okolica

Osebnostna rast

Naravno

Poglej v ocean
v globino,
to temno barvo,
to neskončno modrino.
poglej življenje vse,
ki nežno plava mimo in ti pove,
kako je vse fino.

A vidiš veselje v očeh vseh živali,
ki so zlite s to morsko tišino,
kaj ti govorijo oči?

Poglej gore, ki silijo v višino.
Ni jih strah, ko se širijo v oblake
in želijo videti vesoljno praznino.

Poglej v cvet, ki mirno kaže
svojo lepoto, se odpira in zapira, raste, živi
in potem se skrije za vedno, kot da ga ni.

V tebi je vse, veliko in majhno,
neskončno in končno
pa vendar je večno.
Vse pride in gre,
a veš, da svetloba prežame vse.

Nena

Spoznavanje sebe

Občutek krivde – bencin sodobne ženske

Ženska danes nujno potrebuje občutek krivde. Če bi bila brez občutka krivde, bi imela občutek krivde, ker ga nima. Velikokrat se tega ne zavedamo, ker je povsem na podzavestni ravni. Kaj bi bilo, če bi ležale doma, nič ne naredile, ne bi skrbele za družino? Imele bi občutek krivde. Pogosto ga imate že samo, ko pomislite na svoje bližnje. Občutek krivde do vsega. Kriva sem za vse. Če smo krivi za vse, je lažje, ker nam ni treba kriviti druge. Obenem pa, če imamo občutek krivde, smo že naredili svoje in nam ni treba nič več narediti. Občutek krivde že imamo in smo svoje opravili. Zadostuje že, da se čutim krivo. To je že kazen.

Se moraš vedno znova izčrpati in to vsak dan? Ti morajo vsi pobrati vso energijo? To je zato, ker, ko si izčrpana, si brez občutka krivde. Veš, da si dala vse od sebe, zato hitiš tja. Tega pa nikoli ne dosežeš, saj ne znaš biti brez občutka krivde. Brez občutka krivde ne znaš zaspati. Zaspiš tako, da padeš v posteljo ali pa pač težko zaspiš, ker si mogoče kaj pozabila narediti.

Odvisnost od občutka krivde podedujemo od svojih staršev in se nam izoblikuje v otroštvu. Takrat se nam ustvarijo tudi potrebe po podrejenosti, izkoriščanosti, ogroženosti in kazni. Tako smo namreč dobivali ljubezen, skozi kazen. Osebe, ki naj bi nas ljubile, so nam dajale pozornost s kaznijo. Meni se moraš podrediti!

Če smo se počutili krive, smo omilili kazen, ki je sledila.
Če smo se počutili krive, nismo krivili drugih in je bilo lažje.
Če smo se počutili krive, smo vsaj nakazovali, da smo se potrudili.
Če smo se počutili krive, smo bili manjše breme svojim staršem.
Moram biti kriva, da dobim ljubezen!

In kako to spremeniti? Začnite se brigati zase in ne dovolite več, da ste dolžne komurkoli. Najprej ste sebi. Občutek krivde do sebe si tako odpravite, da zdaj začnete dajati najprej sebi. Potem drugim, kar ostane, brez vsakega občutka krivde.

Hari Om

Spoznavanje sebe

Spoznavanje samega sebe I.

Od rojstva dalje nas starši in okolica pitajo s strahom, stresom in skrbmi. “Pazi, da ne padeš” je taka tipična izjava staršev, ki se bojijo za svojega otroka. Ali pa morda celo “če ne boš priden/-a bo … (prišel bavbav)” in podobni nesmisli, ki služijo le za podrejanje otrok. Od malega nas tudi učijo, da mi nismo pomembni, da je čutiti sebe in svojo notranjost nepomembno in da je pomembna okolica, ki gleda le na zunanjost in na naše obnašanje. Zato ni čudno, da otroci odrastejo v prestrašene in podrejene odrasle, ki se bojijo še lastne sence in se ne čutijo več.

Tej odrasli smo mi in slej kot prej na neki točki svojega življenja ugotovimo, da ne vemo več, kdo smo, saj smo se celo življenje pretvarjali, da smo nekdo drug. Ne vemo niti več, kdaj smo nazadnje bili srečni, kdaj smo nekaj naredili iz Sebe in ne zato, ker se to pričakuje od nas ali ker moramo. Morda po vseh teh letih laganja samim sebi, prilagajanja drugim in igranja vlog, ne poznamo več občutka biti v sebi, ločiti kdaj Ego govori iz nas in kdaj izgovarjamo besede svojega Srca. Od otroštva dalje so nas privajali tudi na strah čutiti sebe, svoje lastno telo: za vsako bolezen rož’ca raste, pravijo. Če slučajno začutimo svoje telo, če nas kaj zaboli, gremo takoj po tableto ali k zdravniku, ne da bi pomislili, da nam telo nekaj sporoča. Morda nam sporoča, naj se že končno malo umirimo, ustavimo in odpočijemo.

Mogoče bi bilo boljše, da naslednjič, ko nas glava zaboli, ne tečemo takoj po tableto, ampak se raje za trenutek ustavimo in se vprašamo, zakaj nas boli glava? Skoraj vsaka bolečina in bolezen ima psihosomatski izvor, kar pomeni, da je to klic v sili, naj že enkrat začnimo poslušati in naj nekaj naredimo na sebi in zase, preden bo prepozno. Mogoče vas že dolgo muči nek odnos v službi ali nek problem, ki ga vsakič znova pometete pod preprogo. Vendar si vaše telo vse to zapomni in vas vsak dan znova opozori, da to ni način za soočanje s problemom; ozrite se vase in ugotovite, zakaj vam ta situacija predstavlja problem, česa se bojite? Kaj bi se spremenilo, če bi na to gledali kot na izziv in ne kot na problem? Kot na stopničko in ne kot na oviro?

Moj prvi nasvet kako spoznati samega sebe je, da se ob vsaki bolečini v telesu vprašamo, zakaj? Le tako se bomo postopoma začeli spoznavati, si nehali zatiskati oči pred težavami, ki nas resnično mučijo in se naučili končno reševati sproti svoje probleme. Naslednji nasvet je čisto praktične narave: sprehodimo se skozi gozd vsakič, ko smo polni nekega notranjega nemira, stresa in skrbi, ker se v gozdu pomirimo in smo lahko res le to, kar smo. Tretji in zadnji nasvet pa je: sledite svoji intuiciji in ji zaupajte, saj boste skozi zaupanje svoji intuiciji začeli postopoma zaupati tudi sebi.