zrak

Objem bele narave

Objem bele narave

Bila bi nekje v naravi.
Nekje, kjer bi se grela na drva in si kuhala na ognjišču.
Nekje, kjer bi v miru brala knjige in se grela ob svečah. Pokrita z dek’co. S šal’co toplega čaja v roki.
Nekje, kjer bi skozi okno opazovala debele ledene sveče, ki bi krasile streho brunarice.
Nekje, kjer bi opazovala ples drobnih snežink, ki bi znova in znova belile pokrajino.
Božal bi me vonj po cimetu in me spominjal, da je čas za zimsko veselje. Za čas brezdelja.
Za čas lepih trenutkov. In veselja.
Ko bi se pokazalo sonce, bi se toplo oblekla in odšla ven. Na sneg. Najprej malo odkidat potko, nato pa zidat gradove za snežake.
Podila bi se po brezpotjih in v snegu risala angelske figure.
Postavila bi ptičjo hišico in ptičkom nastavila sončnična semena.
Pripravila bi tudi seno, zelenjavo in sadje. Za srnice in zajčke.
Osvobodila bi drevesa, ki bi se šibila pod debelo snežno odejo. In otresla smrečico, ki bi krasila vhod v hiško.
Pometla bi verando in si pripravila brisačo, kamor bi stopila z mokrimi čevlji. Sezula bi se, se slekla ter se zavila v dek’co in opazovala kamin.
Znova bi se ogrela s toplim čajem in medom. Si zavrtela nekaj čudovitih pesmi. Ter se naslonjena nazaj, zaprtih oči, predajala melodiji srca.
Čez čas bi vstala in si skuhala juho. Z veliko zelenjave. Spekla bi domač kruh in si pripravila krhke pišktoke.
Po tem bi malo potelovadila. Šla znova na sveži zrak in se prepustila zimi, da me v mislih odnese.
Prepevala bi si pesmi in zgradila še enega snežaka.
Ob jutrih bi skozi okno opazovala živali, ki bi prihajale na jaso pred hiško.
Ob večerih bi si zavita v dek’co privoščila branje.
Preko noči pa sladko, mirno spanje.
<3

Danijela F.

Prihajajoče delavnice