Usedem se na klop, čakam da pride kakšna misel. Najprej je prazna glava. Kar nič ni. Čudim se, kako ni nobenega navdiha, ampak ravno v tistem trenutku se moja pozornost preusmeri na liste na drevesu. Opazujem en sam list. Gledam obliko, prav vsako linijo; gledam barvo, kako se preliva; gledam režice na listu , kako so povezane v mrežo. Vse je zaokroženo, vse se prepleta, vse je povezano. Vsak list ima svoj prostor na vejah drevesa. Vsak list je drugačen, vsak list pod drugim kotom prejema sončne žarke. A vsak list je popoln in edinstven. Res je, da kakšnega izmed listov grizlja gosenica ali kakšna druga živalca, ampak zaradi tega je celotna krošnja še vedno popolna. Res je, da jeseni vsi listi odpadejo, a vemo, da naslednje leto zrastejo novi.
Če je drevo Zemlja, smo živa bitja listi. Vsi smo povezani, vsi smo na enem “drevesu” in črpamo iz enega vira. Drugi bodo vedno drugačni. Prav nikoli ne bomo imeli vsega, kar bodo imeli drugi, a tudi drugi prav nikoli ne bodo imeli vsega, kar imam jaz. Zato oprimimo se svojega vira, svoje povezanosti z virom – drevesom/zemljo/notranjo modrostjo. Drugi bodo umirali, morda bom jaz umiral pred drugimi, sploh ni pomembno in ni razlike. Drevo bo še vedno stalo, Zemlja se bo še vedno vrtela. Drugi ljudje bodo vedno drugačni. Tudi mi bomo, enkrat umrli kot vsak list, ampak vedno pride pomlad in vedno imamo izbiro, da postanemo nov list, se ponovno rodimo.
Če je drevo življenje – so listi deli življenja. Bo obdobje, ko bo na meni ogromno listja, ko bom poln energije, navdihov, idej, bom aktivno živel in bo vse popolno. In bo obdobje, ko ne bo niti enega samega lista in bom počival. Deli mene bodo umirali in bo vse popolno. Vse se enkrat zaključi. Ampak ne glede na to, da se prav vse kar trenutno imam, vse kar trenutno je, enkrat zaključi, vem, da pride nekaj novega, še boljšega.
Zakaj torej v družbi tolikšna navezanost na vse, kar je okrog nas v tem trenutku (ljudi, stvari, situacije…)? Spuščajmo navezanost in začenjajmo živet svobodno!
Tadeja Rataj
