Ko se ta gospa odloči za obisk, pred seboj potepta vse, kar ji je na poti. Zradira naše razumevanje biti vesel za drugega, ki je uspel, ne glede na vse naše trenutne ali pretekle neuspehe in poraze.
Bolj ko se veselim dosežkov ljudi okrog mene, več navdiha in zagona imam za uresničitev lastnih sanj in želja.
Zadnje čase pa opažam povečan obisk gospe Zavisti. Razbohotila se je predvsem na priljubljenem socialnem omrežju, kjer dela zgago posebno med najstniki. Najdemo jo skoraj v vsakem stavku, obeša se na vsak klicaj in sedi na vsaki piki. Zavistno se nam smeji iz rumenih smeškov in s prsti kaže na nas.
Potuhnjeno izkorišča našo šibko točko dojemanja resničnosti in nas pretkano pelje v deželo blodenj in norosti.
Ljudje, posebno še najstniki, verjamejo v vse kar je napisano. Verjamejo slikam in komentarjem pod njimi. Dnevno se sprehajajo med tisoči dodelanih in popolnosti prirejenim komentarjem znanih in neznanih obrazov v tej popularni knjigi in se sprašujejo, zakaj oni ne morejo imeti idealne postave, najbolj očarljivega nasmeha in najpopolnejše družine. Popolnega življenja – vedno nasmejanega, nedotaknjenega s padci in razočaranji. Postajajo zavistni in ljubosumni.
Knjiga obrazov je odlični razstavni pano, na katerega otrok obesi svojo prvo risbico, mama pa čaka koliko vščekov se bo nabralo pod njo. Najstnice se ponosno fotografirajo in zavistno klikajo slike prijateljic in sošolk ter neskončno uživajo v komentiranju. Vsi pa iščejo potrditev; da imajo v družini pravega malega Picassa oziroma da so najlepše med najlepšimi.
Koga ob pogledu na fotografije iz eksotičnih počitnic, izklesane in rjavo pobarvane postave, ki vadi jogo na peščeni plaži ali novega avtomobila v garaži, ne obišče gospa Zavist? Priznam, mene požgečka, saj sem »taprava Slovenka«. Pa vendar jo kaj kmalu odženem, saj vem, da je ponosni lastnik take objave močno potreben pohval neznancev in vseh drugih oblik potrditve le zato, da bo lahko mirno spal. Verjel bo iluzornim sanjam, da je njegovo življenje z novim avtomobilom v garaži več vredno od življenja brezdomca, ki v mrzli noči objema prazno steklenico in še nima profila v tej slavni knjigi obrazov.
In tako si sami ustvarjamo globoke prepade med seboj, čeprav smo si vsi enaki. Življenje se nam vsem dogaja med različnimi posnetki. Od posnetka do posnetka, to je življenje vsak
ega od nas. Zbolevamo za virusom iluzije, ki nam okuži misli z raznoraznimi zablodami, poviša vročino z ljubosumjem in zavistjo. Mislimo, da je tam zunaj vse drugačno, boljše, najboljše.
Pa ni. Vsi ljudje, ti, jaz in tudi tisti iz slavne knjige obrazov, za seboj vlačimo bremena dvoma, zmedenosti, samote in ljubosumja. In to nam preprečuje živeti. Imeti resnično življenje. Zmešano. S hibami. Vzponi in padci. Čudovito in enkratno. V ravnotežju napak, spodrsljajev in dobrih odločitev.
Prosim, ne zavidaj mi statusa v knjigi obrazov. Ker jaz sem ti, samo drugačnih mer in z malo več mozolji in gubani na obrazu. Imam veliko groznih dni. In veliko čudovitih tednov. Jokam, se smejim in kričim. Včasih se razburim in napišem kakšen komentar, ki ga kasneje resnično obžalujem. Včasih se počutim zmedeno in včasih se dan, v vsej popolnosti, prelije v večer. Dneve preživljam večinoma v službi, popoldan pa v družbi psičke in hčerke. Rada jem čokolado in sovražim svojo jutranjo pričesko. Včasih sem že navsezgodaj zelo jezna. Ko potrebujem odklop pogledam kakšen butast film. Ne zavidaj mi. Jaz ne zavidam tebi, saj smo si vsi enaki. No, to je samo moje mnenje.
Nastja
