Čas je kovanec mojega življenja. Je edini kovanec, ki ga imam in le jaz lahko odločam, kako ga bomuporabila. Bom dovolila, da ga namesto mene unovči nekdo drug?
Ne! Vendar kako naj se odločim čemu bom namenila ta kovanec, če pa nimam časa, da bi premislila o tem. Časa ne tratim z nakupovanjem, ne ždim pred televizijo in ne deskam po internetu. Največ časa porabim za tuhtanje in zaskrbljenost.
Čas, ki ga porabim za zaskrbljenost, je čas, ko ne živim. Ta “dejavnost” me izvzame iz sedanjega trenutka in me prestavi v preteklost, kjer premišljujem o že preživetih dogodkih ali pa me izstreli v prihodnost, kjer se ubadam s preigravanjem črnih scenarijev. Ta zaskrbljujoč občutek se je naselil v moji glavi in mi ne dopušča, da bi se brezskrbno veselila življenja. Vem, da je načrt za življenje potreben, tveganje priporočljivo, vendar pa je zaskrbljenost…izbira.
Skrbi me, da bom izgubila službo, skrbi me, da ne bom našla druge, namesto, da bi uživala v njej dokler jo še imam ter počasi in z optimizmom predelala nove možnosti v poklicni karieri ali pa čas posvetila dodatnemu izobraževanju in nadgrajevanju znanja, ki ga že imam.
Zaskrbljena sem, ker se bojim, da ne bom uspela plačati vseh računov in z denarjem, ki ga zaslužim, pokriti vseh stroškov in si kupiti vsega kar si želim, namesto, da bi bila hvaležna za denar, ki ga imam in za stvari, ki sem si jih že lahko privoščila in mi omogočajo dostojno življenje.
Skrbi me, da nikdar ne bom našla prave ljubezni, duše dvojčice in preveč časa porabim za jezo in razočaranje , ker me je partner zapustil, namesto, da bi negovala in poglobila ljubezen do sebe in ljudi, ki so še vedno del mojega življenja.
Skrbi me tudi dejstvo, kaj drugi mislijo o meni, kaj naj počnem, da bom bolj podobna uspešnim in zadovoljnim, lepim in bogatim, namesto da bi delala stvari, ki me veselijo in mi nudijo osebno zadovoljstvo.
Zaskrbljena sem zaradi popolnoma nepomembnih stvari, ki čez nekaj dni ne bodo več važne, kot na primer, kaj bo za kosilo, kakšne čevlje bom obula naslednje jutro in o čem se bom s sodelavci pogovarjala ob kavi, namesto, da bi uživala v hrani, bila hvaležna za čevlje, ki jih imam in se veselila novih spoznanj, ki mi jih bo prinesel pogovor.
Zgoraj našteto nikakor ne velja za vse vas, ki to prebirate, verjamem pa, da se je našel kdo, ki podobno zapravlja svoj dragocen čas za stvari kot so zaskrbljenost, podrobno analiziranje in obsedeno načrtovanje, namesto, da bi se osredotočil na delo, posvetil čas bližnjemu in užival v vsakodnevnih izzivih, ki mu jih ta trenutek ponuja življenje.
Naj ponovim; čas, ki ga zapravimo za nepotrebno in pretirano skrb, je čas, ki ga nismo živeli, so trenutki, ki smo jih za vedno zamudili.
Nastja
