Skrivnostni svet gozda
Zakaj bi komu dokazovala, da škrati obstajajo, da drevesa govorijo. To ni moja naloga, to ni moje poslanstvo. Vedno bodo ljudje, ki dvomijo, ki se vsemu posmehujejo. Vedno bodo ljudje, ki želijo fizične dokaze. In ljudje imamo svobodno voljo. Naša izbira je, a bomo verjeli v pravljice ali ne. Sami se odločimo, a bomo verjeli v škrate, palčke, vile ali ne. Tudi sama sem včasih dvomila. Od kar sem začela videvat gozdna bitja in slišat sporočila dreves, sem se spraševala zakaj in kako to, da jaz nekaj vidim, slišim, čutim, drugi pa ne. A zdaj vem, da se mi o tem ni potrebno spraševat. Jaz vem, da sem na pravi poti do moje resnice. Vem, da gozd v polnosti sodeluje z menoj in želi, da te informacije širim naokoli. Pomembno je samo to, da delim svoje izkušnje.
Zadnje mesece se mi je dogajalo, da sem se vedno, ko sem šla v gozd, prepustila nenavadnemu vodenju. Vedela sem, da je neka drugačna energija z menoj. Čaroben škratji svet mi je vedno narisal nasmešek na obrazu, zaradi njih je postal svet gozda veliko bolj pisan in magičen. Gozd je postal moja učilnica življenja, moj drugi dom. In v gozdu so odgovori na moja vprašanja postali bolj jasni, problemi so se pomanjšali ali izničili. Dobivala sem jasnejšo sliko življenja.
Danes sem bila spet v gozdu, tokrat s skupino otrok. Bilo je nekaj malo starejših, ki se že smejijo pravljicam in menijo, da je to samo za “taotročje” in tudi tistih, ki ravno tako kot jaz vidijo in slišijo. Kaj vidijo – zaprejo oči in vidijo škrate in palčke – točno vidijo kako so oblečeni, kje živijo, koliko so stari in tudi slišijo njihova sporočila. In slišijo sporočila dreves. Toda kakšna sporočila slišijo? To niso kar ena izmišljena, neumna sporočila. To so zelo pomembna sporočila, ki jih otroci suvereno in jedrnato podajo naprej. Kar zmrazilo me je, ko je 7letna deklica jasno in glasno povedala, da ji je drevo sporočilo, kako nujno je, da se ukvarjamo z ekologijo zdaj – drugače bomo v 100 letih uničili svet. Vsi so obnemeli in prisluhnili. To sporočilo je bilo zelo direktno. In vsak se je globoko v sebi zavedel, da smo v obdobju, ko se ne moremo več »hecat«.Drugače ne dobivamo samo resnih sporočil, ampak škrati povedo tudi kaj zabavnega in prijetnega. Deklici je en škrat povedal, da ji bo prinesel nekaj, kar ima najraje. Drugi škrat pa je fantu povedal, da mu lahko pomaga pri učenju.
Vse to so izkušnje iz prve roke. Čarobne izkušnje in potrditve. Zaradi tega se še bolj zavedam, kako prav je, da raziskujemo svet gozda, svet škratov.
Gozd želi, da ga ponovno v polnosti začutimo, spregledamo, slišimo in se zavemo modrosti, ki je že ves čas prisotna okrog nas in v nas.
Gozna bitja nam želijo pomagat. In dokler bomo samo jokali, kako je na tem svetu vse narobe, ne bomo spregledali. Odločimo se in spreglejmo že danes. Vsi, ki sedaj živimo na Zemlji imamo zelo pomembno poslanstvo, in sicer, ne da se trudimo in mukoma rešujemo vso nesnago tega sveta, ampak da že zdaj oblikujemo temelje novega – čistega sveta, kjer bomo vsi živeli harmonično, radostno in mirno. Več kot nas bo spregledalo, hitreje bomo skupaj prišli do tega. In če se spet vrnem na škrate in na dejstvo, zakaj toliko pišem o njih. Škrati nam želijo na glas sporočit, kako pomembno je, da živimo povezani z naravo. Škrati in gozdna bitja nam pri tem pomagajo na zabaven način, le prisluhniti moramo. Zato – povezujmo se z naravo, prav vsak dan.
Tadeja Rataj
Ampak moje srce še vedno išče. Želi si še več družbe različnih ljudi. Želi si pogovorov, objemov, želi si poljubov in veliko strasti. Še zmeraj so določene nejasnosti, vprašanja, dvomi in neizpolnjene najgloblje srčne želje. Pogledam proti naslednjemu drevesu. Le to je manjše rasti. Prepoznam, da tam stoji trepetlika. In utrne se mi misel: “Le kaj se rodi iz prepleta dveh nasprotnih energij? Nekaj novega.” takoj mi je jasno, da je potreben še en korak. “Rojstvo novega predstavljam jaz – trepetlika. Imam manjše svetlo zelene lahkotne liste, ki se veselo prepuščajo vetru. Tudi veje so zelo tanke, mladostne. Vse to, da se lažje prilagodim okolici. Stojim na robu gozda, da imam boljši razgled, da se lažje zlijem z vetrom in mu dovolim, da me ponese vsepovsod. Sem šibko drevo, a se nikoli ne vdam. Želim, da si takšna tudi ti. Predstavljam otroka v tebi. Tvoj otrok je spontan, neposreden, je ves čas radoveden, igriv, nasmejan, pogumen in vsaka situacija mu predstavlja neskončno možnosti. Vedno je pozitivno naravnan. A včasih ga je tudi strah – zato takoj steče v objem koga drugega. Včasih joče, da ga kdo potolaži. Včasih kriči, da je opažen. Včasih je jezen, ker ga drugi ne slišijo. Ves čas se zavedaj, da si otrok, da ti je dovoljeno živet vse vidike. Dovoljeno ti je sanjati. Dovoljeno ti je želeti. Dovoljeno ti je hrepeneti. Edina dolžnost je, da otroka v sebi obujaš, ga živiš. Toda kako? Otrok bo najbolj vesel, ko ustvarjaš, kreiraš, se veliko igraš, rišeš, bereš pravljice, poješ, plešeš, se zabavaš… Vsak dan. Otroci verjamejo v pravljice. Otroci verjamejo v čarobna bitja. Otroci verjamejo v čudeže. Dovoli si. Poskusi. Še bolj, še več. Takrat bo tvoja bit resnično brez omejitev. Počni to vsak dan. Vsak dan znova. Bolj kot boš živela takšno pravljično življenje, več takšnih ljudi bo prihajalo v tvoje življenje in več čarobnih doživetij boš deležna. To ti predstavljam JAZ – tvoje skrivnostno, čarobno drevo.”
Naslednja postaja. Mogočna smreka. Le kaj mi ima ta gospa za povedati? Pogledam proti njenim vejam. Nočem je objeti, samo gledam jo. “Sem smreka in predstavljam modrost. Sem pokončna, sem vedno zelena, sem trikotna in pičim, če pride do mene nepridiprav. Moja oblika je usmerjena v en vrh, kar pomeni, da imam vedno pred seboj jasen cilj. Pomemben je samo en jasno definiran cilj, ki ga želim doseči. Tudi če je na poti ogromno trnja in drugih vej, zaupam, da ga bo moja modrost in moja moč vedno dosegla. Moja rast je zelo pokončna in ne glede na to, katera drevesa se mi približajo, vseskozi ohranjam svojo pokončnost. Nikoli ne dovolim, da me izrinejo iz mojega teritorija. Če jim ne ustrezam je to njihov problem in je njihova naloga, da se umaknejo. Seveda to ne pomeni, da mi je dovoljeni krasti teritorije drugih. Še ena lastnost, ki me spremlja je zimzelenost. Vedno poslušam svoje notranje vodstvo, ki poskrbi, da bo moja bit v vseh pogledih sita, odžejana, izpolnjena. Ni potrebno, da izkušam kakršnokoli pomanjkanje. Naravno stanje je, da se vedno počutim in težim k ravnovesju. Tudi ko me popolnoma premetava, ko je okrog mene največja nevihta, brodolom, ko želijo vse iglice odpast in se vse veje lomijo – vedno je pomemben cilj – ravnovesje – nekje ali na nebu ali na Zemlji ali v meni-tebi.”
