Začenjam pisati svoja besedilca, ki bodo brez kakršnekoli forme ali strukture in bodo zato včasih bolj podobna člankom, včasih komentarjem, včasih pa se vam bo zdelo, da berete moj blog.
Danes sem v sprehodu meditacije z Zemljo spet zaznala, da čas ne obstaja. Nobena ura ni merljiva in kaj je sploh dolžina dneva? Do takšnih in podobnih zanimivih spoznanj postopoma prihajam že “eno leto”, odkar sem se začela udeleževati delavnic v Hiši radosti. V resnici se mi zdi, da je minilo že deset let in se komaj še spomnim, kakšno je bilo moje življenje prej. V zadnjem mesecu pa se mi dnevno dogaja toliko sprememb, da sem zaključila z vsemi analizami preteklosti, ker jih je enostavno nemogoče dohajati. Niti niso pomembne, ko pa je toliko drugih stvari, ki si jih želim še raziskati.
Pred enim letom sem torej prvič prišla v Hišo radosti na delavnico Access Bars. Delavnica je trajala 8 ur, meni pa se je zdelo, da so minile največ 3. Podobno smo čas rušili na vseh ostalih delavnicah. Pogosto smo se imeli noro dobro in je več ur nepredstavljivo hitro minilo. Zanimivo, na včerjašnji, verjetno na moji sedmi Bars delavnici, pa se mi je zdelo, kot da je trajala več kot en teden, po časovni definiciji pa je bila spet dolga samo 8 ur. Resnično, 8 ur za včerajšnjo delavnico se mi zdi malo, ker smo tri čarovničke odklenile ogromno omejitev in si zelo razširile zavedanje o nekaterih stvareh. Zgodilo se je ogromno sprememb in meni se intenzivno dogajajo še danes.
Se tudi vam kdaj zdi, da je kakšen dan daljši ali krajši od ostalih? Včasih naredite zelo veliko stvari, prepotujete pol sveta, obiščete več deset ljudi in si ogledate veliko zanimivosti in vse to v samo enem dnevu. Drugič pa ste cel dan doma, se komaj kam premaknete, pa je dneva že konec in niste skoraj nič naredili. Ko sem se še lani veliko učila in delala stvari za šolo, se mi je pogosto dogajalo, da se je kakšno popolnde vleklo za tri dni, dnevi pred testom pa so prehitro minili. Ste tudi sami kdaj presenečeni, ko pogledate na uro? Jaz sem vedno bolj. Kaj če čas v resnici ne obstaja? Kaj če bi si dovolili v polnosti izkoristiti vsak trenutek? Bolj kot smo v vsakem trenutku prisotni in več kot si dovolimo doživljati in živeti, bolj si lahko raztegnemo čas in ozavestimo, da ga sploh ni. Če tega še niste spoznali, boste to zagotovo doživeli na kakšni delavnici. Zagotovo pa ste opazili, da se vse konstantno spreminja. Temu kar ni konca in ravno to je zame najboljše pri vsem skupaj. Raziskovanje življenja se nikoli ne konča! Vedno lahko odkrivamo še več in več vsega in si s tem vsak trenutek ustvarjamo nekaj povsem novega.
Hvaležna sem Harisu in Ani, ki sta mi odprla vrata v realnost in življneje onkraj vsega, kar je že znano. Hvaležna sem tudi vsem ostalim, Zemlji in celotnemu vesolju. Ta trenutek živim svoje življenje in preizkušam ter odkrivam stvari, ki zam
e delujejo.
Pri tem mi zelo pomagajo tehnike in orodja, ki jih odkrivamo na delavnicah ali pa so del Access Consciousnessa. Postopoma vam jih želim bolje predstaviti z lastnimi primeri ali pa primeri drugih ljudi, da boste videli kako čarobno delujejo v praksi in kako jih lahko tudi sami uporabljate v različnih situacijah in si s tem ustvarite več možnosti in izbire za vaše življenje.
Uživajte v branju, vse zapisano pa naj vam bo zgolj zanimivo!
Ker je danes dan mrtvih, bom pač izkoristila temo in zapisala nekaj o smrti.
Obstaja veliko definicij o tem, kaj pomeni smrt in kaj se zgodi z nami, ko umremo. Sama sem se raziskovanju te tematike vedno izogibala. Z vsem kar so me o smrti in posmrtnem življenju učili se nisem veliko ukvarjala. Nič se me ni posebno dotaknilo, ničemur nisem dajala pomena in v nič nisem bila povsem prepričana. Odgovorov pa tudi nisem iskala, ker se mi je zdelo to početje popolnoma nesmiselno. Sem si že mislila, da bom izvedela, ko bom to doživela.
Opazila sem, da ljudje pred smrtjo na nek način bežijo. Za večino je to ena izmed tabu tem, o kateri neradi govorijo. Ko umre član družine ali nekdo, ki smo ga poznali, se življenje za trenutek ustavi. Nekateri v smrti najdejo razloge, da si upajo narediti korak naprej in izkoristiti vse, kar si želijo, dokler še lahko. Drugi pa se še dodatno omejijo in podredijo sisitemu ter še raje trpijo, ker je to zanje vseeno boljše od smrti.
Brez posebnega odnosa sem jaz počela oboje. Včasih sem z mislijo na smrt upravičevala svoje početje in si v teh redkih trenutkih dovolila živeti. Enostavno sem si rekla: »Tole bom naredila, tudi če zato že jutri umrem.« Imela sem celo svoj seznam stvari, ki sem si jih želela narediti preden umrem. Prepričanje o koncu življenja mi je pomagalo, da sem se na hitro znebila občutka krivde: »Kaj če je to zadnji dan ko živimo, zakaj bi se omejevali, če si nekaj resnično želimo, si vsaj enkrat lahko privoščimo.« Spet drugič pa sem se zagovarjala pred neprijetnimi situacijami, v smislu, da jih bom že prenesla, saj so vseeno boljše od smrti.
Bili pa so tudi trenutki, ko sem si enostavno želela umreti. Bila sem razočarana nad vsem, kar so mi povedali o življenju, kakšno naj bi bilo in da ne more biti drugače. Če je treba res ves čas trpeti, se pretvarjati, dosegati pričakovane cilje, narediti nekaj določenega, če želiš nekaj določenega se tega nisem želela iti. Takšno početje me je utrujalo. Začela sem se spraševati, zakaj in za koga bi to počela? Vedela sem, da zase že ne. Takrat sem se pač odločila, da bom živela in počela stvari za druge, da bodo vsaj oni srečni. Naredila sem vse in še več, kar so pričakovali. Smešno pa je bilo to, da ne jaz, ne oni, zaradi tega niso bili nič srečnejši. Kdo so sploh bili ti drugi?
Danes vsak trenutek živim svoje življenje in smrt dojemam na popolnoma drugačen način. Ne iščem več razlogov za svoje početje v tem, da bom nekaj naredila preden umrem. Vsak trenutek vedno bolj sledim sebi in si izbiram stvari zase, popolnoma brez razloga. Tudi smrt telesa je zame izbira, prav tako tudi to, kaj se z nami zgodi po tem. Kaj če si lahko vsak izbere, kaj bo z njim po smrti? Kaj če smrt ne obstaja? Kaj če se vsakemu zgodi tisto, kar si izbere in v kar verjame? Danes sem doživela nekaj zanimivega. Ob vprašanju ali si resnično izbiram smrt sem začutila lahkotnost. Brez vsakršnega sojenja in razlogov se mi je smrt zdela super. Navdušena sem bila, ker sem v tem videla še večjo spremembo. Ker pa mi ni bilo čisto jasno, kaj se dogaja in kaj si v resnici izbiram, mi je pri tem pomagal Haris. Ozavestila sem, da sem si s tem, ko sem si dovolila izbrati smrt, v resnici izbrala še več svobode, lahkotnosti in delovanja onkraj omejitev. Waw, kako je lahko še boljše kot to?
Vsak ima svojo resnico, zato sledite svojemu vedenju. Moj namen ni, da dajem kakršnekoli fiksne odgovore. Zame ne obstajajo več. Tudi jaz nisem nič boljša od vsekega od vas in nisem tista, ki vam bo vsiljevala svoje prepričanje. Niti nimam prepričanj. Ozavestite, kakšen mojster in kreator je vsak od vas. Vsak posameznik je zame neprecenljivo bitje in vsako življenje je zares prava mojstrovina in edinstvenost. Od včeraj to še drugače in bolj zaznavam. Zame je vse to velika čarovnija.
Spet me preseneča koliko je ura in kako je današnji dan čudno minil. Tole želim objaviti še 1. novembra, da bo imelo smisel tudi za tiste, ki ga še vedno iščete :), zato zdajle končujem s pisanjem. Namen mojih “člankov” v prihodnje bo, da vam skozi lastne izkušnje ali pa skozi izkušnje drugih ljudi, skozi vsakodnevne, konkretne situacije približam nekatera orodja, ki se jih učimo na delavnicah v Hiši radosti ali pa so del Access Consciousnessa.
Začela sem s smrtjo, zato naj bo to začetek konca ali pa konec začetka. Karkoli že to je, zame je sprememba. Kaj vse je še mogoče?
Kako kreirati življenje po svoje in živeti svojo realnost se naučimo na delavnicah v Hiši radosti.
Nadja Ogrinc
