Kot Feniks sem se dvignila iz pepela lastnega pogorišča.
Stopila sem korak naprej.
Gola.
Sama.
Polna ljubezni.
Ponosna.
Zadovoljna.
Srečna.
Hvaležna.
Da sem to, kar sem.
Obrnila sem se in poslala poljub.
Objela sem vse, ki so me z blagoslovi pripeljali na mesto, kjer stojim sedaj.
Objela sebe, svoje telo, svojo dušo.
Od sreče.
Hvaležna, da sem stopila na to pot.
Z zaprtimi očmi sem se zavrtela in se začutila v vseh celicah telesa.
Se nasmehnila sebi in začutila, da sem zase vedno tukaj.
Začutila sem luč.
Svetlobo znotraj sebe.
Okoli sebe in v okolici.
Povsod.
Sedaj se počutim, kot bi stala nad pečino in gledala v neskončnost modrine morja.
Počutim se, da bi lahko vzletela in poletela tja, kamor me vodi srce.
Počutim se živo.
Počutim se ljubljeno.
Počutim se prepojeno z življenjem.
Počutim se, da sem.
Da samo sem.
Točno to, kar sem.
Ljubezen.
Danijela F.
..občutki po udeležbi Začetnega seminarja ThetaHealinga.
