Kadarkoli zapri svoje oči in odkril boš, da so prisotne sanje, tečejo. Sanje so vedno prisotne. Poslušaš me in tam bodo sanje. Hodiš po cesti in v tvoji notranjosti se dogajajo sanje. Ko si zbujen, je tvoja pozornost razdeljena. Pozoren moraš biti na zunanji svet, sicer bodo ljudje mislili, da si izven prostora. Nisi izven prostora, si znotraj prostora! Tvoja pozornost ni več usmerjena navzven. Sanje so te prekrile in pozabil si na predmetni svet. Šest ur ponoči in koliko ur podnevi? Nihče še do sedaj ni izmeril, koliko ur na dan. Mislim, da celo niti dveh ur na dan, enako, kot je to ponoči, ne preživiš brez sanj.
Mislim, da niti dveh ur na dan ne preživiš brez sanj, ker, če bi preživel dve uri brez sanj, popolnoma zbujen, bi ti dve uri postali meditacija. Razkrili bi ti izredno vredne skrivnosti. Vendar pa navadno človeštvo, popvprečen človek, potrebuje sanje – zakaj? Ker je življenje v resničnosti tako nezadovoljivo, tako grdo, tako smrdljivo nagnusno.
Te sanje so njegov nadomestek. So lepe, vnesejo vonj v tvoje življenje, upanje, izmišljotine; pomagajo ti, da ostaneš pri pameti. Resničnost te bo silila v blaznost.
In zame so bog, sveti duh in sin in papež, nezmotljiv papež…seveda mora biti nezmotljiv: predstavlja misijo, edinega božjega sina; kako bi lahko bil zmotljiv?
In vsaka religija ima podobne zadeve. Potrebuješ te ljudi. So izmišljotine, ustvarjene zaradi tvoje bede. Premeteni ljudje uporabljajo tvojo bedo, da te izkoristijo in da imajo svoj trip moči.
Tudi politik potrebuje te ljudi. Celo zmešan politik, kot je Adolf Hitler, potrebuje blagoslov boga. Če ni boga, kdo bo blagoslovil Adolfa Hitlerja? In najvišji krščanski duhovnih v Nemčiji ga blagoslovi – boglejte sedaj ta čudež. Adolfa Hitlerja je blagoslovil duhovnik boga: »Uspešen boš.«
Benita Mussolinija je blagoslovil sam papež. Churchilla je v Angliji blagoslovil sam papež: “Uspešen boš.” Benita Musolinija je blagoslovil sam papež: “Uspešen boš.” In nihče ne opazi kontradikcije: en bog, en nezmotljiv papež…in ta nemški duhovnik, ki je pod papeževo oblastjo! Vendar pa mora papež blagosloviti Benita Mussolinija, sicer ga bo Mussolini izgnal in postavil nekoga drugega za papežga, ki je pripravljen blagosloviti ga. Benito Mussolini zanj ni fašist, ko je na moči. Celo papež pravi: “On je najbolj moder človek, najbolj demokratičen, najbolj človečen”- Benito Mussolini. In isti papež ga je po porazu proglasil za fašista. In to so nezmotljivi ljudje. Sedaj je tukaj drugi politik, ki ga je treba blagosloviti, ki je proti Benitu Mussoliniju; tudi njega bodo blagoslovili.
Ali ne zmorete videti preproste zarote med duhovniki in politiki? Množice so zaslepljene. Duhovnik daje odobritev boga; potrdi, da je ta človek pravi človek za predsednika, za ministrskega predsednika. Seveda politik potrebuje to, da bodo množice poslušale duhovnike: duhovnik je nepristraski , nič skupnega nima s politiko.
« Duhovnik je v rokah politikov…
Kar vam pravim, je to, da so bili ti politiki in duhovniki vseskozi v zaroti, delali so skupaj, z roko v roki. Politik ima politično moč; duhovnik ima religijsko moč. Politik varuje duhovnike, duhovniki blagoslavljajo politike – in množice so izkoriščane, sesane, oboji sesajo njihovo kri.
Odstranite boga in odstranite politike, odmaknite zarotzo med duhovniki in politiki. In ko to dvoje odmaknete, bo petdeset odstotkov vaše bede izginilo. In ideja boga ti daje sanje o boljšem življenju…mogoče po smrti v raju ali v drugi inkarnaciji. Torej ni potrebno biti preveč v skrbeh – to življenje je majhna zadeva, ali je važno? Ali je važnih sedemdeset let v milijonih in milijonih svetlobnih let? Sploh se ne štejejo…Religije so torej pravile ljudem: » Sedemdeset let se sploh ne šteje. Ta revščina bo minila; in če dovoliš, da mine, ne da bi se boril proti njej, bo naslednje življenje, življenje iznad smrti, zelo velika nagrada zate.«
To so ti ljudje, ki so vam preprečili, da bi spremenili katerokoli situacijo na Zemlji.
Zlasti so preprečili preobrazbo človeka, ker je vse trpljenje, ki ga vidite okoli sebe, ukoreninjeno v človeku.
In če ostane človek enak, se bo ta napetost povečevala, ta tesnoba se bo povečevala.
Vse možnosti obstajajo, da lahko konec tega stoletja celotno človeštvo naredi samomor, vsesplošno vojno.
In ni tako težko pomisliti na to možnost ker so ljudje, ki imajo moč, ljudje, ki imajo jedrsko orožje, tako tretjerazredni. Videti je, da, če hočeš biti politik, moraš biti absolutno neinteligenten, fanatičen, lažniv, vse skozi moraš obljubljati – dobro vedoč, da nobene obljube ne bodo izpolnjene – varati moraš, uporabljati lepe besede in skrivati umazano stvarnost.
Sedaj je vsaka velika močna dežela polna jedrskega orožja. Tako zelo, da, če hočemo, lahko uničimo sedemsto Zemelj, kot je tale – prav sedaj. Tako veliko jedrske moči je na razpolgao, da lhako vsako osebo uničimo sedemstokrat – čeprav to ni potrebno, enkrat je dovolj; vendar politiki nočejo ničesar tvegati. Njihovi obrazi so same maske. Eno rečejo, drugo storijo. In moč je v rokah takšnih ljudi. Vsak cepec lahko pritisne na gumb in lahko naredi konec celotnemu človeštvu, vsemu življenju na Zemlji.
Mogoče pa se želi človeštvo globoko v sebi prav tako rešiti življenja. Mogoče niso dovolj pogumni naredili samomor kot posamezniki, toda na množični ravni so pripravljeni.
Vedno pomnite, posamezniki niso zagrešili velikih zločinov. Vedno je množica tista, ki stori velike zločine, ker v množici noben posameznik ne čuti: »Odgovoren sem za to, kar se dogaja.« Misli: »Samo z ljudmi sem. » Ko nekaj storiš kot posameznik, moraš trikrat premisliti, preden to storiš. Kaj počneš? Ali je to prav? Ali ti to tvoja zavest dovoljuje? Vendar se običajno tega nihče ne vpraša. Ko obstaja množica, se lahko izgubiš v njej. Nihče ne bo odkril, da si bil tudi ti del nje.
Celo dežela, kot je Nemčija, za katero bi se reklo, da je ena izmen najintelegentnejših, kultiviranih, visoko razvitih dežel, ki je dala velike pesnike, slikarje, znanstvenike, filozofe…vsaki dimenziji je nemški prispevek velik. Vendar si osupel, da je ta dežela Hegla, Feuerbacha, Kanta, Marxa, Freuda, Einsteina – prišla pod vpliv Adolfa Hitlerja, ki ni bil nič drugega kot norec.
Kaj se je zgodilo? Celo človek, kot je Martin Heidegger, ki je bil v samem vrhu sodobne filozofije, je podprl Adolfa Hitlerja. Tako šokantno je pomisliti…
Vedno sem cenil tega človeka, ker je njegova inteligenca neprimerljiva. Ostali filozofi so milje zadaj: Sartre, Marcel, Jaspers, milje zadaj. Nihče mu ni bil niti blizu; celo razumeti ga ni lahko. Vendar je podprl Adolfa Hitlerja. In ko je Nemčija izgubila vojno in ko je Adolf Hitler naredil samomor, je bil potem, kot da se je prebudil iz sanj. Potem je spoznal, kaj je storil: » Ta človek je bil preprosto zmešan in jaz sem ga podprl.«
Zato vam pravim: celo če imate popolnoma odprte oči, lahko sanjate. On je sanjal in je projiciraj svoje sanje na Adolfa Hitlerja, ker je vedel, da ima ta človek moč, da ima moč, s katero impresionira množice, Heidegger pa te moči ni imel. Niti enega samega naslova svojega bivališča ni mogel nikomur izročiti, saj bi vsakdo odšel, še preden bi mu ga lahko dal. Način, s katerim je Heidegger govoril, stvari, o katerih je razmišljal, težave, ki jih je navedel…kdo ga bo sedaj poslušal? NI imel moči nad množicami in videl je Adolfa Hitlerja – množice so bile kot uročene, skoraj v hipnotičnem stanju. Tako je projiciral to, kar je sanjal – kakšen naj bi bil svet – in bil prepričan, da ta moč lahko to omogoči. Vendar je bil nedolžen. Ni razumel, da ima ta mož svoje nore ideje o tem, kaj bo storil s svetom in ni poslušal nobenega filozofa. In Martin Heidegger je ne nazadje bil povsem nad njim. Z njim ni imel nobenega razumnega razgovora.
Se nadaljuje v jutrišnjem prispevku,…
OSHO BIBLIJA, Prvi del
