vzgoja

Vsi smo bogovi v sebi

Vsi smo bogovi v sebi

Kot deklico so me učili, kdo naj bi bil Bog. Tega vsemogočneža so mi predstavili kot bitje, ki zmore vse. Ki je v vsem. Ki vse vidi. Ki vse ve. Ki na nas pazi. Ki nas neskončno ljubi. In ki nas bo po smrti odrešil.

Najprej sem seveda verjela. Bila sem tako vzgojena. Potem pa so se zgodila prva razočaranja in spraševala sem se, kako lahko nekdo, ki nas neizmerno shutterstock_80474728ljubi in zmore vse, dovoljuje, da tako trpimo. Ko sem o tem spraševala religiozne ljudi, so me vedno odpravili z besedami, da “bog že ve”. A ta odgovor me ni nasitil. Iskala sem informacije in po letih takšnih in drugačnih pripetljajev ugotovila, da ima cerkev kot institucija le malo skupnega s tistim, kar piše v Svetem pismu. Modrosti, ki jih je učil Jezus, dajejo uvid v bistvo življenja. Dajejo posamezniku moč nad njegovim življenjem in ga učijo, kako si sam ustvarja vse, kar živi. Nikjer ni zaslediti besed o kopičenju bogastva in premoči nad drugimi.

Jezus je bil modrec, ki je živel bistvo in ga razdajal ljudem. Bil je tudi bog. Vendar bog v sebi. Prav tako kot ste vi, jaz in vsi mi. Vsi smo bogovi v sebi. Vsi imamo namreč v sebi moč, da si ustvarimo takšno življenje, kot si ga želimo. Pa naj si bodo to čudovite ali boleče izkušnje.

Vse, kar mislimo, tudi tisto, kar mislimo o drugih, se vrne k nam. Nobene misli ni mogoče izničiti, lahko pa jih nadomestimo z drugimi – s spremembo vibracije. Ljubezen ima najvišjo vibracijo. Ljubezen pomeni vse, kar je. Celotno vesolje. Ljubezen do vsega in vseh. Do živih in neživih stvari. Ljubezen je najmočnejša sila v vesolju. Največja mera človekovega potenciala je dosežena, ko je aktivirana največja mera ljubezni. Ljubezen tudi najhitreje pripelje do cilja. Je močnejša od boja. Je popolna varnost. Je enost, ne ločenost. Je odgovor na vsa vprašanja. In je rešitev vseh težav (Egli, 2002). Da. Rešitev vseh težav.

Karkoli se nam zgodi, lahko ljubimo. Odločitev je naša. Če bomo ljubili, bomo v svoje življenje priklicali še več ljubezni. In prav tako smo za vse, kar se nam zgodi, lahko hvaležni. Tudi pri tem je odločitev naša. Vendar več hvaležnosti v življenje prinese več tistega, za kar smo lahko hvaležni. Verjetno se boste mnogi vprašali, kako lahko ljubiš in si hvaležen za bolezen, razočaranje, izgubo otroka, partnerja, službe itd.

Z mojega vidika bolezen pomeni neskladje med dušo in telesom in je pravzaprav proces osvobajanja. Je opozorilo, da je čas, da nekaj spremenimo. Prav patchwork_by_tatasz-d5yllkitako razočaranja in izgube pomenijo, da nas nekaj kliče k spoznavanju sebe. V vseh odnosih, ki jih imamo (s partnerjem, sorodniki, otroki, prijatelji, sodelavci in drugimi), smo odgovorni samo za svojo polovico odnosa, torej zase. Za drugo polovico je odgovorna oseba, s katero smo v odnosu. Drugi ljudje delujejo zaradi sebe in ne zaradi nas. Zato ničesar ne jemljimo osebno, drugih ne sodimo (da ne bomo sojeni), bodimo brezgrajni v besedah in vselej dajmo vse od sebe. In najpomembnejše – svojega bližnjega ljubimo kakor samega sebe. Ljubezen do sebe in do vseh drugih nam omogoča doseči cilje z najmanj časa in napora (Ruiz, 2002; Ruiz in Ruiz, 2010).

Če nas zapusti partner, se ponavadi predamo žalosti in se sami sebi smilimo, kako smo ubogi in kako nismo vredni ljubezni. Prav. Če se tako odločimo, je to naša pravica. Imamo pa še eno opcijo. In to je, da začnemo ljubiti. Najprej sebe. Da se ljubimo za to, kar smo in kakršni smo. Brezpogojno. Pretekle izkušnje odpustimo; odpustimo tistim, ki so nas prizadeli, in odpustimo sebi.

Vse na svetu si ljudje sami ustvarimo. Tako dobro kot slabo. In odgovorni smo za vse, kar se nam zgodi. V vesolju ni žrtev in ni naključij. Vse je energija in objektivnega sveta ni. Vse, kar zaznavamo, zaznavamo vsak na svoj način, ki je prežet z lastnimi izkustvi, prepričanji in občutji.

2552de910c30f44af769201438b884c7S spremembo mišljenja začnemo takoj ustvarjati drugačne vibracije, drugačne energije in tako tudi drugačno prihodnost. Preteklosti ne moremo spremeniti, spremenimo pa lahko svoje mišljenje TUKAJ in ZDAJ, če le hočemo. Seveda se spremembe ne zgodijo takoj. In tudi vedno nam ne uspe takoj najti smisla v situaciji.

Tudi misli morda ne predajamo samo pozitivnostim. A vaja dela mojstra. Mojster pa vajo. In vse ima svoj smisel. Celotno vesolje je namreč ena sama energija. Vsi smo povezani. Vsi smo eno. Hkrati pa vsak zase čisto svoj svet in svoj bog.

Danijela F.

(Viri: Egli, R. (2002). The LOLA Principle.; Ruiz, D. M. (2002). Mojstrstvo ljubezni.; Ruiz, D. M., Ruiz D. J. (2010). Peti dogovor.)

Vrtnica

Vrtnica

Nekdo je nekoč rekel: “Lahko se pritožuješ, da ima vrtnica trnje ali pa se veseliš ob dejstvu, da ima trnje take lepe cvetove.”

Najstniki so kot vrtnice – eno izmed najlepših božjih stvaritev; nežna in občutljiva bitja obdana s trnjevim oklepom. Za nas starše je navkljub ljubezni in razumevanju, nemalokrat težko prebiti ta oklep in se povezati z najstnikovo notranjo lepoto.

Da bodo vrtnice ohranile svojo vitalnost in se uspešno branile pred različnimi težavami, je pomembno, da jih ustrezno negujemo. Vrtnarske rokavice, gnojilo in veliko ljubezni in naše vrtnice bodo najlepše v soseski. Da bi lahko uživali v družbi naših najstnikov si moramo straši nadeti rokavice čustvene moči, starševske zrelosti in brezpogojne ljubezni, ki nas bodo ščitile pred trni strahov, sovražnosti in jeze, ki pokukajo iz našega najstnika, kadarkoli je ogrožena njegova osebnost.

Naše rokavice pa morajo biti ravno pravšnje debeline. Velikokrat se nam namreč zgodi, da se preveč zaščitimo pred zbadljivkami, nemogočim vedenjem in neskončnim seznamom “pametnih” pripomb našega najstnika. Pravi izziv se je sredi bitke z našim najstnikom spomniti, da je trnje s katerim se je obdal, njegov ščit, ki ga varuje pred nevarnostjo sveta odraslih, v katerem išče svoje mesto. Želja po samostojnosti, nagajivi hormoni, jeza in razni dražljaji iz okolice so le nekateri dejavniki, ki otežujejo že tako težko življenje najstnika.

Starši smo mu dolžni stopiti naproti. Srečajmo se z njim nekje na pol poti in mu ponudimo prostor, spodbudo, ljubezen in razumevanje. Možnost majhnih, a zanj pomembnih odločitev, mu bo utrdila samozavest, spoznal bo načela in vrednote, na katerih temelji pošten svet odraslih. Počasi, korak za korakom bo stopal proti vratom, ki se mu odpirajo v svet odraslih, zato ga poslušajmo, kadar se na križišču sprašuje, kam, zakaj desno in ne levo. Ne zaslišujmo ga, ne kaznujmo za vsako malenkost, naj ve, da smo tukaj, pripravljeni pomagati, svetovati in skupaj z njim razmišljati o stvareh, ki se mu zdijo pomembne.

Vsekakor pa ne sme pozabiti, da smo starši tisti, ki postavljamo osnovna pravila. In ta pravila morajo spoštovati. Ne smemo dopustiti, da plevel preraste naše vrtnice in jih zaduši s svojo agresivnostjo.

Skozi čas bomo starši hvaležni za vsak trn, kljub razočaranjem, ki smo jih bili deležni. Naš najstnik se bo s pravilno vzgojo, rednim zalivanjem z ljubeznijo, škropivi proti plevelu in pravilnim prirezovanjem, razcvetel v najlepšo vrtnico, ki nam bo v ponos in veselje.

Nastja

Občutek krivde – bencin sodobne ženske

Občutek krivde – bencin sodobne ženske

Ženska danes nujno potrebuje občutek krivde. Če bi bila brez občutka krivde, bi imela občutek krivde, ker ga nima. Velikokrat se tega ne zavedamo, ker je povsem na podzavestni ravni. Kaj bi bilo, če bi ležale doma, nič ne naredile, ne bi skrbele za družino? Imele bi občutek krivde. Pogosto ga imate že samo, ko pomislite na svoje bližnje. Občutek krivde do vsega. Kriva sem za vse. Če smo krivi za vse, je lažje, ker nam ni treba kriviti druge. Obenem pa, če imamo občutek krivde, smo že naredili svoje in nam ni treba nič več narediti. Občutek krivde že imamo in smo svoje opravili. Zadostuje že, da se čutim krivo. To je že kazen.

Se moraš vedno znova izčrpati in to vsak dan? Ti morajo vsi pobrati vso energijo? To je zato, ker, ko si izčrpana, si brez občutka krivde. Veš, da si dala vse od sebe, zato hitiš tja. Tega pa nikoli ne dosežeš, saj ne znaš biti brez občutka krivde. Brez občutka krivde ne znaš zaspati. Zaspiš tako, da padeš v posteljo ali pa pač težko zaspiš, ker si mogoče kaj pozabila narediti.

Odvisnost od občutka krivde podedujemo od svojih staršev in se nam izoblikuje v otroštvu. Takrat se nam ustvarijo tudi potrebe po podrejenosti, izkoriščanosti, ogroženosti in kazni. Tako smo namreč dobivali ljubezen, skozi kazen. Osebe, ki naj bi nas ljubile, so nam dajale pozornost s kaznijo. Meni se moraš podrediti!

  • Če smo se počutili krive, smo omilili kazen, ki je sledila.
  • Če smo se počutili krive, nismo krivili drugih in je bilo lažje.
  • Če smo se počutili krive, smo vsaj nakazovali, da smo se potrudili.
  • Če smo se počutili krive, smo bili manjše breme svojim staršem.
  • Moram biti kriva, da dobim ljubezen!
In kako to spremeniti? Začnite se brigati zase in ne dovolite več, da ste dolžne komurkoli. Najprej ste sebi. Občutek krivde do sebe si tako odpravite, da zdaj začnete dajati najprej sebi. Potem drugim, kar ostane, brez vsakega občutka krivde.
Hari Om

Prihajajoče delavnice