Živali

(Ne)filozofska razlaga življenja

(Ne)filozofska razlaga življenja

Prvi dan je Bog ustvaril psa in rekel: “Ves dan lepo pridno sedi pred vrati in zalajaj na vsakogar, ki pride mimo. Delo ni težko. Podarim ti dvajset let življenja.”

Pes pa mu odgovori: “Da bi lajal dvajset let? Kaj pa če se dogovoriva, da vzamem deset let in hvaležno odklonim ostalih deset?”

Bog se je strinjal.

Drugi dan je Bog ustvaril opico. “Zabavaj ljudi, naredi kakšno vragolijo in jih nasmej. Podarim ti dvajset let življenja”, ji je ___foster____by_rare_pearl-d5ne5b1rekel.

“Da bi dvajset let zganjala norčije? Nastopati vsak dan, naslednjih dvajset let? To je preprosto preveč. Vrnem ti deset let kot ti jih je vrnil pes, velja?”, mu je odgovorila opica.

In Bog se je strinjal.

Tretji dan je Bog ustvaril kravo. Rekel ji je: “Kmetu boš pomagala delati na njivi. Vsak dan boš trpela pod žgočim soncem. Mleko, ki ga boš dala kmetu, mu bo pomagalo nahraniti družino. Ker boš tako pridna in ustrežljiva, ti podarim šestdeset let življenja.”

Krava ga je pogledala in mu rekla: “Šestdeset let naj živim in delam vsak dan, od zore do mraka? Nemogoče. Kaj praviš na to, da vzamem dvajset let in ti ostalih štirideset vrnem, kot sta to storila pes in opica?”

Bog se je ponovno strinjal in vzel nazaj leta, ki mu jih je vrnila krava.

Četrti dan je Bog ustvaril človeka. Dejal mu je: “Jej, spi, igraj se, poroči se in uživaj življenje! Podarim ti dvajset let življenja.”

Človek je zgroženo odgovoril: “Samo dvajset let dobim? Bi se lahko zmenila, da dobim še tistih štirideset let, ki ti jih je vrnila krava, tistih deset, ki jih je vrnil pes in deset opičjih? Če seštejem bi jih bilo skupaj osemdeset. Kako se ti zdi?”

“V redu, človek. Kakor hočeš, sam si prosil.”

In temu človeku, ki se je z Bogom pogodil za osemdeset let življenja, se moramo zahvaliti, da prvih dvajset let spimo, jemo, se otrok soncnicaigramo in uživamo. Naslednjih štirideset let garamo in se trudimo, da preskrbimo svojo družino. Naslednjih deset let zganjamo norčije in zabavamo svoje vnuke. In zadnjih deset let sedimo pred hišo in lajamo na vsakogar, ki pride mimo.

Moj nasvet za vse generacije: Zajemimo življenje z veliko žlico in se ne oziraj na leta. Zakaj ne bi  uživali prav vsak dan, vsak mesec in vsako leto, ki nam je podarjeno?

Nastja

 

Poraz in uspeh….z roko v roki

Poraz in uspeh….z roko v roki

Z znanstvenega vidika je čebela predebela, da bi lahko letela. Ima prekratka krila in njen trup nima aerodinamične oblike. Ampak čebela leti! Zakaj? Ker ji nihče ni rekel, da ne more leteti.

Ko bom spremenila dojemanje poraza bom naredila prvi korak na poti do uspeha. Poraz je boleč in neprijeten, se strinjaš?

Ampak ne za uspešne ljudi. Najuspešnejši ljudje, ki delujejo na najrazličnejših področjih, ne dojemajo poraza kot bolečo, travmatično izkušnjo. O porazu razmišljajo na čisto drugačen način. Zavedajo se, da njihovo vrednost gradi močna samozavest. Poraza ne obravnavajo kot nekaj dokončnega ampak razvijejo prepričanje, ki jim dopušča , da negativni izid obrnejo v svojo korist.

Ker sem se odločila, da v svojem življenju uspem, bom upoštevala naslednje;

  • Poraz v meni ponovno prebudi ponižnost, izostri mojo objektivnost in me naredi prožnejšo
  • Poraz bom obravnavala resno, vendar pa do sebe ne bom preveč stroga
  • Če s porazi pridobim več uspehov, potem je poraz zagotovo člen v procesu, katerega končni rezultat je uspeh
  • Poraz je začasen, ko se prepustim novim priložnostim in preizkušam nove ideje
  • Več se naučim iz poraza kot iz uspeha
  • Kritika je informacija, ki mi pomaga popraviti smer in ostati na začrtani poti
  • Vsakemu porazu sledi nagrada …nagrada v obliki uspeha
  • BumbleBeeREX_468x362Moja samozavest ni odvisna od pohval ali kritike drugih…je del mene, ki ga skrbno negujem in nadgrajujem
  • Neprijaznost drugih me opominja na dejstvo, da moram biti do sebe prijazna
  • Za poraz je potrebno imeti pogum, saj je za uspeh potrebno včasih tudi tvegati

Poraz je del mojega in tvojega življenja. Ne dopustimo mu, da nam vzame sanje, prekriža načrte in prikuje k tlom. Veselimo se vsakega poraza, saj je to nova lekcija, ki nam jo ponuja življenje. Ko uspemo, bomo bogato nagrajeni.

Nastja

Videti ali ne videti, to je sedaj vprašanje

Videti ali ne videti, to je sedaj vprašanje

Žabje oči so lahko neverjetnih barv in oblik. Z njimi lahko žaba izostri kontrast, obvladuje nenadne spremembe osvetlitve, oriše poteze predmeta, ki se giblje in zazna obliko majhnih in temnih stvari.

Žal pa nikdar ne prepozna obraza svoje mame, ne more občudovati sončnega zahoda, ne razpozna nians barvnega spektra. Vidi le tisto kar je potrebno. Potrebno, da jo nasiti in da se izogne morebitnim plenilcem.

Tudi človeško oko ima lastnost selektivnega zaznavanja. Mislimo, da lahko vidimo vse, dokler se ne spomnimo, da sove vidijo v temi in čebele na cvetlice rišejo vzorce z ultravijolično svetlobo, ki pa jih ljudje s prostim očesom ne vidimo.

Čuti vsakega bitja so izostreni na prav določen način, ki mu omogoča, da sprejema zanj pomembne informacije, predvsem tiste, ki jih potrebuje za preživetje. Tudi ljudje imamo točno določene občutke s katerimi dojemamo svet.

Ti in jaz gledava zemljevid sveta in ne vidiva sveta kot svet v resnici je. In kaj je tvoja resničnost?

Nastja

Igra

Življenje je moje igrišče. Naučiti se moram igrati to igro! Pojdi z mano!

….. se bova gugala, kot da jutri ne obstaja. Dotaknila se bova tistih puhastih oblakov. Gugala se bova vse dokler sonce ne bo zašlo.

….. se bova smejala. Na ves glas, dokler ne bova hripava omagala pod zvezdnatim nebom.

….. bova tekla na vso moč, kot da naju lovi sto pošasti. Dirjala bova kot konji v galopu, do zadnjega diha, dokler ne prideva do mavrice.

….. bova plezala vse tja do vrha. Tako visoko, da se bova dotaknila lune in bleščečih zvezd.

….. se bova vrtela dokler nama ne bo pošteno slabo in bova popadala v travo kot zrela jabolka z dreves.

….. bova lovila ravnotežje med sanjami in resničnostjo. Tako dolgo dokler ne bova verjela, da so najine sanje najina resničnost.

….. se bova igrala skrivalnice in iskala skrite zaklade, ki nama jih ponuja življenje.

….. bova skakala in padala, si opraskala kolena in komolce. Ampak vedno znova se bova pobrala in nadaljevala z igro dokler bova živa.

Življenje je najino igrišče. Čudovito in enkratno. Zanimivo. Razburljivo. Pojdiva se igrat!

Nastja

Kaj v resnici smo?

Kaj v resnici smo?

Nekateri trdijo, da smo bili najprej lovci (da smo se torej razvili iz plenilcev)in smo zatorej po naravi bolj mesojedci, kot rastlinojedci, spet drugi trdijo, da smo bili najprej nabiralci in smo zatorej rastlinojedci, nekateri pa pač da smo vsejedci. Kdo ima prav?

Pravzaprav vsi.

Torej; pravi plenilci so nesporno npr. divje mačke. Imajo ostre kremplje, plenilske zobe (ostre, podaljšane), močno čeljust, močno želodčno kislino…te lastnosti so skupne vsem plenilcem-mi nimamo nič od navedenega. Imamo pa roke za trganje sadja, nabiranje, pobiranje…torej biološko gledano smo bolj rastlinojedci kot pa kakšni plenilci. Tudi hrana sestavljena zgolj iz živalskih beljakovin človeškemu organizmu naredi več škode kot pa koristi.

Pa opredelimo še vsejedce: to naj bi bili medvedi, volkovi, psi…ki so še vedno ohranili del svojih plenilskih telesnih značilnosti, vendar ne potrebujejo toliko živalskih beljakovin kot čisti plenilci (mačke..), imajo pa seveda ohranjen lovski nagon.

Kaj pa ljudje? Naši zobje so (vsaj po mojem mnenju) precej bolj podobni konjskim kot pa pasjim (tudi med zelišči naj bi bilo za človeka užitno vse, kar je konj).

Naša vrsta naj bi imela v živalskem svetu najbolj razvite možgane. Naš cel organizem je zelo prilagodljiv. Prilagodi se na kakršnokoli vrsto prehrane, vremenske razmere, strupe (cigareti, droge…). Dobro, pojdimo nazaj na možgane. Primati na primer, so, tako kot mi sposobni izumiti orožje in prilagoditi lov glede na plen in okolje (sicer tudi orke- prilagajajo, izumljajo tehnike lova in prenašajo znanje iz roda v rod, imajo različna, edinstvena narečja glede na to kje živijo, močne družinske vezi..) že od nekdaj.

To je argument tistih, ki trdijo da smo bili ljudje najprej lovci, da smo torej plenilci. Že res, orožje in iznajdljivost tudi našo vrsto postavi v položaj plenilca. Kakršnokoli orožje že izumimo, lahko ubije ali rani tako žival, kot človeka. Smo pač dovolj inteligentna bitja, da se lahko postavimo v superiorni položaj.

Kot inteligentna bitja pa naj bi razvili tudi občutek za etiko. Naj bi bili sposobni sočutja. Če torej vemo, da nismo edina bitja z možgani (imajo jih tudi krave, pujsi, ptice, ribe… ne trdim, da smo na enaki intelektualni ravni, saj že človek je en pač bolj inteligenten kot drug), pač pa imamo vsi živčni sistem, torej čutimo bolečino, trpimo, čutimo nežnost, …, vsi imamo nagon po preživetju, zakaj se nam potemtakem zdi sporno ubiti človeka, ne pa žival? Kakšna je naša pravica do superiornosti? Zato ker v Bibliji tako piše? Hm… Tudi govedo in pujsi niso bili ustvarjeni za klavnice pač pa jih je ‘za to primerne’ naredil človek z udomačitvijo, tako kot pri psih in vzgojil različne pasme… (argument nekaterih, da ima vsaka žival pač svoj namen…le zakaj ima potem pes v Evropi, drug namen kot na Tajskem… tam ima pes pač enak namen kot pujs… morda pa tako piše v njihovi sveti knjigi…če bi torej v moji sveti knjigi pisalo da pa kanibalizem ok…hm)… Kaj nam torej daje pravico do superiornosti?? In nad kom?

Petra Derenčini

Najstniki in mačke

Najstniki in mačke

Življenje delim z najstnico in potepuškim mačkonom. Mogoče ga tudi ti, mogoče ga še boš. Samo z najstnikom, samo z mačkonom. Mogoče nekega dne z obema. Te zanima ali so si mačke in najstniki podobni?

Ne najstnik in ne maček, nihče od njiju ne obrne glave, ko ga pokličeš po imenu.
Ne glede na to, kaj vse narediš za njiju, zgleda kot da ni nič dovolj dobro.
Redko vidiš mačka, ki se sprehaja okrog v spremstvu odraslega. Tudi najstniki se v svojem okolju neradi kažejo v družbi svojih staršev.

Tudi če poveš najbolj hud vic se niti najstniku niti mačku na obrazu ne bo narisal niti najmanjši nasmešek.
Nihče od njiju ne posluša take glasbe kot mi, starši.
Maček ali najstnik, vseeno… oba lahko ležita na kavču v dnevni sobi tudi po več ur, nepremično. Še dihanje jima predstavlja neznanski napor.

Maček ima devet življenj. Tudi najstnik se včasih obnaša kot da bi imel več kot eno.
Najstnik in maček zehata na enak način. Predstavljata popolno sliko dolgočasja in v tem uživata.
Maček ali najstnik, nikomur ni mar za praske ali prah na pohištvu.

Znano je, da maček ponoči hodi na lov. Tudi najstnik ima nočno potepanje v svojih genih.
Nasvet iz prve roke; za kakršnekoli informacije ali navodila, kako najuspešneje voditi najstnika skozi težavna leta, na moje začudenje, niso drugi starši ali psihologi, temveč veterinarji. Predlagam, da svojo domačo knjižnico opremiš s kakšnim priročnikom o mačkah.

Zapomni pa si; ko serviraš hrano ne delaj naglih gibov. Vem pa, ko potrebujeta družbo, božanje ali tolažbo, z veseljem prideta sedet v moje naročje, kjer predeta v moje največje zadovoljstvo.

Nastja

Hišni ljubljenčki nas lahko naučijo neverjetnih stvari

Hišni ljubljenčki nas lahko naučijo neverjetnih stvari

Mačka, pes, papiga, hrček, morski prašiček, želva, zajček, zlata ribica ali legvan. Čeprav znajo le to kar jih je naučil človek, nas lahko tudi one naučijo marsičesa. Ne govorijo ampak se izražajo na ogromno drugačnih načinov. Učimo se skupaj z njimi in življenje bo za vse radostno.

Pristna brezpogojna ljubezen

Radi nas imajo ne glede na to kakšna je naša zunanjost, koliko zaslužimo, katero znamko avtomobila vozimo, kje živimo. Radi nas imajo tudi kadar smo prepoteni in umazani.

Čut za odgovornost

Kadar so naučeni, da opravljajo določene naloge, se jim posvetijo z vsem bitjem, brez prisile. Učijo nas, da ima vsako bitje določene odgovornosti

Življenje je praznik, vsak dan

Celo majhne in nepomembne vsakdanje stvari v njih zbudijo neskončno radost. Tekanje za žogo, kopanje lukenj, iskanje že zakopanih zakladov, brušenje krempljev, vrtenje kolesa v kletki, glodanje korenčka. Čeprav se dejanja ponavljajo dan za dnem, jim prinašajo neskončno zadovoljstvo. S tem nam kažejo, da je življenje praznik, dragoceno potovanje, ki ga moramo izkoristiti, da bi spoznali resnično srečo.

Aktivno in strastno

Hišni ljubljenčki so navadno zelo aktivni in predani tistim majhnim zadovoljstvom, ki jih osrečujejo. Ne poležavajo naokrog, nikoli se ne dolgočasijo. Raziskovanju ni videti konca. Učijo nas, da se stvarem, ki nas zanimajo predamo aktivno in s strastjo.

Pozabi in odpusti

Tudi kadar smo jezni na njih in to upravičeno, nam tega ne zamerijo. Grajo kmalu pozabijo, jezo nam odpustijo, saj vedo, da so ga nekje polomili in nas imajo radi še naprej.

Sočutje

Čeprav se ne morejo izraziti z besedami nam pokažejo, da jih skrbi za nas kadar smo slabe volje, zagrenjeni in potrti. Ni lepše tolažbe kot topel mačji klobčič v naročju, ki prede besede sočutja ali pa slinast pasji poljubček, ki zbriše vse težave in nariše nasmeh na obraz.

Pozdrav

Kadarkoli nas opazijo ali zavohajo, nam podelijo najpristnejšo dobrodošlico. To je navada, ki se je ne bodo odrekli dokler bodo zdravi. Nikoli niso slabe volje, nikoli nimajo slabega dne. Trudijo se, da bi bili ustrežljivi, prijazni in nasmejani.

Hišni ljubljenčki so tako prijetni sostanovalci; ne sprašujejo in ne kritizirajo. Posebno psi imajo veliko prijateljev, ker opletajo z repom in ne z jezikom.

Nastja

Strpnost in odgovornost

Strpnost in odgovornost

Strpnost. Imam se za dokaj strpno osebo, ki se trudi razumeti ljudi, drugačne od sebe in spoštovati njihove navade in mnenja brez da bi jih sodila. Ali jim solila pamet. Ker ima vsak to pravico. Vendar pa me moti, da še vedno marsikdo misli, da ima prav samo on/-a in se vsi drugi motimo. Dobro, jaz zase vem da imam prav vendar s tem ne izključujem možnosti, da imaš prav tudi ti, čeprav imaš drugačno mnenje. In zaslužiš si, da se tudi tvoje mnenje spoštuje.
Nihče nima pravice kritizirati ali ogrožati tvojega načina življenja. Ali mojega. Ali kateregakoli drugega.

Kot najvišje razvita bitja smo seveda odgovorni tudi za okolje. In kot najvišje razvitim bitjem nam je do sedaj uspelo okolje tudi najbolj uničiti, kar se še vedno nadaljuje. Sprašujem se, kje je tu strpnost ljudi do okolja? Saj vendar vsi vemo, kaj je danes glavni faktor onesnaževanja okolja. In potem se gremo raznoraznih dobrodelnih organizacij, ki pa vemo, da nimajo nekega pravega učinka, razen tega, da se potem počutimo manj krive ker smo se vsaj površinsko potrudili. Darujemo evro za lačne otroke v Afriki, medtem ko približno polovico svetovnega pridelka žitaric pokrmimo živini, da bi lahko uživali njihovo meso. Varčujemo z vodo, medtem ko se lahko s količino vode, porabljene pri proizvodnji 1 kg mesa, celo leto vsak dan tuširamo. Če kdo v tem vidi strpnost, naj mi, lepo prosim, razloži. Jaz namreč tu vidim bolj nestrpnost, tako do živali, kot do sočloveka. (In izgovor, da potrebujemo živalske beljakovine za preživetje mi tu ne zdrži, saj vendar vsi še predobro vemo za sojine beljakovine, prav tako kot je dobro znano dejstvo, da za proizvodnjo 1 kg mesa potrebujemo od 7 do 16 kg žitaric ali soje.)

Pred kratkim mi je nekdo očital hladnost med nekim oglasom, kjer so prikazovali koščene afriške otročke. Vendar pa oseba, katera mi je očitala hladnost, in podpira oglaševano dobrodelno organizacijo, podpira tudi mesno industrijo. Saj vendar soja služi po vsem svetu kar v 90% za krmo živalim! In dotična osea seveda zapravi več denarja tedensko na podpiranju mesne industrije, kot pa nameni denarja tej organizaciji. S tem, da je oseba zelo inteligentna in razgledana, vendar si tu zatiska oči.

Zdi se mi prav bizarno, da me še vedno 80% ljudi s katerimi se pogovarjam vpraša po razlogih za vegeterijanstvo. Hmmm … ena stvar ki nam je vsem skupna je ta, da naj bi se po najboljših močeh trudili zmanjšati onesnaževanje okolja. Znanstvene raziskave so nedvomno pokazale, da je današnja masovna vzreja živali glavni krivec za odmiranje gozdov ter za globalno segrevanje. Klimatske spremembe pa bodo zadele nas vse, prav tako kot naše otroke. Mar to ne pomeni, da sem na nek način bolj strpna do otrok mesojedcev, kot so ti sami do svojih otrok in celo sami do sebe? Saj so namreč emisije toplogrednih plinov, ki izvirajo iz živinoreje, večje kot izpusti celotnega svetovnega prometa! (Iz študije FAO, organizacije za prehrano in kmetijstvo pri Združenih narodih).

Zase nikdar nisem trdila, da sem pretirano odgovorna oseba. Vendar pa sem vesela, da nisem odgovorna za podpiranje najbolj škodljive in krute industrije na tem svetu. Do soljudi in do živali. In ko mi naslednjič nekdo po dolgi prhi očita neodgovornost do okolja, me ima da osebo resnično pošljem …nekam. Pa gre moja strpnost. Jebiga. In res se mi ne da vsakič že 15 let razagat, zakaj sem vegi. Ko da so ljudje res tolk nevedni. Yea right.

Petra Derenčini

Narava te takoj nagradi

Narava te takoj nagradi

Narava te takoj nagradi. Pobral sem nekaj smeti v gozdu in za nagrado so mi pot prečkale štiri srne, ena od njih je bila še čisto majhna. Naslednji dan poberem nekaj smeti ob jezeru in takoj dobim prelep let račjega para.

Ko nekaj daš, nekaj dobiš tudi nazaj. Izmenjava je vedno. Narava je polna energije in ko ji daš svojo energijo, takoj dobiš odgovor. Nagradi te in še bolj vzame v svoj objem. S tem količina energije raste obema. Tako je tudi med ljudmi, ko nekomu nekaj daš in potem ko nekaj dobiš nazaj, oba rasteta, vsi rastemo.

Ne obsojajmo. S tem poskrbimo za še več negativne energije in praznine v ljudeh. Ljudje še sami sebe ne čutijo, zato tudi ne čutijo narave. Njihovo dejanje je samo posledica tega, kar so. Če obsojaš, daješ moč temu. Če vse gledamo z ljubeznijo in smo dober zgled, bo kmalu drugače. Ljudje se spreminjamo, vse se spreminja.

Hari Om

Resnična Valentinova zgodba

Resnična Valentinova zgodba

Veterinarji so dvomili, da bo štorklja preživela, potem ko so jo nekje na Hrvaškem ustrelili divji lovci. Niso pa vedeli kako zelo predanega partnerja ima ob sebi. Poznali so namreč samo samico, ki so jo poimenovali Malena. Vedeli so, da nikoli več ne bo mogla leteti, saj je imela prestreljeno krilo. Odnesli so jo v gnezdo prepričani, da ne bo preživela zime. Ko je njen partner Rodan odletel na jug z njunim naraščajem so si bili enotni, da se Malena ne bo nikdar več parila in bo zaradi rane in nezmožnosti letenja slej ko prej poginila. Poškodba je bila prehuda.

Družina Vokič, ki je celo zimo skrbela za štorkljo je veterinarjem dokazala, da se motijo. Z njihovo pomočjo je Malena preživela dolgo in mrzlo zimo. Še bolj pa jih je presenetila novica, da se je njen partner Rodan vrnil v gnezdo, kjer sta poskrbela za nov zarod štorkelj.

Rodan tako vsako leto preleti 13000 kilometrov daleč na jug Afrike, kjer na toplem preživi zimo in se spomladi vrne v gnezdo, k svoji ranjeni pernati partnerki. Ker je ona pohabljena, Rodan uči potomce leteti in jih vsako leto pelje v tople kraje, sam pa se zvesto vrača k svoji ljubezni.

Še en dokaz, da prava ljubezen ne pozna meja. Kljub pohabljenosti in tisočim kilometrom, ki ju ločita, sta ti dve štorklji dokaz nesebične ljubezni, prave povezanosti in bi lahko bile zgled marsikomu od nas.

Nastja

Pasji mladič za božično darilo – slaba odločitev

Letos imejte pred očmi dejstvo, da je ideja o božičnem darilu na štirih nogah zelo slaba izbira. Če razmišljate, da bi svojega otroka razveselili s prikupnim mladičkom vas prosim, da takoj nehate. Četudi si najbolj na svetu želi psa, je izbira le-tega v božično – novoletnem času najslabši čas za novega družinskega člana, psa.

Božični mladiči že februarja povzročajo glavobole in slabo voljo, saj v tako kratkem času vseeno še ne vedo, da je kakanje in lulanje v hiši strogo prepovedano. In otroci, čeprav ga imajo neskončno radi, so že več kot naveličani brisanja lužic, treniranja in ukvarjanja z njim, saj bitje obožuje družbo. Nič več posedanja pred televizorjem, igranja računalniških iger, tudi domača naloga mora biti narejena v najkrajšem možnem času, saj mora zverinica opraviti potrebo, se naužiti svežega zraka in se zdivjati. Še preden se bo dobro začelo poletje, bo pes postal pravo breme vsej družini. In kako najti poceni varstvo za čas, ko boste na poletnem dopustu? Seveda bi rade volje vzeli psa s seboj, vendar so hoteli, kjer so kosmatincev veseli zelo redki, še celo v avtokampih se jih izogibajo. Torej?

Čeprav starši načeloma vedo, da je žival kot darilo otroku zelo tvegana poteza, se jih kljub temu veliko odloči na nakup. Res je, najlepša božična fotografija prikazuje pasjega mladička  s kapo gospoda Božička, rdečo pentljo okoli vratu, ki boječe kuka iz zlate kartonaste škatle. In tisti sladki poljubčki na nasmejanem otroškem obrazu? Nepozabno.

Privlačnost je neizogibna. Le kdo ne obožuje mehke kepice in tistih velikih oči? In komu se ne nasmeji srce ob pogledu na blažen otroški obraz, ko boža svojo novo igračko? Ampak pes ni igrača! Je živo bitje, ki živi, diha, da ne omenjam prehranjevanja, lulanja in kakanja? In obožuje pozornost, veliko pozornosti. Rad je središče sveta. In kdo ima v tem norem prazničnem času, ko je treba po nakupih, obiskati vse sorodnike, pripraviti praznično pojedino še čas, da bi se po več ur na dan ukvarjal s psom? Ste morda pomislili na stres, ki bi ga mladič doživel, ko bi na obisk prišli povabljenci, navdušeni nad pasjimi mladiči, ki jih sami nikoli niso imeli? In na poke petard in ognjemete?

Nekatere vzreditelje v današnjem času motivira le denar, zato na žalost ne razmišljajo, kaj se bo z njihovim mladičem dogajalo v prihodnje. Proizvodnja psov je obžalovanja vredno dejanje, vendar na drugi strani zelo donosen posel.

Prav, če je bil pes že dolgo časa planiran kot nov družinski član, pasma in ime izbrano, čakali pa ste samo še na pravi trenutek, da obdarujete otroka, sebe ali pa vso družino. Vsekakor vam zimski čas odsvetujem, saj je težko stati pol ure na mrazu in čakati, da se bo psiček končno odločil ali bo lulal ali pa samo ovohal vogale hiše. Zavedati se morate, da so prvi meseci treninga odločilni tako za psa kot za vas. Vsekakor je slabe navade lažje preprečiti z zgodnjo vzgojo, kot pa psa čez mesece odvaditi od teh. Socializacija psa zahteva neverjeten napor, ki se obrestuje šele čez leta, ko je pes že odrasel. Podobno kot pri otrocih. Nekateri pač vse življenje ostanejo odvisni od lastnikov kot otroci od staršev. Redko kdo se potrudi nadoknaditi pri vzgoji svojega zdaj adolescentnega božičnega pasjega mladiča. Žalostno pa je, da vse več ljudi neodgovorno zavrže psa. Žalostno za družino in tragično za psa.

Psi so lahko odlični prijatelji otrok in otroci so lahko odlični prijatelji psom. Ampak Božič ni pravi čas za sklenitev obetajočega odnosa. Nekdo mora biti odrasel in če imate otroke, ki si neizmerno želijo psa za Božič, bodite odrasli vi, starši. Počakajte s svojo odločitvijo o nakupu ali posvojitvi psa do pozne pomladi in takrat boste lahko ponudili mali pasji kepici enkraten začetek pasjega življenja, v katerem boste uživali tudi vi in vaš otrok.

Nastja

So živali resnično angeli v prav posebni preobleki?

Angeli pokriti s perjem, zaviti v krzno, mehko dlako, s trdnim oklepom ali pa prekriti z luskami, se vsak dan dotaknejo življenj milijonov ljudi po vsem svetu.
Verjetno ste že slišali kakšno zgodbo o ljudeh, ki so ob svojem ljubljenčku, pa naj bo to maček, pes, ribica, hrček ali pa celo prašiček, postali ljubeči,  bolj potrpežljivi, pogumni in sočutni ravno zaradi nekakšne duhovne povezanosti s svojim domačim ljubljenčkom.

Verjamem, da angeli v živalski preobleki prenašajo angelska sporočila na nas in nam tako pomagajo, da začnemo bolj spoštovati svoje življenje in življenja drugih živih bitij. Ampak kako so lahko živali angelska bitja? Je lahko žival nebeški pomočnik, ki nam pomaga pri izpolnjevanju  poslanstvo na Zemlji? Ali ni v naravi angelov, da delijo brezpogojno ljubezen? Čudeži se dogajajo in dokaz, da je temu tako je naslednja zgodba, ki jo bom delila z vami. Ko jo boste prebrali se sami odločite ali so živali dejansko bolj uglašena z božanskim kot smo si lahko predstavljali.

Margareta je s svojo družino preživljala poletni oddih v nekem avto kampu. Bilo je vroče, deževalo ni že več tednov. Seveda jim je delal družbo tudi Lux, sedem letni bernardinec, ljubljenec cele družine. Med borovci so bili parkirani avtodomi in postavljenih je bilo tudi nekaj šotorov. Živali so bile v kampu dobrodošle, zato je tudi Lux nadvse užival.
Lux ni oboževal nočnih sprehodov, saj se je bal teme. Vendar pa je nekega večera začel neusmiljeno cviliti in se prestopati. Ponujal se je, da ga kljub temi peljejo na nočni obhod po kampu. Lux je bil po naravi zelo tih in potrpežljiv pes, tistega večera pa je spuščal nenavadne glasove in vedel se je zelo živčno.

Margareta je bila torej primorana vzeti povodec v roke in se odpraviti v noč. Ko je Lux opazil, da drži povodec je začel skakati, mahati z repom in glasno lajati. Ko je začutil, da ga je Margareta pripela na povodec, jo je povlekel s tako silo, da je skoraj padla. Nič več ji ni bilo jasno. To ni bil njen Lux. Spraševala se je, kaj se je pravzaprav zgodilo. Glasno je zavpila nekaj ukazov, vendar se Lux na njih ni odzval. Odvlekel jo je do drevesa na robu kampa in začel lajati. Ker je bila tema se je Margareta zelo prestrašila, ni videla niti deset korakov pred sabo. Iz teme je izluščila pojavo suhega dekleta, ki je tiho ponavljala:«Tako mi je žal. Res nisem hotela, da se to zgodi.« Dekletce je zanetilo ogenj iz suhih vej, tako malo za šalo, ni pa vedelo, da je v bližini plinska jeklenka, ki so jo za kuhanje uporabljali v bližnjem avtodomu. Margareta se je lotila ognjenih zubljev, Lux in deklica pa sta jo nemočno opazovala. Če bi prišla nekaj minut kasneje ognja najverjetneje ne bi uspela pogasiti in plinsko jeklenko bi raztreščilo. Ni si upala predstavljati razdejanja, ki bi sledilo eksploziji. Če tistega poznega večera Lux ne bi  vztrajal, da ga Margareta pelje na sprehod bi bilo najbrž vse drugače. Lux je rešil življenja in imetje ljudi v kampu. Bil je heroj noči.

Margareta je vedela, da se je Lux  že pred tem dogodkom izkazal s svojo močno intuicijo, vendar pa je s tem dejanjem tisto noč dokazal, da je v resnici angel, zavit v mehko krzno, na štirih tačkah, ki izpolnjuje svoje poslanstvo na Zemlji.
Ampak kako živali – angeli to vedo? Kaj čutijo? Ta vprašanja bodo verjetno ostala skrivnost in vse dokler jih ne razvozlamo, izkazujmo vsem živalim ljubezen, spoštovanje in hvaležnost saj si angeli v preobleki to zaslužijo.

Nastja

Prihajajoče delavnice