V tisočinki sekunde sesuješ me kot hišico iz kart.
Pritisneš na točke, ki sem jih komaj zakrpala.
Komaj zacelila.
In znova v njih zasije luknja praznine.
Luknja lastne manjvrednosti.
Sram pred tem, kar sem.
Da bi se skrila pred celim svetom v luknjico majhno.
Neopazno.
Prikrito.
Zate na meni nič ni zares dobro.
Vedno verbaliziraš stvari, zaradi katerih počutim se slabo.
A vse to zaviješ z mašno ljubezni.
Saj to res je ljubezen.
Ker vse je ljubezen.
In vse to je moje.
Moj novi krog.
Moje izkušnje.
Lekcije.
Spoznanja.
Tokrat znova pritisnil na krhke si gumbe.
Znova pritisnil na trhle podeste.
Znova postavil si me na stare, znane že ceste.
Izbruh viharja predeluje mi žalost.
Osamljenost.
In ne-samo-zadostnost.
Vse znova prišlo je na plano.
Vse tisto, kar je že davno bilo prepoznano.
A še vedno je v meni ostalo.
In lušči se po lupinah.
Kot kakšna čebula.
Sloj za slojem odpada.
In to še vedno se močno razkraja.
Čeprav sedaj se vsaj hitreje poberem.
Predvsem pa prepoznam, zakaj se to dogaja.
Ne ugotavljam, kaj je tvoje in kaj moje.
Ukvarjam se s sabo.
S tem, kar sesulo je mene.
Ker samo to je moje.
Moje edino.
In glasno priznam, da danes mi ni prav fino.
Čeprav lahko bi znova z nasmehom prikrila.
Se za racionalizacijo skrila.
In se “lagano sportski” sprostila.
A danes s tem se dejansko ukvarjam.
Vpijem. Kričim.
Glasno se jočem.
Dovoljujem občutkom, da pridejo ven.
Da izlije se vse, kar noter je še.
Nočem več teh stalnih vbodov.
Nočem več bolečih strelovodov.
Hočem veselje.
Ljubezen.
In blaženi mir.
Ti trenutno si moj največji učitelj.
Kriterij napredka.
Napredka, kako močno v sebi sem trdna.
Ko tvoje opazke začutila bom kot čisto ljubezen, takrat zares bom stopila naprej.
Danes pa sem znova v krogu.
V krogu prepoznavanja sebe.
Svojih darov.
Svoje moči.
In tople ljubezni.
Tudi do tebe.
Ker hvaležna sem ti.
Ker vse je ljubezen.
Tudi jaz in ti.
Danijela F.
