamo pogum, da ji sledimo. Varne bomo v sebi, s sabo. Varne s plemenitim srcem, ki je le naše, varne s čisto dušo, neskončno hvaležno. S tem smo večne. In le večne smo lahko srečne.

Lamia

V iskanju sreče

V iskanju sreče

Ljudje srečo vedno iščemo v okolici. Kdo nam bo danes prinesel kanček sreče? Kaj se nam bo zgodilo, da bomo srečni? Kdo nas bo osrečeval celo življenje? In še mnogo podobnih vprašanj.

Mogoče je za nekatere to težka resnica, kar bom povedala v naslednjem stavku: Le sami sebe lahko resnično osrečimo. Naša sreča ni in nikoli ne bo odvisna od naše okolice in ljudi. Dolgotrajna, čista in resnična sreča se nahaja znotraj nas samih. Le odločiti se moramo in jo najti. Ljudje, dogodki, situacije, presenečenja in podobno, nam prinesejo navidezno, kratkotrajno srečo. Verjamem pa, da si vsi želimo biti srečni celo življenje. Ne pozitivno vznemirjeni, vzhičeni, navdušeni … Temveč preprosto v najglobjem pomenu besede biti SREČEN.

Torej, potrebno je odpustiti vsem osebam iz preteklosti. Začnimo v otroštvu in pri starših ter tako nadaljujmo do sedanjega trenutka. Občutite besedo odpuščam ti s srcem in dušo. Zelo pomembno je odpustiti sebi. Odpustite si vsa slaba dejanja, vse slabe misli in vse izrečene besede. Občutite kako lažji in svobodnejši postajate že samo ob misli o odpuščanju? Proces odpuščanja lahko traja dalj časa, a čas, ki ga boste uporabili zanj je neprecenljiv.

Ponovno se zazrite vase, v vsak del vaše biti. Spoznajte se. Vprašajte se kaj si resnično želite in kaj radi delate ter v tem resnično uživajte. Bodite v tem trenutku na tem mestu in v tem času. Ne razmišljajte o drugih stvareh, ko delate eno. Center fokusiranja naj bo na sedanjem trenutku. Kar delate, delajte z ljubeznijo do sebe in drugih.

Občutite kako voda teče po vašem grlu in kako dobrega okusa je medtem ko pijete. Občutite kako vas sončni žarki toplo objemajo. Naučite se živeti v sedanjosti. Kolikokrat se zalotite, da delate eno razmišljate pa drugo? Verjamem, da mi na to vprašanje ni potrebno odgovoriti. Vzemite si dan zase, odpravite se na daljši sprehod, sprostite se v topli kopeli, zapojte si svojo najljubšo pesem, zazrite se v ogledalo in si podarite iskren nasmeh. Začutite toplino, ki obliva vaše srce.

Soočite se s svojimi strahovi in naredite nekaj, kar ste si dolgo želeli ampak niste upali. Življenje se prične v vas samih. Posledično se bo spremenila tudi vaša okolica in prejemali boste edinstvene priložnosti. Čas je, da se bolje spoznate. Zdaj pa na delo!

Lea Rogelj

Brez omejitev

Brez omejitev

Predstavljaj si gozd. Hodiš po potki. Ta je zglajena, utečena, na njej ni vejevja, skal ali nevarnih rastlin. Nekaj časa gledaš pod noge v potko, nato se pa zaveš, da hkrati lahko tudi gledaš okoli in opazuješ krošnje dreves. Kakor pogledaš navzgor, zagledaš detelja, kako kljuje po debelem deblu. Kako lepo odmeva to trkljanje! V tem slišiš še eno ptico, ki uglasblja čudovite tone. Le kje je? Zdi se daleč … Ampak hočeš vedeti, katera je! Sploh pa, katero je to drevo, ki ga dolbe detelj? Rad bi se dotaknil njegovega lubja. Toda potka … potka gre drugam, stran od detelja. Tu imaš zdaj dve možnosti.

1. Hodiš naprej po potki utreti od drugih. Posloviš se od detelja. Ob tem vseeno najdeš globoko v sebi neizmerno hvaležnost gozdu, da si lahko del tega trenutka. V tem primeru ti bo gozd najverjetneje namenil drevo z deteljem prav na potki in na tem istem drevesu bo enako čudovito pela še ena ptica.

Lahko, da boš že s tem srečen. Lahko pa, da se ti bo porodilo vprašanje, ali je to isti detelj ali pač kateri drugi? Ali je ta ptica iste vrste kot ona prejšnja? Ali ima lubje na tem drevesu isti občutek ob dotiku? V tem primeru bo verjetno nekaj manjkalo. Lahko, da se te bo lotila jeza, obžalovanje, nezanimanje.

2. Vprašaš se, katera je dejansko tista misel, ki ti preprečuje, da bi stopil s potke. Obstaja vsaj ena. Vsaj en tisti: “Rad bi, ampak…”  Kateri je tvoj odgovor? “…moja mama je rekla, da je nevarno.”? “…gozdar je rekel, da ne smem zapustiti poti.”? “…nekoč sem poskusil in me je spekla kopriva, poleg tega pa sploh nisem našel tiste druge ptice! Bila je predaleč…”? Ali se najdeš? Ali se upaš najti? Naj ti povem nekaj, UPAŠ SI! Kajti že si se vprašal, kaj se nahaja izven meja, ali že celo, katera je tista ovira, ki te omejuje. V vsakem primeru si sprožil zavedanje, ki se širi, kakor se širi vesolje. Kakor vzklije majhno seme in neizbežno raste v močno rastlino, ki proizvede še mnogo drugih semen, in ta tudi vzklijejo!

Naj ti povem tudi to, da si sprožil širjenje zavesti še predno si sploh prišel do razpotja. Takrat, ko si pogledal v krošnje. Poskušaj se spomniti, kakšen je bil takrat občutek, ko si se ozrl navzgor in videl deblo ob deblu, na vrhu pa zeleno listje in sončne žarke, kako se skoznje prebijajo k tebi. To je občutek, ko si v sebi brez omejitev. Detelj se je tam našel ob spremstvu še ene ptice prav zato, ker si vedel, da lahko po njima sežeš.

Ko boš našel tisto “ampak” misel, ji dovoli, da zapusti tvoj prostor. Naj se vsa bremena vezana nanjo dvignejo s tvojih ramen, se postavijo predte in ti naredijo stopničko. Tako, ki te ne bo le spravila s potke, ampak te bo tudi dvignila bližje k višavam, kjer se detelj nahaja. Presezi omejitev! V Bistvu že od davnin veš, kako.

Hejdi Martinšek

Pet besed, ki hromijo in ubijajo

Pet besed, ki hromijo in ubijajo

Paulo Coelho je nekoč zapisal, da je človek izmed vseh sredstev za uničenje, ki jih je lahko izumil, izumil tudi tisto, ki je najmočnejše in najbolj uničujoče – to je bila beseda.

1. “NE!”
Beseda, ki nam je vedno za petami, ki jo imamo prepogosto na koncu jezika. “Ne!” Že v otroštvu smo jo spoznali prav vsi. Slišali smo jo, videli in občutili. Zažrla se nam je v podzavest, postala je jedro naših prepričanj, vodilo naših misli in polnilo naših duš. Slavili smo jo na oltarju in pili njene sokove, vdihovali njene strupene hlape in ji priznali vladavino. Naučili smo se biti ponižni in pokorni.

In njena filozofija je ustavila naše sanje, dozorele ideje, prekrižala potovanja še preden so se začela, preprečila načrte in razvrednotila veličino našega bivanja. Umorila je priložnost in pokopala možnost, secirala upanje v prafaktorje. Mumificirala je naše sanje in upanje, da postala sta živa mrtveca večnega mrtvila. In zakaj jo še vedno tako prepogosto uporabljamo – pri svojih otrocih, sodelavcih, partnerju, sebi? Zakaj še vedno zastrupljamo misli s ponavljajočim se “ne” do točke zasičenosti, kjer beseda “da” preprosto ne najde več prostora?

Nič več! Naučimo se ustvarjati priložnosti in reči “da”! In poplava “da-jev” bo prevladala nad vedno prvo “ne” dokler “ne” ne bo postal le oddaljen, komaj slišen javk, ki ga še prepoznamo v glasnem odmevu naših “da-jev”.

2. “POČAKAJ!”
Odloži. Ne še. Preloži. Prestavi. Čas pa nam pravi naj ne čakamo. Okoliščine niso primerne za čakanje. Moramo biti prepričani in pripravljeni. Kaj bo, če ne bomo pripravljeni? Kaj bo, če se motimo? Tudi taka vprašanja si zaslužijo našo pozornost. Vendar samo takrat, ko jih ne razpihuje neutemeljen strah. Sanje so odrinjene na rob, za železne rešetke uporabnosti in previdnosti. Cilji dobijo oznako “odloženo za nedoločen čas”. Možnosti se posušijo in padejo na neplodna tla, kjer zgnijejo še preden so preizkušene ali doživete.

“Počakaj” je velikokrat “ne” v preobleki. Njena ponavljajoča mantra je “stop” in “ne še”. Z njo doseže, da se ideje, načrti in cilji prekucnejo iz razmajane skale v prepad večnosti, čeprav je mantri včasih dodana tudi mehkejša oblika,kot na primer besedi “mogoče” in “kasneje”.
“Počakaj” je trajno ponavljajoče dejanje izogibanja in nazadovanja. Lahko ga enačimo s skrivanjem za izgovori. Nove ideje postavlja na tanek led, nove izzive na razbeljeno žerjavico in skriva nove zamisli pod debelo plastjo prahu. Načrte za prihodnost spreminja v obžalovanje preteklosti. Cesta po kateri smo se peljali le nekajkrat, se spremeni v cesto, ki je ne poznamo. Možnosti so zavržene in zanemarjene.

In to je črna napoved za vse nas. Zato je čas, da se čakanje spremeni v delovanje. Da peljemo svoja življenja iz garažnih hiš na avtoceste življenja in pritisnemo na plin. V prtljažnik naložimo motivacijo in zaupanje. Osvobodimo se verig, ki nam jih vsiljuje “počakaj”!

3. “PRENEHAJ”
Ta beseda predaje leži v vsakem od nas. Začete sanje in projekti propadejo, mi pa postanemo žrtve te besede. Zavese so na polovico dvignjene, potovanje se je začelo, ko si v podzavesti začnemo ponavljati, da nismo dovolj dobri za nastop pred množico ali da si ne zaslužimo potovanja, ker se nismo dovolj trudili. Skrbijo nas spodrsljaji in neuspeh. Prenehamo še preden nam lahko uspe samo zato, da bi se izognili srečanju z našimi strahovi. Možnosti in priložnosti se zadušijo, ker se sprijaznimo z nečim razumnejšim, lažjim, bledim in tistim kar je bližje množici.

In zato prenehamo plezati na vrh že takrat,ko smo šele na pol poti, zato povemo zgodbe samo do polovice, napišemo samo nekaj poglavij knjige, svoj značaj izoblikujemo samo do tiste mere, da je sprejemljiv za druge, površno okusimo srečo, odpustimo samo zato, da se strasti poležejo, sanjamo samo do vrha nebotičnika in životarimo. Odločimo se in prenehajmo z “prenehaj” in začnimo z akcijo. Bodimo pripravljeni na urejanje in izboljševanje, prilagoditev in spreminjanje poti po potrebi. Strahovom porežimo krila in jim ne dopustimo, da nam vzamejo sanje.

4. “PREVIDNO”
Počasneje. Pazi! Skloni se. Umakni se. Ne teci! Ne plezaj! Poškodoval se bo! Bodi previden! Pazi nase! Vse to so sinonimi za previdnost ob morebitnem spodrsljaju in straho-napoved prihodnosti pred neznanim. Beseda “previdno” nas umešča v skrbno varovano celico umetnega okolja in nam ponuja omejene možnosti bivanja. In tako čakamo, gledamo zdaj tja, zdaj sem, preverjamo in analiziramo. Včasih smo s tem tako zaposleni, da se naša mladost neslišno postara v zlata leta, ko nam ostane samo še obžalovanje za neizpolnjenimi načrti in zgrešenimi priložnostmi.

Previdnost nas uspava kot pesem morskih siren, postanemo zaspani in apatični. V zamegljeni realnosti previdnega življenja se vrtimo na vrtiljaku in se ustavimo nekje v zraku, še preden se vožnja konča. In tako hermetično zaprti previdno poplesavamo vsak v svojem milnem mehurčku in zadovoljni vzdihujemo ob dejstvu, da smo tu vsaj varni …za zdaj.

5. “NE (Z)MOREM”
Ne morem. Ne moreš. Ne da se. Tega nihče ne (z)more. Nemogoče je! Kdo pa misliš da si? To je nedosegljivo in preveč tvegano. Nimam energije. Izgovori, ki jih imamo vedno pri roki. Izgovori, ki nam jih ponujajo drugi. Nismo dovolj pametni za odgovorno delo, dovolj prilagodljivi za politično stranko …in tako se sčasoma nehamo truditi in si priznamo, da ne (z)moremo. Konec koncev saj so tu tisti, ki to (z)morejo.

Ujeti smo v tok življenja, ne (z)moremo splezati na breg, ne (z)moremo se predati toku in odplavati proti priložnostim. Ne (z)moremo biti inovativni, ne (z)moremo se učiti in raziskovati, ne (z)moremo ustvarjati, ne (z)moremo se odločiti. (Z)moremo pa postati žrtve moči in vztrajnosti naših strahov. Urok izgovorov,cepetanja na mestu in prisilnega odrekanja možnostim, ki se nam ponujajo. Vse to (z)moremo. Beseda “ne (z)morem” nas zamrzne v stanju popolne nemoči. Korak nazaj in priznanje je tedaj najboljša izbira. Pa je res?

Ne! Črtaj to besedo iz svojega besednega zaklada in jo pretvori v (Z)MOREM! In tu se začne čarovnija spreminjanja. Zmoreš in boš zmogel. Zmorem, bom, vse je mogoče in dosegljivo, zaupam si in vem da sem sposoben …naj te besede postanejo naša prva izbira in napolnijo srce, misli in dušo vsakega od nas. Ker (z)moremo!

Besede so kot kopirni stroj. Naredijo točno tisto kar damo pod pokrov. Besede, ki jih nenehno uporabljamo postanejo naša resničnost. Negativne besede imajo negativne rezultate. Omejujoče besede postavljajo okvire in nas omejujejo. Besede strahu nas zakrčijo. Besede poguma nas dvignejo in spodbudijo. Motivacijske besede nas motivirajo. Besede ljubezni nas navdihnejo. Prijazne besede v nas prebudijo sočutje in prijaznost. Zato modro izbiraj svoje besede. Predelaj jih v besede, ki osvobajajo namesto omejujejo, ki dvignejo namesto pogubijo, ki gradijo namesto rušijo.

Nastja

Prijatelj, kako globoko seže najina ljubezen?

Prijatelj, kako globoko seže najina ljubezen?

Skozi življenje potujemo ob spremstvu različnih oseb. Z njimi ustvarjamo odnose, ki vedno temeljijo na ljubezni ali primanjkljaju le-te. Na osnovi odnosov prevzamejo osebe različne vloge. Ugotavljam, da se pri tistih odnosih, ki temeljijo na ljubezni, vedno vzpostavi ena osnovna vloga – vloga prijatelja.

Od začetka svojega življenja pa vse do zadnjih dni imamo svobodno voljo, da si sami izbiramo prijatelje. Tako sta prvi dve osebi, ki sem si ju v življenju izbrala za prijatelja, moja starša. Mati mi je pokazala, kaj pomeni pravi prijatelj. Pridobila si je moje zaupanje, da sem z njo varna. Pokazala mi je, da me sprejema takšno kot sem in da mi bo vedno stala ob strani. S tem je postala moja najboljša prijateljica in šele nekaj mesecev za tem sem priučeno izgovorila besedo “mama”.

Oče mi je skozi brezskrbno igro pokazal, kako se do prijateljev obnašati, in še danes nosim s sabo tako pozitivne kot nekatere negativne miselne vzorce v odnosih z njimi. V mojih nadaljnjih korakih skozi življenje sem ustvarjala številna prijateljstva, s katerimi sem skušala ugotoviti negativne vzorce in jih odpraviti ter ojačati tiste pozitivne. Skozi igro. Skozi skupno učenje.

Skozi številne kave, ob katerih smo delili tako majhne kot najpomembnejše izkušnje in iz njih pridobljena spoznanja. Pravi prijatelji so me vedno opozorili na napake in mi ponudili nasvet, vendar nikoli niso zahtevali, da delujem po njihovih pravilih. Kadar se je šlo zame, so mi prepustili odločitev.

Prišli so tudi trenutki, ko smo se odločali za skupne cilje. Tako sem se naučila predstaviti svoje stališče in sprejeti stališče drugega. S tem so mi prijatelji pokazali pomembnost ustvarjanja skupnih dogovorov. Tako je naša ljubezen cvetela in se s vsako izkušnja poglobila – pa če je bila pozitivna ali negativna.

Pripravili so me na naslednji pomeamben odnos v življenju – na partnerja. Ta nam navadno nosi kjučne lekcije. Take, ki jih sprva težko sprejmemo. Mogoče je prav zato pomembno, da se imamo s partnerjem v prvih mesecih neverjetno čudovito. Kot bi bili v nebesih! Zaljubimo se. A kmalu se zavemo, da to ni dovolj! Če nismo že prej vzpostavili odnos prijateljstva, ga začnemo pogrešati. Šele, ko se dva začneta dogovarjati za skupne cilje, lahko postane zveza popolna. Če se to ne zgodi, tudi najbolj romantična ljubezen kmalu propade. Ko partnerja ujameta ravnotežje prijateljstva, ljubezni ni nikoli preveč ali premalo, saj takrat oba ljubita enako.

Nenazadnje mi vsi ti odnosi pomagajo spoznavati svojo najglobljo prijateljico. Ta je prav ves čas z mano – ob največjih dosežkih in najbolj temačnih čustvih. Izpostavlja mi dvome in strahove. Vedno znova me opozarja na preslišane pomanjkljivosti. Kar je še bolj pomembno, pomaga mi jih odpravljati. Prav zato moja ljubezen do nje sega globoko in vsak dan globlje! Tudi ti imaš tega prijatelja. Vprašaj se, kako globoko seže tvoja ljubezen. Kajti, kolikor ljubiš prav tega, toliko lahko ljubiš vse ostale.

Prijatelji pridejo in grejo. Do tistega trenutka, ko bom jaz prehodila svojo pot in morala oditi, bom s vsakim gradila na najgloblji ljubezeni, ki jo premorem! Hvala vam, da potujete z mano!

Hejdi Martinšek

Mojster sebe v Kopru

Mojster sebe v Kopru

Ko postaneš mojster sebe, postaneš mojster življenja. Vse je v nas, zunanji svet je odsev nas samih. Skozi vikend seminar bomo spoznali sebe, se začutili, odvrgli stare plašče in ščite, postali eno s sabo in začeli novo življenje.

Naučili se bomo:

  • kaj je življenje in kaj so ključne lekcije na naši poti. Te smo do zdaj večinoma spregledali. Skozi te lekcije se učimo, kdo smo.
  • biti vedno povezani s sabo, svojim telesom, Zemljo in vsem, kar smo.
  • intuicije in kako čutiti. S tem bomo lahko nehali razmišljati, vedeli bomo, kaj je naša pot in imeli bomo dostop do vseh informacij, ki so okoli nas ves čas.
  • soočati z našimi čustvi, sprejemati jih in se iz njih učiti. Uravnali bomo naše čustveno telo in v vseh potlačenih občutkih našli svojo veličino. Naše težave, bolezni in ovire s tem izginejo. Uredijo se nam odnosi in pogled na svet.
  • biti eno z našo podzavestjo. Naše misli bodo odslej tudi naša podzavest in ne bosta več ločena. Nič več nam življenja ne bodo upravljali podzavestni vzorci, ampak mi sami.
  • biti usklajeni s svojo dušo. Ko delujemo iz duše, je vse še bolj preprosto in še močneje. Uresniči se nam vse, kar si želimo.
  • brezpogojno ljubiti in sprejemati.
  • biti to, kar smo, čista čarovnija in vse, kar se bomo naučili na delavnici bomo lahko predajali naprej.

HarisDelavnico vodi učitelj duhovne in osebnostne rasti Haris Omanović, ki ima za sabo več kot 200 delavnic. Mnenja o njegovih seminarjih si lahko preberete tukaj.

Termin: sobota, 31. avgust  in nedelja, 1. september, 10-18h
Lokacija: Studio Sandra, Ulica stare pošte 2, Koper
Cena: 260 €, ponavljanje seminarja stane 100 eur.

Obvezne so predhodne prijave na e-mail info@hisaradosti.com ali telefon 040 504 127. Število udeležencev je omejeno.

Občutki dosedanjih udeležencev delavnice Mojster sebe

Alenka Sedonja, Litija Na delavnici Mojster sebe sem spoznala, da nad oblaki vseskozi sije sonček. Z ljubeznijo, hvaležnostjo in radostjo se preprosto dvignem nad nje in vse postane ena sama sončna čarovnija, ko preprosto samo sem, to kar sem: en čudovit vsemogočni sonček.

To je bil vikend mojega življenja!
Odslej bom v svojem življenju lahko praznovala svoj rojstni dan 2x na leto.
Si velik, neprecenljiv dar v mojem življenju. Hvala Hvala Hvala.

 

Živela sem

Živela sem

Včeraj sem utrujeno odprla oči in s težavo začela nov dan. Biti ali ne biti …to vprašanje mi je padlo na pamet …Shakespeare …si mislil tako kot jaz? Lahko se odločim, da sem/biti …ali se odločim, da nisem/ne biti.

Včeraj me ni bilo. Bila sem lupina, ki je mislila z drugimi glavami, kajti vedno so drugi več vedeli in imeli bolj prav. Čutila sem s srcem to, kar so čutili drugi, čeprav je moje krvavelo in hrepenelo …bom že počakala …še nisem na vrsti … Govorila sem besede, ki so jih drugi želeli slišati od mene, mene pa je stiskalo v prsih in grlu, ker to niso bile moje besede, niso bile moje misli. Z mize obilja sem pobirala drobtine; hvalila stvari, ki tega niso bile vredne; se smejala puhlosti, ki niso bile smešne …Ljubila …kako težko mi je bilo reči “ljubim te”. Pa sem rekla, ker sem morala, ker se pričakuje in …

Mene ni bilo več, umrla sem …skoraj.

Danes sem. S spoznanjem, da sem bila sama sebi največja ovira, da si nisem upala, da si nisem dopustila, da se nisem ljubila, cenila, spoštovala … Danes sem si snela maske in pod njo našla SEBE … Kdo si, sem se vprašala. Jaz, sem dobila odgovor od glasu, ki mi je bil znan. Jaz sem …tista, ki sem čakala, kdaj me boš poklicala, kdaj me boš začutila in povabila v svoje življenje …

Po licu so mi polzeli biseri, ko sem spoznala SEBE in ko sem začutila kako preprosto je samo BITI, kako lepo je objeti SEBE in se podati v življenje s tako čudovito osebo.

Nataša

..občutki po udeležbi Začetnega seminarja ThetaHealinga.

V katero smer hodiš?

V katero smer hodiš?

S kom se v življenju največ ukvarjaš? Pomisli, komu največkrat daješ raznorazne nasvete in modrosti in mu govoriš na kakšne načine si naj uredi življenje. Kakšen odnos imaš do tistega, ki te užali, prizadene, razjezi ali ne naredi nečesa po tvoji volji? Koga največkrat okriviš za tisto, kar se ti godi v življenju? Si to ti? Ali vsi ostali?

Večinoma ljudje hodimo stran od sebe in si zatiskamo oči pred resnico – navsezadnje je tako tudi najlažje. Najlažje se je ukvarjati z drugimi ljudmi. Najlažje je nekatere ljudi kar tako izbrisati iz svojega življenja in se pretvarjati, da jih več ni. Najlažje je iskati krivca zunaj sebe. Najlažje se je izogibati situacijam, ki nam niso všeč. Najlažje je živeti v svetu lastnih iluzij.

Najlažje je hoditi stran od sebe. Vse do tistega dne, dokler ne prideš do spoznanja, da si prišel do konca slepe ulice. Takrat imaš na voljo dve izbiri. Boš ostal tam in se zasidral v svoji coni udobja? Ali se boš premaknil in obrnil proti sebi ter se začel korak za korakom poglabljati vase?

Izbira je tvoja.

Vsako bitje, ki ti pride na pot, je tukaj z namenom in zate. Je tvoj učitelj, ki ti preko lekcij pomaga, da prideš do novih spoznanj in globlje vase. Postavlja ti ovire, te prizadene, zavrne, zapusti, prekriža poti, poruši cilje in sanje, ki jih imaš zgrajene … Takrat pa je od tebe odvisno v katero smer se boš obrnil. Boš to sprejel in pogledal od kod vse to izvira in kaj se imaš iz te situacije naučiti ali se boš temu upiral, igral žrtev ter krivil vse druge za to kar se dogaja?

Izbira je tvoja.

Vse osebe in vsi dogodki iz preteklosti, so te pripeljale do sem, kjer si in da si to, kar si. Zahvali se jim za vse darove in vse vloge, ki so jih odigrali. Mogoče gojiš do katerega od njih zamero, jezo, maščevalnost, bolečino? Tukaj so bili namreč zate.

Sprejemanje odgovornosti

Sprejemanje odgovornosti

Poglej … edina in prava rešitev, kako odgovoriti na nenehno pritoževanje, je sprejemanje odgovornosti. Pritoževanje je namreč zanikanje odgovornosti. In krivda, ki jo občutiš, je samo še eno izmed priročnih opravičil, zakaj se izogibaš odgovornosti. Je popolno orožje v rokah tvojega vsemogočnega uma. Zavestna odločitev pa je neverjetna odgovornost! Po mojem mnenju nekaj najboljšega kar ima človek v svoji posesti. Ni boljšega nadomestka, ki bi lahko ustvaril življenje polno radosti, pa čeprav tako početje med drugim zahteva veliko odgovornosti, ki jo moraš prevzeti nase za prav vse pretekle odločitve, ki si jih sprejel do tega trenutka, kjer si sedaj.

Pojdi in zakliči vesolju: “Hočem sprejeti več odgovornosti za vse v svoji zemeljski izkušnji!” In ob tem se zavedaj vsake posamezne besede in njenega pomena.

Mogoče se boš zamislil nad primeri, kaj vse je pravzaprav odgovornost:

  • Če sem nesrečen je to zato, ker sam ustvarjam take okoliščine
  • Če naletim na problem, ki me razjeda dan za dnem, sem odgovoren, da ga rešim
  • Če kdo potrebuje mojo pomoč, sem odgovoren, da mu pomagam
  • Če želim nekaj doseči, je odvisno od mene ali bom to tudi dosegel
  • Če si želim svoje življenje deliti z določenimi ljudmi, jih moram v svoje življenje privabiti in povabiti, da ga preživijo z mano
  • Če mi trenutne življenjske okoliščine niso všeč, jih moram zavestno končati

Vsekakor pa ne pozabi na vse dobro, kar se ti je že zgodilo v življenju, saj si bil ti avtor, niso se kar zgodile. Privošči si nagrado za dobro opravljeno delo. Potrepljaj se po rami in si preprosto čestitaj!

Kadarkoli se zalotiš, da se prepogosto in za prazen nič pritožuješ, se ustavi in se vprašaj, ali si ne bi nemara raje privoščil večji kos odgovornosti na svojem krožniku? Mogoče si pripravljen, mogoče še ne. Odgovornost je tvoja, sprejmi jo zavestno. Saj se nočeš smiliti samemu sebi za to česar nočeš v svojem življenju, jokati in ne delovati? Raje si čestitaj za pogum, da si sprejel odgovornost in se odločil, da boš iz svojega življenja ustvaril tisto kar hočeš.

Nastja

Nevoščljivost

Nevoščljivost

 

Nevoščljivost je ena najslabših lastnosti, ki jih človeštvo premore. Čemu je kdo nevoščljiv in ali zavisten? Verjetno je bil vsakdo od nas, vsaj enkrat zavisten nekomu. Zdrava tekmovalnost je še razumljiva in ni nič narobe z njo, če zavist prehaja v škodoželjnost in sovraštvo. Tukaj je včasih že potrebna zdravniška pomoč.

Največkrat je zavist opažena pri ljudeh, ki so manj samozavestni ali so zelo negotovi. Če ima prijatelj oziroma znanec boljši avto, dobro službo, veliko prijateljev ali/in urejeno družino, je to pri nekaterih že razlog, da to osebo zasovražijo in mu ne privoščijo tega. Ko ne komu uspe, smo takoj nevoščljivi in začnemo z obrekovanjem in škodoželjnostjo. Dober primer so razna tekmovanja. Kaj imamo od tega, da nekomu ne privoščimo uspeha in sreče? Se zato kaj boljše počutimo? Kaj imamo od obrekovanja in opravljanja? Smo zato srečnejši? Zavist nas zavede in pri tem največ škodujemo sebi in svojemu psihičnemu zdravju. Pri tem se nam poruši notranji mir.

Naj bo uspeh drugih vaša motivacija za vaš uspeh. Spominjam se, da kot otrok sem bila nevoščljiva prijateljici, ki je imela vedno najlepše in moderne obleke. Vendar ko sem videla kako ta prijateljica trpi, ker so njeni starši ločeni in so ji obleke le tolažba, sem se sramovala svojih negativnih misli. Prišla sem do tega, da ni vse zlato, kar se sveti in da nas ne osrečujejo minljive stvari.

Slovenci se radi pohvalimo da je “foušija” naš nacionalen šport. Pa je res tako? Mogoče samo v naših glavah. Pri vseh narodih je prisotna nevoščljivost. Res pa da pri nekaterih manj, pri nekaterih več.

Vedno moramo gledati na vse ljudi in dogodke pozitivno in videti tudi svoj uspeh in ko doživimo neuspeh, naj bo to za nas največji uspeh, saj neuspeh je le trenutna preizkušnja, ki pa mu sledi uspeh.

Zaupajmo vase in ohranimo pozitivno razmišljanje.

Alenka Bajrami

Moč človeške zavesti

Moč človeške zavesti

Ljudje se že dolgo sprašujejo, kje se nahaja zavest v fizičnem telesu človeka. Predvidevali so, da zavest nastane iz pravilnih kombinacij kemičnih in bioloških struktur v človeških možganih. Veliko znanstvenikov se je trudilo locirati, kje se nahaja središče zavesti v telesu, vendar nikoli niso znali točno določiti kje ali kaj to je. Zakaj? Izkazalo se je, da je celoten proces obraten od pričakovanega. Namesto, da bi zavest nastala iz pravih kombinacij materije, materija nastane iz pravih kombinacij zavesti! Zdaj fiziki razumejo, da je materija le stranski učinek našega uma. V zadnjih letih je fizikom, ki se ukvarjajo z raziskavami iz kozmologije in kvantne fizike, postalo jasno, da je energija in zavest primarna podlaga Vesolja. Torej, je zavest tisto, kar ustvarja fizično snov. Zato ni naključje, da postajajo znanstveniki iz kvantne fizike poduhovljeni.

To je tako močen in pomemben koncept, da je vreden ponovitve. Stoletja smo verjeli, da zavest nastane s pravo kombinacijo kemijskih in bioloških struktur v človeških možganih. Vendar se je izkazalo, da je to mišljenje napačno. Vsa materija – ves fizični svet – v resnici nastane iz zavesti! Razumevanje tega, je verjetno največji napredek znanosti v zadnjih sto letih.

Ideja, da materijo ustvarja zavest in ne obratno, ni nek novodobni iracionalni koncept. Ne, je točna znanost, ki izhaja iz enačb kvantne fizike in je dokazana z desetletji poizkusov.

Zakaj bi to zanimalo nas, ki nismo fiziki? Če poenostavimo: zavest ustvarja materijo, torej spreminjanje zavesti spremeni materijo. Ker so naša telesa narejena iz materije, pogosto mislimo, da lahko spremenimo nekaj v telesu – recimo tumor – samo s posegom na fizični ravni – npr. z operacijo ali z zdravili. Čeprav to lahko deluje, lahko spremenimo materijo tudi s spreminjanjem zavesti, ki je ustvarila to materijo.

Bilo je že veliko dokumentiranih primerov instantnih čudežnih ozdravitev, ko so rakavi tumorji čudežno izginili iz telesa. Veliko t. i. racionalnih ljudi ne verjame tem čudežem ali pravi, da so le placebo efekt. Vendar, je že veliko zdravnikov, ki delajo z resno bolnimi ljudmi, videlo kako so ljudje z “neozdravljivimi” boleznimi ozdraveli.

Kako delujejo ta čudežna zdravljenja? V resnici je to čisto preprosto: s spreminjanjem zavesti, ki ustvarja materijo v človeškem telesu, je mogoče spremeniti telo in instantne čudežne ozdravitve so le rezultat tega. Koncept je tako preprost, kot je globok: znanost je dokazala, da zavest z energijo ustvarja materijo, torej je smiselno, da spreminjanje zavesti spremeni materijo.  Če povzamemo: obstaja logična in razumna razlaga za zdravljenja, čudeže in ostale nerazložljive fenomene!

Iz knjige Where Science Meets Spirit, Brent Phillips

Spoznavanje samega sebe II.

Spoznavanje samega sebe II.

Vsak dan letamo po raznoraznih opravkih. Zjutraj vstanemo in že letimo na delo ali v šolo, nato oddelamo svoje, morda celo več kot bi morali, hitro domov, kosilo, otroci ali pa kakšna pijačka in tek do najbližjega fitnes centra ali pa poležavanje na kavču s slabo vestjo, ker bi morali biti aktivni. Ker poleg tega, da moramo biti prijazni, ubogljivi, poslušni in marljivi, moramo seveda, tudi skrbeti za svoje telo in svoj videz. Vendar v vsej tej bitki s časom, da izklesamo svoje telo do poletja, se redko kdo vpraša Zakaj? Ali to počnemo le zaradi sebe ali v resnici to počnemo, da bi ugajali drugim, da bi bili sprejeti?

Nihče pa se ne vpraša kaj vso to letanje naokoli in nenehna aktivnost pomeni za naše telo. Ali si res ne moremo vzeti uro počitka zase? Urico v kateri samo smo in si prisluhnemo? Urico, v kateri ne gledamo televizije, nismo na računalniku ali telefonu in ne spimo, ampak samo smo. Lahko začnemo samo s 15. minutami v katerih se umirimo in zberemo moči za ostale opravke. To ni lenarjenje ali nekaj, zaradi česar bi vas lahko pekla vest, ne, to je nekaj, kar vam bo dalo še več zagona in moči, da boste še boljše postorili, kar še imate za narediti.

Spoštujmo svoje telo, saj je čudež narave. Veliko močnejše in bolj zmogljivo je, kot si sploh lahko mislimo. Cel dan nas prenaša naokoli, nam omogoča, da delamo kar si želimo, da opravljamo svoje delo, da športamo, ustvarjamo, beremo, tipamo, slišimo, vohamo, okušamo, jemo, uživamo, čutimo … vse kar počnemo, lahko počnemo zaradi svojega telesa. Brez njega ne bi nič počeli, saj ne bi obstajali. Tudi če naše telo ni popolno (v naših očeh), če smo bolni ali imamo kakšno hibo, ki nas omejuje; ne bodimo jezni na svoje telo, saj je preživelo že marsikaj in še vedno deluje – kljub vsej bolečini, trpljenju in boleznim, je še vedno neverjetno – celi samo sebe, se obnavlja in se krepi, če mu le t0 dovolimo. Zato se mu občasno zahvalimo in ga malo razvajamo z  zdravo prehrano, zdravo mero aktivnosti (dovolj je že kakšen sprehod na svežem zraku), raztezanjem, negovanjem … Saj veste, zdrav duh v zdravem telesu.

Tokratni nasvet je: omejitve so samo v našem umu, mi in naše telo smo neomejeni in lahko dosegamo nemogoče. Dosežemo lahko vse, kar si zamislimo in vse o čemer sanjamo, zato kar pogumno, naše telo nas zagotovo pri tem ne bo omejevalo. :)

 

Preberite tudi: Spoznavanje samega sebe I

Resnica o zakonu privlačnosti

Resnica o zakonu privlačnosti

Odkar je bilo govora o zakonu privlačnosti pri Oprah, je ta dobil veliko medijske pozornosti in nastala je cela industrija motivacijskih govornikov, seminarjev, knjig, videov in ostalih pripomočkov za zakon privlačnosti. Zakon privlačnosti pravi, da podobno privlači podobno. Torej teorija je taka,  da če boste naravnali svoje razmišljanje na pozitivno, boste privlačili več pozitivnih stvari v svoje življenje.

Če lahko verjamemo pompu okrog zakona privlačnosti, bi morali samo s spremembo svojega razmišljanja na pozitivno biti popolnoma zdravi, dobiti milijon evrov in najti svojo sorodno dušo. In to vse, do konca meseca!

Če je nekaterim, ki so pogledali DVD, prebrali knjigo ali šli na seminar pozitivnega razmišljanja, dejansko uspelo premagati raka ali dobiti ogromno denarja; velika večina, opaža le majhne spremembe v svojem življenju (ali jih sploh ne).

Razlog za to je, da sprememba razmišljanja na pozitivno zajema le naš zavestni del uma, ki vsebuje le 5 – 10 % moči manifestiranja.  Ostalih 90 – 95 % se nahaja v naši skrivnostni podzavesti.  In uganite, kaj se zgodi, če 10 % vašega uma hoče eno stvar, 90 %  pa nekaj drugega?  Dobimo točno to, kar si želimo: 90 % vedno zmaga!  To je razlog, zakaj zakon privlačnosti ne deluje za veliko ljudi. Kljub temu, da si ustvarijo svojo tablo z željami in si vsak dan ponavljajo afirmacije, se njihovo življenje ne spremeni.

Torej, če v svoje manifestacije vključite 100 % svojega uma – zavestnega IN podzavestnega, takrat  zakon privlačnosti resnično deluje in takrat lahko res v trenutku ozdravite, zaslužite milijon evrov in imate ljubeče in izpolnjujoče odnose. Vendar, pogoj je, da v svoje manifestacije vključite tudi svojo podzavest.

 

Iz knjige Where Science Meets Spirit, Brent Philipps

Občutek krivde – bencin sodobne ženske

Občutek krivde – bencin sodobne ženske

Ženska danes nujno potrebuje občutek krivde. Če bi bila brez občutka krivde, bi imela občutek krivde, ker ga nima. Velikokrat se tega ne zavedamo, ker je povsem na podzavestni ravni. Kaj bi bilo, če bi ležale doma, nič ne naredile, ne bi skrbele za družino? Imele bi občutek krivde. Pogosto ga imate že samo, ko pomislite na svoje bližnje. Občutek krivde do vsega. Kriva sem za vse. Če smo krivi za vse, je lažje, ker nam ni treba kriviti druge. Obenem pa, če imamo občutek krivde, smo že naredili svoje in nam ni treba nič več narediti. Občutek krivde že imamo in smo svoje opravili. Zadostuje že, da se čutim krivo. To je že kazen.

Se moraš vedno znova izčrpati in to vsak dan? Ti morajo vsi pobrati vso energijo? To je zato, ker, ko si izčrpana, si brez občutka krivde. Veš, da si dala vse od sebe, zato hitiš tja. Tega pa nikoli ne dosežeš, saj ne znaš biti brez občutka krivde. Brez občutka krivde ne znaš zaspati. Zaspiš tako, da padeš v posteljo ali pa pač težko zaspiš, ker si mogoče kaj pozabila narediti.

Odvisnost od občutka krivde podedujemo od svojih staršev in se nam izoblikuje v otroštvu. Takrat se nam ustvarijo tudi potrebe po podrejenosti, izkoriščanosti, ogroženosti in kazni. Tako smo namreč dobivali ljubezen, skozi kazen. Osebe, ki naj bi nas ljubile, so nam dajale pozornost s kaznijo. Meni se moraš podrediti!

  • Če smo se počutili krive, smo omilili kazen, ki je sledila.
  • Če smo se počutili krive, nismo krivili drugih in je bilo lažje.
  • Če smo se počutili krive, smo vsaj nakazovali, da smo se potrudili.
  • Če smo se počutili krive, smo bili manjše breme svojim staršem.
  • Moram biti kriva, da dobim ljubezen!
In kako to spremeniti? Začnite se brigati zase in ne dovolite več, da ste dolžne komurkoli. Najprej ste sebi. Občutek krivde do sebe si tako odpravite, da zdaj začnete dajati najprej sebi. Potem drugim, kar ostane, brez vsakega občutka krivde.
Hari Om
Bojevnik luči

Bojevnik luči

 

Vsak bojevnik luči se je že ustrašil boja.
Vsak bojevnik luči je v preteklosti že varal in lagal.
Vsak bojevnik luči je že stopal po poti, ki ni bila njegova.
Vsak bojevnik luči je že trpel zaradi nepomembnih stvari.
Vsakega bojevnika luči je že prešinilo, da ni bojevnik luči.
Vsak bojevnik luči je že kdaj opešal v duhovnosti.
Vsak bojevnik luči je že rekel Da, ko je hotel reči Ne.
Vsak bojevnik luči je že ranil nekoga, ki ga ima rad.
Zato je bojevnik luči, ker je šel skozi vse to in ni izgubil upanja, da bo postal boljši.

Bojevnik luči veruje.
Ker veruje v čudeže, se čudeži začnejo dogajati.
Ker je prepričan, da mu lahko lastno razmišljanje spremeni življenje, se mu življenje res začne spreminjati.
Ker je neomajen, da bo našel ljubezen, ljubezen res pride.

Iz knjige Priročnik bojevnika luči, Paulo Coelho

Spoznavanje samega sebe I.

Spoznavanje samega sebe I.

Od rojstva dalje nas starši in okolica pitajo s strahom, stresom in skrbmi. “Pazi, da ne padeš” je taka tipična izjava staršev, ki se bojijo za svojega otroka. Ali pa morda celo “če ne boš priden/-a bo … (prišel bavbav)” in podobni nesmisli, ki služijo le za podrejanje otrok. Od malega nas tudi učijo, da mi nismo pomembni, da je čutiti sebe in svojo notranjost nepomembno in da je pomembna okolica, ki gleda le na zunanjost in na naše obnašanje.  Zato ni čudno, da otroci odrastejo v prestrašene in podrejene odrasle, ki se bojijo še lastne sence in se ne čutijo več.

Tej odrasli smo mi in slej kot prej na neki točki svojega življenja ugotovimo, da ne vemo več, kdo smo, saj smo se celo življenje pretvarjali, da smo nekdo drug.  Ne vemo niti več, kdaj smo nazadnje bili srečni, kdaj smo nekaj naredili iz Sebe in ne zato, ker se to pričakuje od nas ali ker moramo. Morda po vseh teh letih laganja samim sebi, prilagajanja drugim in igranja vlog, ne poznamo več občutka biti v sebi, ločiti kdaj Ego govori iz nas in kdaj izgovarjamo besede svojega Srca. Od otroštva dalje so nas privajali tudi na strah čutiti sebe, svoje lastno telo: za vsako bolezen rož’ca raste, pravijo. Če slučajno začutimo svoje telo, če  nas kaj zaboli, gremo takoj po tableto ali k zdravniku, ne da bi pomislili, da nam telo nekaj sporoča. Morda nam sporoča, naj se že končno malo umirimo, ustavimo in odpočijemo.

Mogoče bi bilo boljše, da naslednjič, ko nas glava zaboli, ne tečemo takoj po tableto, ampak se raje za trenutek ustavimo in se vprašamo, zakaj nas boli glava? Skoraj vsaka bolečina in bolezen ima psihosomatski izvor, kar pomeni, da je to klic v sili,  naj že enkrat začnimo poslušati in naj nekaj naredimo na sebi in zase, preden bo prepozno. Mogoče vas že dolgo muči nek odnos v službi ali nek problem, ki ga vsakič znova pometete pod preprogo. Vendar si vaše telo vse to zapomni in vas vsak dan znova opozori, da to ni način za soočanje s problemom;  ozrite se vase in ugotovite, zakaj vam ta situacija predstavlja problem, česa se bojite? Kaj bi se spremenilo, če bi na to gledali kot na izziv in ne kot na problem? Kot na stopničko in ne kot na oviro?

Moj prvi nasvet kako spoznati samega sebe je, da se ob vsaki bolečini v telesu vprašamo, zakaj? Le tako se bomo postopoma začeli spoznavati, si nehali zatiskati oči pred težavami, ki nas resnično mučijo in se naučili končno reševati sproti svoje probleme. Naslednji nasvet je čisto praktične narave: sprehodimo se skozi gozd vsakič, ko smo polni nekega notranjega nemira, stresa in skrbi,  ker se v gozdu pomirimo in smo lahko res le to, kar smo. Tretji in zadnji nasvet pa je: sledite svoji intuiciji in ji zaupajte,  saj boste skozi zaupanje svoji intuiciji začeli postopoma zaupati tudi sebi.

Uživajte v spoznavanju in sprejemanju samega sebe.

 

Preberite tudi: Spoznavanje samega sebe II

Prihajajoče delavnice