skrito

Skrivnosti

Skrivnosti

Grozote!
…brez sodnika in porote.
Da, jaz sem jih počela,
čeprav sem vedela,
da ne bi smela.

Ubijala, mučila in klala,
svoje telo sem prodala,
svojo dušo izdala,
mračne skrivnosti nato zakopala.

Takrat sem mislila,
dovolj globoko,
da se le ne bi vrnile
in moj mir kalile,
ki ga ni
in ni…

Šla iskat sem luknjo,
kamor sem jih skrila,
a kakor veverica
mesto sem pozabila.

Kopala sem in kopala,
hrib že cel sem razruvala,
kakor krt, ki išče slepo…
a končno najde tisto repo.
Gnilo, smrdečo in usrano,
bržkone na smrt bolano.
Tâko sem jo tudi skrila,
a zdaj rada bi jo umila.

“Vode! Vode!”, kliče žaba,
saj pa je dvoživka, ta baraba.
Brez nje ne more preživeti,
ne trpeti, ne zacveteti.

Opazovanje skrivnosti,
bolečih, grenkih teh sladkosti.
Tu sem zdaj, kjer bila sem prej.
Nasmej se, nasmej!

Dolgo pustila sem jih same,
a one vrtale so vame.
Zdaj mirno jih opazujem,
si jih priznavam in očiščujem.
Pomaga mi dobra vila,
da lažje bi jih odkrila
in si z duškom odpustila.

Hejdi Martinšek

Prihajajoče delavnice