Resnica

Čutim, da prihaja. Iz mojih globin se dviga dolgo zakrita resnica. Na njej je sicer ogromno krame. Velike količine le-te sem že pobrala, z nje obrisala prah in jo postavila na pravo mesto v svojem življenju. Nekatere stvari mi niso več koristile, zato sem jih zavrgla. Naredila sem prostor za nove. Take, ki si jih želim, a jih nisem imela kam dati.

Ko se naredi prostor, se ta vedno zapolni. K sebi kličem resnico, zato ta prihaja k meni. Ne oziram se na to, kako boleča bo. Pripravljena sem. Vem, da zmorem! Nepovratno sem se odločila zbuditi.

Njene oči so velike. Dajejo mi izbiro, kako globoko bom pogledala vanje. Ker sem trdno odločena, da grem prav v njeno srž, me včasih zadane s tako silo, da se zlomim. Boli me. Zato jočem in kričim! S solzami prebavljam bolečino. S krikom pozivam resnico, da zapolni moj prazen prostor. Še ena stvar, s katere moram obrisati prah in jo pospraviti, predno lahko spregledam.

Blizu je čas, ko se mi bo pokazala v vsej svoji veličini. Na njej ne bo več krame – ne bo več izgovorov, opravičevanj, skrivanja, strahu, ega. Takrat bom zopet jokala, a ne od bolečine temveč od ganjenosti in sreče. Tako kot se je to že zgodilo, ko sem nekaj let nazaj videla njeno bleščečo iskro. Mislim, da sem se prav takrat odločila, da jo najdem. Preveč je bila svetla, da ne bi bila resnična, in preveč lepa, da je ne bi iskala. V njej sem začutila ljubezen. Kajti resnica JE ljubezen. Svetla in sijoča, lahkotna in brezmejna!

V bistvu ni resnica tista, ki boli. Boli krama. Ko bom očistila vsak njen tudi najmanjši del, bom lahko živela svojo resnico v polnosti. Kličem jo: “Pridi k meni, da Te slišim, da Te vidim, da Te govorim!” In ona mi odgovarja: “Poglej navznoter, poglej globoko, tam te čakam.”

Hejdi Martinšek