prehrana

Začini z Ljubeznijo

Začini z Ljubeznijo

Smo, kar jemo, a nekaj je še pomembneje: sami vplivamo na to, kar jemo – od deske za rezanje, kuhinjskega lonca do mize in našega želodca. Predstavljaj si, da imaš veliko kuhinjo in vse začimbe, ki so na voljo. Od tebe pa je odvisno, kako jih boš uporabil/a. Zdravilne lastnosti hrane se spreminjajo z našo pripravo in mislimi, ki jih projiciramo vanjo. Med samo pripravo, hrana vsrka vase in se prepoji, tako s pozitivnimi kot negativnimi mislimi ter čustvi.

Pomisli na to kako močne zdravilne lastnosti ima hrana ali pijača, ki jo pripravimo za bolnega otroka, partnerja ali prijatelja. Čaj je le čaj, če ni pripravljen z namenom zdravljenja. In pozitivni nameni, ne negujejo le telesa, temveč tudi našo dušo.

Nasveti za kuhanje z ljubeznijo:

♥ Spremeni kuhinjo v udoben, sproščujoč prostor ter vanjo stopaj s pozitivnostjo. Okrasi jo s stvarmi, ki te bodo spominjale na ljubezen, mir, zadovoljstvo, veselje…
♥ Po želji lahko pred pripravo izrečeš ali zapoješ lasten blagoslov nad sestavinami in jim s tem vtisneš svoj pozitivni namen.
♥ Pripravo hrane jemlji kot eno vrsto meditacije: osredotočaj se na čiščenje, lupljenje, rezanje zelenjave, merjenje tekočin, mešanje začimb, dodajanje zelišč.
♥ Bodi navzoč ves čas v postopku kuhanja od začetka do konca tako, da posvečaš pozornost lepoti sestavin in čarobnosti, s katero se zlijejo in postanejo nekaj novega.

Pri prehranjevanju pa je pomembno:

♥ Hrano jemo le takrat, ko smo umirjeni.
♥ Vzamemo si čas in nikamor ne hitimo ter končamo, ko smo siti.
♥ Ne pozabimo tudi na to, da se prebava začne že v ustih in ne šele v želodcu. Dobro prežvečimo in uživamo – takšna meditacija je ena najkoristnejših meditacij za zdravje in notranjo srečo.

Pripravljeno jed začini s hvaležnostjo in ljubeznijo ter postrezi.

Dober tek

Kaj v resnici smo?

Kaj v resnici smo?

Nekateri trdijo, da smo bili najprej lovci (da smo se torej razvili iz plenilcev)in smo zatorej po naravi bolj mesojedci, kot rastlinojedci, spet drugi trdijo, da smo bili najprej nabiralci in smo zatorej rastlinojedci, nekateri pa pač da smo vsejedci. Kdo ima prav?

Pravzaprav vsi.

Torej; pravi plenilci so nesporno npr. divje mačke. Imajo ostre kremplje, plenilske zobe (ostre, podaljšane), močno čeljust, močno želodčno kislino…te lastnosti so skupne vsem plenilcem-mi nimamo nič od navedenega. Imamo pa roke za trganje sadja, nabiranje, pobiranje…torej biološko gledano smo bolj rastlinojedci kot pa kakšni plenilci. Tudi hrana sestavljena zgolj iz živalskih beljakovin človeškemu organizmu naredi več škode kot pa koristi.

Pa opredelimo še vsejedce: to naj bi bili medvedi, volkovi, psi…ki so še vedno ohranili del svojih plenilskih telesnih značilnosti, vendar ne potrebujejo toliko živalskih beljakovin kot čisti plenilci (mačke..), imajo pa seveda ohranjen lovski nagon.

Kaj pa ljudje? Naši zobje so (vsaj po mojem mnenju) precej bolj podobni konjskim kot pa pasjim (tudi med zelišči naj bi bilo za človeka užitno vse, kar je konj).

Naša vrsta naj bi imela v živalskem svetu najbolj razvite možgane. Naš cel organizem je zelo prilagodljiv. Prilagodi se na kakršnokoli vrsto prehrane, vremenske razmere, strupe (cigareti, droge…). Dobro, pojdimo nazaj na možgane. Primati na primer, so, tako kot mi sposobni izumiti orožje in prilagoditi lov glede na plen in okolje (sicer tudi orke- prilagajajo, izumljajo tehnike lova in prenašajo znanje iz roda v rod, imajo različna, edinstvena narečja glede na to kje živijo, močne družinske vezi..) že od nekdaj.

To je argument tistih, ki trdijo da smo bili ljudje najprej lovci, da smo torej plenilci. Že res, orožje in iznajdljivost tudi našo vrsto postavi v položaj plenilca. Kakršnokoli orožje že izumimo, lahko ubije ali rani tako žival, kot človeka. Smo pač dovolj inteligentna bitja, da se lahko postavimo v superiorni položaj.

Kot inteligentna bitja pa naj bi razvili tudi občutek za etiko. Naj bi bili sposobni sočutja. Če torej vemo, da nismo edina bitja z možgani (imajo jih tudi krave, pujsi, ptice, ribe… ne trdim, da smo na enaki intelektualni ravni, saj že človek je en pač bolj inteligenten kot drug), pač pa imamo vsi živčni sistem, torej čutimo bolečino, trpimo, čutimo nežnost, …, vsi imamo nagon po preživetju, zakaj se nam potemtakem zdi sporno ubiti človeka, ne pa žival? Kakšna je naša pravica do superiornosti? Zato ker v Bibliji tako piše? Hm… Tudi govedo in pujsi niso bili ustvarjeni za klavnice pač pa jih je ‘za to primerne’ naredil človek z udomačitvijo, tako kot pri psih in vzgojil različne pasme… (argument nekaterih, da ima vsaka žival pač svoj namen…le zakaj ima potem pes v Evropi, drug namen kot na Tajskem… tam ima pes pač enak namen kot pujs… morda pa tako piše v njihovi sveti knjigi…če bi torej v moji sveti knjigi pisalo da pa kanibalizem ok…hm)… Kaj nam torej daje pravico do superiornosti?? In nad kom?

Petra Derenčini

Prihajajoče delavnice