Od prepada sipal si vrtnice po cesti,
in jaz sledila sem njihovo sled.
V dobri veri in čiste vestí
vodile so me ped za ped.
Ali si slišal moje korake
in videl stopinje iz daljave?
Ali so te pač zmotile srake
in lepo oblečene neumne krave?
Nasmehi in prošnje
zamenjale so pogled v krošnje.
Prazne in puhle obljube
nadomestile so moje poljube.
Ali si srečen v krdelu zveri?
Mogoče pa si zver sama…
A jaz čutim, da to nisi ti,
saj tvoja bolečina moja je rana.
Odpri mi vrata, pokaži mi pot,
kako naj razložim ti morje nezmot.
Vrzi še zadnjo vrtnico za naju,
ki vodila bo k ljubečemu raju.
In hvala ti, še enkrat hvala!
..za tvoj potisk, da sem lažje vstala.
Hejdi Martinšek
