angeli

So živali resnično angeli v prav posebni preobleki?

Angeli pokriti s perjem, zaviti v krzno, mehko dlako, s trdnim oklepom ali pa prekriti z luskami, se vsak dan dotaknejo življenj milijonov ljudi po vsem svetu.
Verjetno ste že slišali kakšno zgodbo o ljudeh, ki so ob svojem ljubljenčku, pa naj bo to maček, pes, ribica, hrček ali pa celo prašiček, postali ljubeči,  bolj potrpežljivi, pogumni in sočutni ravno zaradi nekakšne duhovne povezanosti s svojim domačim ljubljenčkom.

Verjamem, da angeli v živalski preobleki prenašajo angelska sporočila na nas in nam tako pomagajo, da začnemo bolj spoštovati svoje življenje in življenja drugih živih bitij. Ampak kako so lahko živali angelska bitja? Je lahko žival nebeški pomočnik, ki nam pomaga pri izpolnjevanju  poslanstvo na Zemlji? Ali ni v naravi angelov, da delijo brezpogojno ljubezen? Čudeži se dogajajo in dokaz, da je temu tako je naslednja zgodba, ki jo bom delila z vami. Ko jo boste prebrali se sami odločite ali so živali dejansko bolj uglašena z božanskim kot smo si lahko predstavljali.

Margareta je s svojo družino preživljala poletni oddih v nekem avto kampu. Bilo je vroče, deževalo ni že več tednov. Seveda jim je delal družbo tudi Lux, sedem letni bernardinec, ljubljenec cele družine. Med borovci so bili parkirani avtodomi in postavljenih je bilo tudi nekaj šotorov. Živali so bile v kampu dobrodošle, zato je tudi Lux nadvse užival.
Lux ni oboževal nočnih sprehodov, saj se je bal teme. Vendar pa je nekega večera začel neusmiljeno cviliti in se prestopati. Ponujal se je, da ga kljub temi peljejo na nočni obhod po kampu. Lux je bil po naravi zelo tih in potrpežljiv pes, tistega večera pa je spuščal nenavadne glasove in vedel se je zelo živčno.

Margareta je bila torej primorana vzeti povodec v roke in se odpraviti v noč. Ko je Lux opazil, da drži povodec je začel skakati, mahati z repom in glasno lajati. Ko je začutil, da ga je Margareta pripela na povodec, jo je povlekel s tako silo, da je skoraj padla. Nič več ji ni bilo jasno. To ni bil njen Lux. Spraševala se je, kaj se je pravzaprav zgodilo. Glasno je zavpila nekaj ukazov, vendar se Lux na njih ni odzval. Odvlekel jo je do drevesa na robu kampa in začel lajati. Ker je bila tema se je Margareta zelo prestrašila, ni videla niti deset korakov pred sabo. Iz teme je izluščila pojavo suhega dekleta, ki je tiho ponavljala:«Tako mi je žal. Res nisem hotela, da se to zgodi.« Dekletce je zanetilo ogenj iz suhih vej, tako malo za šalo, ni pa vedelo, da je v bližini plinska jeklenka, ki so jo za kuhanje uporabljali v bližnjem avtodomu. Margareta se je lotila ognjenih zubljev, Lux in deklica pa sta jo nemočno opazovala. Če bi prišla nekaj minut kasneje ognja najverjetneje ne bi uspela pogasiti in plinsko jeklenko bi raztreščilo. Ni si upala predstavljati razdejanja, ki bi sledilo eksploziji. Če tistega poznega večera Lux ne bi  vztrajal, da ga Margareta pelje na sprehod bi bilo najbrž vse drugače. Lux je rešil življenja in imetje ljudi v kampu. Bil je heroj noči.

Margareta je vedela, da se je Lux  že pred tem dogodkom izkazal s svojo močno intuicijo, vendar pa je s tem dejanjem tisto noč dokazal, da je v resnici angel, zavit v mehko krzno, na štirih tačkah, ki izpolnjuje svoje poslanstvo na Zemlji.
Ampak kako živali – angeli to vedo? Kaj čutijo? Ta vprašanja bodo verjetno ostala skrivnost in vse dokler jih ne razvozlamo, izkazujmo vsem živalim ljubezen, spoštovanje in hvaležnost saj si angeli v preobleki to zaslužijo.

Nastja