Osebna rast

Šepet moje duše

Seznam opravil, ki jih navadno opravim med vikendom, sem odložila na polico. Izklopila sem telefon in ugasnila računalnik. Usedla sem se na gugalnik in bila. Nobene knjige v naročju, nič glasbe v ozadju, samo jaz in ta čaroben trenutek.

Še prejšnjo soboto sem kot brez glave tekala naokoli in upala, da mi bo uspelo postoriti vse, še preden se bo nedeljsko popoldne prevesilo v večer.
Ko sem se sprostila in začutila svoje telo, čutila sem, kako postaja moje telo mehko kot blazina na kateri sem sedela. Tok misli je z vsakim vdihom postajal počasnejši.
»Aahh«, je reklo moje telo, ko sem sprostila mišice ramen in vratu.
»Mmmm«, je zamrmrala moja duša, ko sem še naprej z globokimi vdihi in izdihi čistila svoja pljuča.Pogled se mi je ustavil na drevesu, na katerega je priletel črn kos. Uživala sem v tem trenutku. Opogumila sem se in naglas vprašala svojo dušo:«Kaj bi mi želela povedati? Zakaj sem tako nemirna?« Med tem, ko sem čakala na odgovor, sem opazovala kosa, ki se je prestopal po vejah.

Ko je minilo nekaj časa, sem nadaljevala z vprašanjem:« Hej duša, poslušaj! Čakam! Imaš kakšno sporočilo zame?«
Udobno zleknjena sem z zaprtimi očmi čakala na odgovor. Dihala sem s trenutkom, čutila sem kako mi toplota boža telo. Spraševala sem se ali bom dobila odgovor na svoje vprašanje. Zdelo se je, kot da se duša važno razkazuje pred mano. Ima odgovor, pa mi ga noče povedati. Zunaj na drevesu je kos veselo čebljal sam s sabo. Sonce se je skrilo za velik bel oblak.
»Kje je moj odgovor«, sem naglas vprašala. »Morda ima pa tudi moja duša danes prost dan«, sem se smejala sama sebi. Nenadoma sem se zavedla, da že kar dolgo sedim v gugalniku in čakam na odgovor, ki me bo pomiril in dal vedeti, da sem na pravi poti.

»Mogoče sploh ne potrebujem tvojega odgovora, duša. Počutim se močno, srečno in zadovoljno. Sem pomirjena in hvaležna. Mogoče sem potrebovala le nekaj časa samo zase.«
Ko sem uživala v trenutkih samote, ki so mi še ostali, sem se zazrla ven, proti drevesu, kjer je malo prej sedel kos. Ni ga bilo več.
Zaprla sem oči in se zahvalila:«Nisi mi odgovorila, nisi mi pomagala najti odgovora. Upam, da si uživala v prostem času, duša, vsaj tako kot sem jaz. In sedaj se počutim več kot odlično!«

Nastja

Objemi svoje sence

Pravijo, da tisto, kar ljubimo v drugih, pravzaprav ljubimo pri sebi.

Preprosta, iskrena resnica tega sporočila je v razdajanju sebe. Mogoče se bo komu zdelo plehko, neresno. Le še ena izmed obrabljenih fraz novodobnega filozofiranja. Če pobrskam globoko po dnu svoje duše najdem mnogo stvari, ki jih pri sebi preprosto ljubim. Pa je to brezpogojna ljubezen? Ali le upiranje tistemu tečnežu, ki mi nenehno teži in me opozarja, da je jokanje v družbi neprimerno?Da je kazanje čustev le iskanje pozornosti in smiljenje samemu sebi?
Zelo lahko je ljubiti tiste čudovite stvar, ki jih nosim v sebi; smeh, ljubeznivost, navdušenje, moč in modrost. Kaj pa sence, ki objemajo mojo dušo? Tiste misli, prepričanja, vedenje, besede in dejanja, ki jih skrivam pred drugimi in pred sabo? Res sprejemam in ljubim tudi to?

Vsak ima temne plati. So tisti del, ki ga skrbno naličimo in drugim ter sebi kažemo tisto, kar v resnici nismo. Masko. To pa je vse prej kot brezpogojno sprejemanje sebe.
Če sebe ne moremo brezpogojno ljubiti, tudi drugih ljudi ne moremo ljubiti brez postavljanja določenih pogojev.
Ko zbledi romantična zaljubljenost, ko se metuljčki v trebuhu umirijo in telesna privlačnost zbledi, pred seboj zagledamo tisto pravo osebo. In tedaj moramo zgrabiti priložnost in pogledati v dušo tega človeka. To je naporno in tvegano početje, zato mnogi zbežijo stran. Tja, kjer se počutijo varno. Tja, kjer se skrivajo za tisočerimi izgovori in kažejo s prstom na druge.

In zbeži vsak, ki si ni upal najprej objeti svojih lastnih senc. Zakaj bi se torej ukvarjal še sencami drugega, če ga je že svojih tako prekleto strah?
Zato, ker je to delo naporno in odgovorno. Zato, ker nima vsak poguma, da bi si upal narediti kaj takega. Zato, ker je lažje zbežati.
Videti drugega, v katerem se projicirajo naši strahovi, pomanjkljivosti in temne skrivnosti, je dejanje poguma in spoštovanja.
Ko objameš svoje sence, jih obdelaš in sprejmeš za svoje , šele takrat boš lahko brezpogojno ljubil sebe. In druge.
Sence bodo ostale, vendar pa bo dejstvo, da smo jih sprejeli in raztolmačili, vplivalo na nas in naša razmerja. Razmerja s partnerji, otroci, straši in prijatelji.
To si močno želim. Življenje na polno, ljubezen brez pogojev in veliko majhnih strasti.

Ljubezen najdem v sebi; zbudi jo ta, ki prečka cesto mojega življenja.

Nastja