Edina pot ven je pot noter – 1.del
Bolezen današnjega sveta, njegova naraščujoča beda in napetost je rezultat vseh idiotskih idej, ki so človeštvu vladale v preteklosti.
Vse religije so odgovorne za to. To, kar so storile, ne glede na to, ali so vedele ali ne, je vzrok bede, trpljenja in tesnobe celotnega človeštva. Razmislimo o najbolj temeljnih vzrokih enem za drugim.
Prvi: Vse religije so vsiljevale idejo, da je bog ustvaril svet in da je bog vseveden, vsemogočen, povsod pričujoč. Vse ve. Vsemočen je. Povsod je.
Ta ideja je preprečevala človeku, da bi karkoli storil za izboljšanje življenja, da bi bilo lepo. Ko nekdo, ki je vseveden, vsemočen, povsod prisoten, skrbi za svet, kaj lahko potem storiš ti? Kako daleč lahko vidiš? Kakšen je lahko tvoj prispevek? Če je bog ustvarjalec sveta, ga ne moreš izpopolniti. Če karkoli storiš, mu lahko samo škodiš. Ne moreš ga izboljšati; ne moreš biti modrejši od boga.
Ta ideja je najosnovnejši vzrok celotne tesnobe, skozi katero gre človeštvo; in mogoče lahko propade. Samo pomislite…kot sam vidim, ni boga, ki ustvarja svet, ki skrbi za svet. Ne vrzite te odgovornosti na nekoga, ki ne obstaja. To smo mi, ki smo tukaj, ki smo na vsak način odgovorni, da pomagamo ali zapravimo priložnost.
Odmaknite boga in nan njegovo mesto postavite človeka in imeli boste popolnoma drug svet.
Trpljenje je povsem nepotrebno. Tesnoba je neumnost.
Človek lahko živi izredno bogato, blaženo, ekstatično življenje. Toda prvo je, da sprejme svojo odgovornost.
Vse religije so vas učile, da se izmaknete odgovornosti. Vržete jo na boga…boga pa ni!
Ničesar ne storite, ker mislite, da bo bog vse storil – in ni boga, da bi karkoli storil. Kaj drugega lahko potem pričakujete? Kar se dogaja, kae se je dogajalo in se bo dogajalo, je naravna posledica te ideje o ustvarjalcu.
Če bi človeku rekli: »To je tvoje življenje,« in: »Ti si odgovoren za vse, kar si, za vse, kar počneš, in za vse, kar se dogaja okoli tebe – zrel bodi, ne ostani otročji…«
Vendar vam ta bog ne dopusti, da bi dozoreli. Njegova božanskost je odvisna od vaše nezrelosti, od vaše otročjosti. Bolj bedasti kot ste, bolj ste lahko lahkoverni, močnejši je bog. Bolj kot ste inteligentni, manj pomemben je. Če ste resnično inteligentni, boga ni.
Potem je ta eksistenca tukaj, vi ste tukaj, potem lahko ustvarjate. Vendar vam ustvarjalec ne dovoli, da bi vi postali ustvarjalci.
Celoten moj pristop je, da morate postati ustvarjalci. Uresničiti morate svoje ustvarjalne energije. In to je mogoče le, če tega boga, ki ni nič drugega kot Godot, odmaknete, povsem odmaknete iz svojega življenjskega pogleda. Da, na začetku se boš počutil zelo praznega, ker je bil ta prostor v tvoji notranjosti obseden z bogom…milijone let je bil tam; svetišče v tvojem srcu je bilo zapolnjeno z idejo boga. Ko ga sedaj naenkrat izvržeš, se boš počutil praznega. Dobro je, da se počutiš prestrašenega. Dobro je biti izgubljen – ker je to resničnost, in to, kar si občutil predtem, je bila samo fikcija. Fikcije ti ne morejo dosti pomagati – lahko ti dajo nekaj tolažbe, vendar tolažba ni dobra.
Kaj je potrebno, je preobrazba, ne tolažba. Kar je potrebno je zdravljenje vseh bolezni, ki si jih nosil, ne tolažba. Torej je prva zadeva: odmakni boga. Ne čakaj na kakršnegakoli Godota. Ga ni. Nikoli ni bilo nobenega.
Friderik Nietzsche je rekel…ne strinjam se z njim, vendar se moje nestrinjanje povsem razlikuje od nestrinjanja drugih, od vseh drugih, ki se ne strinjajo. Nietzsche pravi: »Bog je mrtev.« Seveda se kristjani niso strinjali, mohamedanci se niso strinjali, hindujci se niso strinjali, vsakdo je bil prosti Friderichu Nietzscheju. Tudi sam sem proti, vendar je moj razlog, da se ne strinjam, ta, da bog ni mrtev – ker nikoli ni bil živ! Celo reči: »Bog je mrtev,« pomeni sprejeti, da je bil tukaj in da ga sedaj ni več. Ne, kot prvo, ni ga bilo tukaj. Bog je živel v človekovi fikciji.
In ta situacija, ta beda, ta naraščujoča napetost…Napetost… Napetost je tako velika, da sedaj v najbolj naprednih deželah ni drugi največji vzrok smrti, bolezen, ampak samomor. Človek se dan na dan počuti tako skrajno napetega in ne vidi izhoda. In tesnoba narašča. In ni videti razloga za naše trpljenje. Zakaj bi morali trpeti? Kaj smo storili?
Življenje samo je videti brez vrednosti. V življenju inteligentnega človeka pride točka, ko vidi, da je vse jalovo, nesmiselno.
Zakaj bi se takšno življenje še naprej vleklo? Zakaj ga ne bi končal? Zakaj se ga ne bi znebil? Nič drugega ti ni dalo razen bolečine. Ne bo ti dalo nič drugega kot bolečino. Da, nekje obstaja opij. Upanje…mogoče je lahko jutri drugače. Če ne danes, boš mogoče jutri sposoben ujeti trenutek blaženosti. Toda celo potem…ni videti, da bi bilo vredno živeti. Tako dolga karavana mizerije in potem včasih pride trenutek, ko se lahko nasmehneš, smejiš. In ko si se nasmehnil, je že minilo. Mogoče je ta trenutek tudi tvoja domišljija. Samo zato, da nadaljuješ, začneš sanjati stvari, ki niso zares tukaj; hočeš, da so tukaj. To je dejanska funkcija sanjanja.
Verjetno mora 99,9 odstotkov ljudi ali celo več sanjati šest ur ponoči. In mislite, da je to vse?
Ali ne sanjate tudi podnevi?
Se nadaljuje v jutrišnjem prispevku,…
Foto: fotosessikns
OSHO BIBLIJA, Prvi del
Čarodejka je knjiga, ki ne boža več, saj ni časa.
Obdobje, v katerem se nahajamo, zaznamuje velika moč, ki smo jo ljudje pridobili z razvojem znanosti in tehnologije, to moč pa včasih uporabljamo na neodgovoren način ter brez vsakršne skrbi za posledice izrabljamo neobnovljive naravne vire in uničujemo okolje.
