Planet Zemlja

Revija Bodi eko

Revija Bodi eko

Januarska številka revije Bodi eko vam spet prinaša številne zanimive in uporabne vsebine:

Tokrat predstavljamo tudi refleksno masažo stopal – skozi branje tega prispevka boste spoznali, da so stopala resnično odsev našega zdravja. Za vse, ki se radi razvajate, smo pripravili recept za izdelavo dišečih sivkinih kopalnih kroglic, ki so lahko tudi zelo lepo darilo.

Čaka vas tudi zanimivo branje o zdravilnih učinkih smolnatega mazila, prispevek pa je obogaten tudi s koristnimi nasveti, kako si lahko to popolnoma naravno mazilo pripravite tudi sami.

Več o januarski številki revije Bodi eko si lahko preberete TUKAJ.

V tokratni številki revije Bodi eko pišemo tudi o čistilnih in zdravilnih učinkih uživanja gline. V času praznikov namreč ljudje pogosto pojemo preveč, pogosto pa tudi izbor živil ni ravno najbolj zdrav – za vse, ki ste se odločili za nove bolj zdrave začetke na področju prehranjevanja, smo pripravili veliko koristnih nasvetov. Svojo prehrano lahko obogatimo tudi z zelenimi poganjki – s pomočjo številnih uporabnih nasvetov lahko na kuhinjskem pultu začnete vrtnariti tudi vi.

Slovenci ob poplavi številnih različnih alternativ za sladkor pogosto pozabimo, kako kakovosten in hranilno bogat je slovenski med, zato temu živilu namenjamo prav posebno pozornost.

Januarska številka revije Bodi eko vam spet ponuja obilico zanimivega branja – in to na kar 60 straneh! Obljubljamo vam, da bo revija Bodi eko tudi v novem letu polna koristnih, uporabnih in zanimivih vsebin, zaradi katerih jo boste še rajši in z večjim veseljem vzeli v roke.

Naročilo na revijo Bodi eko.

Edina pot ven je pot noter – 1.del

Edina pot ven je pot noter – 1.del

Bolezen današnjega sveta, njegova naraščujoča beda in napetost je rezultat vseh idiotskih idej, ki so človeštvu vladale v preteklosti.

Vse religije so odgovorne za to. To, kar so storile, ne glede na to, ali so vedele ali ne, je vzrok bede, trpljenja in tesnobe celotnega človeštva. Razmislimo o najbolj temeljnih vzrokih enem za drugim.

Prvi: Vse religije so vsiljevale idejo, da je bog ustvaril svet in da je bog vseveden, vsemogočen, povsod pričujoč. Vse ve. Vsemočen je. Povsod je.

Ta ideja je preprečevala človeku, da bi karkoli storil za izboljšanje življenja, da bi bilo lepo. Ko nekdo, ki je vseveden, vsemočen, povsod prisoten, skrbi za svet, kaj lahko potem storiš ti? Kako daleč lahko vidiš? Kakšen je lahko tvoj prispevek? Če je bog ustvarjalec sveta, ga ne moreš izpopolniti. Če karkoli storiš, mu lahko samo škodiš. Ne moreš ga izboljšati; ne moreš biti modrejši od boga.

Ta ideja je najosnovnejši vzrok celotne tesnobe, skozi katero gre človeštvo; in mogoče lahko propade. Samo pomislite…kot sam vidim, ni boga, ki ustvarja svet, ki skrbi za svet. Ne vrzite te odgovornosti na nekoga, ki ne obstaja. To smo mi, ki smo tukaj, ki smo na vsak način odgovorni, da pomagamo ali zapravimo priložnost.

Odmaknite boga in nan njegovo mesto postavite človeka in imeli boste popolnoma drug svet.index

Trpljenje je povsem nepotrebno. Tesnoba je neumnost.

Človek lahko živi izredno bogato, blaženo, ekstatično življenje. Toda prvo je, da sprejme svojo odgovornost.

Vse religije so vas učile, da se izmaknete odgovornosti. Vržete jo na boga…boga pa ni!

Ničesar ne storite, ker mislite, da bo bog vse storil – in ni boga, da bi karkoli storil. Kaj drugega lahko potem pričakujete? Kar se dogaja, kae se je dogajalo in se bo dogajalo, je naravna posledica te ideje o ustvarjalcu.

Če bi človeku rekli: »To je tvoje življenje,« in: »Ti si odgovoren za vse, kar si, za vse, kar počneš, in za vse, kar se dogaja okoli tebe – zrel bodi, ne ostani otročji…«

Vendar vam ta bog ne dopusti, da bi dozoreli. Njegova božanskost je odvisna od vaše nezrelosti, od vaše otročjosti. Bolj bedasti kot ste, bolj ste lahko lahkoverni, močnejši je bog. Bolj kot ste inteligentni, manj pomemben je. Če ste resnično inteligentni, boga ni.

Potem je ta eksistenca tukaj, vi ste tukaj, potem lahko ustvarjate. Vendar vam ustvarjalec ne dovoli, da bi vi postali ustvarjalci.

Celoten moj pristop je, da morate postati ustvarjalci. Uresničiti morate svoje ustvarjalne energije. In to je mogoče le, če tega boga, ki ni nič drugega kot Godot, odmaknete, povsem odmaknete iz svojega življenjskega pogleda. Da, na začetku se boš počutil zelo praznega, ker je bil ta prostor v tvoji notranjosti obseden z bogom…milijone let je bil tam; svetišče v tvojem srcu je bilo zapolnjeno z idejo boga. Ko ga sedaj naenkrat izvržeš, se boš počutil praznega. Dobro je, da se počutiš prestrašenega. Dobro je biti izgubljen – ker je to resničnost, in to, kar si občutil predtem, je bila samo fikcija. Fikcije ti ne morejo dosti pomagati – lahko ti dajo nekaj tolažbe, vendar tolažba ni dobra.

Kaj je potrebno, je preobrazba, ne tolažba. Kar je potrebno je zdravljenje vseh bolezni, ki si jih nosil, ne tolažba. Torej je prva zadeva: odmakni boga. Ne čakaj na kakršnegakoli Godota. Ga ni. Nikoli ni bilo nobenega.

Friderik Nietzsche je rekel…ne strinjam se z njim, vendar se moje nestrinjanje povsem razlikuje od nestrinjanja drugih, od vseh drugih, ki se ne strinjajo. Nietzsche pravi: »Bog je mrtev.« Seveda se kristjani niso strinjali, mohamedanci se niso strinjali, hindujci se niso strinjali, vsakdo je bil prosti Friderichu Nietzscheju. Tudi sam sem proti, vendar je moj razlog, da se ne strinjam, ta, da bog ni mrtev – ker nikoli ni bil živ! Celo reči: »Bog je mrtev,« pomeni sprejeti, da je bil tukaj in da ga sedaj ni več. Ne, kot prvo, ni ga bilo tukaj. Bog je živel v človekovi fikciji.

In ta situacija, ta beda, ta naraščujoča napetost…Napetost… Napetost je tako velika, da sedaj v najbolj naprednih deželah ni drugi največji vzrok smrti, bolezen, ampak samomor. Človek se dan na dan počuti tako skrajno napetega in ne vidi izhoda. In tesnoba narašča. In ni videti razloga za naše trpljenje. Zakaj bi morali trpeti? Kaj smo storili?

Življenje samo je videti brez vrednosti. V življenju inteligentnega človeka pride točka, ko vidi, da je vse jalovo, nesmiselno.

Zakaj bi se takšno življenje še naprej vleklo? Zakaj ga ne bi končal? Zakaj se ga ne bi znebil? Nič drugega ti ni dalo razen bolečine. Ne bo ti dalo nič drugega kot bolečino. Da, nekje obstaja opij. Upanje…mogoče je lahko jutri drugače. Če ne danes, boš mogoče jutri sposoben ujeti trenutek blaženosti. Toda celo potem…ni videti, da bi bilo vredno živeti. Tako dolga karavana mizerije in potem včasih pride trenutek, ko se lahko nasmehneš, smejiš. In ko si se nasmehnil, je že minilo. Mogoče je ta trenutek tudi tvoja domišljija. Samo zato, da nadaljuješ, začneš sanjati stvari, ki niso zares tukaj; hočeš, da so tukaj. To je dejanska funkcija sanjanja.

Verjetno mora 99,9 odstotkov ljudi ali celo več sanjati šest ur ponoči. In mislite, da je to vse?

Ali ne sanjate tudi podnevi?

Se nadaljuje v jutrišnjem prispevku,…

Foto: fotosessikns

OSHO BIBLIJA, Prvi del

(Ne)filozofska razlaga življenja

(Ne)filozofska razlaga življenja

Prvi dan je Bog ustvaril psa in rekel: “Ves dan lepo pridno sedi pred vrati in zalajaj na vsakogar, ki pride mimo. Delo ni težko. Podarim ti dvajset let življenja.”

Pes pa mu odgovori: “Da bi lajal dvajset let? Kaj pa če se dogovoriva, da vzamem deset let in hvaležno odklonim ostalih deset?”

Bog se je strinjal.

Drugi dan je Bog ustvaril opico. “Zabavaj ljudi, naredi kakšno vragolijo in jih nasmej. Podarim ti dvajset let življenja”, ji je ___foster____by_rare_pearl-d5ne5b1rekel.

“Da bi dvajset let zganjala norčije? Nastopati vsak dan, naslednjih dvajset let? To je preprosto preveč. Vrnem ti deset let kot ti jih je vrnil pes, velja?”, mu je odgovorila opica.

In Bog se je strinjal.

Tretji dan je Bog ustvaril kravo. Rekel ji je: “Kmetu boš pomagala delati na njivi. Vsak dan boš trpela pod žgočim soncem. Mleko, ki ga boš dala kmetu, mu bo pomagalo nahraniti družino. Ker boš tako pridna in ustrežljiva, ti podarim šestdeset let življenja.”

Krava ga je pogledala in mu rekla: “Šestdeset let naj živim in delam vsak dan, od zore do mraka? Nemogoče. Kaj praviš na to, da vzamem dvajset let in ti ostalih štirideset vrnem, kot sta to storila pes in opica?”

Bog se je ponovno strinjal in vzel nazaj leta, ki mu jih je vrnila krava.

Četrti dan je Bog ustvaril človeka. Dejal mu je: “Jej, spi, igraj se, poroči se in uživaj življenje! Podarim ti dvajset let življenja.”

Človek je zgroženo odgovoril: “Samo dvajset let dobim? Bi se lahko zmenila, da dobim še tistih štirideset let, ki ti jih je vrnila krava, tistih deset, ki jih je vrnil pes in deset opičjih? Če seštejem bi jih bilo skupaj osemdeset. Kako se ti zdi?”

“V redu, človek. Kakor hočeš, sam si prosil.”

In temu človeku, ki se je z Bogom pogodil za osemdeset let življenja, se moramo zahvaliti, da prvih dvajset let spimo, jemo, se otrok soncnicaigramo in uživamo. Naslednjih štirideset let garamo in se trudimo, da preskrbimo svojo družino. Naslednjih deset let zganjamo norčije in zabavamo svoje vnuke. In zadnjih deset let sedimo pred hišo in lajamo na vsakogar, ki pride mimo.

Moj nasvet za vse generacije: Zajemimo življenje z veliko žlico in se ne oziraj na leta. Zakaj ne bi  uživali prav vsak dan, vsak mesec in vsako leto, ki nam je podarjeno?

Nastja

 

Vsi smo bogovi v sebi

Vsi smo bogovi v sebi

Kot deklico so me učili, kdo naj bi bil Bog. Tega vsemogočneža so mi predstavili kot bitje, ki zmore vse. Ki je v vsem. Ki vse vidi. Ki vse ve. Ki na nas pazi. Ki nas neskončno ljubi. In ki nas bo po smrti odrešil.

Najprej sem seveda verjela. Bila sem tako vzgojena. Potem pa so se zgodila prva razočaranja in spraševala sem se, kako lahko nekdo, ki nas neizmerno shutterstock_80474728ljubi in zmore vse, dovoljuje, da tako trpimo. Ko sem o tem spraševala religiozne ljudi, so me vedno odpravili z besedami, da “bog že ve”. A ta odgovor me ni nasitil. Iskala sem informacije in po letih takšnih in drugačnih pripetljajev ugotovila, da ima cerkev kot institucija le malo skupnega s tistim, kar piše v Svetem pismu. Modrosti, ki jih je učil Jezus, dajejo uvid v bistvo življenja. Dajejo posamezniku moč nad njegovim življenjem in ga učijo, kako si sam ustvarja vse, kar živi. Nikjer ni zaslediti besed o kopičenju bogastva in premoči nad drugimi.

Jezus je bil modrec, ki je živel bistvo in ga razdajal ljudem. Bil je tudi bog. Vendar bog v sebi. Prav tako kot ste vi, jaz in vsi mi. Vsi smo bogovi v sebi. Vsi imamo namreč v sebi moč, da si ustvarimo takšno življenje, kot si ga želimo. Pa naj si bodo to čudovite ali boleče izkušnje.

Vse, kar mislimo, tudi tisto, kar mislimo o drugih, se vrne k nam. Nobene misli ni mogoče izničiti, lahko pa jih nadomestimo z drugimi – s spremembo vibracije. Ljubezen ima najvišjo vibracijo. Ljubezen pomeni vse, kar je. Celotno vesolje. Ljubezen do vsega in vseh. Do živih in neživih stvari. Ljubezen je najmočnejša sila v vesolju. Največja mera človekovega potenciala je dosežena, ko je aktivirana največja mera ljubezni. Ljubezen tudi najhitreje pripelje do cilja. Je močnejša od boja. Je popolna varnost. Je enost, ne ločenost. Je odgovor na vsa vprašanja. In je rešitev vseh težav (Egli, 2002). Da. Rešitev vseh težav.

Karkoli se nam zgodi, lahko ljubimo. Odločitev je naša. Če bomo ljubili, bomo v svoje življenje priklicali še več ljubezni. In prav tako smo za vse, kar se nam zgodi, lahko hvaležni. Tudi pri tem je odločitev naša. Vendar več hvaležnosti v življenje prinese več tistega, za kar smo lahko hvaležni. Verjetno se boste mnogi vprašali, kako lahko ljubiš in si hvaležen za bolezen, razočaranje, izgubo otroka, partnerja, službe itd.

Z mojega vidika bolezen pomeni neskladje med dušo in telesom in je pravzaprav proces osvobajanja. Je opozorilo, da je čas, da nekaj spremenimo. Prav patchwork_by_tatasz-d5yllkitako razočaranja in izgube pomenijo, da nas nekaj kliče k spoznavanju sebe. V vseh odnosih, ki jih imamo (s partnerjem, sorodniki, otroki, prijatelji, sodelavci in drugimi), smo odgovorni samo za svojo polovico odnosa, torej zase. Za drugo polovico je odgovorna oseba, s katero smo v odnosu. Drugi ljudje delujejo zaradi sebe in ne zaradi nas. Zato ničesar ne jemljimo osebno, drugih ne sodimo (da ne bomo sojeni), bodimo brezgrajni v besedah in vselej dajmo vse od sebe. In najpomembnejše – svojega bližnjega ljubimo kakor samega sebe. Ljubezen do sebe in do vseh drugih nam omogoča doseči cilje z najmanj časa in napora (Ruiz, 2002; Ruiz in Ruiz, 2010).

Če nas zapusti partner, se ponavadi predamo žalosti in se sami sebi smilimo, kako smo ubogi in kako nismo vredni ljubezni. Prav. Če se tako odločimo, je to naša pravica. Imamo pa še eno opcijo. In to je, da začnemo ljubiti. Najprej sebe. Da se ljubimo za to, kar smo in kakršni smo. Brezpogojno. Pretekle izkušnje odpustimo; odpustimo tistim, ki so nas prizadeli, in odpustimo sebi.

Vse na svetu si ljudje sami ustvarimo. Tako dobro kot slabo. In odgovorni smo za vse, kar se nam zgodi. V vesolju ni žrtev in ni naključij. Vse je energija in objektivnega sveta ni. Vse, kar zaznavamo, zaznavamo vsak na svoj način, ki je prežet z lastnimi izkustvi, prepričanji in občutji.

2552de910c30f44af769201438b884c7S spremembo mišljenja začnemo takoj ustvarjati drugačne vibracije, drugačne energije in tako tudi drugačno prihodnost. Preteklosti ne moremo spremeniti, spremenimo pa lahko svoje mišljenje TUKAJ in ZDAJ, če le hočemo. Seveda se spremembe ne zgodijo takoj. In tudi vedno nam ne uspe takoj najti smisla v situaciji.

Tudi misli morda ne predajamo samo pozitivnostim. A vaja dela mojstra. Mojster pa vajo. In vse ima svoj smisel. Celotno vesolje je namreč ena sama energija. Vsi smo povezani. Vsi smo eno. Hkrati pa vsak zase čisto svoj svet in svoj bog.

Danijela F.

(Viri: Egli, R. (2002). The LOLA Principle.; Ruiz, D. M. (2002). Mojstrstvo ljubezni.; Ruiz, D. M., Ruiz D. J. (2010). Peti dogovor.)

Poraz in uspeh….z roko v roki

Poraz in uspeh….z roko v roki

Z znanstvenega vidika je čebela predebela, da bi lahko letela. Ima prekratka krila in njen trup nima aerodinamične oblike. Ampak čebela leti! Zakaj? Ker ji nihče ni rekel, da ne more leteti.

Ko bom spremenila dojemanje poraza bom naredila prvi korak na poti do uspeha. Poraz je boleč in neprijeten, se strinjaš?

Ampak ne za uspešne ljudi. Najuspešnejši ljudje, ki delujejo na najrazličnejših področjih, ne dojemajo poraza kot bolečo, travmatično izkušnjo. O porazu razmišljajo na čisto drugačen način. Zavedajo se, da njihovo vrednost gradi močna samozavest. Poraza ne obravnavajo kot nekaj dokončnega ampak razvijejo prepričanje, ki jim dopušča , da negativni izid obrnejo v svojo korist.

Ker sem se odločila, da v svojem življenju uspem, bom upoštevala naslednje;

  • Poraz v meni ponovno prebudi ponižnost, izostri mojo objektivnost in me naredi prožnejšo
  • Poraz bom obravnavala resno, vendar pa do sebe ne bom preveč stroga
  • Če s porazi pridobim več uspehov, potem je poraz zagotovo člen v procesu, katerega končni rezultat je uspeh
  • Poraz je začasen, ko se prepustim novim priložnostim in preizkušam nove ideje
  • Več se naučim iz poraza kot iz uspeha
  • Kritika je informacija, ki mi pomaga popraviti smer in ostati na začrtani poti
  • Vsakemu porazu sledi nagrada …nagrada v obliki uspeha
  • BumbleBeeREX_468x362Moja samozavest ni odvisna od pohval ali kritike drugih…je del mene, ki ga skrbno negujem in nadgrajujem
  • Neprijaznost drugih me opominja na dejstvo, da moram biti do sebe prijazna
  • Za poraz je potrebno imeti pogum, saj je za uspeh potrebno včasih tudi tvegati

Poraz je del mojega in tvojega življenja. Ne dopustimo mu, da nam vzame sanje, prekriža načrte in prikuje k tlom. Veselimo se vsakega poraza, saj je to nova lekcija, ki nam jo ponuja življenje. Ko uspemo, bomo bogato nagrajeni.

Nastja

Objem Ljubezni – Skupaj gradimo sirotišnico v Indiji

Objem Ljubezni – Skupaj gradimo sirotišnico v Indiji

Objem ljubezni je dobrodelna akcija, s katero gradimo sirotišnico in dom za ostarele v Indiji z imenom Loveable Home. Skupaj bomo zgradili šolo, bivalne prostore, ambulanto, kuhinjo in prostore za samooskrbo. Omogočeno bo bivanje tudi žrtvam nasilja. Svoje posebno mesto pa bodo imeli tudi donatorji in botri kot obiskovalci. Zemljišče je humanitarec Gašper Orehek dobil od lokalnih kmetov. Pripravljen je že gradbeni načrt, elektrika, na lokaciji, v pripravi pa je tudi vrtina za vodo, ki je naš naslednji cilj. Gradnja poteka in se financira sproti.

Organizatorji projekta so društvo botrov TWIMC in humanitarec Gašper Orehek, ki že več let skrbi za obubožane družine z iskanjem botrov in donatorjev za otroke. Gašper tudi živi in deluje v Indiji, kjer oskrbuje pomoči potrebne in organizira gradnjo sirotišnice.

Več o akciji na spletni strani www.objemljubezni.com

Kako lahko pomagaš?
Pošlji SMS z besedo OBJEM5 na 1919 in prispevaj 5 EUR.
Prispevajo lahko uporabniki storitev Mobitel, SiMobil, TUŠMOBIL in T-2.

Opraviš lahko tudi bančno nakazilo. Več o tem na zgornji spletni strani.

Pridruži se naši zelo aktivni skupini na Facebooku.

Pridruži se nam na dogodkih in prispevaj svoj delež. Kmalu bomo organizirali tudi srečanje za nove prostovoljce.


Hiša radosti je soorganizator projekta.

Danes bo sončno!

Danes bo sončno!

“Včerajšnja napoved je kazala, da bo sončno! A o soncu ni ne duha ne sluha!” godrnja možakar. “Spet bo dež!” se pritožuje soseda. “Sneži! Saj je vendar pomlad po koledarju!?!” se danes pritožuje velika večina ljudi.

Poletje je včasih prevroče in soparno. Jesen oblačna in deževna, zima pa velikokrat premrzla. Smo potem kdaj zadovoljni? In od kod izvira vso to nezadovoljstvo?

Opaziš koliko energije in časa posvečaš v življenju nad pritoževanjem o vremenu?

Narava je naša velika učiteljica. Izhajamo iz nje in preko nje pridobivamo izkušnje. Le znati jo moramo opazovati ter ji prisluhniti. Tiho in potrpežljivo nam šepeta na vsakem koraku.

Vso nezadovoljstvo izvira iz nas samih, ker imamo pričakovanja. Pričakovanja, da bo na božični večer vse belo. Pričakovanja, da bo 8c28b9abc4ec2623d18b1515b11e3498zunaj na pomladne dni že vse cvetelo.

A mati narava skrbi za nas. Skozi vreme nas opozarja, da je edina stalnica v življenju sprememba, prav tako pa nam šepeta o ljubezni,
da jo sprejemamo brezpogojno v vseh letnih časih. Uči nas o bivanju v sožitju, prilagajanju. O tem, da ne dovolimo, da imajo zunanji dejavniki kot je vreme, vpliv na naše notranje počutje. Uči nas zavedanja samega sebe.

Dogajajo se spremembe v naravi, pa ne zato, da bi se pritoževali, ampak da bi si prisluhnili in opazili, da ni vse tako točno določeno in omejeno v življenju. Uči nas o minljivosti, da vse v življenju pride in gre. O tem, da se prepustimo, občutimo vsak trenutek in v njem uživamo.

Želim ti, da v tvoje življenje danes posije sonce. Sonce v tvojem srcu.

Brez omejitev

Brez omejitev

Predstavljaj si gozd. Hodiš po potki. Ta je zglajena, utečena, na njej ni vejevja, skal ali nevarnih rastlin. Nekaj časa gledaš pod noge v potko, nato se pa zaveš, da hkrati lahko tudi gledaš okoli in opazuješ krošnje dreves. Kakor pogledaš navzgor, zagledaš detelja, kako kljuje po debelem deblu. Kako lepo odmeva to trkljanje! V tem slišiš še eno ptico, ki uglasblja čudovite tone. Le kje je? Zdi se daleč … Ampak hočeš vedeti, katera je! Sploh pa, katero je to drevo, ki ga dolbe detelj? Rad bi se dotaknil njegovega lubja. Toda potka … potka gre drugam, stran od detelja. Tu imaš zdaj dve možnosti.

1. Hodiš naprej po potki utreti od drugih. Posloviš se od detelja. Ob tem vseeno najdeš globoko v sebi neizmerno hvaležnost gozdu, da si lahko del tega trenutka. V tem primeru ti bo gozd najverjetneje namenil drevo z deteljem prav na potki in na tem istem drevesu bo enako čudovito pela še ena ptica.

Lahko, da boš že s tem srečen. Lahko pa, da se ti bo porodilo vprašanje, ali je to isti detelj ali pač kateri drugi? Ali je ta ptica iste vrste kot ona prejšnja? Ali ima lubje na tem drevesu isti občutek ob dotiku? V tem primeru bo verjetno nekaj manjkalo. Lahko, da se te bo lotila jeza, obžalovanje, nezanimanje.

2. Vprašaš se, katera je dejansko tista misel, ki ti preprečuje, da bi stopil s potke. Obstaja vsaj ena. Vsaj en tisti: “Rad bi, ampak…”  Kateri je tvoj odgovor? “…moja mama je rekla, da je nevarno.”? “…gozdar je rekel, da ne smem zapustiti poti.”? “…nekoč sem poskusil in me je spekla kopriva, poleg tega pa sploh nisem našel tiste druge ptice! Bila je predaleč…”? Ali se najdeš? Ali se upaš najti? Naj ti povem nekaj, UPAŠ SI! Kajti že si se vprašal, kaj se nahaja izven meja, ali že celo, katera je tista ovira, ki te omejuje. V vsakem primeru si sprožil zavedanje, ki se širi, kakor se širi vesolje. Kakor vzklije majhno seme in neizbežno raste v močno rastlino, ki proizvede še mnogo drugih semen, in ta tudi vzklijejo!

Naj ti povem tudi to, da si sprožil širjenje zavesti še predno si sploh prišel do razpotja. Takrat, ko si pogledal v krošnje. Poskušaj se spomniti, kakšen je bil takrat občutek, ko si se ozrl navzgor in videl deblo ob deblu, na vrhu pa zeleno listje in sončne žarke, kako se skoznje prebijajo k tebi. To je občutek, ko si v sebi brez omejitev. Detelj se je tam našel ob spremstvu še ene ptice prav zato, ker si vedel, da lahko po njima sežeš.

Ko boš našel tisto “ampak” misel, ji dovoli, da zapusti tvoj prostor. Naj se vsa bremena vezana nanjo dvignejo s tvojih ramen, se postavijo predte in ti naredijo stopničko. Tako, ki te ne bo le spravila s potke, ampak te bo tudi dvignila bližje k višavam, kjer se detelj nahaja. Presezi omejitev! V Bistvu že od davnin veš, kako.

Hejdi Martinšek

Kaj v resnici smo?

Kaj v resnici smo?

Nekateri trdijo, da smo bili najprej lovci (da smo se torej razvili iz plenilcev)in smo zatorej po naravi bolj mesojedci, kot rastlinojedci, spet drugi trdijo, da smo bili najprej nabiralci in smo zatorej rastlinojedci, nekateri pa pač da smo vsejedci. Kdo ima prav?

Pravzaprav vsi.

Torej; pravi plenilci so nesporno npr. divje mačke. Imajo ostre kremplje, plenilske zobe (ostre, podaljšane), močno čeljust, močno želodčno kislino…te lastnosti so skupne vsem plenilcem-mi nimamo nič od navedenega. Imamo pa roke za trganje sadja, nabiranje, pobiranje…torej biološko gledano smo bolj rastlinojedci kot pa kakšni plenilci. Tudi hrana sestavljena zgolj iz živalskih beljakovin človeškemu organizmu naredi več škode kot pa koristi.

Pa opredelimo še vsejedce: to naj bi bili medvedi, volkovi, psi…ki so še vedno ohranili del svojih plenilskih telesnih značilnosti, vendar ne potrebujejo toliko živalskih beljakovin kot čisti plenilci (mačke..), imajo pa seveda ohranjen lovski nagon.

Kaj pa ljudje? Naši zobje so (vsaj po mojem mnenju) precej bolj podobni konjskim kot pa pasjim (tudi med zelišči naj bi bilo za človeka užitno vse, kar je konj).

Naša vrsta naj bi imela v živalskem svetu najbolj razvite možgane. Naš cel organizem je zelo prilagodljiv. Prilagodi se na kakršnokoli vrsto prehrane, vremenske razmere, strupe (cigareti, droge…). Dobro, pojdimo nazaj na možgane. Primati na primer, so, tako kot mi sposobni izumiti orožje in prilagoditi lov glede na plen in okolje (sicer tudi orke- prilagajajo, izumljajo tehnike lova in prenašajo znanje iz roda v rod, imajo različna, edinstvena narečja glede na to kje živijo, močne družinske vezi..) že od nekdaj.

To je argument tistih, ki trdijo da smo bili ljudje najprej lovci, da smo torej plenilci. Že res, orožje in iznajdljivost tudi našo vrsto postavi v položaj plenilca. Kakršnokoli orožje že izumimo, lahko ubije ali rani tako žival, kot človeka. Smo pač dovolj inteligentna bitja, da se lahko postavimo v superiorni položaj.

Kot inteligentna bitja pa naj bi razvili tudi občutek za etiko. Naj bi bili sposobni sočutja. Če torej vemo, da nismo edina bitja z možgani (imajo jih tudi krave, pujsi, ptice, ribe… ne trdim, da smo na enaki intelektualni ravni, saj že človek je en pač bolj inteligenten kot drug), pač pa imamo vsi živčni sistem, torej čutimo bolečino, trpimo, čutimo nežnost, …, vsi imamo nagon po preživetju, zakaj se nam potemtakem zdi sporno ubiti človeka, ne pa žival? Kakšna je naša pravica do superiornosti? Zato ker v Bibliji tako piše? Hm… Tudi govedo in pujsi niso bili ustvarjeni za klavnice pač pa jih je ‘za to primerne’ naredil človek z udomačitvijo, tako kot pri psih in vzgojil različne pasme… (argument nekaterih, da ima vsaka žival pač svoj namen…le zakaj ima potem pes v Evropi, drug namen kot na Tajskem… tam ima pes pač enak namen kot pujs… morda pa tako piše v njihovi sveti knjigi…če bi torej v moji sveti knjigi pisalo da pa kanibalizem ok…hm)… Kaj nam torej daje pravico do superiornosti?? In nad kom?

Petra Derenčini

Narava te takoj nagradi

Narava te takoj nagradi

Narava te takoj nagradi. Pobral sem nekaj smeti v gozdu in za nagrado so mi pot prečkale štiri srne, ena od njih je bila še čisto majhna. Naslednji dan poberem nekaj smeti ob jezeru in takoj dobim prelep let račjega para.

Ko nekaj daš, nekaj dobiš tudi nazaj. Izmenjava je vedno. Narava je polna energije in ko ji daš svojo energijo, takoj dobiš odgovor. Nagradi te in še bolj vzame v svoj objem. S tem količina energije raste obema. Tako je tudi med ljudmi, ko nekomu nekaj daš in potem ko nekaj dobiš nazaj, oba rasteta, vsi rastemo.

Ne obsojajmo. S tem poskrbimo za še več negativne energije in praznine v ljudeh. Ljudje še sami sebe ne čutijo, zato tudi ne čutijo narave. Njihovo dejanje je samo posledica tega, kar so. Če obsojaš, daješ moč temu. Če vse gledamo z ljubeznijo in smo dober zgled, bo kmalu drugače. Ljudje se spreminjamo, vse se spreminja.

Hari Om

Zelene novoletne zaobljube

Zelene novoletne zaobljube

Poraba povzroča smeti. Vsak Slovenec pridela na dan okoli 1,2 kilograma komunalnih odpadkov na dan oziroma 450 kilogramov na leto. Varčuj z vodo, saj je količina omejena čeprav se na prvi pogled ne zdi tako. Delaj kar te veseli in ne kupuj, kar imajo vsi! Večina spodaj naštetih ukrepov je preprostih in ne zahtevajo prav veliko odrekanja – le spremembo miselnosti.

  • Ponovno razmisli o svojih navadah kot sta tuširanje in namakanje v kopalni kadi

Vprašaj se ali je res nujno tuširanje dvakrat na dan oziroma ležanje v polni kadi vsako jutro saj veš, da je varčevanje z vodo eden izmed glavnih ciljev ekološko osveščenih ljudi? Skoči pod prho, ko se ti zdi to potrebno in ne le iz navade.

  • Zapiraj vodo, ko je ne potrebuješ

Zamisli se vsakokrat, ko odpreš pipo in najprej nekaj sekund opazuješ kako voda skoraj nevidno polzi skozi odtok in si potem ob prijetnem žuborenju počasi ščetkaš zobe, se ogleduješ v ogledalu, splakuješ, voda pa med tem teče in teče. In preden stopiš pod prho odteče kar nekaj litrov čiste vode, ker je prehladna ali prevroča. Pomisli! Tudi med pomivanjem posode lahko z zapiranjem pipe med drgnjenjem privarčuješ več litrov.

  • Potrudi se in recikliraj

Posode za recikliranje danes stojijo na vsakem vogalu, v nekaterih mestih pa že celo na vsakem dvorišču. Z malo truda odpadke odložiš v ustrezen zabojnik in s tem narediš veliko uslugo našemu planetu.

  • Premisli ali vsako leto resnično potrebuješ nov osebni računalnik, nov mobilni telefon, nov televizor, iPod

Še vedno uporabne elektronske naprave se na žalost kopičijo na odpadih , čeprav bi jih lahko uporabljal dokler se ne pokvarijo oziroma nadgradnja le teh ne zadostuje več tvojim potrebam. V primeru, da resnično potrebuješ nov mobilni telefon premisli preden ga odvržeš v smeti kot neuporabnega, saj ga lahko prodaš ali podariš.

  • Namesto avtomobila sedi na kolo

Javna transportna sredstva, kolesarjenje in hoja so odlična alternativa vsakodnevni uporabi avtomobila za prevoz na delo, v bližnjo trgovino in podobno. Dvakrat tedensko zamenjaj avto za kolo in prispevaj k manj onesnaženemu ozračju, manjšim izpustom CO2, ki povzroča podnebne spremembe, pa še zabavno bo!

  • Izogibaj se uporabi vode iz plastenk

Nič ne obremenjuje okolja tako močno kot odvržena plastenka. Raje uporabljaj stekleničko za vodo, ki jo lahko neštetokrat napolniš in tako boš pomagal okolju saj recikliranje 1 kilograma plastike prihrani 2 kilograma emisij CO2 in pomagal boš tudi svoji denarnici.

  • Poskusi z načrtovanjem  v zelenem

Odslužene predmete naredi spet uporabne. Predelaj jih, dodaj jim drugačnost, ki jih bo dvignila nad enoličnost ponudbe.

Nastja

Smer razvoja človeštva

Smer razvoja človeštva

Če se ozremo samo na človekov materialni razvoj, razvoj znanosti in tehnologije, je ta razvoj izjemno velik in hiter. Človek se je potopil globoko v morje, poletel v zrak, celo v vesolje. Lahko bi rekli, da je človek presegel samega sebe. Razložiti znamo večino naravnih pojavov, ki so jih še pred nedavnim pripisali neposrednemu delovanju nekih nadnaravnih sil. Premostili smo razdalje in osvojili prenos podatkov na daljavo. Mobilni telefon je postal že skorajda otroška igrača. Poznamo skrivnostno zgradbo atoma in si celo podrejamo energijo cepitve atomskega jedra. Toda, ali smo se ob vsem tem tudi sami kaj spremenili? Smo postali kaj boljši?

Vse skušamo doseči na kar najlažji način, po liniji najmanjšega odpora, delamo kar hočemo, le da je nam prav.

Kaj sploh človek v resnici ve o samem sebi? Kdo sploh je, človek, kaj je? Odkritje genoma zagotovo odgovori na marsikatero vprašanje in reši marsikatero težavo, vendar se pojavi še več novih vprašanj, neznank.

Toda, ali vse to kaj prispeva k odpravi otrokove žalosti, če nima nikogar, ki bi se z njim igral? So šolarji zato manj nejevoljni, da se morajo učiti, ko pa bi se raje igrali? Boste zato manj razočarani, če bo delovno mesto, ki si ga tako želite, dobil vaš tekmec? Boste zato manj trpeli, če ste nesrečno zaljubljeni? Bosta zakonca bolj srečno živela v zakonski zvezi, ob tem, da sta si tako različna v svojih željah? Ali bosta morda srečnejša, če sploh ne bosta živela v neki trdnejši zvezi, če bosta šla ob prvem konfliktu kar narazen in si poiskala novega partnerja? Ali pa bi bilo morda bolje da niti ohlapnih zvez ne bi več oblikovala temveč če bi kar menjavala spolne partnerje pač v skladu s trenutnimi spolnimi potrebami.

Na takšna in podobna vprašanja znanost ne more odgovoriti in še na marsikaj.

Čemu si na svetu, čemu sploh živiš? Kaj bo ostalo od tebe po smrti?

Petra Derenčini

Po čem se razlikujemo od živali?

Po čem se razlikujemo od živali?

 

Zakaj ljudje nimajo vesti? zakaj ljudje lažejo? Zakaj ljudje varajo? Zakaj se pretvarjamo? Zakaj ubijamo za zabavo? Mar ni brezvestnost lastnost živali? Živali naj nebi imele vesti. Kajne?

Razvili smo se iz opic. Dejstvo. Pa si poglejmo…

Od živali naj bi se razlikovali po marsičem. Na primer: ljudje naj bi imeli vest. Samo ljudje naj bi bili sposobni altruističnega vedenja. (koliko ljudi je dejansko altruistov?)

Inteligenca (vsi ljudje smo blazno pametni), samo ljudje naj bi poznali kulturo, tradicijo, od živali se ločimo tudi po tem da znamo uporabljati orodje. Kaj pa vrane? Tudi one so inteligentne. Znajo izdelati in uporabiti orodje, da bi prišle do hrane.

In tradicija? Antropološka definicija tradicije; prenašanje znanja z roda v rod. Mar ne počno tega tudi živali?

In seveda..čustva. Marsikatera žival je sposobna čutiti in izraziti čustva veliko bolj kot pa ljudje.

Opice torej. Skupni prednik človeka in opic sega v čas nekje od 5-7 milijonov let nazaj. Avstralopiteki.

Preučevanje vedenja šimpanzov nam lahko razkrije marsikaj o njih. In tudi o nas samih. Na različnih koncih sveta pri različnih življenjskih pogojih so razvili različne tehnike preživetja…različni načini lova..različni načini trenja oreškov…različni pomeni obiranja listov…torej ni genetsko. Gre za iznajdljivost preživetja in prenašanja znanja iz roda v rod. Npr. šimpanzi v Fongoliju se pred neprijaznimi vremenskimi razmerami skrijejo v votline. Prav tako Fongolijski šimpanzi (predvsem samice) jasno izdelujejo orodje za lov na galagije. Načrtno. In tehnike naučijo tudi svoje mladiče.

Šimpanzi v Kongu npr. izdelujejo celoten komplet orodja (5 orodij različnih velikosti), nato celoten komplet vzamejo s seboj in se odločijo za uporabo najprimernejšega (gre za nabiranje medu). Jasen dokaz, da se ne odzivajo hipoma, ampak da razmišljajo. Spet zgolj lastnost ljudi?

Vse to dokazuje na kognitivne sposobnosti šimpanzov. Kdo ve, kaj bi v prihodnosti iz njih naredila evolucija?

Sposobni pa so tudi altruističnega vedenja. Dokazano. Nek šimpanz-sirota povsem brez pričakovanj pomaga poškodovani materi nositi njenega mladiča.

Šimpanzi pa tudi aktivno poučujejo svoje mladiče. Izumijo orodje in znanje prenesejo na mladiče. To počnejo samice. (Samice so bolj iznajdljive kot samci, saj imajo ti prevlado). To odkritje bi lahko nakazovalo na dejstvo, da so bile pravzaprav samice avstralopitekov začetnice tehnologije (samce je namreč bolj zanimal boj).

Po čem se pravzaprav ljudje razlikujemo od živali?? Razen seveda po podlosti.

Petra Derenčini

Skrivnosti Vode

Skrivnosti Vode

Voda ni samo voda, je veliko več. Sestavlja skoraj celo človekovo telo in je življenjsko nujno potrebna. Zadnje raziskave znanstvenikov kažejo, da je voda še kako živa. Že prej je Masaru Emoto s preprostim poskusom pokazal, kako besede in čustva vplivajo na molekule vode. Zdaj je jasno, da ima voda tudi spomin, preko nje se lahko prenašajo podatki. Glasba nanjo različno vpliva, ona pa različno na druge snovi. Ste vedeli, da snovi brez vode ne gorijo? Vedno več vemo o vodi in tako tudi o sebi, saj smo voda.

Voda, ki pride iz pipe je v slabem stanju, zato je pomembno, da jo informiramo s pozitivnimi afirmacijami, z ljubeznijo pred pitjem in jo blagoslovimo, kot smo to počeli včasih. Bodi hvaležni pred pitjem in ne slabe volje. Kakšne informacije dobi naše telo z dežjem in kakšne s tuširanjem? Povsod okoli sebe pošiljajmo ljubezen.

Veliko skrivnosti vode vam bo razkril spodnji posnetek (v angleščini, brez prevoda).


Škodovati Zemlji pomeni pljuvati vase

Škodovati Zemlji pomeni pljuvati vase

 

»Kako se da kupiti ali prodati nebo in toploto zemlje? Kaj takega nam je čisto tuje. Svežina zraka in bistrina vode nista v naši lasti, kako ju boste tedaj kupili?

Vsaka ped te zemlje je našemu ljudstvu sveta. Vsaka lesketajoča se borova iglica, vsako zrnce peska na rečnem bregu, vsaka meglica sredi temnega gozda, vsaka majhna žuželka je sveta v mislih in življenju mojega ljudstva, Sokovi v drevesih so prežeti s spomini na rdečega človeka.

Ko mrtvi bledoličnikov odidejo na sprehod med zvezde, pozabijo na zemljo, ki jim je dala življenje. Naši mrtvi nikdar ne pozabijo na prelepe zemlje, kajti zemlja je mati rdečega človeka. Del zemlje smo in ona je del nas. Dišeče trave so nam sestre; jelen, žrebec, veliki orel – so naši bratje. Skalnati vršaci, sončni pašniki, toplo ponijevo telo in človek – vsi sodijo v isto družino.

Ko nam veliki poglavar Washingtona pošilja glas, da želi kupiti našo zemljo, preveč terja od nas. Veliki poglavar nam sporoča, da nam bo našel kraj, kjer bomo lepo živeli. On nam bo oče, mi njemu otroci. Razmislili bomo o tej ponudbi, da kupite našo zemljo. Toda to ne bo lahko. Nam je ta zemlja sveta.

Svetlikajoča se voda, ki teče po brzicah in rekah, ni le voda, je kri naših prednikov. Če prodamo zemljo, ne pozabite, da je ta voda sveta, svojim otrokom morate povedati, da je sveta, da vsak odsev v bistrem jezeru pripoveduje dogodke in spomine iz življenja našega ljudstva. Žuborenje vode je glas očeta mojega očeta.

Reke so naše sestre, tešijo nam žejo. Reke nam nosijo kanuje in hranijo otroke. Če vam prodamo zemljo, ne pozabite, se spomnite in učite, da so reke naše, pa tudi vaše sestre. Zato morate rekam izražati dobroto, kakšno izkazujete sestri.

Vemo, da nas beli človek ne razume. Njemu je kos zemlje enak kateremu koli drugemu kosu zemlje. Tujec je, ki pride ponoči in vzame zemlji vse, kar potrebuje. Zemlja mu ni brat, temveč sovražnik. Ko si jo podvrže, gre naprej. Za seboj pušča grobove očetov in mu tega ni mar. Grobove svojih očetov in zemljo, ki mu rojeva otroke, prepusti pozabi. Do matere zemlje in brata neba se vede kot do stvari, ki se dajo kupiti, oropati, prodati kot živina in bleščeč nakit. Njegov pohlep bo uničil zemljo in za sabo pustil le opustošenje.

Ne vem. Naš način življenja se razlikuje od vašega. Rdečega človeka ob pogledu na vaša mesta zablodijo oči. Morda zato, ker je divji in teh stvari ne razume. V mestih belega človeka ni mirnega kotička. Ni kraja, kjer bi se spomladi slišalo vrstenje listja ali drget mušičjih krilc. Morda zato, ker sem divji – ne morem razumeti. Hrup mi žali ušesa. Le kaj velja življenje, če človek ne more slišati bokanja samotnega kozoroga in nočnega prepira žab v močvirju? Jaz sem rdečekožec in marsičesa ne razumem. Indijanec ima rad mehak zvok vetra, ko se igra z močvirsko gladino, in vonj pomladne sape, osvežene s popoldanskim dežjem in borovjem.

Največje bogastvo rdečega človeka je zrak. Vse živo si deli isti dih – žival, drevo, človek. Ta dih je potreben vsem. Beli človek pa kakor da ne opaža zraka, ki ga vdihuje. Imun je za smrad kot kdor je že dolgo v smrtnem boju. Če vam prodamo zemljo, ne pozabite, da je zrak dragocen, da zrak deli svoj duh z vsem živim, ki ga vzdržuje. Veter, ki je dal prvi dih mojemu dedu, bo sprejel tudi njegov zadnji dih. Če vam prodamo zemljo, jo varujte kot svetinjo, kot kraj, kamor bo beli človek hodil vdihovat veter, oslajen z vonjem poljskega cvetja.

Razmislili bomo o vaši ponudbi za nakup zemlje. Če se odločimo, da privolimo, bomo zahtevali, da izpolnite tale pogoj: Beli človek se mora vesti do tukajšnjih živali kot do svojih bratov! Divji sem in ne razumem drugačnega življenja. Na prerijah sem videl na tisoče bivolov, ki jih je bledoličnik pustil za seboj, ko jih je postrelil z dirjajočega vlaka. Divjak sem in ne razumem, kako je lahko železni konj, iz katerega se vije dim, pomembnejši od bivola, ki ga ubijemo zato, da bi preživeli.

Kaj je človek brez živali? Ko bi živali ne bilo več, bi človek umrl od velike osamljenosti duha. Kakorkoli se zgodi živalim, kmalu zadene tudi človeka. Na svetu je vse povezano.

Učite otroke, da imajo pod nogami pepel naših dedov. Da bodo spoštovali zemljo, jim povejte, da je bogata z življenjem prednikov. Svoje otroke učite, kakor jih učimo mi, da je zemlja naša mati. Kar se zgodi zemlji, se zgodi tudi njenim otrokom. Če človek pljune na tla, pljune sam nase.

Zemlja ni človekova last. Človek je last zemlje. To mi dobro vemo. Vse je zvezano med sabo, prav kakor je družina povezana s krvjo. Človek ni stvarnik tkanine življenja, temveč le nitka na njej. Kar dela s tkanino, dela sam s seboj.

Tudi beli človek, čigar bog hodi in govori z njim kot prijatelj s prijateljem, ne bo ušel skupni usodi. Morda smo vendarle bratje. Bomo videli. Le eno vem zagotovo, a to bo moral nekoč razumeti tudi beli človek: naš Bog je isti Bog. Morda mislite, da morate imeti tudi njega v lasti, ko se pripravljate, da vzamete vso našo zemljo. Toda ne! On je Bog vseh ljudi in njegova milost je enaka za rdečega in belega človeka. Ta zemlja mu je vse. Oskruniti jo, pomeni oskruniti njenega stvarnika. Beli ljudje bodo izginili; morda celo prej kot druga plemena.

Ne onečejajte si postelje, neke noči se boste zadušili v lasnih iztrebkih. Ko boste izginjali, boste plameneli v ognju Boga, ki vas je privedel sem in vam po nerazložljivi nakani dal oblast nad to zemljo in rdečim človekom. Taka usoda je nam videti bedna.

Ne razumemo čemu pobijajo bizone, čemu krotijo divje konje, čemu je sredi gozda toliko človeškega vonja, čemu je pogled na zelene hribe pretrgan z govorečimi žicami. Kje so goščave? Ni jih več. Kje je orel? Ni ga več. Pravega življenja je konec. Začenja se boj za obstanek.«

Vir: F.Burgar, Kako naj vam prodamo modrino neba, 1988

Morda je to besedilo za zahodnega človeka zahtevno ali pa smešno. Ampak bolj ko se kot družba po nekih teorijah razvijamo, bogatimo, kopljemo v znanju, dlje smo od osnove, od temeljev, ki so najpomembnejši za naše preživetje. Pozabili smo, kaj je narava, kaj nam daje in kakšna je naša vloga v njej. A vemo, kaj pomeni beseda sožitje? A se sploh zavedamo, da je nekoč tak odnos že obstajal pri starih ljudstvih? Vse nam je samoumevno, zemlja je »naša« last – in to brez milosti! A je res nujno, da posekamo še več gozdov, reguliramo še več rek, v zrak izpustimo še več strupov, živimo v hrupu, za povrhu pa se dnevno zasipamo z odpadki in uživamo hrano, ki morda ni videla niti svetlobe niti zemlje. A je to razvoj? A je to višek vse tehnologije? Ampak počasi, počasi se tudi bel človek zaveda, da ta vlak s katerim se trenutno vozimo, ne pelje ravno v pravo smer.

Toliko je analiz trenutnega stanja okolja, toliko je zagrizenih okoljevarstvenikov, organizacij, služb, ki delajo pomembne korake, a žal prepočasi; tistega temeljnega, kolektivnega premika zavedanja še vedno ni.

Zakaj???? Ker beli človek še vedno ne razume in še vedno ne čuti svoje povezanosti s celotno naravo. Dokler išče mir v mestu, izpolnjenost v nakupovalnem centru in ljubezen v drugih ljudeh je to odraz, kako daleč od narave je.

Ko se bo vsak beli človek začel učiti od narave, ko bo poslušal ptice, opazoval potoke, ko bo zavestno občudoval prelepe gozdove, travnike, hribe in živali v njem. Ko bo vse to občutil. Ko bo spoštoval. Ko bo ponovno vzpostavil ta prvinski in najbolj pravi odnos do narave. Ko se bo zavedal, da ni samoumevno, da živimo, da imamo hrano, vodo, čist zrak, ampak da je vse to dar, priložnost, in da vse to ni nikogaršnja last – za ta čas pa zagotovo lahko damo optimistične napovedi.

Ampak za takšno mišljenje se je potrebno odločiti. Žal ima človek še vedno svobodno voljo. Nekaj časa bo še verjetno iskal izpolnitev v potrošništvu, v mestih, v gneči, v materialnih dobrinah. Nekaj časa bo še verjetno živel pod krinko srečneža.

Pojdimo v naravo. Prisluhnimo ji, poglejmo jo, naužijmo se zraka v njej, miru v njej.  Bodimo zgled drugim.

Kar pa je najpomembnejše. Če hočemo ustvariti zavedno družbo, družbo ki se bo zavedala svoje vloge v naravi, svoje odgovornosti in svoje povezanosti z vsem živim – bodimo zgled otrokom. Poučujmo o tem otroke. Dovolimo, da tudi otroci uživajo vse darove naše matere.

 

Tadeja Rataj


Zemlja joče

Zemlja joče

Danes je intenziven dan. Moje zaznave so vse močnejše. Hvaležna sem za tako lep jesenski dan. Hvaležna sem za vse darove matere Zemlje in za vsak dih, ki ga lahko naredim danes, sredi prijetno toplega in jesensko obarvanega gozda. Hvaležna sem za ptičje petje, ko ptice pojejo zares čudovite melodije. Hvaležna sem reki, ki teče in spira vsa težka čustva, ki so se nabrala v preteklih dneh. Sem mirna. Sem tukaj in v tem trenutku. Občutim radost.

A obenem me ves čas nekaj močno moti in otežuje. Preplavljajo me občutki, ki jih nisem vajena. Počutim se tako utesnjeno, nekaj mi ne da dihati. Počutim se razdraženo. Ni mi jasno zakaj, saj sem v miru sama s seboj. Zavem se močneje, zavem se velike žalosti. Gre mi na jok. Zavem se, da Zemlja joče. Zavem se, da je Zemlja ranjena in da so pritiski hudi. Zemlja želi spregovoriti z menoj. V takšnem čudovitem popoldnevu se mi res zdi nenavadno, da o tem razmišljam. Ampak zavem se vseh grozot, ki jih ljudje povzročamo drug drugemu, kaj šele naravi. Kje smo pozabili vse občutke? Kje smo pozabili vso moralo? Kam smo dali brezpogojno ljubezen do sočloveka in do matere Zemlje.

Ko opazujem vso ravnovesje v naravi, se vsak dan znova in znova čudim temu čudežu. Vsak dan znova sem hvaležna soncu, da me greje, naravi, ki me bogati, hrani in miru, ki ga najdem tu.

A kam gre družba, kam gre sistem – v katero smer gre avtocesta stresnega časa, pehanja za denarjem? A smo še zmeraj na tej avtocesti? Toliko je napetosti v zraku. Vsak dan je te napetosti več.

Dokler ne bo kritična masa ljudi spet začutila narave, bo Zemlja jokala. Tudi jaz danes jočem skupaj z njo, ker čutim odgovornost, umazanijo, balast in nehumanost, ki je še ne znam povsem preseči. Iščem odgovore, rešitve. Delam plane in načrte. Zelo majhne korake.

Danes čutim nas ljudi, kot parazite na tem planetu. Kaj nam daje mati Zemlja, in kaj ji vračamo?

Kje smo izgubili notranjo modrost, zdravo kmečko pamet?

Grem nazaj v gozd, da se še malo izjočem in spustim iz sebe umazanijo družbe.

Mogoče se sliši otopelo, mogoče tokrat pišem pesimistično. Ampak to je del mene, del mojega čutenja. Ne da se pretvarjat. Čeprav je čudovit in popoln dan, ko običajno pozabljamo na vsa bremena življenja, se tokrat ne da prekriti kaotičnega stanja.

Ne morem si zatiskat oči, če čutim drugače.

Ljudje – zbudimo se!

Moja želja je, da se nas poveže čimveč čutečih in odgovornih.

Da začnemo živeti v svetu harmonije in povezanosti z naravo. Želim svet brez mask, brez okvirjev, brez pretvarjanja, iluzij in praznih obljub.

K sreči že opazujem zametke novega sveta –  sveta iskrenosti, zaupanja in podpore. Vem da nam bo uspelo. A kakšna bo cena do takrat, kje je večina sedaj?

Zemlja sporoča, da je zdaj pravi čas, da ji prisluhnemo. Zato obudimo svoje čute, povežimo se z naravo, prisluhnimo ji. Ko prisluhnemo naravi, vemo, kaj je resnična sreča, kaj je resnično pomembno v življenju in kje je naše mesto tukaj na Zemlji.

Gozd je učilnica življenja, preprostosti bivanja, povežimo se z njim, opazujmo ga s srcem.

 

Tadeja Rataj

Prihajajoče delavnice