Prejemanje je dejansko nekaj, kar sem morala natrenirati. Dobesedno. Ojačati mišico za to.
Že pred leti sem sedela v kuhinji s svojim kolegom Dainom, ki mi je ponudil kokakolo.”Ja, hvala!” sem odgovorila in segla po njej ter jo zagrabila z mize pred njim. Tam je stal in me bledo gledal. “Se zavedaš, da ti sploh ne morem podati kokakole?” me je vprašal. “Kako to misliš?” sem odgovorila rahlo defenzivno. “Saj je bila tukaj.” “Vedno narediš vse sama. Še podati ti ne morem kokakole, kaj šele, da bi jo odprl in nalil ali, bog varji, ponudil še kak led! Le kokakolo sem ti hotel pripraviti.” To me je močno zadelo.
Vzgojila me je izredno sposobna mati samohranilka, ki je živela za časa emancipacije žensk. Vzgajala je dva otroka, sama sekala drva, vsako jutro je prižgala pokvarjen avto z izvijačem, pomolzla koze pred šolo… Prav vse bi lahko naredila. In tudi je.
Dojela sem, da biti močna, neodvisna in sposobna ne pomeni, da ne moreš biti tudi ljubezniva, hvaležna in prejemati.
Odrasla sem tako, da sem dvigovala sama svoj kovček, sama našla pot do dogodkov, sama odpirala vrata zase. Bila sem hvaležna, da sem bila vzgojena v samozavestnega in sposobnega človeka z znanjem, da lahko poskrbim zase, kadarkoli bi to potrebovala.
Toda kje vse sem aplicirala ta način razmišljanja? Kaj vse sem ob tem izključila?
Dojela sem, verjetno prvič v življenju, da samo zato, ker nekaj lahko naredim, še ne pomeni, da je to izbira, ki bo kreirala največ. Jasno, da sem fizično sposobna odpreti pločevinko kokakole, toda kaj bo ta izbira ustvarila? In kaj bi ustvarila, če bi dopustila, da to nekdo naredi zame? Kaj če bi se nasmehnila in bila hvaležna? Kako bi se to odrazilo na dnevu, življenju tiste osebe ali morda celo na svetu?
Poskusila sem si predstavljati sliko scenarija, kako mirno sedim naslonjena na stolu, medtem ko Dain sproščeno vliva kokakolo čez led. Ahhh. Že v glavi sem se začela zvijati.
“Vau! Razumem,” sem izjavila. “Ne počutim se prijetno ob prejemanju. Kaj moram narediti, da to spremenim?”
In ena od mojih lastnosti, za katero sem hvaležna, je ta, da ko enkrat končno uvidim, na kakšen način sem v svetu delovala omejeno, se ne nasmehnem in samo upam, da se bo spremenilo. “Kaj je potrebno, da to spremenim?” Dejansko s tem mislim: “Kaj je potrebno?” in temu ‘kaj je potrebno’ in zavedanju, ki ga dobim ob tem, ko si to vprašanje zastavim, sledim in nato vidim, kaj se zgodi.
“Ugotovila sem, da se ljudje počutijo odlično, če jim dovolim, da mi prinesejo kavo ali zapišejo kak moj citat s seminarja ali nosijo torbo zame, ko si to resnično želijo.”
Torej, registrirala sem se na strani za zmenkovanje. Zato, ker, no…je bila to prva stvar, ki mi je padla na pamet. In na mojem profilu je pisalo »Zdravim se od ženske emancipacije. Potrebujem, da mi odpiraš vrata, tudi če to hočem narediti sama.«
Hodila sem na zmenke in dobesedno sedela na svojih rokah, ko so izstavili račun. Ni šlo za to, da ne bi hotela plačati, le želela sem vaditi čakanje 10 sekund, da bi videla, če se bo on ponudil. In če se je, sem se potrudila pogoltniti kepo, ki mi je neizbežno začela rasti v grlu, ravno dovolj, da sem lahko rekla “Hvala” , kakor iskreno in prijazno je šlo.
Grozno mi je bilo, ne ponuditi, da si razdeliva račun in patetično stati pri vratih, ko so jih odpirali zame. A nekako, s časom, sem črtila to vedno manj in manj… in sčasoma sem opazila, da nisem več stala in čakala patetično, stala sem hvaležna… in celo všeč mi je bilo!
“Kaj, če je ravno prejemanje darilo?”
Ugotovila sem, da se ljudje počutijo odlično, če jim dovolim, da mi prinesejo kavo ali zapišejo kak moj citat s seminarja ali nosijo torbo zame, ko si to resnično želijo. In zdelo se je, da z večjim veseljem, kot sem se odzvala in večjim navdušenjem, več radosti je tudi tista oseba prejela s svojim darilom.
Vse kaže, da je to še samo ena od tistih tem, ki sem jih razumela popolnoma narobe. Kaj, če je ravno prejemanje tisto darilo? Kaj, če s tem, ko zavračamo prejemanje, v resnici ne prihranimo nekomu težave, temveč izključimo možnosti, ki obstajajo?
Ali je možno, da je, če ne prejemaš vsega v življenju, tvoje prejemanje zanič? Ali je čas, da začneš trenirati to mišico? Ali je čas, da malce posediš na svojih rokah?
Dojela sem, da biti močan, neodvisen in sposoben ne pomeni, da ne moreš biti tudi mil, hvaležen in prejemati.
Moje prejemanje še vedno ni popolno. Vendar prosim za več ves čas! To je potovanje, ki se imenuje zavedanje. Toda moje življenje se je razširilo z ljudmi in stvarmi na načine, ki si jih nikoli nisem mogla niti predstavljati. In sedaj se nič več ne zgrbim, ko mi nekdo sam prinese kokakolo.
Blosson Benedict, mednarodna govorka in preobrazbena trenerka, ki se je dotaknila tisočerih življenj z dinamičnimi orodji Acces Consciousness. Širi sporočilo, da lahko spremenimo vse, kar si želimo in da to lahko naredimo z lahkoto, radostjo, lahkotnostjo in z, bog varji, malce humorja.
Kako kreirati življenje po svoje in živeti svojo realnost se naučimo na delavnicah v Hiši radosti.
vir: Access Consciousness
za Hišo radosti prevedla: Nina Vrhunc
