narava

Haris Omanovič: Drevesa nikoli ne trpijo

Haris Omanovič: Drevesa nikoli ne trpijo

Ko gre ljudem na slabše, se ponavadi smilijo samemu sebi, se pritožujejo, objokujejo in trpijo. S tem situacijo samo še poslabšajo, postanejo šibkejši in nič se ne izboljša. Naučiti se je treba prevzeti odgovornost za svoje življenje in vedno narediti najboljše, kolikor lahko v vsaki situaciji.

Naravno

Naravno

Poglej v ocean
v globino,
to temno barvo,
to neskončno modrino.
poglej življenje vse,
ki nežno plava mimo in ti pove,
kako je vse fino.

A vidiš veselje v očeh vseh živali,
ki so zlite s to morsko tišino,
kaj ti govorijo oči?

Poglej gore, ki silijo v višino.
Ni jih strah, ko se širijo v oblake
in želijo videti vesoljno praznino.

Poglej v cvet, ki mirno kaže
svojo lepoto, se odpira in zapira, raste, živi
in potem se skrije za vedno, kot da ga ni.

V tebi je vse, veliko in majhno,
neskončno in končno
pa vendar je večno.
Vse pride in gre,
a veš, da svetloba prežame vse.

Nena

Danes bo sončno!

Danes bo sončno!

“Včerajšnja napoved je kazala, da bo sončno! A o soncu ni ne duha ne sluha!” godrnja možakar. “Spet bo dež!” se pritožuje soseda. “Sneži! Saj je vendar pomlad po koledarju!?!” se danes pritožuje velika večina ljudi.

Poletje je včasih prevroče in soparno. Jesen oblačna in deževna, zima pa velikokrat premrzla. Smo potem kdaj zadovoljni? In od kod izvira vso to nezadovoljstvo?

Opaziš koliko energije in časa posvečaš v življenju nad pritoževanjem o vremenu?

Narava je naša velika učiteljica. Izhajamo iz nje in preko nje pridobivamo izkušnje. Le znati jo moramo opazovati ter ji prisluhniti. Tiho in potrpežljivo nam šepeta na vsakem koraku.

Vso nezadovoljstvo izvira iz nas samih, ker imamo pričakovanja. Pričakovanja, da bo na božični večer vse belo. Pričakovanja, da bo 8c28b9abc4ec2623d18b1515b11e3498zunaj na pomladne dni že vse cvetelo.

A mati narava skrbi za nas. Skozi vreme nas opozarja, da je edina stalnica v življenju sprememba, prav tako pa nam šepeta o ljubezni,
da jo sprejemamo brezpogojno v vseh letnih časih. Uči nas o bivanju v sožitju, prilagajanju. O tem, da ne dovolimo, da imajo zunanji dejavniki kot je vreme, vpliv na naše notranje počutje. Uči nas zavedanja samega sebe.

Dogajajo se spremembe v naravi, pa ne zato, da bi se pritoževali, ampak da bi si prisluhnili in opazili, da ni vse tako točno določeno in omejeno v življenju. Uči nas o minljivosti, da vse v življenju pride in gre. O tem, da se prepustimo, občutimo vsak trenutek in v njem uživamo.

Želim ti, da v tvoje življenje danes posije sonce. Sonce v tvojem srcu.

Objem bele narave

Objem bele narave

Bila bi nekje v naravi.
Nekje, kjer bi se grela na drva in si kuhala na ognjišču.
Nekje, kjer bi v miru brala knjige in se grela ob svečah. Pokrita z dek’co. S šal’co toplega čaja v roki.
Nekje, kjer bi skozi okno opazovala debele ledene sveče, ki bi krasile streho brunarice.
Nekje, kjer bi opazovala ples drobnih snežink, ki bi znova in znova belile pokrajino.
Božal bi me vonj po cimetu in me spominjal, da je čas za zimsko veselje. Za čas brezdelja.
Za čas lepih trenutkov. In veselja.
Ko bi se pokazalo sonce, bi se toplo oblekla in odšla ven. Na sneg. Najprej malo odkidat potko, nato pa zidat gradove za snežake.
Podila bi se po brezpotjih in v snegu risala angelske figure.
Postavila bi ptičjo hišico in ptičkom nastavila sončnična semena.
Pripravila bi tudi seno, zelenjavo in sadje. Za srnice in zajčke.
Osvobodila bi drevesa, ki bi se šibila pod debelo snežno odejo. In otresla smrečico, ki bi krasila vhod v hiško.
Pometla bi verando in si pripravila brisačo, kamor bi stopila z mokrimi čevlji. Sezula bi se, se slekla ter se zavila v dek’co in opazovala kamin.
Znova bi se ogrela s toplim čajem in medom. Si zavrtela nekaj čudovitih pesmi. Ter se naslonjena nazaj, zaprtih oči, predajala melodiji srca.
Čez čas bi vstala in si skuhala juho. Z veliko zelenjave. Spekla bi domač kruh in si pripravila krhke pišktoke.
Po tem bi malo potelovadila. Šla znova na sveži zrak in se prepustila zimi, da me v mislih odnese.
Prepevala bi si pesmi in zgradila še enega snežaka.
Ob jutrih bi skozi okno opazovala živali, ki bi prihajale na jaso pred hiško.
Ob večerih bi si zavita v dek’co privoščila branje.
Preko noči pa sladko, mirno spanje.
<3

Danijela F.

Na pečini

Na pečini

Stojim na vrhu pečine.
Pred mano je čudovita pokrajina.
V daljavi vidim modro morje, rumeno cvetoče travnike, zelene gozdove.
Nebo je jasno, sončno.
Ptice pojejo, slišijo se valovi, ki vztrajno objemajo pečino.
Zdi se, kot da je vse tam samo zame.
Da vse čaka, da poletim.

Pogledam okrog sebe in s pogledom iščem nekoga, ki bi mi zagotovil, da bo vse v redu.
Nekoga, ki mi bo rekel, da je to prava pot.
Nekoga, ki mi bo rekel, da sem varna.
Nekoga, ki mi bo morda celo podal roko in rekel, dajva, skupaj skočiva.
A ni nikogar.

Sama sem.

Sama, sredi čudovite narave. Bosih nog stopim korak nazaj in za hip zaprem oči. Po glavi mi divja tisoč misli in večina se jih zliva v reko strahu in izgovorov, zakaj bi bila pot po gozdu navzdol boljša.

Srce mi nabija, po žilah se mi pretaka adrenalin.
Vse je pripravljeno, se mi zdi.
Samo jaz sem še vedno tukaj. Na istem mestu.
Varna, nekaj korakov stran pred poletom v neznano.

Usedem se na tla in se vprašam, zakaj nekaj mi je bilo tega treba. Zakaj sem sploh šla na to pot. A ni bilo doma, v varnem objemu doma bolj prijetno, toplo, sploh pod mehko dek’co. Ko si tako znova ustvarjam lastno dramo in se že skoraj odločim, da bom pač šla nazaj in priznala, da tega ne zmorem, zaslišim neke glasove. Pogledam naokoli in vidim dve ptici, kako sedita na robu pečine, me gledata in se pogovarjata.

POGOVARJATA! In jaz ju razumem????

Prva pravi drugi: Kdaj se bo premaknila naprej? Spet se je ujela v lastne iluzije.
Druga odgovori: Bo, bo, saj je tudi do sem prišla.
Prva nadaljuje: Ah, ja, samo sedaj si spet neko dramo ustvarja. Ko bi si samo dovolila spregledati, kako je vse pravzaprav enostavno.
In druga doda: Morda rabi samo malo naše spodbude.

Obrnem se okoli in globoko diham. Za hip kar ne morem dojeti, kaj se pravzaprav dogaja. Če bi imela štumfe, bi me v tistem trenutku sigurno sezulo. Z dlanmi se oprimem skale, nanjo prislonim čelo in si govorim: Vse je v redu, vse je redu …ne meša se ti, vse je v redu …

Ko v paniki iščem razumske razlage, zaslišim tretji glas: Res je vse v redu. Varna si. V hipu planem navzgor in gledam naokoli. Tisti dve ptici sta še vedno tam, vendar ne govorita.
Kdo je to rekel, vprašam. Razprtih oči gledam naokoli in čakam.
Jaz, skala, znova zaslišim glas.
Skala? SKALA??? Skale govorite?, vprašam presenečeno.

Seveda, se zasmeje skala. Tudi ptici se smejeta.

Vse na Zemlji govori. Vsako drevo ima svojo zgodbo, vsak list poje svojo pesem. Vsaka reka šumi posebno melodijo in vsak potok žubori nova doživetja. Tudi živali govorijo, te usmerjajo. Ti sporočajo. Samo ti nisi slišala. Sedaj si tukaj, da spoznaš magičnost zemeljskega obstoja. Blagoslov preboja ni v tem, da se vržeš s pečine in čakaš, kaj bo. Blagoslov je v tem, da se odpreš, da sprejmeš, da si dovoliš videti, da si dovoliš spregledati. Stopi na rob pečine, mi še reče skala.

Ubogam jo in stopim na rob pečine.

Poglej naokoli in mi povej, kaj vidiš, me pozove.
Kaj pa čutiš?Začnem ji opisovati: Vidim morje, travnike, vidim skalovje, vidim tudi ptice, gozdove …

Čutim nežen vetrič, tople sončne žarke, čutim valovanje zraka …

Kaj pa slišiš?

Ko že hočem po stari navadi odgovoriti, da slišim piš vetriča, petje ptic, se spomnim, da se pravzaprav pogovarjam s skalo in da sem malo prej slišala, kako sta se dve ptici pogovarjali o meni. Malo pomolčim, zaprem oči in zares prisluhnem, kaj slišim. Čez čas odgovorim: Slišim polno glasov, ki se prepletajo v čudovito pesem. Slišim zrak, kako kroži. Slišim objem vetriča. Slišim žarke sonca. Vse slišim, a hkrati jih čutim. Slišim jih skozi občutja.

Mhm, pripomni skala. Prva ptica pa zadovoljno prikima in reče: Končno.

Ko se že hočem burno odzvati, na kaj nekaj namiguje, saj sem vendar trdno delala, da sem danes tukaj, skozi celotno telo začutim poseben vetrič, pretok, nekaj, kar me objame v čisto ljubezen. Začutim hvaležnost, da sem danes tukaj in razumem, kaj “končno” pravzaprav pomeni. Ni obsojanje. Je samo pozdrav, veselje ob mojem prihodu domov.

Razprem roke in znova pogledam v daljavo. Zagledam čudovito prepleteno mrežo, ki v najlepših barvah ustvarja življenje na Zemlji. Ko pogledam svoje telo, vidim, kako se popolno ujema s skalo, na kateri stojim, z zrakom, ki ga diham. Dojamem, da sem del popolnosti in da sem popolna točno takšna, kot sem.

Moje dihanje postane bolj globoko, daljše. Spoznavam, da z vsakim vdihom vase sprejemam božanskost, ki objema vse celice mojega telesa. Prepoznavam, da je res vse povezano. Da nikoli nisem sama. Da smo vsi eno, vsi smo del božanskosti. Čutim popolno povezavo z Zemljo in vidim, kako se moja stopala skozi skalo zlivajo v neskončnost.

Občutim popolni mir. Popolno varnost. Prepoznam, kako je vse enostavno. Dosegljivo.

Ko stopim še korak naprej proti robu pečine, vidim, da se tudi pečina ne konča. Vse se nadaljuje. Lahko grem naravnost. Lahko po stopnicah. Lahko pa tudi poletim in se predam mehkim nedrjem popolne zemeljske mreže. Vse poti so mi odprte. Odločitev, katero bom izbrala, pa je samo moja. <3

Danijela F.

Narava te takoj nagradi

Narava te takoj nagradi

Narava te takoj nagradi. Pobral sem nekaj smeti v gozdu in za nagrado so mi pot prečkale štiri srne, ena od njih je bila še čisto majhna. Naslednji dan poberem nekaj smeti ob jezeru in takoj dobim prelep let račjega para.

Ko nekaj daš, nekaj dobiš tudi nazaj. Izmenjava je vedno. Narava je polna energije in ko ji daš svojo energijo, takoj dobiš odgovor. Nagradi te in še bolj vzame v svoj objem. S tem količina energije raste obema. Tako je tudi med ljudmi, ko nekomu nekaj daš in potem ko nekaj dobiš nazaj, oba rasteta, vsi rastemo.

Ne obsojajmo. S tem poskrbimo za še več negativne energije in praznine v ljudeh. Ljudje še sami sebe ne čutijo, zato tudi ne čutijo narave. Njihovo dejanje je samo posledica tega, kar so. Če obsojaš, daješ moč temu. Če vse gledamo z ljubeznijo in smo dober zgled, bo kmalu drugače. Ljudje se spreminjamo, vse se spreminja.

Hari Om

Ekologija upanja – ponovno povežimo otroke z naravo

Ekologija upanja – ponovno povežimo otroke z naravo

Otroci se že rodijo zvedavi, imajo prirojen čut za raziskovanje okolja v katerega so bili ob rojstvu postavljeni. Vendar pa skozi leta odraščanja to zanimanje izpuhti, če ga ne spodbujamo.

Velika večina otrok in mladine ima danes le malo izkušenj z naravo, z življenjem pod milim nebom. Čas, ki ga preživijo zunaj je večinoma namenjen športnim dejavnostim , igranju v umetnih parkih, pogosto na asfaltni podlagi, na igralih, ki so velikokrat izdelana iz umetnih materialov. Vse več časa preživijo v šoli, v avtomobilu, ko jih starši vozimo na raznorazne popoldanske dejavnosti, kjer so deležni virtualnega, pasivnega in vse bolj pogosto elektronskega načina podajanja informacij. Tudi doma preživijo sami veliko časa, zaprti v “virtualni hišni pripor”, ki ga ponuja modern način življenja.

Otroci, mladostniki in posledično tudi mi starši, izgubljamo stik s pristno naravo, kar se pozna na našem zdravju in psihofizičnih sposobnostih. Žalostno je, da so že otroci pod stresom, napeti, z omejenimi zmožnostmi dojemanja in ustvarjanja, kar se kaže v slabi samopodobi, slabšem učnem uspehu, depresiji, hiperaktivnosti, če naštejem le nekatere najbolj pogoste motnje.

Pomagajmo otrokom ponovno spoznati tisto pravo naravo, ki smo jo spoznali starši, ko smo bili otroci pred desetletji. Poleg novih izkušenj, doživetij in informacij bomo z otroci preživeli kakovosten čas in zbirali neprecenljive spomine za družinski album.

Preproste ideje za preživljanje časa v naravi, s katerimi lahko navdušite svojega otroka:

  • Plezanje na drevo
  • Lov na kobilice
  • Iskanje središča Zemlje ali kopanje lukenj
  • Nabiranje gozdnih sadežev
  • Sprehod po travniku in spoznavanje cvetlic
  • Skrivalnice
  • Gradnja drevesne hiške
  • Spanje v šotoru
  • Zbiranje školjk in kamnov
  • Valjanje po travi
  • Opazovanje oblakov
  • Kolesarjenje po brezpotjih
  • Taborni ogenj
  • Gradnja igluja
  • Lovljenje trofej živali s fotoaparatom
  • Guganje na vrvi
  • Kepanje
  • Čofotanje po lužah
  • Iskanje štiriperesne deteljice
  • Opazovanje nočnega neba
  • Hoja po rosi
  • Zalivanje vrta
  • Spuščanje zmaja
  • Planinarjenje
  • Vrtnarjenje
  • Izdelava čolnička iz orehovih lupin
  • Hranjenje ptic
  • Raziskovanje močvirja
  • Izdelava herbarija
  • Počitek v viseči mreži
  • Poslušanje ptičjega petja
  • Vožnja s kanujem
  • Lovljenje kresnic
  • Sajenje dreves
  • Iskanje sledi živali v gozdu
  • Branje knjige pod drevesom
  • Gradnja peščenih gradov
  • Ribolov
  • Streljanje z lokom
  • Žoganje
  • Bitka z vodnimi baloni

Nastja

Skrivnosti Vode

Skrivnosti Vode

Voda ni samo voda, je veliko več. Sestavlja skoraj celo človekovo telo in je življenjsko nujno potrebna. Zadnje raziskave znanstvenikov kažejo, da je voda še kako živa. Že prej je Masaru Emoto s preprostim poskusom pokazal, kako besede in čustva vplivajo na molekule vode. Zdaj je jasno, da ima voda tudi spomin, preko nje se lahko prenašajo podatki. Glasba nanjo različno vpliva, ona pa različno na druge snovi. Ste vedeli, da snovi brez vode ne gorijo? Vedno več vemo o vodi in tako tudi o sebi, saj smo voda.

Voda, ki pride iz pipe je v slabem stanju, zato je pomembno, da jo informiramo s pozitivnimi afirmacijami, z ljubeznijo pred pitjem in jo blagoslovimo, kot smo to počeli včasih. Bodi hvaležni pred pitjem in ne slabe volje. Kakšne informacije dobi naše telo z dežjem in kakšne s tuširanjem? Povsod okoli sebe pošiljajmo ljubezen.

Veliko skrivnosti vode vam bo razkril spodnji posnetek (v angleščini, brez prevoda).


Zemlja joče

Zemlja joče

Danes je intenziven dan. Moje zaznave so vse močnejše. Hvaležna sem za tako lep jesenski dan. Hvaležna sem za vse darove matere Zemlje in za vsak dih, ki ga lahko naredim danes, sredi prijetno toplega in jesensko obarvanega gozda. Hvaležna sem za ptičje petje, ko ptice pojejo zares čudovite melodije. Hvaležna sem reki, ki teče in spira vsa težka čustva, ki so se nabrala v preteklih dneh. Sem mirna. Sem tukaj in v tem trenutku. Občutim radost.

A obenem me ves čas nekaj močno moti in otežuje. Preplavljajo me občutki, ki jih nisem vajena. Počutim se tako utesnjeno, nekaj mi ne da dihati. Počutim se razdraženo. Ni mi jasno zakaj, saj sem v miru sama s seboj. Zavem se močneje, zavem se velike žalosti. Gre mi na jok. Zavem se, da Zemlja joče. Zavem se, da je Zemlja ranjena in da so pritiski hudi. Zemlja želi spregovoriti z menoj. V takšnem čudovitem popoldnevu se mi res zdi nenavadno, da o tem razmišljam. Ampak zavem se vseh grozot, ki jih ljudje povzročamo drug drugemu, kaj šele naravi. Kje smo pozabili vse občutke? Kje smo pozabili vso moralo? Kam smo dali brezpogojno ljubezen do sočloveka in do matere Zemlje.

Ko opazujem vso ravnovesje v naravi, se vsak dan znova in znova čudim temu čudežu. Vsak dan znova sem hvaležna soncu, da me greje, naravi, ki me bogati, hrani in miru, ki ga najdem tu.

A kam gre družba, kam gre sistem – v katero smer gre avtocesta stresnega časa, pehanja za denarjem? A smo še zmeraj na tej avtocesti? Toliko je napetosti v zraku. Vsak dan je te napetosti več.

Dokler ne bo kritična masa ljudi spet začutila narave, bo Zemlja jokala. Tudi jaz danes jočem skupaj z njo, ker čutim odgovornost, umazanijo, balast in nehumanost, ki je še ne znam povsem preseči. Iščem odgovore, rešitve. Delam plane in načrte. Zelo majhne korake.

Danes čutim nas ljudi, kot parazite na tem planetu. Kaj nam daje mati Zemlja, in kaj ji vračamo?

Kje smo izgubili notranjo modrost, zdravo kmečko pamet?

Grem nazaj v gozd, da se še malo izjočem in spustim iz sebe umazanijo družbe.

Mogoče se sliši otopelo, mogoče tokrat pišem pesimistično. Ampak to je del mene, del mojega čutenja. Ne da se pretvarjat. Čeprav je čudovit in popoln dan, ko običajno pozabljamo na vsa bremena življenja, se tokrat ne da prekriti kaotičnega stanja.

Ne morem si zatiskat oči, če čutim drugače.

Ljudje – zbudimo se!

Moja želja je, da se nas poveže čimveč čutečih in odgovornih.

Da začnemo živeti v svetu harmonije in povezanosti z naravo. Želim svet brez mask, brez okvirjev, brez pretvarjanja, iluzij in praznih obljub.

K sreči že opazujem zametke novega sveta –  sveta iskrenosti, zaupanja in podpore. Vem da nam bo uspelo. A kakšna bo cena do takrat, kje je večina sedaj?

Zemlja sporoča, da je zdaj pravi čas, da ji prisluhnemo. Zato obudimo svoje čute, povežimo se z naravo, prisluhnimo ji. Ko prisluhnemo naravi, vemo, kaj je resnična sreča, kaj je resnično pomembno v življenju in kje je naše mesto tukaj na Zemlji.

Gozd je učilnica življenja, preprostosti bivanja, povežimo se z njim, opazujmo ga s srcem.

 

Tadeja Rataj

Opazovanje drevesa na robu gozda

Opazovanje drevesa na robu gozda



Usedem se na klop, čakam da pride kakšna misel. Najprej je prazna glava. Kar nič ni. Čudim se, kako ni nobenega navdiha, ampak ravno v tistem trenutku se moja pozornost preusmeri na liste na drevesu. Opazujem en sam list. Gledam obliko, prav vsako linijo; gledam barvo, kako se preliva; gledam režice na listu , kako so povezane v mrežo. Vse je zaokroženo, vse se prepleta, vse je povezano. Vsak list ima svoj prostor na vejah drevesa. Vsak list je drugačen, vsak list pod drugim kotom prejema sončne žarke. A vsak list je popoln in edinstven. Res je, da kakšnega izmed listov grizlja gosenica ali kakšna druga živalca, ampak zaradi tega je celotna krošnja še vedno popolna. Res je, da jeseni vsi listi odpadejo, a vemo, da naslednje leto zrastejo novi.

Če je drevo Zemlja, smo živa bitja listi. Vsi smo povezani, vsi smo na enem “drevesu” in črpamo iz enega vira. Drugi bodo vedno drugačni. Prav nikoli ne bomo imeli vsega, kar bodo imeli drugi, a tudi drugi prav nikoli ne bodo imeli vsega, kar imam jaz. Zato oprimimo se svojega vira, svoje povezanosti z virom – drevesom/zemljo/notranjo modrostjo. Drugi bodo umirali, morda bom jaz umiral pred drugimi, sploh ni pomembno in ni razlike. Drevo bo še vedno stalo, Zemlja se bo še vedno vrtela. Drugi ljudje bodo vedno drugačni. Tudi mi bomo, enkrat umrli kot vsak list, ampak vedno pride pomlad in vedno imamo izbiro, da postanemo nov list, se ponovno rodimo.

Če je drevo življenje – so listi deli življenja. Bo obdobje, ko bo na meni ogromno listja, ko bom poln energije, navdihov, idej, bom aktivno živel in bo vse popolno. In bo obdobje, ko ne bo niti enega samega lista in bom počival. Deli mene bodo umirali in bo vse popolno. Vse se enkrat zaključi. Ampak ne glede na to, da se prav vse kar trenutno imam, vse kar trenutno je, enkrat zaključi, vem, da pride nekaj novega, še boljšega.

Zakaj torej v družbi tolikšna navezanost na vse, kar je okrog nas v tem trenutku (ljudi, stvari, situacije…)? Spuščajmo navezanost in začenjajmo živet svobodno!

 

Tadeja Rataj

Ko drevesa spregovorijo I

Sprehajam se po gozdu. Poslušam prijetne kapljice pomladnega dežja. Občudujem svežino, ki se razširja. Začutim radost rastlin, živali in celotnega prostora. Vse okrog mene je oživelo.

Stopim mimo hrasta. Nekaj v meni reče, naj se ustavim. Zazrem se v njegovo hrapavo deblo, pogledam navzgor proti krošnji. Močno ga objamem in na svoji koži začutim njegovo grobo lubje. Prav to lubje ga dela posebnega, mogočnega, junaškega, drugačnega. “Sem mogočni hrast, ne boj se moje hrapave površine, saj je to zgolj moja zaščitna maska. V gozdu sem zato, da se postavljam, da se šopirim, da sem najmogočnejši, in da sem zaščitnik drugih dreves. Predstavljam prispodobo moškega. In s tem ko me objemaš, zdravim tvoj moški del. Vsak človek ima dva dela. Moškega in ženskega. Ti si se bala svoje moške moči. Vse tvoje zamere do moških so ozdravljene. Vsi tvoji strahovi pred moško močjo so ozdravljeni. Tvoj moški del je izpolnjen in je celosten. Šele s tem, ko ženska sprejme vse dele svoje moškosti, lahko sprejme in ljubi vse moške okrog sebe. Deli ta spoznanja vsem ženskam, ki si želijo ljubezni.” Hrastu se zahvalim za to čarobno izjavo in korakam naprej.

Naslednja postaja. Mogočna smreka. Le kaj mi ima ta gospa za povedati? Pogledam proti njenim vejam. Nočem je objeti, samo gledam jo. “Sem smreka in predstavljam modrost. Sem pokončna, sem vedno zelena, sem trikotna in pičim, če pride do mene nepridiprav. Moja oblika je usmerjena v en vrh, kar pomeni, da imam vedno pred seboj jasen cilj. Pomemben je samo en jasno definiran cilj, ki ga želim doseči. Tudi če je na poti ogromno trnja in drugih vej, zaupam, da ga bo moja modrost in moja moč vedno dosegla. Moja rast je zelo pokončna in ne glede na to, katera drevesa se mi približajo, vseskozi ohranjam svojo pokončnost. Nikoli ne dovolim, da me izrinejo iz mojega teritorija. Če jim ne ustrezam je to njihov problem in je njihova naloga, da se umaknejo. Seveda to ne pomeni, da mi je dovoljeni krasti teritorije drugih. Še ena lastnost, ki me spremlja je zimzelenost. Vedno poslušam svoje notranje vodstvo, ki poskrbi, da bo moja bit v vseh pogledih sita, odžejana, izpolnjena. Ni potrebno, da izkušam kakršnokoli pomanjkanje. Naravno stanje je, da se vedno počutim in težim k ravnovesju. Tudi ko me popolnoma premetava, ko je okrog mene največja nevihta, brodolom, ko želijo vse iglice odpast in se vse veje lomijo – vedno je pomemben cilj – ravnovesje – nekje ali na nebu ali na Zemlji ali v meni-tebi.”

Zadnje drevo, ki me nagovori pa je bukev. Bukev, lepotica, tako gladka, tako mila, tako nežna, tako ženstvena. Pod njeno krošnjo je veliko več svetlobe kot pod katerimkoli drugim drevesom. Na njenih vejah sedijo ptički, ki pojejo, tudi pajku dovoli, da se vzpenja po njenem deblu. Njeno gladko lubje spregovori: “Sem bukev, najbolj gladka, najbolj ranljiva, najbolj elegantna. Sem najlepše gozdno drevo. Bodi tudi ti tako gladka, tako nežna, naravna, dostopna vsem, vsakemu, ki bi si želel tvojega objema. Bodi brez predsodkov. Ponosno razkazuj svojo ženstvenost, saj si to želi tvoje srce. S ponosom kaži svoje lepo telo, saj je naravno, da ste ženske lepe. Kamorkoli prideš, poganjaj na široko svoje korenine, saj se boš le s tem dotaknila src drugih. Kar pa je najpomembnejše in ključno. Tako kot sem jaz bukev brez lubja, tudi ti ne potrebuješ gore balasta, da bi izpolnjevala normative nekoga drugega in s tem lagala sama sebi. Ohranjaj svojo ranljivost, svojo krhkost, svojo milo žensko plat. To je tisto prvinsko – naravno stanje ženske, ki ga v današnjem času tako želite zatreti. Ravno zato so ženska srca tako zgubljena in niso v polnosti deležna moške ljubezni. Zato ti jaz bukev še enkrat polagam na dušo, da z vso radostjo živi svojo ženskost, ker se le v tem primeru počutiš izpolnjeno.”

Objela sem bukev, objela sem svojo notranjo boginjo. In dobila sem največje darilo.

Ozavestila sem svojo moško in svojo žensko plat. Sledim svoji modrosti.

Hvaležna sem za to nepozabno izkušnjo. Hvaležna sem čudežu narave, čudežu življenja.

Tadeja Rataj

 

Prihajajoče delavnice