Mojemu in tvojemu telesu poveljuje um, tisti, ki se oglaša kar naprej. Tisti, ki razmišlja, sprašuje in tisti, ki pripoveduje. Prebivamo v telesih različnih velikosti, oblik, pokriti z različno barvo kože. Um živi v tem najetem telesu, dokler telo ne umre. In kakšen odnos ima um do tega telesa, do tega svojega stanovanja? Je prijazen, vreden spoštovanja, mogoče celo romantičen? Ali zahteva, da počne stvari, ki telesu škodujejo?
In to telo, ta naš zvesti partner, v dobrem in slabem, nas spremlja skozi življenje polno različnih situacij, bolečih izkušenj in prijetnih občutenj. Pa mu um v enaki meri vrača prijaznost in naklonjenost? Ga nikdar ne zlorablja s svojimi nizkotnimi nameni in neumnimi odločitvami? Se z odločitvami kot je prenažiranje, kajenje, stradanje, uporaba alkohola in drog oziroma nezdravim življenjem nasploh res trudi, da bi bilo telo, v katerem preživlja dneve, mesece in leta, v odlični formi?
Um in telo sta živa predstavnika neskončnega življenja, telo ustvarjeno iz snovi, um pač ne. Vzajemno sta povezana in eden brez drugega ne preživita. Za odnos v katerem živita sta odgovorna oba. Za vsak odnos pa je potrebna dobra komunikacija.
In kako uspešen je odnos imata tvoj um in tvoje telo?
Kdaj zašepetaš svoji drugi polovici, telesu, kakšno nežno besedo? Kakšne prijaznosti in sočutja je deležen, če sploh? Je samo stroj za opravljanje raznoraznih del, vreča za shranjevanje hrane in obešalnik za najnovejše modne kreacije?
Če poveš svojemu telesu vsaj enkrat na dan rad te imam, narediš nanj pozitiven vtis. Če mu rečeš hvala, bo to res veliko presenečenje. Hvaležnost se vedno poplača s hvaležnostjo. Oprosti je beseda, ki največ nauči. Vendar pa se največkrat zgodi, da je um obseden sam s sabo in trguje z mislimi vseh vrst kot trgovec na tržnici. Prodaja sebe kot najboljše blago in vlaga vse svoje moči v nekaj kar je daleč od resničnosti. In to do te mere, da se nazadnje izgubi v blodnjaku svojih misli, kjer ga zgrabi panika in ga objame plašč strahu. Ne posluša telesa, ki se mu v bolečih krčih upira in ga prosi, naj preneha. Naj se ga usmili in postane tisti bister, prijazen, tih pa vendar vedno čuječ glas, ki ne bo znova in znova premleval ali se je prav odločil, kaj bi bilo če bi bilo, zakaj se ni zgodilo tisto kar bi se moralo zgoditi in se trudil očarati vsakogar, ki bi bil pripravljen prisluhniti njegovi zgodbi, kako se trudi, vedno vse ve in ima vedno prav.
Če prisluhneš svojemu telesu boš vedel kaj potrebuje. Umiri se in začutil boš kako čista ljubezen napolnjuje telo in tudi um, ki se ne more kosati s to močno energijo. Osvobodila te bo tirana, ki je zahteval od telesa nemogoče in z njeno pomočjo boš začel graditi svojo novo resničnost. Hranil boš svoj um s sladkim nektarjem življenja in poslušal najlepše melodije ljubezni in občudovanja.
Sta lahko torej um in telo v romantičnem razmerju, skrbna in ljubezniva drug do drugega? Lahko ustvarita razmerje, ki temelji na ljubezni, spoštovanju in brezmejni predanosti? Seveda! Nahrani svoje telo s kakovostno hrano vsaj trikrat na dan in kar se da pogosto nahrani svoj um z ljubečimi, pozitivnimi mislimi in kakšno dobro knjigo.
Nastja
