um

O ženski, ki sanja

O ženski, ki sanja

Ure in ure iskanja odgovorov o življenju so me pripeljale sem, za pisalno mizo opremljeno z računalnikom, tipkovnico in miško. Na njej se nahaja še knjiga, skozi katero se prebijam v upanju, da v sledečih mesecih uspešno opravim naslednji in predzadnji izpit na univerzitetnem študiju računalništva in informatike, ki ga že nekaj let obiskujem. Izredno se že veselim pisanja diplome! Malo manj pa prebiranju dolgoveznih člankov in iskanju informacij, ki bi mi pokazale najboljšo možno pot do zaključka mojega “perspektivnega” študija. In kakor se ta dogodek približuje, tako se mi porajajo ideje, kako nadaljevati to brezčasno potovanje skozi obstoj individuuma in kolektivnega vesolja.

S pomočjo ne ravno prve klase zvočnikov in vseobsežnega interneta me pomirja in razveseljuje glasba bivše Juge. Uh! In breathe_by_sibayakravno se je začela vrtet ena mojih najljubših – “Ne daj se Ines” interpretirana od Rade Šerbedjije, a čudovito opesnjena in skladana s strani Arsena Dedića. Ob zvokih violine, nežni spremljavi, ki se priliči taki pesmi, mi je padlo v uho “…meni je ipak najdraži početak..” Tukaj sem zdaj jaz, kot že ničkolikokrat prej – na začetku.

Vedno so mi bili všeč začetki, saj so naznanjali nekaj novega, neizkušenega, včasih tudi drznega. Nov prijatelj, nov učitelj, novo okolje, nov izziv, nov občutek in ne nazadnje novo Zavedanje! Vsi ti začetki so prepleteni v neskončno igro življenja in vedno znova naznanjajo nova vprašanja o našem namenu v sklopu le-tega. Vsak korak nas vodi bližje, pravijo. A jaz želim biti tam že zdaj! Predolgo sem čakala in upala, da se mi odkrije skrita misija, na katero sem se podala, a verjamem, da je praktično že tu. Le še malo, takoj iza ovinka… zopet nov začetek. Namenila sem se, da bo ta daleč najbolj pomembnen korak k mojemu resničnemu namenu. Ne vem točno, kateri bi to bil, a ga kljub vsemu slutim tik preden zaspim ali se zbujam, le da ga nikoli še nisem ujela v vsej njegovi lepoti.

Občutek imam, kakor da se mi po dolgih sanjah odpirajo oči in imam pogled še zamegljen, nedefiniran. Vidim poteze predmeta, za katerega ne vem točno, kam bi ga dala, kaj točno je, še najmanj pa od kod izvira. Ampak je tu. Rada bi se ga dotaknila, pa ga ne dosežem. Dlje je kot sem ocenila s svojim zamegljenim pogledom. Zakoni fizične ravni bivanja mi tako 43b0ccb3a172bcce923342a19589b56c d5jivdvonemogočajo stik s tem mojim svetim gralom. Kaj, ko bi poskusila drugače? Na način, katerega fizična raven ne definira. Ali ga lahko prepoznam zgolj s čutenjem, ki izvira iz same sredice mojega bivanja in hkrati presega meje mojega telesa? V bistvu se ne zdi kot slaba ideja. Umirim se, začutim svoje telo in z njim bolečine, ki jih nosim. Hitro izginejo, če jim vdihnem ljubezen. Vstopam globoko v svojo bit z zahtevo, da mi je dan natančen odgovor. Tu se lahko dotaknem svoje sredice. Tu je skrito vse kar obstaja. Pokaži mi!

V tem se začnem spominjati sanj. Vem, da se tam skrivajo pravilni odgovori na goreča vprašanja moje duše. Sanje mojega življenja…

Ne daj se Ines!

Hejdi Martinšek

 

Vsemogočni um, prijatelj ali sovražnik?

Vsemogočni um, prijatelj ali sovražnik?

Mojemu in tvojemu telesu poveljuje um, tisti, ki se oglaša kar naprej. Tisti, ki razmišlja, sprašuje in tisti, ki pripoveduje. Prebivamo v telesih različnih velikosti, oblik, pokriti z različno barvo kože. Um živi v tem najetem telesu, dokler telo ne umre. In kakšen odnos ima um do tega telesa, do tega svojega stanovanja? Je prijazen, vreden spoštovanja, mogoče celo romantičen? Ali zahteva, da počne stvari, ki telesu škodujejo?

In to telo, ta naš zvesti partner, v dobrem in slabem, nas spremlja skozi življenje polno različnih situacij, bolečih izkušenj in prijetnih občutenj. Pa mu um v enaki meri vrača prijaznost in naklonjenost? Ga nikdar ne zlorablja s svojimi nizkotnimi nameni in neumnimi odločitvami? Se z odločitvami kot je prenažiranje, kajenje, stradanje, uporaba alkohola in drog oziroma nezdravim življenjem nasploh res trudi, da bi bilo telo, v katerem preživlja dneve, mesece in leta, v odlični formi?

Um in telo sta živa predstavnika neskončnega življenja, telo ustvarjeno iz snovi, um pač ne. Vzajemno sta povezana in eden brez drugega ne preživita. Za odnos v katerem živita sta odgovorna oba. Za vsak odnos pa je potrebna dobra komunikacija.

In kako uspešen je odnos imata tvoj um in tvoje telo?

Kdaj zašepetaš svoji drugi polovici, telesu, kakšno nežno besedo? Kakšne prijaznosti in sočutja je deležen, če sploh? Je samo stroj za opravljanje raznoraznih del, vreča za shranjevanje hrane in obešalnik za najnovejše modne kreacije?

Če poveš svojemu telesu vsaj enkrat na dan rad te imam, narediš nanj pozitiven vtis. Če mu rečeš hvala, bo to res veliko presenečenje. Hvaležnost se vedno poplača s hvaležnostjo. Oprosti je beseda, ki največ nauči. Vendar pa se največkrat zgodi, da je um obseden sam s sabo in trguje z mislimi vseh vrst kot trgovec na tržnici. Prodaja sebe kot najboljše blago in vlaga vse svoje moči v nekaj kar je daleč od resničnosti. In to do te mere, da se nazadnje izgubi v blodnjaku svojih misli, kjer ga zgrabi panika in ga objame plašč strahu. Ne posluša telesa, ki se mu v bolečih krčih upira in ga prosi, naj preneha. Naj se ga usmili in postane tisti bister, prijazen, tih pa vendar vedno čuječ glas, ki ne bo znova in znova premleval ali se je prav odločil, kaj bi bilo če bi bilo, zakaj se ni zgodilo tisto kar bi se moralo zgoditi in se trudil očarati vsakogar, ki bi bil pripravljen prisluhniti njegovi zgodbi, kako se trudi, vedno vse ve in ima vedno prav.

Če prisluhneš svojemu telesu boš vedel kaj potrebuje. Umiri se in začutil boš kako čista ljubezen napolnjuje telo in tudi um, ki se ne more kosati s to močno energijo. Osvobodila te bo tirana, ki je zahteval od telesa nemogoče in z njeno pomočjo boš začel graditi svojo novo resničnost. Hranil boš svoj um s sladkim nektarjem življenja in poslušal najlepše melodije ljubezni in občudovanja.

Sta lahko torej um in telo v romantičnem razmerju, skrbna in ljubezniva drug do drugega? Lahko ustvarita razmerje, ki temelji na ljubezni, spoštovanju in brezmejni predanosti? Seveda! Nahrani svoje telo s kakovostno hrano vsaj trikrat na dan in kar se da pogosto nahrani svoj um z ljubečimi, pozitivnimi mislimi in kakšno dobro knjigo.

Nastja

Zdrav duh v zdravem telesu

Zdrav duh v zdravem telesu

Veliko je bilo govora o povezavi z različnimi energijami in vzdrževanju “duhovne kondicije”. Vendar je pomembno poleg meditiranja, odpiranja takih in drugačnih kanalov, prakticiranja različnih tehnik, ki vam pomagajo se povezati s sabo, … tudi delati na sebi – tako fizično kot z raziskovanjem svojega uma in duha.

Ste že kdaj slišali za pregovor zdrav duh  v zdravem telesu (mens sana in corpore sano)? Verjetno ste, saj so nas s takimi reki pitali v šoli. In imeli so prav v tem primeru. Pomembno je skrbeti za svoje telo, saj je tudi to del nas. Dobro je počutiti se domače in odlično v svojem telesu, ga sprejemati takega, kot je, saj nam bo tako še dolgo služilo in na tak način bomo lahko še več dosegli in bili srečnejši. Predvsem pa je dobro zavedati se, da je telo del nas, da brez svojega telesa ne bi obstajali. Brez svojega telesa ne bi čutili zunanjega sveta. Sprejmite svoje telo. Ker točno tako, kot je, je popolno. To ste vi.

Začnite častiti svoje telo in posledično sebe.  Privoščite si dobro in zdravo hrano. Tako, ki vas podpira pri delovanju in aktivnosti, ter vas ne utruja in črpa energijo iz vas. Začnite žvečiti hrano. Jo okušajte, čisto vsak grižljaj. Boste videli, kako drugačen okus ima hrana, če jo dobro prežvečite. Tako boste začeli ceniti hrano. Raje manj in bolj okusno kot več in brez okusa (ali raje manj in dobro kot veliko in slabo).

Skrbite zase. Negujte se. Uživajte v tem. Uživajte v vsakem tušu in negovanju sebe. Privoščite si. Vzemite si čas zase.

Poskrbite za aktivnost. Lahko je to samo sprehod po okolici, hoja po stopnicah namesto  dvigala, tek, ples, joga, … karkoli kar vas bo osrečilo in vam dalo občutek, da živite. Da čutite svoje telo. Tudi pospravljanje in čiščenje spada pod aktivnosti. Osredotočite se na trenutek, na občutke med pospravljanjem in kmalu  boste ugotovili, da je tudi to lahko zabavno.
Počnite vse, kar vas razveseli. Igrajte se, tudi to je aktivnost. Kdo pa pravi, da je igranje rezervirano za otroke? Vsak v sebi skriva otroka, zato se igrajte, kolikor vam srce poželi.

S tem, ko boste poskrbeli tudi za svoje dobro fizično počutje, boste poskrbeli ravnotežje. Ravnotežje med umom in telesom.

Prihajajoče delavnice