Religije so človeku dale izmišljotine, da živi. Sedaj so vse te izmišljotine zlomljene in človek nima ničesar več, za kar bi živel – zato je prišla tesnoba. Tesnoba ni običajno stanje zaskrbljenosti. Zaskrbljenost je vedno osredotočena na določen problem. Nimaš denarja, tu je zaskrbljenost; nimaš dovolj oblek in mraz prihaja, določena bojazen te spremlja; si bolan in nimaš zdravila in tu je strah. Zaskrbljenost obstaja zaradi določenega problema. Tesnoba ne pozna problema kot takega. Samo to, da si, je videti brezuspešno, jalovo. Samo to, da dihaš, se zdi, da sebe po nepotrebnem vlečeš, saj, kaj se bo jutri zgodilo? Tudi včeraj si mislil, da se bo nekaj jutri pripetilo…sedaj je to včerajšnji jutri, ki pride kot danes – in nič se ni zgodilo.
In to se dogaja leta. In še naprej projiciraš v jutri. Pride trenutek, ko začneš spoznavati, da se ne bo nič zgodilo. Potem prisotno stanje tesnobe. V tesnobi je prisotno samo eno: nekako priti iz tega kroga življenja – zato samomor in povečan odstotek samomorov. In nezavedna želja človeštva, da se zgodi tretja svetovna vojna… »Tako nisem odgovoren, da delam samomor…svetovna vojna bo vse ubila in ubila bo tudi mene.« Vendar je mogoče celotno situacijo spremeniti. Samo spremeniti moramo predpostavke »starega človeka«: odmakniti boga, odmakniti nebesa in pekel, odmakniti idejo nagrade v prihodnosti – in odmakniti idejo, da bo prišel kakšen mesija, da te bo odrešil trpljenja. Odmakniti idejo, da je kdo drug odgovoren za tvojo bedo in trpljenje; odmakni idejo, da ti lahko kdo drug osmisli življenje… Boga ni tam. T njim izgine sveti duh, sin izgine. Bog je središče celotne fikcije. Odmakni središčno idejo in vsa palača, narejena iz igralnih kart, se preprosto sesuje. Samo majhen tlesk je potreben…
Sprejmi, da si sam, sam rojen in da boš sam umrl. In sprejeti moraš dejstvo, da živiš sam – mogoče v množici, vendar živiš sam – mogoče s svojo ženo, deketom, fantom. Sami so v svoji samosti, ti si sam v svoji samosti in te samosti se ne dotikajo drug druge, nikoli se ne dotikajo druga druge. To, da mogoče živiš z nekom dvajset, trideset, petdeset let – ne predstavlja nobene razlike, ostala bosta tujca. Vedno in zmeraj boste tujci. Sprejmi dejstvo, da smo tujci; da jaz ne vem, kdo si ti, da ti ne veš, kdo sem jaz. Sam ne veš, kdo sem, kako lahko torej ti veš? Vendar ljudje predpostavljajo, da bi žena morala poznati svojega moža; mož predpostavlja, da bi žena morala poznati svojega moža. Vsakdo deluje tako, kot da drugi bere misli in bi moral, še preden izrečeš, poznati svoje potrebe, tvoje probleme…on bi moral vedeti, ona bi morala vedeti – in bi morali nekaj storiti. Vse to je torej nesmisel. Nihče te ne pozna, celo ti ne, torej ne pričakuj, da te bo kdorkoli drug poznal; po sami naravi je to nemogoče. Tujci smo. Mogoče se slučajno srečamo in smo skupaj, vendar je naša samost prisotna. Ne pozabi na to, ker boš moral delati na tem. Samo od tam pride tvoja osvoboditev, tvoje odrešeneje. Vendar počenjaš prav nasprotno: kako pozabiti svojo samost? Fant in dekle gresta v kino, na nogometno tekmo; izgubita se v množici, plešeta v disku, pozabita nase, pijeta alkohol, jemljeta droge – nikakor ne dovoliš, da bi ta samost prišla v zavestni um – in v tem je vsa skrivnost.
Sprejeti moraš svojo samost, ki se ji nikakor ne moreš izogniti. In ni načina, da spremeniš njeno naravo. To je tvoja pristna resničnost. To si ti. In bežiš sam pred seboj.
Potem bo prisotna beda, problemi bodo. In pri reševanju enega problema jih boš povzročil deset več, in tako dalje in tako naprej. Kmalu te bodo obdajali sami problemi in utopil se boš v lastnih problemih. Potem se pritožuješ.: »Zakaj je tako veliko bede?« – kot, da ima kdo pripravljene odgovore na to. Da, nekdo jih ima; to si ti. Ker sem našel odgovor v sebi, vam lahko zato to rečem z autoriteto. Autoriteta ni izpeljana od kateregakoli boga, od kateregakoli mesije, iz katerekoli Vede, kateregakoli Korana, Biblje, ne. Autoriteta je izpeljana iz moje izkušnje. Vse svoje življenje sem živel med milijoni ljudmi, vendar nisem nikoli, niti za en sam trenutek, pozabil, da sem sam, da je moja samost nedosegljiva, nihče je ne more doseči. Samo meni je na razpolago, ker sem to jaz. Torej v trenutku, ko nehaš bežati pred seboj, ko se nehaš utapljati v vseh vrstah drog, odnosih, religijah, služenju človeštvu…maloštevilni to počno. To ni nič drugega, kot beg pred seboj. Vemdar je njihov ego izpoljnjen, ker služijo človeštvu. Poznam mnogo služiteljev, velikih družbenih služiteljev in ko sem govoril z njimi in jih privedel do točke, kjer so morali poklekniti, so se vsi dobesedno razjokali in rekli: »Mogoče imaš prav, mi bežimo. Mislili smo, da bomo služili tem ubogim ljudem, vendar je videti da nismo bili sposobni razrešiti niti enega lastenga problema.« Takšen beg je videti zelo zaželen. Probleme lahko odmakneš. In kako si lahko tako sebičen, zaskrbljen zaradi svojih problemov, ko celotno človeštvo trpi? Ko vsi trpijo, jim pomagaj! Ko lahko v lepi preobleki svoje probleme odmakneš – celo razmišljati o njih je sebično. Toda komu boš s temi problemi pomagal in kako boš pomagal? Vse svoje probleme boš zvrnil ma tiste, ki jim boš služil. Mož jih bo zvrnil na ženo, žena jih bo zvrnila na moža. Starši jih bodo zvrnili na otroke in vsakdo svoje probleme odlaga na druge, ne da bi videl, da drugi poskuša storiti isto. Nehaj odlagati probleme na druge.
Rešiti moraš svoje probleme in vsak posameznik mora rešiti svoje probleme. In problemov ni veliko. En problem je, ki ga nisi razrešil, ki je ustvaril verigo nerešenih problemov. In problem je: kako vstopiti v svojo samost brez strahu? In v trenutku, ko vstopiš v svojo samost brez strahu, je to tako lepa in ekstatična izkušnja, ki se ne da z ničemer primerjati. To sploh ni problem. To je rešitev vseh tvojih problemov.
Vendar si to naredil za problem, ker si poslušal druge in jim sledil: slep sledi slepim voditeljem in duhovnikom. In vsi se vrtijo v krogu in vsakdo verjame, da je človek pred njim sposoben videti, in enako velja za človeka, ki je spredaj. Drži plašč nekoga drugega ali srajco, verjame, da tisti ve, kam gre in vsi se gibljejo v krogu; nihče nikamor ne gre. Posnemovalci sledijo vodji, vodja sledi posnemovalcem…
Ustaviti se moraš in izstopiti iz te neumne igre posnemovalcev in voditeljev. Biti moraš samo sam svoj in spomni se, da si se rodil sam, tako je samost tvoja stvarnost; da boš sam umrl, torej je samost tvoja resničnost. In med rojstvom in smrtjo, med tema dvema točkoma, kjer si popolnoma sam, kako bi lahko bilo življenje nekaj drugega? Samost obstaja v vsakem trenutku. Sprejmi torej to z radostjo; vstopi vanjo, kolikor le lahko, kolikokrat je le mogoče.
To je tempelj moje religije.
Ni narejen iz kamnov, marmorja; narejen je iz tvoje zavesti. Vstopi vanj in globlje kot greš, bolj oddaljeni so problemi. V trenutku, ko se dotakneš središča svojega bitja, si prispel domov. In iz te točke lahko prideš ven in storiš, karkoli hočeš storiti. Pomoč bo, podpora, delitev. Na nikogar ne boš ničesar prekladal. Po eni strani so vam duhovniki želeli ustvariti željo po drugem svetu, pohlep za drugim svetom, za jutri. Politiki ti dajejo ta svet…postaneš lahko predsednik. V Ameriki lahko vsakdo postane predsednik, vsi državljani so enaki. Kakšen nesmisel! Niti dva državljana nista enaka in samo najbolj prekanjen bo postal novi predsednik, ne vsakdo. Vsaj ne tisti, ki bi bili vsakomur v pomoč. Samo ambiciozni ljudje lahko v vsaki državi dosežejo najvišja politična mesta, ker je to tekma, in moraš biti skrajno ambiciozen da vložiš vse v to. In ne sme te skrbeti, če je to, kar počneš, prav ali narobe. V mislih moraš imeti cilj in narediti vse, za kar misliš, da je prav za dosego cilja, ne glede na to, ali je prav ali narobe – ni vprašanja.
Če ne uspeš, je vse narobe; če uspeš, je vse prav. Uspeh ni pravilen in neuspeh napačen. Na ta način so politiki vsakogar vadili. Odvrzi vse, kar so duhovniki in politiki vložili vate in ko se razbremeniš, začneš doživljati migljaje svojega čistega bitja. To je to, kar se imenuje meditacija. Ko je enkrat doživiš, si za vedno preobražen.
OSHO BIBLJA, Prvi del
