strah

Tega ne bom dopustil, medtem ko sem tu
Uporabni članki

Tega ne bom dopustil, medtem ko sem tu

Ko se zgodijo stvari, kot so teroristični napadi v Parizu, Bejrutu, Nairobiju ali New Yorku, nas veliko postane preobremenjenih z občutki žalosti, strahu, jeze, nemoči in obupa. 

Ni nujno, da imamo izbiro v zvezi s stvarmi, ki se pojavljajo v svetu. Imamo pa izbiro, kako se nanje odzovemo. 

Ranjeno srce
Motivacija

Ranjeno srce

Moram ga preboleti. Zaradi njega sem izjokala vse solze, prebedela nešteto noči in pojedla preveč čokoladnega sladoleda. Moram naprej. Življenje bo postalo pekel, če se ne izvijem iz njegovega primeža. Nisem si želela teh občutkov in nisem hotela biti edina igralka v tej ljubezenski zgodbi. Včasih sem si želela, da bi se skupaj postarala. Pa čeprav bi to pomenilo, da je za vedno vklenil moje srce.

Kako naj pozdravim svoje ranjeno srce?

  1. Sprejmi ljubezen

Zakon vesolja pravi, da se nobena ljubezen, ki sem jo sprejela od kogarkoli, ne izgubi, pa čeprav  partnersko razmerje dobi drugačno obliko. Tisto ljubezen bo nadomestila druga, vendar jo moram sprejeti.

  1. Ne bo se več ponovilo

Ali pa se bo. Tega ne vem. Pretirano razmišljanje, strah in neodločenost, nič od tega mi ne bo pomagalo. Tem občutkom moram dati le čas. Predelati enega za drugim. Strah in negotovost pred prihodnostjo me pri tem samo ovirata.

  1. Pusti

Opustiti moram sanje o tistem kar bi lahko bilo. O upih in načrtih, ki sem jih risala v svojem srcu. Takega razpleta nisem pričakovala, pa vendar se je zgodilo.

  1. Kaj ne pomeni pusti, naj gre

To vsekakor ne pomeni, da moram vse skupaj pozabiti, da ne smem porabiti nekaj časa za analize. Moram pa paziti, da analiziranje ne postane pekoča bolečina v moje srcu in samopomilovanje.

  1. Učna ura

Vem, da je v vsakem razmerju veliko učnih ur, tudi takšne, ki jih na urniku še nisem imela. Naučiti se moram živeti na način, ki bo moj in meni ljub. Kot potovanje v tuje kraje, kjer je druga kultura, eksotične jedi in škrlatni sončni zahodi.

  1. Privošči si

Ko se nad mojo glavo zgrnejo temni oblaki, moram najti svetlobo. Pa naj bo to sprehod po dežju, čokoladna torta, razvajanje v toplicah ali neskončno dolg čvek po telefonu.

  1. Migaj

Če sedim na mestu, moja energija ne kroži, pač pa ždi pod mojo ritjo in se segreva do vrelišča. Moram migati, pospraviti navlako v stanovanju, omesti pajčevine in povabiti svoje ranjeno srce in zamegljene možgane na lahkoten tek.

  1. Bodi nežen

shutterstock_102667127Po operaciji na odprtem srcu pacienti dolgo okrevajo. Zato si bom vzela toliko časa kot ga potrebujem.

  1. Verjemi

Vedno in takoj je težko verjeti. Vendar sem prepričana, da bom pozdravila svoje ranjeno srce. Verjamem, da je v mojem majhnem srcu še veliko ljubezni.

 

                                                                                                                                                           Nastja

Pismo
Motivacija

Pismo

Draga moja,

oglaša se ti tvoj stari prijatelj, Strah. Pišem ti v imenu mojih dragih bratov gospoda Panike, gospoda Tesnobe, gospoda Živčnega in sester gospe Bojazni in gospe Skrbi.

Pišemo ti, ker te imamo neskončno radi. Popolnoma te podpiramo v vsem česar se lotiš, podpiramo te v tvojih sanjah in sreči. Vemo, da se sliši neverjetno, vendar prosimo, da nas poslušaš, saj ti bo to za vselej spremenilo življenje!

Ukazali so ti, da me moraš premagati. Da se moraš meni, gospodu Strahu, izogibati. Zdi se mi, da so ti rekli, da sem celo tvoj 970045_660593793968013_701716526_nsovražnik. To seveda ni res.

Resnica je…strah…to sem jaz, predstavljam tvojega zaveznika in enkratno moč, ki jo imaš. Kaže, da ti je družba vcepila v to tvojo pamet, da sem jaz tisti, ki predstavlja oviro na poti do tvojih sanj. Pravzaprav je resnica ravno nasprotno. V tistih trenutkih, ko nisi sposobna pokazati niti trohice razumevanja za dano situacijo, ko se ne moreš nikakor premakniti naprej proti sanjam, takrat me namesto dobrodošlice podiš stran. Povem ti, da bi me prav takrat morala sprejeti, me vdihniti, začutiti in objeti in slišati sporočilo, ki ti ga prinašam.

S svojo ignoranco, ko se delaš, da sem neviden, ko se mi upiraš in me zatiraš, takrat najbolj škoduješ sebi, saj si ne dopustiš veselja v tistem trenutku in božanskega občutka, da si živa. Hecno, kaj? Poslušaj, postaniva spet prijatelja?! Ker ti resnično želim, da zaživiš na polno!

Obnoviva najprej, kdo sem v resnici. Sem prvinski odgovor na tvoj občutek, takrat ko izveš, da je nekdo, ki ga imaš rad, v nevarnosti. Poganjajo me hormoni in nevroni v tvojih možganih, ki ti omogočajo hiter odziv, če se počutiš ogroženo. Sem tista moč, ki te ohranja pri življenju v nevarnih situacijah. Vidiš, kako pomemben sem? Kdo ti je rekel, da sem tvoj sovražnik? Problem ne tiči v meni ampak v tvojem dojemanju nevarnosti, varnosti in grožnje.

shutterstock_102667127Tam kjer živiš ni živali, ki bi ti stregle po življenju ali morilcev, ki bi se sprehajali po ulici, čeprav je v medijih vsak dan kaj na to temo. Pa vendar se lahko zaneseš na svojega super prijatelja, gospoda z imenom Instinkt, ki ti bo prišepnil,ko boš ogrožena oziroma kadar bo vse v redu. In svetujem ti, da ne verjameš vsega kar pišejo po časopisih in govorijo na televiziji. Skrbno izbiraj svoje misli!

Kadar verjameš, da predstavlja plezanje v skalah zate grožnjo, takrat me boš občutila kot tisti zdravi strah. To je včasih zoprno in se ti opravičujem zaradi razbijanja srca in vseh ostalih tegob. Vendar sem programiran tako, da se odzovem na tvoja prepričanja. Kar pomeni, da si ti moj gospodar in jaz sem tvoj ponižni sluga.

Ne krivi mene, če me izkoriščaš v druge namene. Delam samo tisto, kar mi ukažejo. In kot kaže, je kar nekaj stvari, katerih te je strah; spremembe, neznano, delanje napak in tvoja vsevednost. Vse tisto kar v resnici potrebuješ za doseganje ciljev in sanj. Res hecno, kako se ljudje bojite teh stvari. Ko sem v službi živali, me resnično uporabijo le takrat, ko se borijo za življenje.

Predlagam, da se nad mojim pismom zamisliš in ga prebereš znova in znova, vse dokler ne boš resnično razumela, kaj sem ti želel sporočiti. Verjamem, da se boš čez nekaj časa zbudila v resnico, da sem jaz, Strah, le tvoj ponižni služabnik. Veselje, ljubezen, božanskost in svoboda bodo takrat postali tvoji nesmrtni prijatelji.

Tvoj zvesti prijatelj,

Strah

                                                                                                                                                                   Nastja

Poslovilno pismo
Motivacija

Poslovilno pismo

Dragi jaz,

pišem ti, ker sem spoznala, da je najin odnos prešel v fazo, ko zame ni več sprejemljiv. Ja, točno tako kot sem napisala. Ne želim biti več s tabo in pika! Poberi svoje stvari in pojdi! Preden pa greš, bi ti želela povedati, zakaj te mečem ven, ven iz mojega življenja…

letter tumblrDovolj imam izgovorov! Ne prenesem jih več. Omejuješ moje možnosti in moje napake spreminjaš v neuspehe, za katerimi se moram skrivati. Zahtevaš, da se pretvarjam in lažem. Zatrl si moje sposobnosti, da se učim iz izzivov, ki mi jih ponuja življenje. Ne pustiš, da rastem in se razvijam. Zato te moram zapustiti. Začutila sem, da moram sprejeti vso odgovornost za svoje življenje. Če se boš upiral, te bom brcnila skozi vrata!

Dovolj imam zamer in kritiziranja! Ne morem ti več dovoliti, da preteklost postavljaš pred sedanjost in se neprestano cmeriš zaradi stvari, ki niso pomembne. Ne prenesem več dejstva, da se nenehno pritožuješ. Tega nočem v svojem življenju! Poberi se!

Dovolj imam nepoštenosti! Sita sem laži in polresnic, obtožb in neodgovornosti. Ne zmorem več in ne mislim se truditi! Teptaš mojo samozavest, ponos in voljo. Podcenjuješ moje sposobnosti. Seješ seme dvoma v moja razmerja z drugimi ljudmi. Dvomiš vame, dvomiš v vse. Nočem te več v svoji bližini. Pojdi in se ne vračaj in ne zanima me, kam greš. Adijo!

Dovolj mi je pretvarjanj in strahu! Vedno si želel, da se skrivam sama pred sabo in režiram vse mogoče grozljive scenarije, ob gledanju katerih pa ti neskončno uživaš. Vsak dan znova mi na ramena nalagaš težak tovor in tega preprosto nočem več prenašati. Ne hodi za mano. Ne govori mi stvari, ki so stvar preteklosti. Ne potiskaj me v kot, ne zahtevaj, da sem tiho. In če želiš na vsak način ostati, vedi, da te bom ignorirala. Zate bo bolje, če čim prej odideš!

Dovolj mi je zgodbic, ki mi jih pripoveduješ! Ne prenesem več tvojega priliznjenega šepetanja, ko mi govoriš, da je letter-writingoseba v ogledalu predebela, preneumna, pregrda in nesposobna, preveč lena in prepočasna, da bi vsaj eno stvar naredila prav. Te zgodbice mi nikdar niso bile všeč, a si me uspel prepričati s svojim hinavsko nežnim glasom. Konec je! Sprijazni se z dejstvom, da me tvoje zgodbice ne zanimajo več! Izgini!

Konec je. Svobodna sem. Končno! Dragi Jaz, mečem te iz svojega življenja, ker zate tu ni več prostora. Namesto tebe bo v moje življenje prišlo nekaj čudovitega. Enkratnega. Povabila sem mir. Povabila sem srečo. Na široko jima odpiram vrata svoje duše. Prosim vstopita! Dobrodošla!

Nastja

Starost je le izgovor
Motivacija

Starost je le izgovor

“Vsem je všeč ideja o dolgem življenju, vendar nihče nima rad ideje o staranju.” Nekaj podobnega je zapisal ameriški pisatelj Andy Rooney.

In še kako je res!
Če si se znašel v slepi ulici in se pritožuješ, da nikamor ne moreš, ker si prestar …Povem ti, to je samo izgovor!

Si morda pričakoval, da se boš komu zasmilil? Da bo nekdo prišel naproti z rešitvijo in zmnožil x, y in z in dobil rezultat, ki ti Men-growing-older-001bo všeč?

Starost je le izgovor, maska za katero se skriva strah. Posebno pri nas ženskah, ki se bojimo, da ne bomo uspele pravočasno in zadovoljujoče opraviti vsega, kar nam nalagajo družbene norme. Po vrh vsega se pa ubadamo še s staranjem telesa in ostalimi hormonsko pogojenimi tegobami.

Na vsakem koraku srečujemo mlade, postavne ljudi in hočeš nočeš se naš ego začne pritoževati, v nas prebudi spomine na našo mladost, naše napake in stvari, ki smo jih takrat zanemarili ali postavili na stranski tir.

Vendar pa se moramo sprijazniti z dejstvom, da se staramo in da ne bomo nikdar več mladi. In vsi živimo skupaj; ti pri osemnajstih, ona v zgodnjih tridesetih, jaz v tistih med štirideset in petdeset in on v poznih šestdesetih. Pa se večina med nami počuti tako stare. So pa tudi tisti, ki pri devetindevetdesetih ali še malo čez, ustvarijo svoj profil na priljubljeni spletni strani in vsak dan klepetajo z ljudmi vseh starosti, različnih izobrazb, ver in prepričanj. Se tudi oni počutijo stare?

granny-on-facebook-e1308593145399Namesto, da se skrivamo za izgovorom, da smo stari, se raje soočimo s svojimi pravimi strahovi. Ko bomo razčistili te stvari, pa se lotimo raziskovanja novih področij; pomagajmo drugim z znanjem, ki ga že imamo. Za učenje ali branje ni nikoli prepozno. Potujmo. Najdimo pogum in vprašajmo mlade tiste stvari, ki so navadno starejšim zamolčane. Lahko se nam bodo posmehovali -pa kaj!

Protistrup strahu, za katerim se skriva staranje, je steklenička koncentrata radovednosti, sreče in neustrašnosti. To je tisto, kar določa stopnjo modrosti in lepote vsakega posameznika in ne svečke na torti, ki nam povedo, pred koliko leti smo se rodili.

Nastja

Pobeg iz teme
Knjige

Pobeg iz teme

Pobeg iz teme vključuje dve fazi: prva je spoznanje, da tema ne more ničesar skriti. Ta korak običajno vzbudi strah. Druga pa je spoznanje, da ni prav ničesar, kar bi hotel skriti, tudi če bi lahko. Ta korak omogoči pobeg iz strahu. Ko nisi več voljan karkoli skrivati, si voljan ne samo stopiti k obhajilu, ampak tudi razumeš mir in radost.

Svetosti v temi nikoli ne moreš zares skriti, se pa glede tega lahko varaš. To zavajanje te prestraši, saj se v svojem srcu zavedaš, da to je zavajanje in tako se neizmerno trudiš, da bi ga vpeljal kot resničnost. Čudez umesti resničnost tja, kamor sodi. Resničnost pripada samo duhu in čudež priznava samo resnico. Tako razblini iluzije 0 tebi in te pripelje v stik s seboj in Bogom. Ko da čudež um na voljo Svetemu Duhu, sodeluje v Spokoritvi. Tako vpelje pravo funkcijo uma in popravi njegove zmote, ki so zgolj pomanjkanja ljubezni. Tvoj um je lahko obseden z iluzijami, duh pa je večno svoboden. Če um zaznava brez ljubezni, zaznava prazno lupino. Ta se ne zaveda duha znotraj. Spokoritev pa duhu vrne njegovo pravo mesto. Um, ki služi duhu, je neranljiv.

Tema je pomanjkanje svetlobe, tako kot je greh pomanjkanje ljubezni.

Sama po sebi nima nobenih posebnih lastnosti. Je primer verovanja v “pomanjkanje”, iz katerega lahko izide samo zmota. Resnica je vedno obilje. Tisti, ki zaznavajo in priznavajo, da imajo vse, nimajo nobenih potreb. Spokoritev ti ima namen vrniti vse oziroma ima namen to vrniti v tvojo zavest. Tako kot vsakomur, ti je bilo vse dano že s tvojim stvarjenjem.

Iz knjige A Course in Miracles

Bodi odličen!
Motivacija

Bodi odličen!

“Najčudovitejši so tisti ljudje, ki poznajo poraz, so občutili trpljenje, so bíli bitko in se zavedajo izgube a vendarle zmorejo splezati iz globin življenja. Ti ljudje so hvaležni, občutljivi in razumejo življenje, ki jih polni s sočutjem, nežnostjo in brezpogojno ljubeznijo. Čudoviti ljudje se ne zgodijo.”(N.N.)

Bodi odličen. Ne samo dober. Ali za silo dober. Pojdi in ciljaj na odličnost. Predaj se veličastnosti, sezi po luni. Postani mojster in ne oziraj se na napisana pravila. Bodi ti!

Seveda bo potrebno delati. Potrebna bo predaja, da ustvariš mojstrovino svojega življenja. Pripravljenost, da začneš z učenjem. Zmožnost, da počakaš tako dolgo, da boš lahko v celoti izpolnil obljube, ki jih nosiš v srcu. Si učenec. Odpri knjigo. Naredi nalogo. Če boš imel srečo, se boš brez večjih problemov prebil skozi zmešnjavo občutkov. Potopi se v ocean svojih misli, ne boj se zaplesti v morsko travo in poklepetati z morskimi deklicami. Ne ustraši se morskega zmaja. Spij skodelico čaja z demoni, ki živijo v tvoji glavi.

Težko bo. Mogoče si boš zaželel zbežati stran, na varno. V naročje znanega. Ne hodi nazaj! Pojdi, premisli in v sebi boš začutil tisti ogenj, ki te bo gnal MOJSTERSEBEnaprej. Občutil boš, da lahko letiš. V sebi imaš dovolj prave energije za vzlet. Poleti čez ovire, naj nebo postane meja. Upaj si! Tvegaj in ne boj se pasti. Če pa kdaj padeš, se poberi, prosi za pomoč, če jo potrebuješ. Naj te ne bo sram. Raztegni krila in znova poleti. Jadraj med oblaki, naj te ne bo strah ne strele, ne groma. Vetrovi ti bodo služili.

Sledi začrtani poti. Previdno uporabljaj besede. Živi jih, vendar pazi na njihovo nevidno moč. Poj in žvižgaj svojo najljubšo melodijo. Odpri srce za neznano in se ne boj. Naj bo pogum tvoj zvesti spremljevalec. Zavedaj se, da si čudež. Čudež poklican, da živi ljubezen. Skrbno čuvaj ta plamen, pazi da ne ugasne. Naj izbruhne kot vulkan ljubezni in ustvarjalnosti. V vsem kar počneš bodi odličen. In povej nam. Bodi naš zgled. Potrebujemo te!

Nastja

Brez omejitev
Motivacija

Brez omejitev

Predstavljaj si gozd. Hodiš po potki. Ta je zglajena, utečena, na njej ni vejevja, skal ali nevarnih rastlin. Nekaj časa gledaš pod noge v potko, nato se pa zaveš, da hkrati lahko tudi gledaš okoli in opazuješ krošnje dreves. Kakor pogledaš navzgor, zagledaš detelja, kako kljuje po debelem deblu. Kako lepo odmeva to trkljanje! V tem slišiš še eno ptico, ki uglasblja čudovite tone. Le kje je? Zdi se daleč … Ampak hočeš vedeti, katera je! Sploh pa, katero je to drevo, ki ga dolbe detelj? Rad bi se dotaknil njegovega lubja. Toda potka … potka gre drugam, stran od detelja. Tu imaš zdaj dve možnosti.

1. Hodiš naprej po potki utreti od drugih. Posloviš se od detelja. Ob tem vseeno najdeš globoko v sebi neizmerno hvaležnost gozdu, da si lahko del tega trenutka. V tem primeru ti bo gozd najverjetneje namenil drevo z deteljem prav na potki in na tem istem drevesu bo enako čudovito pela še ena ptica.

Lahko, da boš že s tem srečen. Lahko pa, da se ti bo porodilo vprašanje, ali je to isti detelj ali pač kateri drugi? Ali je ta ptica iste vrste kot ona prejšnja? Ali ima lubje na tem drevesu isti občutek ob dotiku? V tem primeru bo verjetno nekaj manjkalo. Lahko, da se te bo lotila jeza, obžalovanje, nezanimanje.

2. Vprašaš se, katera je dejansko tista misel, ki ti preprečuje, da bi stopil s potke. Obstaja vsaj ena. Vsaj en tisti: “Rad bi, ampak…”  Kateri je tvoj odgovor? “…moja mama je rekla, da je nevarno.”? “…gozdar je rekel, da ne smem zapustiti poti.”? “…nekoč sem poskusil in me je spekla kopriva, poleg tega pa sploh nisem našel tiste druge ptice! Bila je predaleč…”? Ali se najdeš? Ali se upaš najti? Naj ti povem nekaj, UPAŠ SI! Kajti že si se vprašal, kaj se nahaja izven meja, ali že celo, katera je tista ovira, ki te omejuje. V vsakem primeru si sprožil zavedanje, ki se širi, kakor se širi vesolje. Kakor vzklije majhno seme in neizbežno raste v močno rastlino, ki proizvede še mnogo drugih semen, in ta tudi vzklijejo!

Naj ti povem tudi to, da si sprožil širjenje zavesti še predno si sploh prišel do razpotja. Takrat, ko si pogledal v krošnje. Poskušaj se spomniti, kakšen je bil takrat občutek, ko si se ozrl navzgor in videl deblo ob deblu, na vrhu pa zeleno listje in sončne žarke, kako se skoznje prebijajo k tebi. To je občutek, ko si v sebi brez omejitev. Detelj se je tam našel ob spremstvu še ene ptice prav zato, ker si vedel, da lahko po njima sežeš.

Ko boš našel tisto “ampak” misel, ji dovoli, da zapusti tvoj prostor. Naj se vsa bremena vezana nanjo dvignejo s tvojih ramen, se postavijo predte in ti naredijo stopničko. Tako, ki te ne bo le spravila s potke, ampak te bo tudi dvignila bližje k višavam, kjer se detelj nahaja. Presezi omejitev! V Bistvu že od davnin veš, kako.

Hejdi Martinšek

Na pečini
Motivacija

Na pečini

Stojim na vrhu pečine.
Pred mano je čudovita pokrajina.
V daljavi vidim modro morje, rumeno cvetoče travnike, zelene gozdove.
Nebo je jasno, sončno.
Ptice pojejo, slišijo se valovi, ki vztrajno objemajo pečino.
Zdi se, kot da je vse tam samo zame.
Da vse čaka, da poletim.

Pogledam okrog sebe in s pogledom iščem nekoga, ki bi mi zagotovil, da bo vse v redu.
Nekoga, ki mi bo rekel, da je to prava pot.
Nekoga, ki mi bo rekel, da sem varna.
Nekoga, ki mi bo morda celo podal roko in rekel, dajva, skupaj skočiva.
A ni nikogar.

Sama sem.

Sama, sredi čudovite narave. Bosih nog stopim korak nazaj in za hip zaprem oči. Po glavi mi divja tisoč misli in večina se jih zliva v reko strahu in izgovorov, zakaj bi bila pot po gozdu navzdol boljša.

Srce mi nabija, po žilah se mi pretaka adrenalin.
Vse je pripravljeno, se mi zdi.
Samo jaz sem še vedno tukaj. Na istem mestu.
Varna, nekaj korakov stran pred poletom v neznano.

Usedem se na tla in se vprašam, zakaj nekaj mi je bilo tega treba. Zakaj sem sploh šla na to pot. A ni bilo doma, v varnem objemu doma bolj prijetno, toplo, sploh pod mehko dek’co. Ko si tako znova ustvarjam lastno dramo in se že skoraj odločim, da bom pač šla nazaj in priznala, da tega ne zmorem, zaslišim neke glasove. Pogledam naokoli in vidim dve ptici, kako sedita na robu pečine, me gledata in se pogovarjata.

POGOVARJATA! In jaz ju razumem????

Prva pravi drugi: Kdaj se bo premaknila naprej? Spet se je ujela v lastne iluzije.
Druga odgovori: Bo, bo, saj je tudi do sem prišla.
Prva nadaljuje: Ah, ja, samo sedaj si spet neko dramo ustvarja. Ko bi si samo dovolila spregledati, kako je vse pravzaprav enostavno.
In druga doda: Morda rabi samo malo naše spodbude.

Obrnem se okoli in globoko diham. Za hip kar ne morem dojeti, kaj se pravzaprav dogaja. Če bi imela štumfe, bi me v tistem trenutku sigurno sezulo. Z dlanmi se oprimem skale, nanjo prislonim čelo in si govorim: Vse je v redu, vse je redu …ne meša se ti, vse je v redu …

Ko v paniki iščem razumske razlage, zaslišim tretji glas: Res je vse v redu. Varna si. V hipu planem navzgor in gledam naokoli. Tisti dve ptici sta še vedno tam, vendar ne govorita.
Kdo je to rekel, vprašam. Razprtih oči gledam naokoli in čakam.
Jaz, skala, znova zaslišim glas.
Skala? SKALA??? Skale govorite?, vprašam presenečeno.

Seveda, se zasmeje skala. Tudi ptici se smejeta.

Vse na Zemlji govori. Vsako drevo ima svojo zgodbo, vsak list poje svojo pesem. Vsaka reka šumi posebno melodijo in vsak potok žubori nova doživetja. Tudi živali govorijo, te usmerjajo. Ti sporočajo. Samo ti nisi slišala. Sedaj si tukaj, da spoznaš magičnost zemeljskega obstoja. Blagoslov preboja ni v tem, da se vržeš s pečine in čakaš, kaj bo. Blagoslov je v tem, da se odpreš, da sprejmeš, da si dovoliš videti, da si dovoliš spregledati. Stopi na rob pečine, mi še reče skala.

Ubogam jo in stopim na rob pečine.

Poglej naokoli in mi povej, kaj vidiš, me pozove.
Kaj pa čutiš?Začnem ji opisovati: Vidim morje, travnike, vidim skalovje, vidim tudi ptice, gozdove …

Čutim nežen vetrič, tople sončne žarke, čutim valovanje zraka …

Kaj pa slišiš?

Ko že hočem po stari navadi odgovoriti, da slišim piš vetriča, petje ptic, se spomnim, da se pravzaprav pogovarjam s skalo in da sem malo prej slišala, kako sta se dve ptici pogovarjali o meni. Malo pomolčim, zaprem oči in zares prisluhnem, kaj slišim. Čez čas odgovorim: Slišim polno glasov, ki se prepletajo v čudovito pesem. Slišim zrak, kako kroži. Slišim objem vetriča. Slišim žarke sonca. Vse slišim, a hkrati jih čutim. Slišim jih skozi občutja.

Mhm, pripomni skala. Prva ptica pa zadovoljno prikima in reče: Končno.

Ko se že hočem burno odzvati, na kaj nekaj namiguje, saj sem vendar trdno delala, da sem danes tukaj, skozi celotno telo začutim poseben vetrič, pretok, nekaj, kar me objame v čisto ljubezen. Začutim hvaležnost, da sem danes tukaj in razumem, kaj “končno” pravzaprav pomeni. Ni obsojanje. Je samo pozdrav, veselje ob mojem prihodu domov.

Razprem roke in znova pogledam v daljavo. Zagledam čudovito prepleteno mrežo, ki v najlepših barvah ustvarja življenje na Zemlji. Ko pogledam svoje telo, vidim, kako se popolno ujema s skalo, na kateri stojim, z zrakom, ki ga diham. Dojamem, da sem del popolnosti in da sem popolna točno takšna, kot sem.

Moje dihanje postane bolj globoko, daljše. Spoznavam, da z vsakim vdihom vase sprejemam božanskost, ki objema vse celice mojega telesa. Prepoznavam, da je res vse povezano. Da nikoli nisem sama. Da smo vsi eno, vsi smo del božanskosti. Čutim popolno povezavo z Zemljo in vidim, kako se moja stopala skozi skalo zlivajo v neskončnost.

Občutim popolni mir. Popolno varnost. Prepoznam, kako je vse enostavno. Dosegljivo.

Ko stopim še korak naprej proti robu pečine, vidim, da se tudi pečina ne konča. Vse se nadaljuje. Lahko grem naravnost. Lahko po stopnicah. Lahko pa tudi poletim in se predam mehkim nedrjem popolne zemeljske mreže. Vse poti so mi odprte. Odločitev, katero bom izbrala, pa je samo moja. <3

Danijela F.

Pet besed, ki hromijo in ubijajo
Motivacija

Pet besed, ki hromijo in ubijajo

Paulo Coelho je nekoč zapisal, da je človek izmed vseh sredstev za uničenje, ki jih je lahko izumil, izumil tudi tisto, ki je najmočnejše in najbolj uničujoče – to je bila beseda.

1. “NE!”
Beseda, ki nam je vedno za petami, ki jo imamo prepogosto na koncu jezika. “Ne!” Že v otroštvu smo jo spoznali prav vsi. Slišali smo jo, videli in občutili. Zažrla se nam je v podzavest, postala je jedro naših prepričanj, vodilo naših misli in polnilo naših duš. Slavili smo jo na oltarju in pili njene sokove, vdihovali njene strupene hlape in ji priznali vladavino. Naučili smo se biti ponižni in pokorni.

In njena filozofija je ustavila naše sanje, dozorele ideje, prekrižala potovanja še preden so se začela, preprečila načrte in razvrednotila veličino našega bivanja. Umorila je priložnost in pokopala možnost, secirala upanje v prafaktorje. Mumificirala je naše sanje in upanje, da postala sta živa mrtveca večnega mrtvila. In zakaj jo še vedno tako prepogosto uporabljamo – pri svojih otrocih, sodelavcih, partnerju, sebi? Zakaj še vedno zastrupljamo misli s ponavljajočim se “ne” do točke zasičenosti, kjer beseda “da” preprosto ne najde več prostora?

Nič več! Naučimo se ustvarjati priložnosti in reči “da”! In poplava “da-jev” bo prevladala nad vedno prvo “ne” dokler “ne” ne bo postal le oddaljen, komaj slišen javk, ki ga še prepoznamo v glasnem odmevu naših “da-jev”.

2. “POČAKAJ!”
Odloži. Ne še. Preloži. Prestavi. Čas pa nam pravi naj ne čakamo. Okoliščine niso primerne za čakanje. Moramo biti prepričani in pripravljeni. Kaj bo, če ne bomo pripravljeni? Kaj bo, če se motimo? Tudi taka vprašanja si zaslužijo našo pozornost. Vendar samo takrat, ko jih ne razpihuje neutemeljen strah. Sanje so odrinjene na rob, za železne rešetke uporabnosti in previdnosti. Cilji dobijo oznako “odloženo za nedoločen čas”. Možnosti se posušijo in padejo na neplodna tla, kjer zgnijejo še preden so preizkušene ali doživete.

“Počakaj” je velikokrat “ne” v preobleki. Njena ponavljajoča mantra je “stop” in “ne še”. Z njo doseže, da se ideje, načrti in cilji prekucnejo iz razmajane skale v prepad večnosti, čeprav je mantri včasih dodana tudi mehkejša oblika,kot na primer besedi “mogoče” in “kasneje”.
“Počakaj” je trajno ponavljajoče dejanje izogibanja in nazadovanja. Lahko ga enačimo s skrivanjem za izgovori. Nove ideje postavlja na tanek led, nove izzive na razbeljeno žerjavico in skriva nove zamisli pod debelo plastjo prahu. Načrte za prihodnost spreminja v obžalovanje preteklosti. Cesta po kateri smo se peljali le nekajkrat, se spremeni v cesto, ki je ne poznamo. Možnosti so zavržene in zanemarjene.

In to je črna napoved za vse nas. Zato je čas, da se čakanje spremeni v delovanje. Da peljemo svoja življenja iz garažnih hiš na avtoceste življenja in pritisnemo na plin. V prtljažnik naložimo motivacijo in zaupanje. Osvobodimo se verig, ki nam jih vsiljuje “počakaj”!

3. “PRENEHAJ”
Ta beseda predaje leži v vsakem od nas. Začete sanje in projekti propadejo, mi pa postanemo žrtve te besede. Zavese so na polovico dvignjene, potovanje se je začelo, ko si v podzavesti začnemo ponavljati, da nismo dovolj dobri za nastop pred množico ali da si ne zaslužimo potovanja, ker se nismo dovolj trudili. Skrbijo nas spodrsljaji in neuspeh. Prenehamo še preden nam lahko uspe samo zato, da bi se izognili srečanju z našimi strahovi. Možnosti in priložnosti se zadušijo, ker se sprijaznimo z nečim razumnejšim, lažjim, bledim in tistim kar je bližje množici.

In zato prenehamo plezati na vrh že takrat,ko smo šele na pol poti, zato povemo zgodbe samo do polovice, napišemo samo nekaj poglavij knjige, svoj značaj izoblikujemo samo do tiste mere, da je sprejemljiv za druge, površno okusimo srečo, odpustimo samo zato, da se strasti poležejo, sanjamo samo do vrha nebotičnika in životarimo. Odločimo se in prenehajmo z “prenehaj” in začnimo z akcijo. Bodimo pripravljeni na urejanje in izboljševanje, prilagoditev in spreminjanje poti po potrebi. Strahovom porežimo krila in jim ne dopustimo, da nam vzamejo sanje.

4. “PREVIDNO”
Počasneje. Pazi! Skloni se. Umakni se. Ne teci! Ne plezaj! Poškodoval se bo! Bodi previden! Pazi nase! Vse to so sinonimi za previdnost ob morebitnem spodrsljaju in straho-napoved prihodnosti pred neznanim. Beseda “previdno” nas umešča v skrbno varovano celico umetnega okolja in nam ponuja omejene možnosti bivanja. In tako čakamo, gledamo zdaj tja, zdaj sem, preverjamo in analiziramo. Včasih smo s tem tako zaposleni, da se naša mladost neslišno postara v zlata leta, ko nam ostane samo še obžalovanje za neizpolnjenimi načrti in zgrešenimi priložnostmi.

Previdnost nas uspava kot pesem morskih siren, postanemo zaspani in apatični. V zamegljeni realnosti previdnega življenja se vrtimo na vrtiljaku in se ustavimo nekje v zraku, še preden se vožnja konča. In tako hermetično zaprti previdno poplesavamo vsak v svojem milnem mehurčku in zadovoljni vzdihujemo ob dejstvu, da smo tu vsaj varni …za zdaj.

5. “NE (Z)MOREM”
Ne morem. Ne moreš. Ne da se. Tega nihče ne (z)more. Nemogoče je! Kdo pa misliš da si? To je nedosegljivo in preveč tvegano. Nimam energije. Izgovori, ki jih imamo vedno pri roki. Izgovori, ki nam jih ponujajo drugi. Nismo dovolj pametni za odgovorno delo, dovolj prilagodljivi za politično stranko …in tako se sčasoma nehamo truditi in si priznamo, da ne (z)moremo. Konec koncev saj so tu tisti, ki to (z)morejo.

Ujeti smo v tok življenja, ne (z)moremo splezati na breg, ne (z)moremo se predati toku in odplavati proti priložnostim. Ne (z)moremo biti inovativni, ne (z)moremo se učiti in raziskovati, ne (z)moremo ustvarjati, ne (z)moremo se odločiti. (Z)moremo pa postati žrtve moči in vztrajnosti naših strahov. Urok izgovorov,cepetanja na mestu in prisilnega odrekanja možnostim, ki se nam ponujajo. Vse to (z)moremo. Beseda “ne (z)morem” nas zamrzne v stanju popolne nemoči. Korak nazaj in priznanje je tedaj najboljša izbira. Pa je res?

Ne! Črtaj to besedo iz svojega besednega zaklada in jo pretvori v (Z)MOREM! In tu se začne čarovnija spreminjanja. Zmoreš in boš zmogel. Zmorem, bom, vse je mogoče in dosegljivo, zaupam si in vem da sem sposoben …naj te besede postanejo naša prva izbira in napolnijo srce, misli in dušo vsakega od nas. Ker (z)moremo!

Besede so kot kopirni stroj. Naredijo točno tisto kar damo pod pokrov. Besede, ki jih nenehno uporabljamo postanejo naša resničnost. Negativne besede imajo negativne rezultate. Omejujoče besede postavljajo okvire in nas omejujejo. Besede strahu nas zakrčijo. Besede poguma nas dvignejo in spodbudijo. Motivacijske besede nas motivirajo. Besede ljubezni nas navdihnejo. Prijazne besede v nas prebudijo sočutje in prijaznost. Zato modro izbiraj svoje besede. Predelaj jih v besede, ki osvobajajo namesto omejujejo, ki dvignejo namesto pogubijo, ki gradijo namesto rušijo.

Nastja

Strah : Ljubezen
Motivacija

Strah : Ljubezen

Vsa naša čustva vodita na eni strani strah in na drugi ljubezen. Strah nosi v sebi energijo polno nasprotij, izolacije, skrivanja, bežanja in nasilja. Ljubezen pa ima energijo, ki se nenehno širi, odpira, razdaja in zdravi. Strah oblači naša telesa v drage obleke. Ljubezen nam dovoljuje goloto. Strah se opira na naše imetje, ljubezen ga nesebično razdaja. Strah te priklene z železnimi verigami, ljubezen pa prijazno tke nežne niti in te nevidno poveže z drugimi.

Strah in Ljubezen tiho sedita v mojem bitju. Kot dva tigra. Izzivata me naj nahranim enega od njiju. Katerega bom nahranila?

Nastja

Kako se soočati s strahovi
Nasveti

Kako se soočati s strahovi

Vprašanje bralke:

Zanima me, kako se soočiti s strahom? S strahom pred smrtjo, iz katerega naj bi izvirali vsi drugi manjši strahovi? Kako se soočiti s strahom, ki je posledica neke travme (izpred več let) in kako s strahom, ki ni utemeljen?

Odgovor:

Dobro ste ugotovili, da vsi strahovi izvirajo iz strahu pred smrtjo, bolj natančno iz tega, da ne vemo, kdo smo. Občutki ogroženosti se tako tudi nabirajo skozi življenje in vedno bolj nas je vsega strah. Strahovi so zakladnica, celo življenje bežimo od njih, a skrivajo v sebi zaklad. Strahovi nas učijo ljubezni. Soočimo se z njimi tako, da gremo v sam dogodek, ki se ga bojimo in pogledamo, kaj se nam dejansko zgodi in kaj se iz tega učimo.

Vsak strah nas nečesa uči.

  • Strah pred smrtjo nas uči, da smo večni, da smo tukaj le na eni izmed postojank, da smo mnogo več, kot si lahko razumsko predstavljamo, smo življenje, smo ljubezen.
  • Strah pred izgubo nas uči, da smo vseskozi povezani z vsem, da si ne moremo nič lastiti, ampak vse preprosto je tako, kot je in vse je vseskozi prisotno. Dopuščamo, da se vse dogaja v ravnovesju in zaupamo, da imata duša in vesolje bolj čarobne načrte za nas, kot jih lahko določi razum.
  • Strah pred neuspehom nas uči, da smo uspešni že s tem, ko smo. Čista čarovnija smo vsak zase in nič več kot smo sami ne moremo doseči v življenju.
  • Strah pred neznanim nas uči, da ravno če dovolimo, da pride neznano v naše življenje, lahko pride čarovnija.

Zamiži in pojdi v času nazaj v vse travme, v katerih si čutila kakršnokoli ogroženost, in z zavedanjem večnosti, da je vse prav in vedno za vse poskrbljeno, dopusti da svetloba napolni dogodke s temi informacijami ter z odpuščanjem, sprejemanjem, hvaležnostjo, ljubeznijo. Začuti polnost. Začuti, kako s tem tudi izginjajo blokade v tvojem telesu in se vedno bolj odpiraš ljubezni.

Na zemlji ti bo še ostal kakšen strah, a ga sprejmi in tako boš to, kar si. Čista ljubezen v vseh svojih barvah.

Haris Omanović

Ste pred oviro, imate težave? Z nasveti vam pomagamo, kako jih preseči. 

Pišite nam na info@hisaradosti.com. 
V nekaj dneh objavimo članek z obširnim odgovorom na vaše vprašanje, s tem bomo pa pomagali še vsem drugim s podobnimi izzivi. Vnaprej se opravičujemo, če ne bomo mogli obširno odgovoriti vsem.

Na vprašanja odgovarja učitelj Theta healinga Haris Omanović

Zdravje

Strahozaver ima velike oči

Živim v svetu, ki mu vlada strahozaver. Ne poznam njegovega imena, ima pa zelo velike oči. V obupnem strahu mu vsak dan znova, na srebrnem pladnju postrežem svoje sanje, s katerimi se ta zverina hrani. Postaja večja in močnejša, moje sanje pa izginjajo. Bojim se ga. Bojim se smrti, zato se bojim živeti. Bojim se sprememb, zato sem njegova vdana sužnja. Bojim se zavrnitve, zato se bojim vzpostaviti kakršenkoli odnos s sočlovekom. Bojim se neuspeha, zato se skrivam za malimi, nepomembnimi dosežki. Kamorkoli se obrnem, ta stvor z velikimi, praznimi očmi strmi vame. Vzel mi je sanje. Vse kar mi ostane, ko to bitje prebavi moje sanje, je kupček obžalovanja. Kupčki ležijo vsepovsod in pošteno moram paziti, da ne stopim vanje. Mu bom dovolila, da mi vzame tudi srečo, uspeh, ljubezen, spoštovanje do sebe… vse kar imam?

Ko sem bila majhna, mi je babica vedno rekla, da ima strah velike oči, je votel, okrog in okrog ga pa nič ni. Sedaj sem odrasla in vem, da se strah pojavlja v različnih oblikah. Vem, da obstaja tudi “prijazen” strah, ki ne prebiva v mojih mislih ampak v deželi neštetih možnosti. Ta strah mi pravi, da me ogenj lahko opeče. Ta strah mi požene kri po žilah in pospeši moj srčni utrip, ko mi grozi kakšna neprijetnost, na primer na cesti. Prijazno me opozori na nevarnost in nikdar mi ne bo vzel mojih sanj, veselja do življenja, prijaznih ljudi okrog mene in ljubezni. Pa se strahozavru lahko uprem? Ga lahko premagam?

S pomočjo trdne volje in prepričanja, da je le neko čudno bitje , ki ga je rodil moj prestrašeni ego, moj um, je bil strahozaver premagan. Spoznala sem, da je bil le iluzija, največja ovira, ki je stala med mano in mojo srečo. Zato sem se odločila, da ga skupaj z jezo, sovraštvom, pomilovanjem, napuhom, z vsemi egoističnimi željami in samovšečnostjo, ki jih proizvaja ta sodoben materialističen svet, pospremim tja kamor sodi; v neskončno praznino.

Nastja

Živi in pusti živeti
Življenje

Živi in pusti živeti

“Zakaj si tako vesel kadar si žalosten?”
“To sem jaz, ti občutki so mi znani. Ker je vse enostavno, ko sem žalosten.”
“Ampak to boli.”
“Ja, boli. Vendar so ti občutki čudno prijetni. To je nekaj čisto normalnega.”
“Pa se nikoli ne naveličaš te bolečine, ki jo nosiš v sebi?”
“Se. Ampak to še bolj boli. In ta bolečina me na nek način osvobaja.”
“Pa se ti ne zdi tole samouničujoče ravnanje nevarno?”
“Je. Nevarno je. Ampak, če nisi nikdar žalosten ne moreš vedeti kako je biti vesel. Če ne znaš pristati tudi leteti ne znaš.”
“Ja. Imaš prav.”
“In ko se bom enkrat naučil biti srečen, bom najbolj srečen na svetu.”
“Kaj bi si zaželel, če bi imel na voljo samo eno željo?”
“Hmm… mislim, da bi si zaželel iti domov. To bi mi pomagalo najti mojo željo.”
“Mogoče. Ali verjameš, da se ti želja, ki si jo zaželiš, ob tem ko gledaš zvezdni utrinek, lahko zares izpolni?”
“Ne. Ne verjamem.”
“Jaz pa. Veš, vse okrog naju je narejeno iz zvezdnega prahu. Zato je tudi vsaka želja, ki se izpolni tisti zvezdni utrinek, ki je pristal na Zemlji.”
“O tem nisem nikdar razmišljal na tak način.”
” Zamisli se. Če ne odpreš vrat novim idejam, novemu načinu razmišljanja, bo vse ostalo zunaj.”
“Ampak, če odprem vrata bom tvegal, da vstopijo tudi vse slabe stvari.”
“Dobro. Slabo. Nikdar ne moreš zagotovo vedeti. Bodi odprt za spremembe.”
“Ne maram sprememb.”
“Zakaj ne? Mogoče bi jih moral nekako vzljubiti.”
“Ne razumeš me.”
“Potem mi pa pomagaj, da te bom razumel.”
“Sprememb se bojim. Grozne so. Nihče jih ne razume. Če jih hočeš razumeti, jih moraš poznati, sprememb pa nihče ne pozna, saj se kar naprej spreminjajo.”
“Mogoče pa potrebuješ prav to!”
“Ničesar nočem potrebovati.”
“Povem ti, vsak potrebuje nekaj.”
“Kaj pa ti potrebuješ?”
“Jutranje sonce. Zrak.”
“Prav, potem pa jaz potrebujem čokoladne objemčke.”
“Od vseh stvari ravno čokoladne objemčke?”
“Ja.”
“Povej mi, boš kdaj zmogel izpustiti vso to žalost, ki se jo tako tesno oklepaš?”
“Bom. Mogoče ne danes in ne jutri. Vendar mislim, da mi bo nekega dne uspelo.”

So stvari, ki jih nočemo spremeniti, so ljudje, ki jih nočemo nikoli zapustiti. Vendar pa se moramo zavedati, da spremembe ne pomenijo konec sveta, pomenijo začetek novega življenja. Jaz sem se odločila… grem naprej, spremembam bom odprla vrata. Pustila bom bolečino. Naj gre svojo pot. Včerajšnjih napak ne morem več popraviti. Zakaj bi se oklepala občutkov, ki me oddaljujejo od sreče, upanja in ljubezni?

Nastja

Motivacija

Premaknite se iz cone udobja in zaživite

Veliko je tehnik, ki jih lahko vsak dan prakticiramo, da bi si zagotovili življenje, kakršnega si želimo. Te majhne spremembe vam bodo pomagale dosegati velike cilje in uspešni boste bolj, kot ste si kadarkoli predstavljali. Vaš uspeh nima meja, meje so le v naših glavah.

Postavljajte si velike cilje.
Prvi korak, ki ga lahko naredite k boljši prihodnosti je, da si postavite velike cilje. To pa je tudi korak, kjer večina ljudi obstane. Večini ljudi se zdi doseganje velikih ciljev tako strašno, da odnehajo preden so sploh začeli. Ampak vi niste večina, in dobro veste, da je ta članek namenjen prav vam. Vzemite si par minut in si predstavljajte, da je za vas vse možno, nato pa napišite kaj bi radi bili, če bi lahko bili vse, kar si želite. Kot je rekel moj dragi prijatelj: Vse je v glavi.

Karkoli že delate, delajte to s srcem in predanostjo.
Naslednji korak na poti do zmage nad samim seboj je popolna predanost vašemu cilju. Vsi uspešni ljudje, so ljudje, ki so popolnoma predani vsemu kar počnejo. Nikoli nič ne naredijo na pol. Kljub temu, da jim nihče ne zagotavlja uspeha, se ne bojijo vložiti vse svoje energije in časa v dosego cilja. Če jim spodleti, se iz neuspeha nekaj naučijo in delajo naprej. Takšni ljudje vedno tvegajo, saj vedo, da brez tveganja ni uspeha.

Premaknite se iz cone udobja.
Tretji korak je motivacija, da se premaknete iz cone udobja. Da se soočimo s svojimi strahovi je potrebnega veliko poguma, vendar pa se včasih moramo počutiti neudobno, da bi se lahko naučili živeti in preživeti v takšnih situacijah. Cona udobja je eden največjih ubijalcev človeškega potenciala. Ko je ljudem udobno, naredijo vse, da bi tako tudi ostalo. Velikokrat odlične priložnosti zdrvijo mimo njih, medtem ko oni vztrajajo v svojem majhnem svetu, kjer ni prostora za rast in razvoj. Prizadevati si moramo za nenehni premikv smer svojih ciljev in ambicij, pri tem pa se moramo biti pripravljeni soočiti z novimi izzivi, ki nam omogočajo rast in osebnostni razvoj.

Zaupajte, da vam bo življenje prineslo samo tisto, kar je najboljše za vas.
V življenju se vsi srečujemo s situacijami v katerih moramo imeti zaupanje, saj nimamo nobenih zagotovil za uspeh. Pogumni ljudje so tisti, ki verjamejo, da je vse mogoče in si postavljajo velike cilje, ki jih uresničujejo korak za korakom, brez zagotovila, da bo njihov trud prinesel rezultate. Kakorkoli že, če na vsak uspeh gledamo, kot na novo izkušnjo in na vsak neuspeh, kot na pomembno lekcijo, potem se nimamo ničesar bati, saj je vsaka izkušnja dragocena. Kot je nekoč nekdo zapisal: “Uspehi nam prinesejo lepe spomine, neuspehi pa pomembne lekcije”

Ne bojte se neuspeha.
Vsi se moramo naučiti, kako se spopasti s strahom pred neuspehom. Za vsakodnevno življenje, ki nam prinaša kar nekaj izzivov, je potrebnega veliko poguma. Včasih bi najraje ostali doma v topli postelji, da se nam ne bi bilo potrebno soočiti z življenjem. Vendar pa se moramo naučiti, da se je motiti človeško in da je delanje napak nujno, če se želimo učiti, rasti in se razvijati. Soočiti se moramo s strahom predneuspehom in se zavedati, da je vsak neuspeh odskočna deska do uspeha, če smo se pripravljeni iz neuspeha kaj naučiti.

Soočite se s svojimi strahovi.
Če se resnično želite razviti in zaživeti polnejše in lepše življenje, potem se morate nenehno izpostavljati situacijam, ki vas strašijo. Vzemite si čas in zapišite vse situacije, katerih vas je strah in ki vam povzročajo stres. Potem za vsako od teh situacij zapišite kaj je najslabši in najboljši možni izid. Odločite se, da boste pripravljeni sprejeti najslabši možni izid, nato pa se načrtno podajte v te situacije in ne pustite, da vas strah ovira pri tem. Ko bo dogodek za vami, boste opazili, da je bil strah popolnoma odveč in začutili svojo notranjo moč, ki je bila zaradi strahu ohromljena.

Bodite pripravljeni, da boste delali napake.
Enkrat za vselej se moramo naučiti, da so napake del učenja, rasti in razvoja. Vsi uspešneži kar naprej sprejemajo odločitve, delajo napake, se iz njih naučijo, se izpopolnijo in nadaljujejo. To niso nezmotljivi ljudje, kot si predstavljamo nekateri, ampak so ljudje ki naredijo več napak, kot povprečni ljudje, vendar se iz njih vedno naučijo, kolikor je le mogoče. Več napak boste naredili, pametnejši boste postali in večja je verjetnost, da boste dosegli zastavljene cilje.

Zavedajte se, da ste sami odgovorni za svoje življenje.
Pomembno je, da se zavedamo, da smo popolnoma odgovorni za vse, kar se nam dogaja. To pomeni, da smo odgovorni za rezultate, ki smo jih dosegli v življenju. Nikakršne potrebe ni, da bi svojo odgovornost prelagali na druge in jim očitali, da so oni odgovorni za naša življenja. Ko gre nekaj narobe je veliko bolje, da se osredotočimo na rešitev, kot na problem. Namesto, da se sprašujemo: “Kdo je kriv”, se raje vprašajmo: “Kaj je naslednji korak, ki ga v dani situaciji lahko naredimo, da bi prišli do rešitve”.

Vztrajate dlje od večine.
Zadnji korak na poti k uspehu je vztrajnost. To je lastnost, ki vam garantira uspeh. Vaša pripravljenost da vztrajate, ko vsi drugi prenehajo, vam takoj prinese več možnosti za uresničitev zastavljenih ciljev. Pri 30 letnem proučevanju uspešnih ljudi so znanstveniki ugotovili, da je vztrajnost skupni imenovalec vseh uspešnežev. Za trenutek se prepustite domišljiji in si predstavljajte maratonce. Kljub temu, da so na koncu z močmi, dobijo nov zagon ko zagledajo ciljno črto. Tako je tudi z nami. Z jasno vizijo in dobro začrtano potjo lahko pridemo kamorkoli si želimo.

Marja Koren

Naslednji dogodki

Uporabni članki

V oddaji Klepet ob kavi: Kaj vse je mogoče spremeniti z izbiro in s telesnimi procesi?

V oddaji Klepet ob kavi: Kaj vse je mogoče spremeniti z izbiro in s telesnimi procesi?

Kaj si izbirate vi in vaše telo? Kaj če bi ustvarili radostno utelešenje; lahkotnost, veselje in veličastnost? Kaj sploh so...

Izkušnje udeležencev

Tanja: “Accessovi procesi in orodja delujejo takoj in globoko”

Tanja: “Accessovi procesi in orodja delujejo takoj in globoko”

“Kreiranje skupaj s Harisom je vedno čarobno doživetje. Accessovi procesi in orodja delujejo takoj in globoko. Z vsakim, ki ga...

Prihajajoče delavnice

  • ACCESS BARS z Ano Omanovič
  • SOP z Ano Omanovič
  • Osebne seanse z Ano Omanovič
  • Osebno srečanje s Harisom