Osebna rast

IZBIRA KREIRA z Ano, Harisom & Christel

 

Kaj če bi vedeli, da se vaš celoten svet lahko spremeni z eno izbiro? Če bili voljni biti tako potentni kot ste in izbrati na način, kot samo vi lahko, bi se vse spremenilo?

Kakšna svoboda, možnosti in denar bi vam bili na voljo, če bi sprejeli izziv biti, kdor resnično ste?

Christel Crawford, Ana Omanovič in Haris Omanovič so Access certificirani facilitatorji, ki potujejo po vsem svetu in facilitirajo za zavest in možnosti. Kreirajo tudi življenjski slog, ki nima nič opraviti s tem, kar poznamo sicer, s totalno lahkoto in se ob tem zabavajo.

Facilitirali bodo tudi seminarje, ki spreminjajo življenja na prvem AccessPlayground (Access igrišču) na Kreti, oktobra. Pridružite se jim na treh brezplačnih spletnih seminarjih, z izbiro za udeležbo že sprožite spremembo.

Cena: Brezplačno

Čas in datum: 12.8., 19.8. in 2.9. ob 20ih.

 

 ZA REGISTRACIJO KLIKNI TUKAJ

 

Šepet moje duše

Šepet moje duše

Seznam opravil, ki jih navadno opravim med vikendom, sem odložila na polico. Izklopila sem telefon in ugasnila računalnik. Usedla sem se na gugalnik in bila. Nobene knjige v naročju, nič glasbe v ozadju, samo jaz in ta čaroben trenutek.

Še prejšnjo soboto sem kot brez glave tekala naokoli in upala, da mi bo uspelo postoriti vse, še preden se bo nedeljsko popoldne prevesilo v večer.images
Ko sem se sprostila in začutila svoje telo, čutila sem, kako postaja moje telo mehko kot blazina na kateri sem sedela. Tok misli je z vsakim vdihom postajal počasnejši.
»Aahh«, je reklo moje telo, ko sem sprostila mišice ramen in vratu.
»Mmmm«, je zamrmrala moja duša, ko sem še naprej z globokimi vdihi in izdihi čistila svoja pljuča.Pogled se mi je ustavil na drevesu, na katerega je priletel črn kos. Uživala sem v tem trenutku. Opogumila sem se in naglas vprašala svojo dušo:«Kaj bi mi želela povedati? Zakaj sem tako nemirna?« Med tem, ko sem čakala na odgovor, sem opazovala kosa, ki se je prestopal po vejah.

Ko je minilo nekaj časa, sem nadaljevala z vprašanjem:« Hej duša, poslušaj! Čakam! Imaš kakšno sporočilo zame?«
Udobno zleknjena sem z zaprtimi očmi čakala na odgovor. Dihala sem s trenutkom, čutila sem kako mi toplota boža telo. Spraševala sem se ali bom dobila odgovor na svoje vprašanje. Zdelo se je, kot da se duša važno razkazuje pred mano. Ima odgovor, pa mi ga noče povedati. Zunaj na drevesu je kos veselo čebljal sam s sabo. Sonce se je skrilo za velik bel oblak.
»Kje je moj odgovor«, sem naglas vprašala. »Morda ima pa tudi moja duša danes prost dan«, sem se smejala sama sebi. Nenadoma sem se zavedla, da že kar dolgo sedim v gugalniku in čakam na odgovor, ki me bo pomiril in dal vedeti, da sem na pravi poti.

»Mogoče sploh ne potrebujem tvojega odgovora, duša. Počutim se močno, srečno in zadovoljno. Sem pomirjena in hvaležna. Mogoče sem potrebovala le nekaj časa samo zase.«
Ko sem uživala v trenutkih samote, ki so mi še ostali, sem se zazrla ven, proti drevesu, kjer je malo prej sedel kos. Ni ga bilo več.
Zaprla sem oči in se zahvalila:«Nisi mi odgovorila, nisi mi pomagala najti odgovora. Upam, da si uživala v prostem času, duša, vsaj tako kot sem jaz. In sedaj se počutim več kot odlično!«

Nastja

Objemi svoje sence

Objemi svoje sence

Pravijo, da tisto, kar ljubimo v drugih, pravzaprav ljubimo pri sebi.

Preprosta, iskrena resnica tega sporočila je v razdajanju sebe. Mogoče se bo komu zdelo plehko, neresno. Le še ena izmed obrabljenih fraz novodobnega filozofiranja. Če pobrskam globoko po dnu svoje duše najdem mnogo stvari, ki jih pri sebi preprosto ljubim. Pa je to brezpogojna ljubezen? Ali le upiranje tistemu tečnežu, ki mi nenehno teži in me opozarja, da je jokanje v družbi neprimerno?Da je kazanje čustev le iskanje pozornosti in smiljenje samemu sebi?
Zelo lahko je ljubiti tiste čudovite stvar, ki jih nosim v sebi; smeh, ljubeznivost, navdušenje, moč in modrost. Kaj pa sence, ki objemajo mojo dušo? Tiste misli, prepričanja, vedenje, besede in dejanja, ki jih skrivam pred drugimi in pred sabo? Res sprejemam in ljubim tudi to?

Vsak ima temne plati. So tisti del, ki ga skrbno naličimo in drugim ter sebi kažemo tisto, kar v resnici nismo. Masko. To pa je vse prej kot brezpogojno sprejemanje seLIttle Girl Shadowbe.
Če sebe ne moremo brezpogojno ljubiti, tudi drugih ljudi ne moremo ljubiti brez postavljanja določenih pogojev.
Ko zbledi romantična zaljubljenost, ko se metuljčki v trebuhu umirijo in telesna privlačnost zbledi, pred seboj zagledamo tisto pravo osebo. In tedaj moramo zgrabiti priložnost in pogledati v dušo tega človeka. To je naporno in tvegano početje, zato mnogi zbežijo stran. Tja, kjer se počutijo varno. Tja, kjer se skrivajo za tisočerimi izgovori in kažejo s prstom na druge.

In zbeži vsak, ki si ni upal najprej objeti svojih lastnih senc. Zakaj bi se torej ukvarjal še sencami drugega, če ga je že svojih tako prekleto strah?
Zato, ker je to delo naporno in odgovorno. Zato, ker nima vsak poguma, da bi si upal narediti kaj takega. Zato, ker je lažje zbežati.
Videti drugega, v katerem se projicirajo naši strahovi, pomanjkljivosti in temne skrivnosti, je dejanje poguma in spoštovanja.
Ko objameš svoje sence, jih obdelaš in sprejmeš za svoje , šele takrat boš lahko brezpogojno ljubil sebe. In druge.
Sence bodo ostale, vendar pa bo dejstvo, da smo jih sprejeli in raztolmačili, vplivalo na nas in naša razmerja. Razmerja s partnerji, otroci, straši in prijatelji.
To si močno želim. Življenje na polno, ljubezen brez pogojev in veliko majhnih strasti.

Ljubezen najdem v sebi; zbudi jo ta, ki prečka cesto mojega življenja.

 

Nastja

Smej se, dihaj in pojdi počasi

Smej se, dihaj in pojdi počasi

Dihaj in čuti, da si živ.11-5-2010_horse_smile
Dihaj in čuti, da ti vesolje pomaga.
Dihaj in bodi ves svet.
Dihaj in vedi, da tudi cvetlice dihajo.
Dihaj zase in dihaj za ves planet.
Dihaj iz sočutja in dihaj iz sreče.

Dihaj in postani eno z zrakom, ki ga dihaš.
Dihaj in bodi divja reka.
Dihaj in se zlij z zemljo, ki ti daje vse.

Dihaj in postani žareč ogenj.
Dihaj in podri zid med rojstvom in smrtjo.
Dihaj in občutil boš neskončnost življenja.

Dihaj za srečo, spokojnost in vztrajnost.
Dihaj in izdihni vso žalost in nesrečo.
Dihaj in obnovi vsako celico telesa.
Dihaj in prezrači globine zavesti.
Dihaj in bodi tukaj in zdaj.
Dihaj in vse česar se dotakneš je novo in resnično.

Dihanje s pomočjo trebušne prepone, ko se trebuh dviga in spušča, nas pomirja. Pomirja razdražene otroke, podivjane misli, obremenjen prebavni trakt. Pomirja celo konje. Uporabi ta način dihanja, da raziščeš namen bivanja na tem planetu. Da spoznaš nalogo, ki ti je bila zaupana. Odgovornost, ki ti je bila dana. Naj ti osredotočeno dihanje pomaga, da se boš premikal lahkotno kot ptičje perje v vetru. Popolnoma se predaj neznanemu,dihaj skozi temačne votline svojega ega, strahu in napetosti vsakdanjika. Spoznal boš kdo si, resnico, ki ti še ni bila razodeta.

Zato položi svojo roko na trebuh in čuti, kako se dviguje in spušča. Kot valovi morja. Dihaj in se potopi globoko vase.

 

Nastja

Ali si sploh upaš sanjati?

Ali si sploh upaš sanjati?

Cona udobja. Besedna zveza ob katero se spotakne marsikdo, ko jo zasliši.

Preteklost je za nami, prihodnost nas čaka. Če se v tem trenutku vprašamo kaj si želimo v svoji prihodnosti, marsikdo ne pozna odgovora. Ponavadi znamo povedati česa nočemo. In to je vse. V večini pa vendar znamo povedati kaj nam je, in ni všeč v naši sedanjosti. Prav tako znamo povedati kaj nam je bilo všeč v preteklosti in česa nismo marali. Kje je pa vendar naša prihodnost, kakšna bo?

Že od malega hodimo v šolo in se učimo vsa mogoča znanja, nihče pa nas ne nauči tega, kako zaupati sebi. Kako verjeti vase. Če smo samozavestni in imamo jasno sliko o tem kaj si želimo, nas kaj hitro označijo za arogantneža.

“V življenju bodi priden, ponižen, žrtvuj se, sprejmi kar ti je usojeno in garaj. Sanjarjenje je vendar izguba časa!” Poznano?

Če hočemo v življenju početi in doseči stvari ki si jih želimo, moramo imeti najprej sanje. In kar lahko sanjaš, lahko tudi uresničiš. Ko imamo sanje, si določimo rok do kdaj bomo želeno dosegli, nato postavimo strategijo, kako in na kakšen način. Korak za korakom smo z delom in vztrajnostjo vsak trenutek bližje svojemu cilju. Vse je odvisno od tebe, vse je odvisno od tega v kaj verjameš. 

Pa si poglejmo nekaj preprostih konceptov con, ki jih je moramo razumeti in upoštevati, da gremo lažje naprej, k novim zmagam naproti.

  • Cona udobja – to so vse znane in poznane okoliščine in situacije, katere obvladamo in nam ne predstavljajo nikakršnega iziva več. Sem spadajo naše rutine, odnos do stvari, znano okolje in ljudje, navadeindex, spretnosti, znanje, vedenje. V coni udobja se počutimo varno, udobno in čutimo da imamo vse pod nadzorom.
  • Okoli cone udobja je cona učenja – potovanja v nove dežele, šolanja in izobraževanja, učenje jezikov, novih navad, branje knjig, spoznavanje novih ljudi in kultur, sestanki z novimi strankami,…to je cona opazovanja, prizkušanja, primerjanja, učenja in zadovoljstva.

So ljudje, ki čutijo strast in navdušenje v spoznavanju in učenju novih stvari in so ljudje, ki se novemu že od daleč izogibajo in jih je novih znanj in spoznanj preprosto strah. In temu se izognejo tako, da se posedejo na kavč v svojo cono udobja. Umik iz nje jim predstavlja nevarnost.

  • Okoli cone učenja je cona panike oziroma cona “nepoznanega, neizkušenega”. Te cone ne izkusijo tisti “zapečkarji”, ki se zadržujejo doma v coni udobja celo življenje, ker se bojijo sveta in si govorijo: “Joj, kaj če se mi kaj zgodi, tam in tam je nevarno, svet je poln grozot in nevarnosti, nisem sposoben, to ni zame, zato bom raje doma, je varneje.” Za vse “pogumneže” in željne novega je to seveda čarobna cona, območje, kjer se dogajajo čudovite stvari. Cona panike je cona velikih izivov.

Kako iz svoje cone udobja v novo cono, kjer je sreča, zadovoljstvo, veselje?

  • Verjemi vase! Si zvezda svojega življenja.
  • Odločaj sam o svojem življenju, sicer bodo drugi.
  • Kreiraj svoje lastno življenje vsak trenutek.
  • Korak za korakom.
  • Ozavesti svoje strahove in prevzemi nadzor nad njimi. Sprejmi jih in se spoprijatelji z njimi. Strah je od zunaj votel, od znotraj ga pa nič ni. Strahove si delamo sami. Kjer ni strahov, ni ovir. Svojo realnost si ves čas določaj sam.

In to ti bo dalo novo vizijo.

Lažje boš izbral in določil svoje cilje, če se bom ustavil, pogledal vase in se vprašal kaj si resnično želiš, kdo si, kaj te motivira in žene naprej in zakaj. Dobil boš odgovore. Vprašaj se kaj bi počel, če bi imel na tekočem računu neomejena sredstva.

Pravo življenje se začne, ko izstopimo iz lastne cone udobja. Pri kreiranju novega življenja bodi s seboj prijazen in potrpežljiv. Ali se res še vedno želiš skrivati “tam”?

Deluj! In tvoje sanje se bodo uresničile prej kot si trenutno sploh lahko predstavljaš!

Ana

Več o coni udobja, učenja in panike v nazornem, sedem minutnem posnetku.

Prihajajoče delavnice