pogum

Tam, kjer je vse fajn

Če pustimo vodo v vrču dva ali tri dni bomo opazili, da je postala motna in da je začela smrdeti. Kaj pa se zgodi z nami, če stojimo na mestu? Nič, celo več, začnemo hoditi vzvratno in nazadujemo. Ampak kaj, ko je tam tako varno, znano in na nek čuden način prav udobno. Zakaj bi se morali spopadati z neznanim? Če se nikdar ne premaknemo iz svoje cone udobja, se ne bomo nikdar nikamor premaknili.

Pa je res to namen mojega in tvojega življenja?
Imela sem skrit kotiček, kjer bila sem brez skrbi
Zapleteno življenje, štiri stene, živela sem v ječi
Pa tako zelo sem hrepenela po novih dogodivščinah
A ostala sem v sobi in s pohištva brisala siv prah
Rekla sem si, saj res ni potrebno, da preizkušam novosti
Kaj mi bo potapljanje na dah in podobne norosti
Prepričevala sem se, da imam veliko opraviti tu med štirimi stenami
A nekje globoko v sebi sem si želela skusiti vse te nove, nore stvari
Pa moje življenje…bom videla zmagovati le druge
Sama pa se bom pomešala med ostale nesrečne zgube
Kaj pa, če zadržim dih in stopim ven in si končno dovolim biti
K vragu, si rečem, naj padejo vsi zguljeni miti
Naredim korak in v sebi začutim posebno moč
Zapustim ječo, pogledam zvezde na nebu in zakorakam v noč.
Če tudi ti čepiš nekje in si ne upaš ven
Naj ti nekaj povem
Vsi smo kdaj občutili strah in dvom
In raje kot ne bom
reci zmorem in želim si živeti svoje sanje
in resnično, z vsem srcem verjamem vanje!

Nastja