Resnica:
Ne moreš biti zavržen. Ne moreš biti zapuščen. Ali prizadet. Zaničevan. Ne morejo te vreči stran. Pahniti pod avtobus. Vreči volkovom. Ti in tvoje čudovito srce se ne moreta zlomiti. Ali kakorkoli poškodovati.
Nikdar nisi sam. Nič te ne omejuje. Nič te ne ločuje od vsega kar je. Ne moreš se izgubiti. Ali najti. In pogubiti. Skreniti s prave poti. Ne moreš zgrešiti namena. Ali biti nor.
Ne moreš biti manj kot si. Ali več kot si. Nisi ničvreden, nevreden česarkoli. Ne moreš biti nepomemben. Ali spregledan.
Resnica:
Nič od napisanega ne moreš biti. Počuti se svobodnega. Lahko si misliš da si. A ne moreš biti eden izmed njih. Ker to preprosto si! In si bil. In vedno boš. Ne glede na pravljice, ki si jih pripoveduješ.
Tvoje misli in tvoja čustva. Vse se zdi resnično. Kot sveta resnica. Ta zgodba in viharno morje čustev predstavljata mogočno kombinacijo, ki te vabi, da postaneš glavni igralec v pripovedki, ki si jo kar naprej ponavljaš. Ampak ti nisi ta štorija. Ali katerakoli druga.
Resnica:
Sranje se dogaja. Vsem nam. Okrog nas. Zaradi nas. Pogosto. In vedno z namenom. Vsi delamo nekakšne zaključke o nas samih, ki temeljijo na puhlih predpostavkah. So zgolj in samo domneve. Niti majhen približek temu kar v resnici smo.
Zgodbice so zanimive in načičkane. Skušajo prikazati človeško izkušnjo. So izmišljeni koščki nekega osebnega scenarija. In zakaj ne bi to postalo nekaj absolutno mogočnega? Kaj ko bi napisali zgodbo z veliko humorja, domišljije in žgečkljivih trenutkov? Tako, ki bo bliže tistemu, kar smo globoko v svojem bistvu.
Resnica:
Ti si Ljubezen. Utelešeno bistvo. Plavaš v njem. V morju Ljubezni. Z vsemi ljubimci. Lahko si ti. Pokaži se. Deli Ljubezen z vsemi okrog sebe. Pleši in se zabavaj. Vedno. Lahko pa tudi sediš in le opazuješ dogajanje okrog sebe. Pa še vedno boš …Ljubezen. Popoln v vsakem pogledu. V vsaki še tako čudni situaciji. Točno to si ti. To je resnica.
Nastja
