Motivacija

Pozitivni naboj iz stekleničke

Pozitivni naboj iz stekleničke

Da ne bo pomote, ne gre za energijski napitek, za katere mnogi radi pravijo, da so učinkovita pijača, posebej razvita za povečano aktivnost. Ne.

Predstavljaj si stekleničko napolnjeno s črnilom. To črnilo predstavlja moje oziroma tvoje negativne misli. Najlažji način, kako sprazniti to stekleničko, polno črnila je, da jo preprosto prevrneš in vsebina se razlije po površini. Če pa si predstavljaš to isto stekleničko prilepljeno na mizo, bo zadeva malo drugačna. Težja. Se strinjaš? Kako se sedaj lotiti stvari in zliti črnilo iz stekleničke, ki je prilepljena na površino? Imaš kakšen namig? Če jo razbiješ, dobiš steklo s črnilom. Rezultat, ki ga želiva je cela steklenička, le da v njen ne bo črnila. Torej?

V tem primeru bi bilo najlaže doliti čisto vodo v stekleničko s črnilom. Voda se bo najprej zmešala s črnilom, ga razredčila, ink-bottlenato pa se bo mešanica črnila in vode začela zlivati preko roba. Če boš dovolj časa prilival čisto vodo v stekleničko s črnilom, bo tam slej ko prej prevladala voda, v katero bi lahko postavil šopek ivanjščic.

Pozitivno razmišljanje je kot zlivanje čiste vode preko temnih, negativnih misli. Ponavljanje pozitivnih misli je nujno, saj veš, da ena kaplja vode, v steklenički s črnilom, ne bi naredila drugega, kot le-tega razredčila. Še več, izgubila bi se med neštetimi kapljicami črnila. Podobno bi tudi ena ali dve pozitivni misli naredili le majhno spremembo v mojem in tvojem razmišljanju.

Vztrajno ponavljanje pozitivnih misli bo načelo moj in tvoj trmast um in čez čas bodo v njem prevladale pozitivne misli. Z vsakdanjo uporabo le teh, se bo spremenilo tudi dojemanje stvari in oseb okrog naju. Na skrbi, bolečino, razočaranje, žalost, jezo in stres se bova začela odzivati s pozitivnim razmišljanjem. In takrat bova vedela, da zlivava v stekleničko dovolj čiste vode.

Skozi čisto vodo bova bolje videla vse priložnosti, vso ljubezen in blagoslove, ki naju že obdajajo. Potrebno je le eno; ponavljanje in še enkrat ponavljanje.

Nastja

Gola resnica o dolgčasu

Gola resnica o dolgčasu

“Dva velika sovražnika srečnega človeka sta bolečina in dolgčas.” (A. Schopenhauer)

Kdo od nas ne pozna fraze “kaj bi delal, meni je tako dolgčas”. Če je (še) nismo slišali od svojega najstnika, se spomnimo svojih najstniških dni, ko smo ležali na kavču pred televizijo, preklapljali programe, zehali, se basali s čipsom in nalivali s sokom. Tudi ko smo se dobili s prijatelji na bližnjem igrišču smo se spraševali, kaj bi delali. Idej ni bilo od nikoder, vsi pa smo si želeli početi kaj zanimivega in zabavnega. Nazadnje smo se proti večeru zdolgočaseni razšli.

Vendar pa se dolgčas ne naseli v nas, ne prekrije nas kot prah prekrije kramo na podstrešju, ne trešči v nas kot strela z jasnega. Dolgčas je zavedno pasivno stanje celotnega bitja. Je popolna in zavestna predaja tistega, ki ni pripravljen vstati in narediti korak naprej. Dolgčas je rezultat neaktivnih misli in lenega telesa.

Nekdo lahko gleda zanimivo oddajo o vulkanih, vesolju ali pripravi sadne solate in med gledanjem zdolgočasen zaspi. Medtem ko nekdo drug gleda te iste oddaje, navdušen in osupel ne odmakne oči od ekrana in čaka na blok z reklamami, da bo skočil na stranišče. Torej niso stvari tiste, ki povzročajo dolgočasje. Nekaterim je vsaka najmanjša stvar, vsak dogodek ali novica zanimiva.

Dolgčas ni nedolžen zločin. Počasi a vztrajno razjeda naše bitje, iz majhne razjede nastane ogromna črna luknja, ki nas posrka vase. Zločin nespoštovanja samega sebe in pasivnega stanja, ki dopušča, da dragoceni trenutki neuporabljeni in razvrednoteninebesa zdrvijo mimo nas.

Dolgčas je dolgočasen! Sreča in dolgčas nimata nič skupnega. Še več, oba ne moreta bivati v eni osebi. Zdolgočasen človek je tečen, zamorjen in se v svoji koži ne počuti dobro. Zakaj? Zaradi občutka, ki ga grize tam nekje na dnu duše in mu šepeta, da zamuja življenje. Človeku, ki zamudi priložnosti in opici, ki zgreši vejo, ni pomoči.

Zmigaj se, vstani s kavča, se pretegni in začni! Začni živeti.

Nastja

 

Zakaj ne danes? Zakaj ne ti?

Zakaj ne danes? Zakaj ne ti?

  1. Danes se bo nekdo zbudil v nov dan z odlično idejo. Zakaj ne bi bil to ti?
  2. Danes bo nekdo občudoval lepoto okrog sebe. Zakaj ne bi bil to ti?
  3. Danes se bo nekdo odločil, da pusti duhove preteklosti in vdihne današnji dan s polnimi pljuči. Zakaj ne bi bil to ti?
  4. Danes se bo nekdo podrl zidove okrog sebe in spoznal drugačen svet. Zakaj ne bi bil to ti?
  5. Danes se bo nekdo osvobodil dvoma in negotovosti in spoznal varnost, zaupanje in moč. Zakaj ne bi bil to ti?
  6. Danes bo nekdo spoznal moč ljubezni in lepote, ki jo nosi v sebi. Zakaj ne bi bil to ti?
  7. Danes se bo nekdo odločil, da bo z zgledom pomagal svojim otrokom, da bodo zaupali vase. Zakaj ne bi bil to ti?
  8. nebesaDanes se bo nekdo odločil, da spremeni svoje slabe navade v dobre. Zakaj ne bi bil to ti?
  9. Danes bo nekdo ugotovil, da je življenje z manj stvarmi enostavnejše. Zakaj ne bi bil to ti?
  10. Danes se bo nekdo postavil zase in odločno rekel ne psihičnemu in fizičnemu nasilju. Zakaj ne bi bil to ti?
  11. Danes bo nekdo naredil pravi korak, ki bo pomenil tisto potrebno spremembo. Zakaj ne bi bil to ti?
  12. Danes se bo nekdo zavedel, da so pravila in omejitve, ki jih ima v življenju, nepotrebne. Zakaj ne bi bil to ti?
  13. Danes se bo nekdo odločil in postal boljši starš, učenec, mož, sestra, učitelj, sosed. Zakaj ne bi bil to ti?
  14. Danes je nov dan. Mnogi bodo uživali v njem. Mnogi ga bodo izkoristili do zadnjega trenutka. Zakaj ne bi bil to ti?

Nastja

Nauči ribo, da bo splezala na drevo

Nauči ribo, da bo splezala na drevo

Albert Einstein je nekoč dejal, da je vsak izmed nas genij. Torej to pomeni, da lahko riba spleza na drevo? Ne more. In vse življenje se bo počutila neumno, ker tega pač ne zna. Pa bi se morala počutiti neumno? Bi se morala opica počutiti neumno, ker ne zna plavati?

Družba v kateri živimo je odlična v postavljanju norm in standardov. Že od rojstva tlačijo otroke v razpredelnice in jih razvrščajo glede na težo, velikost, obseg glave in prsnega koša. Ko dozorijo jih testirajo in ugotovijo ali so zreli za šolo. Tam jih preverjajo in ocenjujejo skoraj vsak dan, na koncu devetletke pa še končni nacionalni preizkus znanja. Ni in ni konca. Še kot odraslo osebo nas testirajo in ocenjujejo ali smo sposobni vzgajati otroke, voziti avtomobil, najeti kredit. Družba prisega na svoje standarde. Če jih ne dosegaš te izobči.

Čuden si, če spiš v avtu, če imaš oblečeno majico na maturantskem plesu, kjer je standardna črna obleka z metuljčkom. Če ne ješ mesa,goldfish einstein quotes prettyspiffyče ne nakupuješ ob sobotah dopoldan. Čudak. In kako lahko čudak preživi v tej družbi?

Si kdaj pomislil kaj bi postal Mozart, če bi njegova mama vztrajala, da ves čas in trud vloži v učenje matematike in popravi ocene, namesto da bi še naprej pisal skladbe?

Albert je imel prav. V vsakem od nas se skriva genij, ki pa ga prevečkrat zapostavimo, ker se bojimo, da nas bo družba izločila oziroma, da nas bodo imeli za čudnega. Še naprej delamo tisto kar počne večina in upamo, da smo v tem uspešni.

Pa je to tisto kar si želiš? Ne? Zato čim prej prebudi genija v sebi! Mogoče se samo skriva, ker je bil nekoč zasmehovan ali ponižan, označen za čudnega. Ne oziraj se na to. Delaj kar ti je v veselje. Pusti druge in njihove standarde.

Naj ribe plavajo in opice plezajo po drevesih.

Nastja

Vsi smo bogovi v sebi

Vsi smo bogovi v sebi

Kot deklico so me učili, kdo naj bi bil Bog. Tega vsemogočneža so mi predstavili kot bitje, ki zmore vse. Ki je v vsem. Ki vse vidi. Ki vse ve. Ki na nas pazi. Ki nas neskončno ljubi. In ki nas bo po smrti odrešil.

Najprej sem seveda verjela. Bila sem tako vzgojena. Potem pa so se zgodila prva razočaranja in spraševala sem se, kako lahko nekdo, ki nas neizmerno shutterstock_80474728ljubi in zmore vse, dovoljuje, da tako trpimo. Ko sem o tem spraševala religiozne ljudi, so me vedno odpravili z besedami, da “bog že ve”. A ta odgovor me ni nasitil. Iskala sem informacije in po letih takšnih in drugačnih pripetljajev ugotovila, da ima cerkev kot institucija le malo skupnega s tistim, kar piše v Svetem pismu. Modrosti, ki jih je učil Jezus, dajejo uvid v bistvo življenja. Dajejo posamezniku moč nad njegovim življenjem in ga učijo, kako si sam ustvarja vse, kar živi. Nikjer ni zaslediti besed o kopičenju bogastva in premoči nad drugimi.

Jezus je bil modrec, ki je živel bistvo in ga razdajal ljudem. Bil je tudi bog. Vendar bog v sebi. Prav tako kot ste vi, jaz in vsi mi. Vsi smo bogovi v sebi. Vsi imamo namreč v sebi moč, da si ustvarimo takšno življenje, kot si ga želimo. Pa naj si bodo to čudovite ali boleče izkušnje.

Vse, kar mislimo, tudi tisto, kar mislimo o drugih, se vrne k nam. Nobene misli ni mogoče izničiti, lahko pa jih nadomestimo z drugimi – s spremembo vibracije. Ljubezen ima najvišjo vibracijo. Ljubezen pomeni vse, kar je. Celotno vesolje. Ljubezen do vsega in vseh. Do živih in neživih stvari. Ljubezen je najmočnejša sila v vesolju. Največja mera človekovega potenciala je dosežena, ko je aktivirana največja mera ljubezni. Ljubezen tudi najhitreje pripelje do cilja. Je močnejša od boja. Je popolna varnost. Je enost, ne ločenost. Je odgovor na vsa vprašanja. In je rešitev vseh težav (Egli, 2002). Da. Rešitev vseh težav.

Karkoli se nam zgodi, lahko ljubimo. Odločitev je naša. Če bomo ljubili, bomo v svoje življenje priklicali še več ljubezni. In prav tako smo za vse, kar se nam zgodi, lahko hvaležni. Tudi pri tem je odločitev naša. Vendar več hvaležnosti v življenje prinese več tistega, za kar smo lahko hvaležni. Verjetno se boste mnogi vprašali, kako lahko ljubiš in si hvaležen za bolezen, razočaranje, izgubo otroka, partnerja, službe itd.

Z mojega vidika bolezen pomeni neskladje med dušo in telesom in je pravzaprav proces osvobajanja. Je opozorilo, da je čas, da nekaj spremenimo. Prav patchwork_by_tatasz-d5yllkitako razočaranja in izgube pomenijo, da nas nekaj kliče k spoznavanju sebe. V vseh odnosih, ki jih imamo (s partnerjem, sorodniki, otroki, prijatelji, sodelavci in drugimi), smo odgovorni samo za svojo polovico odnosa, torej zase. Za drugo polovico je odgovorna oseba, s katero smo v odnosu. Drugi ljudje delujejo zaradi sebe in ne zaradi nas. Zato ničesar ne jemljimo osebno, drugih ne sodimo (da ne bomo sojeni), bodimo brezgrajni v besedah in vselej dajmo vse od sebe. In najpomembnejše – svojega bližnjega ljubimo kakor samega sebe. Ljubezen do sebe in do vseh drugih nam omogoča doseči cilje z najmanj časa in napora (Ruiz, 2002; Ruiz in Ruiz, 2010).

Če nas zapusti partner, se ponavadi predamo žalosti in se sami sebi smilimo, kako smo ubogi in kako nismo vredni ljubezni. Prav. Če se tako odločimo, je to naša pravica. Imamo pa še eno opcijo. In to je, da začnemo ljubiti. Najprej sebe. Da se ljubimo za to, kar smo in kakršni smo. Brezpogojno. Pretekle izkušnje odpustimo; odpustimo tistim, ki so nas prizadeli, in odpustimo sebi.

Vse na svetu si ljudje sami ustvarimo. Tako dobro kot slabo. In odgovorni smo za vse, kar se nam zgodi. V vesolju ni žrtev in ni naključij. Vse je energija in objektivnega sveta ni. Vse, kar zaznavamo, zaznavamo vsak na svoj način, ki je prežet z lastnimi izkustvi, prepričanji in občutji.

2552de910c30f44af769201438b884c7S spremembo mišljenja začnemo takoj ustvarjati drugačne vibracije, drugačne energije in tako tudi drugačno prihodnost. Preteklosti ne moremo spremeniti, spremenimo pa lahko svoje mišljenje TUKAJ in ZDAJ, če le hočemo. Seveda se spremembe ne zgodijo takoj. In tudi vedno nam ne uspe takoj najti smisla v situaciji.

Tudi misli morda ne predajamo samo pozitivnostim. A vaja dela mojstra. Mojster pa vajo. In vse ima svoj smisel. Celotno vesolje je namreč ena sama energija. Vsi smo povezani. Vsi smo eno. Hkrati pa vsak zase čisto svoj svet in svoj bog.

Danijela F.

(Viri: Egli, R. (2002). The LOLA Principle.; Ruiz, D. M. (2002). Mojstrstvo ljubezni.; Ruiz, D. M., Ruiz D. J. (2010). Peti dogovor.)

Hura za počitnice!

Hura za počitnice!

Obožujem potovanja. Še posebej dolga. Tista z letalom, ki me popeljejo čez oceane in kontinente, tja na drugo stran sveta. Ko potujem in obiskujem nove kraje imam priložnost, da doživim nekaj novega, nevsakdanjega. Še več, potovanje zame pomeni:

  • Širjenje obzorja

Ko se znajdem v novem kraju gledam na dogajanje in svet okrog sebe neobremenjeno, drugačno. Ker se znajdem na tujem ozemlju se z lahkoto 01725_thelookout_2560x1600prilagodim novim ljudem, njihovim navadam in novemu načinu življenja.

  • Preizkus stopnje potrpežljivosti

Mogoče se sliši kot nekaj negativnega, kar priznam včasih tudi je. Stanje v vrsti, poslušanje klepetavega moškega na letalu, iskanje signala za mobitel na peščeni plaži, ko moraš nujno opraviti pomemben klic. Ali pa iskanje stranišča v mestu, kjer ni niti ene same gostilne. Na vsakem potovanju, na vsakih počitnicah mora iti nekaj narobe, kar pa ni nič slabega, saj se iz vsake situacije naučim nekaj novega.

  • Adijo rutina

Čeprav imam rada rutino, kar je zapisano tudi v mojem horoskopu, je na počitnicah sploh ne pogrešam. Če se mi zahoče spim ves dan. Jem sladoled za zajtrk. Sedim v parku več ur in opazujem mimoidoče. Vse to me napolni z neko drugačno energijo.

  • Energijo ustvarjanja

Nič me ne navdihne bolj kot novo okolje, novi obrazi, nova kultura. Sem kot goba. Vpijam občutke, lepoto narave, besede in vse to spravim nekam na varno mesto. Za poznejši čas, za čas brez navdiha.

  • Terapija z “zdravilnimi” učinki

Zmanjša se stres, jem bolj zdravo, več se smejim in bolj sem sproščena. Tudi kakšen kilogram izgubim, saj sem neprestano v pogonu.

  • Vsak trenutek šteje

Na počitnicah vsak trenutek šteje. Morda zato, ker se zavedam, da bodo še prekmalu minile, morda zato, ker uživam v vsem kar počnem.

Marsikomu se zdijo počitnice nepotreben strošek, zamudno pakiranje kovčkov in zapravljanje časa na poti. Vendar pa so počitnice vse prej kot to! Za 66805_566454053395364_1877915537_nsuper počitnice ne potrebujem veliko denarja. Za brezskrbno potepanje po plaži ne potrebujem modne obleke in čevljev z visoko peto. Čas, ki ga bom porabila za potovanje do kraja, ki sem si ga izbrala, bom izkoristila za razmišljanje o sebi.

Obožujem počitnice in komaj čakam, da kupim letalsko karto in odletim novim dogodivščinam naproti.

Nastja

Poraz in uspeh….z roko v roki

Poraz in uspeh….z roko v roki

Z znanstvenega vidika je čebela predebela, da bi lahko letela. Ima prekratka krila in njen trup nima aerodinamične oblike. Ampak čebela leti! Zakaj? Ker ji nihče ni rekel, da ne more leteti.

Ko bom spremenila dojemanje poraza bom naredila prvi korak na poti do uspeha. Poraz je boleč in neprijeten, se strinjaš?

Ampak ne za uspešne ljudi. Najuspešnejši ljudje, ki delujejo na najrazličnejših področjih, ne dojemajo poraza kot bolečo, travmatično izkušnjo. O porazu razmišljajo na čisto drugačen način. Zavedajo se, da njihovo vrednost gradi močna samozavest. Poraza ne obravnavajo kot nekaj dokončnega ampak razvijejo prepričanje, ki jim dopušča , da negativni izid obrnejo v svojo korist.

Ker sem se odločila, da v svojem življenju uspem, bom upoštevala naslednje;

  • Poraz v meni ponovno prebudi ponižnost, izostri mojo objektivnost in me naredi prožnejšo
  • Poraz bom obravnavala resno, vendar pa do sebe ne bom preveč stroga
  • Če s porazi pridobim več uspehov, potem je poraz zagotovo člen v procesu, katerega končni rezultat je uspeh
  • Poraz je začasen, ko se prepustim novim priložnostim in preizkušam nove ideje
  • Več se naučim iz poraza kot iz uspeha
  • Kritika je informacija, ki mi pomaga popraviti smer in ostati na začrtani poti
  • Vsakemu porazu sledi nagrada …nagrada v obliki uspeha
  • BumbleBeeREX_468x362Moja samozavest ni odvisna od pohval ali kritike drugih…je del mene, ki ga skrbno negujem in nadgrajujem
  • Neprijaznost drugih me opominja na dejstvo, da moram biti do sebe prijazna
  • Za poraz je potrebno imeti pogum, saj je za uspeh potrebno včasih tudi tvegati

Poraz je del mojega in tvojega življenja. Ne dopustimo mu, da nam vzame sanje, prekriža načrte in prikuje k tlom. Veselimo se vsakega poraza, saj je to nova lekcija, ki nam jo ponuja življenje. Ko uspemo, bomo bogato nagrajeni.

Nastja

Trenutki življenja

Trenutki življenja

Kaj ste danes naredili zase? Ste si vzeli tisti čaroben trenutek, ustavili korak, globoko zajeli zrak in z njim pozitivo življenja?

Če niste je ta trenutek čas, da to storite. V kaosu mimoidočih ljudi, prepletajočih se misli in strahov, je potrebno ustaviti korak in se začeti zavedati kdo ste, KAJ SI ŽELITE in kam bežite.

Napolnite se s pozitivno energijo in dihajte z dušo. Začutite življenje v sebi. Za trenutek bodite sami s seboj, spoznajte se. Sprejmite vse misli in vsa čustva ter jih nato spustite energijam. Očistite se vseh skrbi in stresa. Občutite kako postajate vse lažji in lažji.

Prepustite se toku življenja. Sprejmite situacije takšne kakršne so, vedite da se nahajajo v vašem življenju z razlogom. Zaupajte, da vas bo življenje 484755_601652056529937_660286092_nvodilo do pravih poti.

Vsak dan si vzemite čas zase, čeprav le za trenutek. Imejte se radi. Občutite tiste drobne malenkosti v življenju. Pustite sončnim žarkom naj vas prijetno pogrejejo, občutite pihljaj vetra, prisluhnite nežni melodiji ptic in zaplešite v življenje.

To so resnično dragoceni trenutki našega življenja. Zakaj ne bi začeli kar zdaj?

 

Lea Rogelj

Bodi odličen!

Bodi odličen!

“Najčudovitejši so tisti ljudje, ki poznajo poraz, so občutili trpljenje, so bíli bitko in se zavedajo izgube a vendarle zmorejo splezati iz globin življenja. Ti ljudje so hvaležni, občutljivi in razumejo življenje, ki jih polni s sočutjem, nežnostjo in brezpogojno ljubeznijo. Čudoviti ljudje se ne zgodijo.”(N.N.)

Bodi odličen. Ne samo dober. Ali za silo dober. Pojdi in ciljaj na odličnost. Predaj se veličastnosti, sezi po luni. Postani mojster in ne oziraj se na napisana pravila. Bodi ti!

Seveda bo potrebno delati. Potrebna bo predaja, da ustvariš mojstrovino svojega življenja. Pripravljenost, da začneš z učenjem. Zmožnost, da počakaš tako dolgo, da boš lahko v celoti izpolnil obljube, ki jih nosiš v srcu. Si učenec. Odpri knjigo. Naredi nalogo. Če boš imel srečo, se boš brez večjih problemov prebil skozi zmešnjavo občutkov. Potopi se v ocean svojih misli, ne boj se zaplesti v morsko travo in poklepetati z morskimi deklicami. Ne ustraši se morskega zmaja. Spij skodelico čaja z demoni, ki živijo v tvoji glavi.

Težko bo. Mogoče si boš zaželel zbežati stran, na varno. V naročje znanega. Ne hodi nazaj! Pojdi, premisli in v sebi boš začutil tisti ogenj, ki te bo gnal MOJSTERSEBEnaprej. Občutil boš, da lahko letiš. V sebi imaš dovolj prave energije za vzlet. Poleti čez ovire, naj nebo postane meja. Upaj si! Tvegaj in ne boj se pasti. Če pa kdaj padeš, se poberi, prosi za pomoč, če jo potrebuješ. Naj te ne bo sram. Raztegni krila in znova poleti. Jadraj med oblaki, naj te ne bo strah ne strele, ne groma. Vetrovi ti bodo služili.

Sledi začrtani poti. Previdno uporabljaj besede. Živi jih, vendar pazi na njihovo nevidno moč. Poj in žvižgaj svojo najljubšo melodijo. Odpri srce za neznano in se ne boj. Naj bo pogum tvoj zvesti spremljevalec. Zavedaj se, da si čudež. Čudež poklican, da živi ljubezen. Skrbno čuvaj ta plamen, pazi da ne ugasne. Naj izbruhne kot vulkan ljubezni in ustvarjalnosti. V vsem kar počneš bodi odličen. In povej nam. Bodi naš zgled. Potrebujemo te!

Nastja

Cvet ali trnje?

Cvet ali trnje?

Delajte na sebi. Na svoji osebnosti, notranji moči, samospoštovanju. Vzemite življenje v svoje roke. Za trenutek umirite svoje misli in se vprašajte kaj razmišljate oziroma kako razmišljate večino časa. Predvidevam, da je negativnih misli več kot bi si lahko predstavljali. Stvari vam gredo narobe, jezni ste ker se vam pričakovanja podirajo, ljudje so do vas sebični ali vas preprosto ignorirajo, počutite se sami v kupu resnih težav. Krivi so vsi, ki vas obkrožajo, le vi ne.

Ali ni to več kot dober dokaz, da ima negativno razmišljanje posledice? Kaj vam to pove? To vam na popolnoma preprost način dokazuje, da dogodke, odnose in počutje kreirate sami. Lažje bi bilo slišati, da je za vaš stres odgovoren kdo drug. A temu ni tako. Ljudje okrog vas so le vaša ogledala, čas je, da se pogledate. Ne krivite njih.

Odločitev KAKO boste reagirali na situacije je le VAŠA. Naučite se umiriti preden ukrepate. Ne krivite nikogar pač pa se vprašajte zakaj je do te situacije prišlo. Saj veste, da se za vsem slabem skriva dober razlog. Medtem si ne bojte priznati svojih napak. Iz njih se učimo in ustvarimo sebe boljše kot smo shutterstock_129214394bili. Prevzemite odgovornost.

V življenju hodite po takšni poti, kakršno si sami naredite. In vse se začne z nadzorovanjem misli. Z njimi kreirate svojo življenjsko pot. Kamnita, peščena, prekrita s trnjem ali posuta z nežnimi cvetovi čudovitih barv. Izbira je popolnoma vaša in ni odvisna od drugih ljudi in okolice. Potrudite se, da ljudje in okolica ne bodo več vplivali na vas. Obvladujte svoja čustva ter preoblikujte negativne misli v pozitivne in polne upanja. To je dolgotrajno delo ampak ko vam to uspe, lahko dosežete prav vse kar si zaželite. Res je tako.

Naj zasije vaša energija. Naj se vidi vaša notranja moč. Naj se čuti pozitiva, katero iz dneva v dan bolj potrebujemo. Torej, kakšno pot si boste zgradili?

 

Lea Rogelj

Resnica

Resnica

Čutim, da prihaja. Iz mojih globin se dviga dolgo zakrita resnica. Na njej je sicer ogromno krame. Velike količine le-te sem že pobrala, z nje obrisala prah in jo postavila na pravo mesto v svojem življenju. Nekatere stvari mi niso več koristile, zato sem jih zavrgla. Naredila sem prostor za nove. Take, ki si jih želim, a jih nisem imela kam dati.

Ko se naredi prostor, se ta vedno zapolni. K sebi kličem resnico, zato ta prihaja k meni. Ne oziram se na to, kako boleča bo. Pripravljena sem. Vem, da zmorem! Nepovratno sem se odločila zbuditi.

Njene oči so velike. Dajejo mi izbiro, kako globoko bom pogledala vanje. Ker sem trdno odločena, da grem prav v njeno srž, me včasih zadane s tako silo, da se zlomim. Boli me. Zato jočem in kričim! S solzami prebavljam bolečino. S krikom pozivam resnico, da zapolni moj prazen prostor. Še ena stvar, s katere moram obrisati prah in jo pospraviti, predno lahko spregledam.

Blizu je čas, ko se mi bo pokazala v vsej svoji veličini. Na njej ne bo več krame – ne bo več izgovorov, opravičevanj, skrivanja, strahu, shutterstock_59206276-[Converted]ega. Takrat bom zopet jokala, a ne od bolečine temveč od ganjenosti in sreče. Tako kot se je to že zgodilo, ko sem nekaj let nazaj videla njeno bleščečo iskro. Mislim, da sem se prav takrat odločila, da jo najdem. Preveč je bila svetla, da ne bi bila resnična, in preveč lepa, da je ne bi iskala. V njej sem začutila ljubezen. Kajti resnica JE ljubezen. Svetla in sijoča, lahkotna in brezmejna!

V bistvu ni resnica tista, ki boli. Boli krama. Ko bom očistila vsak njen tudi najmanjši del, bom lahko živela svojo resnico v polnosti. Kličem jo: “Pridi k meni, da Te slišim, da Te vidim, da Te govorim!” In ona mi odgovarja: “Poglej navznoter, poglej globoko, tam te čakam.”

Hejdi Martinšek

Ljubezen se vselej vrača v plemenito srce

Ljubezen se vselej vrača v plemenito srce

Renesansa (fr. renaissance: ponovno rojstvo) kot kulturno gibanje je bilo za žensko zelo pomembno obdobje. Naznanjalo je začetek novega veka. Dante Alighieri v svoji zbirki Vita Nova, Novo življenje, opeva žensko v vsej njeni božanskosti. Njegova Beatrice je podoba blaženosti (beata-blažena). Motiv blažene ženske je po vsej verjetnosti povzel po pesmi Guida Guinizzellija Al cor gentil rempaira sempre amore, Ljubezen se vselej vrača v plemenito srce. Francesco Petrarca je žensko opeval kot nekaj vzvišenega in bil je začetnik t. i. “romantične ljubezni”.

Kaj pa naše spremembe dandanes? Prebujanje, rojevanje Ženske, božanske Ženske s plemenitim srcem. Da najde svojo pravo vrednost,Heart_by_xXLonging_HeartXx ne v očeh moškega, marveč v očeh same sebe, in (si) pokaže, kako Božanska je, kako polno ljubezni in plemenito je njeno Srce. Po vseh iskanjih, dokazovanjih, tekmovanjih s svetom in predvsem s samo seboj je edina pot, ki jo pelje k Sebi, Ljubezen. Do nje bo prišla le s ponovnim rojstvom, renaissance. Rojstvo pomeni sprva bolečino, strah pred neznanim, tesnobo, pomeni iskanje varnosti in zaščite, vse dokler ni ena sama radost in izkušanje novega.

Trenutek, ko se zamajejo tla pod nogami, ko se ženska zaloti v premišljevanju, čemu je tu, kaj je njen naslednji korak in kako ga speljati, da bo zadovoljna tudi sama, je tisti ključni moment, ko se začne njena rast, le da tokrat v njeni lastni maternici. Kot je sama nosečnost obenem sreča in radost pričakovanja ter skrb in strah pred odgovornostjo, je tudi negovanje same sebe v lastni maternici obdobje nasprotnih si čustev.

Nedvomno je negovanje drugih bitij lažja naloga kot negovanje nas samih, zato se k njemu zatečemo šele tedaj, ko začnemo izgubljati, ko se nam svet zamaje, nemalokrat celo popolnoma zruši. Pademo. In začuda ni nikogar, ki bi nas (lahko) pobral. Šele takrat ugotovimo, da je z vsem razdajanjem, ki ga nemalokrat niti ne čutimo, saj menimo, da dajemo iz srca in je to naša naloga, poslanstvo, da smo torej z vsem tem razdajanjem košček za koščkom dajale sebe, svoje želje, svoje bistvo in bit. Takrat ostanemo same, v svoji praznini, s svojo praznino, ki je drugim nedoumljiva, nerazumljiva. A nas ravno ta praznina žene naprej. Ko izpraznimo vse, kar se je leta in leta kopičilo v nas, ko izpraznimo vso tesnobo, bolečino, strahove, ko si zaželimo, da v nas ne bi bilo ničesar več, takrat se odpre pot, ki nas povede v nas same, v našo maternico, ki nas bo varovala do pravega rojstva, do rojstva takšnih, kakršne smo v resnici.

To je samotno popotovanje, tiho spoznavanje in prepoznavanje, in vse bi naredile, da bi se mu izognile. Plavamo v potočkih spominovhappy,dreamy,ballerina,ballet,balloons,cloud-29c6449adc46fde703b80ca15aee2bad_h in upamo, da nas ponesejo nazaj tja, od koder smo ušle. Stvari, ki so se nam zgodile, se nam nenadoma ne zdijo več tako hude in zaželimo si nazaj, v varno naročje vsakdana, ki smo ga bile vajene. Da bi se le ne soočile s to samoto, v kateri slišimo le bitje svojega srca in tiho ječanje duše. Toda duša je to pot vztrajna. Imamo čas, da jo zaslišimo, imamo moč, da jo poslušamo, in imamo pogum, da ji sledimo. Varne bomo v sebi, s sabo. Varne s plemenitim srcem, ki je le naše, varne s čisto dušo, neskončno hvaležno. S tem smo večne. In le večne smo lahko srečne.

Lamia

Narejena iz izkušenj

Narejena iz izkušenj

Bolečina me naredi močnejšo. Solze me naredijo pogumnejšo. Srčna bolečina me naredi modro. Hvaležna sem za vsako izkušnjo, saj so me naredile tako, kakršna sem ta trenutek. Zato se…

  • Smejim, čeprav se počutim kot povožena žaba
  • Smehljam, čeprav imam oči polne bridkih solz
  • Pojem, čeprav ljudje buljijo vame in mi pravijo, da nimam posluha
  • Zaupam, čeprav moje srce ve, da to ni ravno najboljša odločitevbreaking_free_by_pinkparis1233 d5zwp65
  • Analiziram, čeprav to sploh ni potrebno
  • Plešem, čeprav me obdaja mrtvaška tišina
  • Se učim, čeprav ne hodim v šolo
  • Poskakujem, čeprav se mi posmehujejo
  • Spim, čeprav se bojim sanjati
  • Tečem, čeprav me zapuščajo moči
  • Ljubim, čeprav mi ljubezni ne vračajo
  • Vstanem, čeprav sem že neštetokrat padla
  • Diham, čeprav sem že tolikokrat ostala brez sape
  • Dajem, čeprav ne dobim nič v zameno
  • Odpuščam, čeprav sem bila prevarana
  • Se bojim, čeprav vem, da sem močna
  • Kuham, čeprav moje specialitete niso na jedilniku slavnih kuhinj
  • Vzgajam, čeprav nisem prebrala priročnika o vzgoji
  • Zapravljam, čeprav vem, da denar potrebujem za plačilo položnic
  • Se jezim, čeprav vem, da s tem le zapravljam svojo energijo
  • Pišem, čeprav vem, da moje pisanje ni všeč vsem
  • Predvidevam, čeprav vem, da je to ponavadi brca v temo

484755_601652056529937_660286092_nVem, da spomini tudi bolijo. Kot na primer razočaranje v ljubezni. Smrt dragega prijatelja. Izguba službe. Seveda so tudi tisti, ki mi navdajo z veseljem; prvi poljub, štetje zvezd v dvoje, rojstvo otroka, zadetek na lotu. Spremljajo me skozi življenje, so na dosegu, da si jih tu in tam pobliže ogledam. Pomagajo mi razlikovati med pozitivnimi in negativnimi izkušnjami. Vem, da bi bila brez izkušenj kot prazna vreča, nepopisan list v spominski knjigi ali manjkajoč verz v pesmi. Vem, da me moja odločenost, da nosim vse svoje izkušnje skozi življenje, dela močno. Močnejšo kot kadarkoli prej.

Zato se ne predam. Zato se ne bojim novih izzivov, (pre)izkušenj, ki mi jih daje življenje. Vem, da bom zmogla. Z dvignjeno glavo, polnim nahrbtnikom optimizma in nasmehom na ustih, bom zakorakala v nov dan. Življenje prihajam!

Nastja

Danes bo sončno!

Danes bo sončno!

“Včerajšnja napoved je kazala, da bo sončno! A o soncu ni ne duha ne sluha!” godrnja možakar. “Spet bo dež!” se pritožuje soseda. “Sneži! Saj je vendar pomlad po koledarju!?!” se danes pritožuje velika večina ljudi.

Poletje je včasih prevroče in soparno. Jesen oblačna in deževna, zima pa velikokrat premrzla. Smo potem kdaj zadovoljni? In od kod izvira vso to nezadovoljstvo?

Opaziš koliko energije in časa posvečaš v življenju nad pritoževanjem o vremenu?

Narava je naša velika učiteljica. Izhajamo iz nje in preko nje pridobivamo izkušnje. Le znati jo moramo opazovati ter ji prisluhniti. Tiho in potrpežljivo nam šepeta na vsakem koraku.

Vso nezadovoljstvo izvira iz nas samih, ker imamo pričakovanja. Pričakovanja, da bo na božični večer vse belo. Pričakovanja, da bo 8c28b9abc4ec2623d18b1515b11e3498zunaj na pomladne dni že vse cvetelo.

A mati narava skrbi za nas. Skozi vreme nas opozarja, da je edina stalnica v življenju sprememba, prav tako pa nam šepeta o ljubezni,
da jo sprejemamo brezpogojno v vseh letnih časih. Uči nas o bivanju v sožitju, prilagajanju. O tem, da ne dovolimo, da imajo zunanji dejavniki kot je vreme, vpliv na naše notranje počutje. Uči nas zavedanja samega sebe.

Dogajajo se spremembe v naravi, pa ne zato, da bi se pritoževali, ampak da bi si prisluhnili in opazili, da ni vse tako točno določeno in omejeno v življenju. Uči nas o minljivosti, da vse v življenju pride in gre. O tem, da se prepustimo, občutimo vsak trenutek in v njem uživamo.

Želim ti, da v tvoje življenje danes posije sonce. Sonce v tvojem srcu.

Tat piškotov

Tat piškotov

Kolikokrat se je zgodilo, da si bil prepričan in verjel, da je tisto kar veš edina resnica, resnica vseh resnic in kasneje spoznal, da si bil v veliki zmoti? Verjamem, da se je vsakemu od nas že zgodilo kaj podobnega in da na svetu ni osebe, ki bi bila prikrajšana za tako  izkušnjo.

Večina od nas je tako prepričana vase in misli, da je njegova resnica edina resnica tega sveta. Vendar pa ljudje taki smo in to neprestano delamo. Tako mnogi od nas ponavljamo enake stvari skozi leta, nikoli ne odrastemo, se vedno znova zapletamo v razmerja brez prihodnosti in živimo svojo resnico. Nikdar ne dopustimo možnosti, da drugačno obstaja, da smo zmotljivi in da se je motiti človeško.

Zato se moramo odpreti za mnenja drugih, si priznati, da obstaja tudi druga resnica in da nikakor ne moremo vedeti vsega in se spoznati na vse. Poslušajmo ljudi okrog sebe, več poslušajmo in manj govorimo. Ko smo tiho in samo poslušamo, imamo veliko priložnost naučiti se več. Ideje, izkušnje in spoznanja, ki jih drugi delijo z nami, so dragocene. Sprejmimo tiste, ki so nam všeč. Ne kritizirajmo in ne sodimo. Ne smejmo se jim, če verjamejo v drugačne stvari, saj ne moremo vedeti, katera resnica je prava…naša ali njihova.

V. Cox je napisala ljubko anekdoto, kjer opisuje, kako je neka ženska na letališču čakala več ur, preden se je vkrcala na letalo. Po terminalu je iskala zanimivo knjigo, ki bi ji krajšala dolge ure. Kupila je knjigo in piškote ter našla miren kotiček, kjer se predala branju. Bila je zatopljena v branje a je opazila, da zraven nje sedi moški, ki jemlje njene piškote in jih z užitkom jé. Najprej se ni zmenila zanj, mislila si je samo, kakšen neotesanec je. Grizljala je piškote, gledala razpored letal, ki so pristajala in vzletala in brala knjigo. Piškotov je bilo čedalje manj, postajala je živčna in sama sebi čestitala, ker je ohranila mirne živce in mu ni prisolila klofute.

Izmenično sta segala v vrečko in jedla piškote. Ko je ostal samo še eden, se je spraševala, kaj bo naredil. Mož je vzel zadnji piškot in ga prelomil ter ji z nasmehom na obrazu ponudil polovico. Vzela jo je in si mislila, kakšen človek je; grob, brez kančka olike ali hvaležnosti. Ko se je začelo vkrcavanje na letalo, ki ga je čakala, je občutila veliko olajšanje. Pograbila je torbo, knjigo in užaljeno odšla proti vratom. Ni se hotela niti ozreti, ni hotela videti moža, ki ji je pojedel pol vrečke piškotov. Na letalu se je usedla na sedež, pograbila knjigo, ki jo je že skoraj prebrala in se zastrmela v vrečko piškotov, ki je ležala na dnu njene torbe. Zmajala je z glavo. Nemogoče. “Torej sem jedla njegove piškote”, je z obžalovanjem zamomljala sama sebi. Tista vrečka tam sploh ni bila njena. Prepozno, da bi se opravičila. Prepozno, da bi popravila napako. Spoznala je, da je bila ona nehvaležen tat piškotov.

Nastja

(Pre)misli!

(Pre)misli!

Dokazano je, da vsak človek na dan povprečno “proizvede” od 65.000 do 70.000 misli. Do 95% je takih, ki se ponavljajo. To so misli, ki jih vrtimo v svojih glavah, tiste, ki so postale vzorec našega mišljenja. In ti vzorci postanejo temelj naših izkušenj, ki nam jih daje življenje.

Že slišano! Seveda, včerajšnja informacija posredovana na malo drugačen način, nam bo jutri predstavljala neko novo idejo, za katero bomo trdili, da je še nikdar nismo slišali. 70.000 misli na dan, pomeni 49.0000 na teden in 25.480.000 na leto. Kakšne številke!? Več kot 25 milijonov misli na leto …in večina se jih ponavlja. Nemogoče!

Če samo pomislim, no pa smo spet tam, koliko misli se pretaka skozi moje možgane, utrudim se, začne me bolet glava. Kot bi se vrtela v krogu. Mogoče bi šla na sprehod in jih nekaj pustila v gozdu.

Mogoče bi morala prebrati kakšno novo knjigo in posvojiti kakšno novo misel. Kako naj izstopim iz tega kroga?

Jutri je nov dan. Jutri lahko začnem zavestno misliti nove misli. Zakaj jutri …zdaj je pravi trenutek, da začnem misliti pozitivne misli…

  • … kako, na kakšen način pomnožiti misli o skladnosti, veselju, zadovoljstvu in sreči v mojem življenju. Zavedam se, da to nikakor ne bo lahka naloga.
  • … pozitivne misli zahtevajo več mojega časa in energije, saj se moram osredotočiti na sveže, zanimive ideje in hitro ukrepanje. To bo prineslo v moje življenje novo energijo, spodbudo in raznolikost. Misli izbiram glede na to, kar me zanima, kar v meni prebuja pozitivne občutke.

Ponosna sem nase, saj sem zmogla nekaj novega, nekaj kar me navdaja z navdušenjem. Nič več ne čakam na druge, da mi bodo polepšali dan, me nasmejali in osrečili. Danes je moj dan. In jutri bo moj dan! Začela ga bom z novimi svežimi 70.000 mislimi, ki jih bom skrbno izbrala. Si lahko predstavljaš, kaj vse lahko dosežeš s 70.000 dobrimi, pozitivnimi mislimi? Jaz si še ne, ampak usmerjam svoje misli na to…  :)

Nastja

V iskanju sreče

V iskanju sreče

Ljudje srečo vedno iščemo v okolici. Kdo nam bo danes prinesel kanček sreče? Kaj se nam bo zgodilo, da bomo srečni? Kdo nas bo osrečeval celo življenje? In še mnogo podobnih vprašanj.

Mogoče je za nekatere to težka resnica, kar bom povedala v naslednjem stavku: Le sami sebe lahko resnično osrečimo. Naša sreča ni in nikoli ne bo odvisna od naše okolice in ljudi. Dolgotrajna, čista in resnična sreča se nahaja znotraj nas samih. Le odločiti se moramo in jo najti. Ljudje, dogodki, situacije, presenečenja in podobno, nam prinesejo navidezno, kratkotrajno srečo. Verjamem pa, da si vsi želimo biti srečni celo življenje. Ne pozitivno vznemirjeni, vzhičeni, navdušeni … Temveč preprosto v najglobjem pomenu besede biti SREČEN.

Torej, potrebno je odpustiti vsem osebam iz preteklosti. Začnimo v otroštvu in pri starših ter tako nadaljujmo do sedanjega trenutka. Občutite besedo odpuščam ti s srcem in dušo. Zelo pomembno je odpustiti sebi. Odpustite si vsa slaba dejanja, vse slabe misli in vse izrečene besede. Občutite kako lažji in svobodnejši postajate že samo ob misli o odpuščanju? Proces odpuščanja lahko traja dalj časa, a čas, ki ga boste uporabili zanj je neprecenljiv.

Ponovno se zazrite vase, v vsak del vaše biti. Spoznajte se. Vprašajte se kaj si resnično želite in kaj radi delate ter v tem resnično uživajte. Bodite v tem trenutku na tem mestu in v tem času. Ne razmišljajte o drugih stvareh, ko delate eno. Center fokusiranja naj bo na sedanjem trenutku. Kar delate, delajte z ljubeznijo do sebe in drugih.

Občutite kako voda teče po vašem grlu in kako dobrega okusa je medtem ko pijete. Občutite kako vas sončni žarki toplo objemajo. Naučite se živeti v sedanjosti. Kolikokrat se zalotite, da delate eno razmišljate pa drugo? Verjamem, da mi na to vprašanje ni potrebno odgovoriti. Vzemite si dan zase, odpravite se na daljši sprehod, sprostite se v topli kopeli, zapojte si svojo najljubšo pesem, zazrite se v ogledalo in si podarite iskren nasmeh. Začutite toplino, ki obliva vaše srce.

Soočite se s svojimi strahovi in naredite nekaj, kar ste si dolgo želeli ampak niste upali. Življenje se prične v vas samih. Posledično se bo spremenila tudi vaša okolica in prejemali boste edinstvene priložnosti. Čas je, da se bolje spoznate. Zdaj pa na delo!

Lea Rogelj

Nakupovalni seznam

Nakupovalni seznam

Kdorkoli je rekel, da denar ne more kupiti sreče, preprosto ni imel pojma, kam se odpraviti po nakupih. (B. Derek)

Rad nakupuješ?

Ko se sprehodiš po velikem nakupovalnem centru lahko vidiš ljudi, ki v nakupovanju neznansko uživajo. Nekateri v tem celo tekmujejo; več, ceneje, boljše. Meni nakupovanje predstavlja tedensko nočno moro, poznam pa tudi nekaj posameznikov, ki to opravilo preprosto sovražijo.

Ko sem ta teden sestavljala nakupovalni seznam, brskala po omarah in hladilniku, je moje misli zmotilo nekaj nepričakovanega. Nenadoma sem se zavedla, da se moram takoj odpraviti po nakupih, saj nujno potrebujem škatlo potrpežljivosti. Ali pa morda celo dve! Ne bi bilo slabo, če bi našla še zabojček strpnosti. Slišala sem, da se nekateri z njo ovijejo v hladnih večerih. Dobra ideja! Pred kratkim si je moja prijateljica namesto ličila na obraz nanesla prijaznost. Videti je bila božansko!

Ko mi zmanjka potrpežljivosti in strpnosti, opazim, da je nivo moje prijaznosti nizek. Moram jo najti, nujno jo potrebujem. Pravijo, da se dobi v različnih nežnih, pastelnih odtenkih. Ti so mi najljubši! In ko sem že zunaj, ko sem že tu sredi nakupovanja, lahko zamenjam tisto škatlo samovšečnosti, ki sem jo kupila na zadnji razprodaji. Zamenjala jo bom za veliko vrečko ponižnosti, za katero pravijo, da jo je lažje nositi in je prijazna do ljudi in okolja. Vsekakor bom poskusila!

Spotoma bom zavila še v popravljalnico in prosila, naj mi ponovno nastavijo smisel za humor. Na nekaterih mestih se ga je lotila rja in želim si, da bi spet deloval brezhibno. Pokukala bom še v trgovinico na vogalu in preverila, ali imajo še dobroto, ki so jo pred časom prodajali po zelo ugodni ceni. Sodelavki zelo pristaja in prepričana sem, da bo tudi na meni videti lepo.

Utrujena vendar zadovoljna si privoščim omamno dišečo kavo. In rogljiček. To je nagrada, saj je bilo moje nakupovanje več kot uspešno. Sedim in opazujem mimoidoče. Kaj kupujejo? Kaj je napisano na njihovem nakupovalnem seznamu? Pa na tvojem?

Nastja

Brez omejitev

Brez omejitev

Predstavljaj si gozd. Hodiš po potki. Ta je zglajena, utečena, na njej ni vejevja, skal ali nevarnih rastlin. Nekaj časa gledaš pod noge v potko, nato se pa zaveš, da hkrati lahko tudi gledaš okoli in opazuješ krošnje dreves. Kakor pogledaš navzgor, zagledaš detelja, kako kljuje po debelem deblu. Kako lepo odmeva to trkljanje! V tem slišiš še eno ptico, ki uglasblja čudovite tone. Le kje je? Zdi se daleč … Ampak hočeš vedeti, katera je! Sploh pa, katero je to drevo, ki ga dolbe detelj? Rad bi se dotaknil njegovega lubja. Toda potka … potka gre drugam, stran od detelja. Tu imaš zdaj dve možnosti.

1. Hodiš naprej po potki utreti od drugih. Posloviš se od detelja. Ob tem vseeno najdeš globoko v sebi neizmerno hvaležnost gozdu, da si lahko del tega trenutka. V tem primeru ti bo gozd najverjetneje namenil drevo z deteljem prav na potki in na tem istem drevesu bo enako čudovito pela še ena ptica.

Lahko, da boš že s tem srečen. Lahko pa, da se ti bo porodilo vprašanje, ali je to isti detelj ali pač kateri drugi? Ali je ta ptica iste vrste kot ona prejšnja? Ali ima lubje na tem drevesu isti občutek ob dotiku? V tem primeru bo verjetno nekaj manjkalo. Lahko, da se te bo lotila jeza, obžalovanje, nezanimanje.

2. Vprašaš se, katera je dejansko tista misel, ki ti preprečuje, da bi stopil s potke. Obstaja vsaj ena. Vsaj en tisti: “Rad bi, ampak…”  Kateri je tvoj odgovor? “…moja mama je rekla, da je nevarno.”? “…gozdar je rekel, da ne smem zapustiti poti.”? “…nekoč sem poskusil in me je spekla kopriva, poleg tega pa sploh nisem našel tiste druge ptice! Bila je predaleč…”? Ali se najdeš? Ali se upaš najti? Naj ti povem nekaj, UPAŠ SI! Kajti že si se vprašal, kaj se nahaja izven meja, ali že celo, katera je tista ovira, ki te omejuje. V vsakem primeru si sprožil zavedanje, ki se širi, kakor se širi vesolje. Kakor vzklije majhno seme in neizbežno raste v močno rastlino, ki proizvede še mnogo drugih semen, in ta tudi vzklijejo!

Naj ti povem tudi to, da si sprožil širjenje zavesti še predno si sploh prišel do razpotja. Takrat, ko si pogledal v krošnje. Poskušaj se spomniti, kakšen je bil takrat občutek, ko si se ozrl navzgor in videl deblo ob deblu, na vrhu pa zeleno listje in sončne žarke, kako se skoznje prebijajo k tebi. To je občutek, ko si v sebi brez omejitev. Detelj se je tam našel ob spremstvu še ene ptice prav zato, ker si vedel, da lahko po njima sežeš.

Ko boš našel tisto “ampak” misel, ji dovoli, da zapusti tvoj prostor. Naj se vsa bremena vezana nanjo dvignejo s tvojih ramen, se postavijo predte in ti naredijo stopničko. Tako, ki te ne bo le spravila s potke, ampak te bo tudi dvignila bližje k višavam, kjer se detelj nahaja. Presezi omejitev! V Bistvu že od davnin veš, kako.

Hejdi Martinšek

Filter

Filter

Čustven prah, negativnost in druge smeti poplesavajo okrog nas in še dodatno zastrupljajo atmosfero. Vse več ljudi nas je obremenjenih in čustveno ranjenih, zato ne opazimo, kaj nas zastruplja. Strupenih snovi nismo zmožni odstraniti, blokirati ali prefiltrirati, preden vse to posrkamo vase in prebavimo sporočilo, ki ga nosijo s seboj. Če bi to znali, bi lahko preprečili, da se nam ta nesnaga zažre v DNK naših življenj.

Katere filtre uporabljamo v vsakdanjem življenju?

Fizično telo človeka ima enega najbolj izpopolnjenih filtrirnih sistemov med vsemi živimi bitji sveta; ledvice, jetra in membrane, ki predstavljajo 60 – 90 trilijonov celic. Tudi te v telesu odraslega človeka igrajo vlogo mikroskopskih filtrov. Filtre imamo nameščene na klimatskih napravah, akvarijih, sušilnih strojih. Filtriramo internetni dostop svojim otrokom. Filtriramo televizijske programe. Filtre uporabljamo celo na fotografskem aparatu.

Kako pa delujejo filtri v našem čustvenem svetu? Uporabljamo zanesljive in kakovostne filtre za preprečevanje zunanjih vplivov, ki ogrožajo na našo srečo, zadovoljstvo in dostojanstvo? Enostaven odgovor je da, imamo jih, a jih le redki uporabljajo. Ali delujejo v naše dobro, nam škodujejo ali le čakajo in zbirajo prah, ki nam pohablja um?

Izboljšajmo svoje življenje s pravimi filtri

1. Zavest

  •  Kaj filtrira? Če v obdobju odraščanja naša zavest ni bila poškodovana, nam pomaga pri skušnjavah samoobrambe, ki bi delovala v nasprotju z našimi načeli in principi. Spodbuja nas, da ostanemo zvesti sami sebi in nas navdihuje k duhovni rasti in spremembam na tem področju.
  • Zakaj je pomembna? Če je naša zavest zdrava, lažje sledimo načelom in vrednotam, ki smo si jih v življenju postavili za cilj, lažje se izogibamo moralnim pastem. Zavest nas spodbuja k dobremu, k popravljanju napak in doseganju višjih ciljev. Zato se v svoji koži počutimo dobro. Usklajeni smo s svojim notranjim glasom in mu zaupamo. Moralne dileme, dileme verske pripadnosti in podobno pošljemo skozi filter zavesti. Če deluje kot je treba, nam prihrani marsikatero bolečino.
  • Kako izboljšati delovanje? Meditacija, prebiranje čtiva o osebni rasti, pozitivno razmišljanje in kritičnost do sebe,vse to nam bo pomagalo očistiti um čustvene navlake in nas spodbudilo k poslušanju notranjega glasu, naše zavesti.

2. Modrost

  • Kaj filtrira? Modrost filtrira ideje in loči dobre od slabih. Spodbuja nas, da v kupu smeti prepoznamo tiste prave, pomembne in jih ne zamenjujemo za slabe, ki so navzven videti lepe in privlačne. Omogoča nam jasen pogled skozi zmešnjavo napačnih vtisov, raziskav in statističnih analiz, ki nam jih šarlatani ponujajo z namenom zavajanja in dezinformiranja.
  • Zakaj je pomembna? Več modrosti nam zagotavlja miren korak po cestah razuma, morale in čustev. Dopušča nam pogled skozi zamegljene medsebojne odnose in intelektualno besedičenje. Inteligenca nam pomaga razumeti določene stvari, modrost pa nam pomaga, da med temi stvarmi ločimo pomembne, resnične in uporabne.
  • Kako izboljšati delovanje? Da razvijemo modrost do uporabne točke, ki nam služi kot res dober filter, se moramo poglobiti vase, prebirati literaturo in se zamisliti nad prebranim. Aristotel, Konfucij in Lao Tzu so dober začetek. Strokovnega znanja smo se naučili. Inteligentnost je zmožnost za učenje. Modrost pa je sposobnost, ki nam omogoča, da iz naučenega izluščimo pomembne detajle. Če je znanje avtomobil in inteligenca motor tega avtomobila, potem predstavlja modrost volan, plin in zavoro. In vsi vemo, da potrebujemo boljši krmilni mehanizem kot hitrejši avtomobil.

3. Vrednote

  • Kaj filtrirajo? Dobro razvit čut za vrednote nam pomaga iz dobrih idej izbrati najboljše. Lažje se odločimo med pomembnim in manj pomembnim. Vse preveč življenj upravlja avtopilot, s katerim ljudje slepo sledijo množici in ne zaznavajo več razlike med dobrim in slabim, pozitivnim in negativnim. Predajo se toku ideološke struje, ki je na oblasti in pozabijo na svoje vrednote.
  • Zakaj so pomembne? Človečnost je skupek sočutja in poguma, z dodatkom sebičnosti, pohlepa in pohote. Če naše življenje temelji na prej omenjenem, spodbuja željo po užitkih in nas vodi v napačno smer. V kolikor pa življenje posvetimo pravim vrednotam in višjim ciljem, bomo bolj veseli, srečnejši in zadovoljnejši.
  • Kako izboljšati delovanje? Odlično delovanje filtrov zavesti in modrosti omogoča filtru vrednot nemoteno filtriranje in prepoznavanje tistih vrednot, ki imajo prednost pred drugimi. V vsakem od nas na dnu duše čepijo vrednote kot so ljubezen, sočutnost, pogum, hvaležnost, prijaznost, odpuščanje, potrpežljivost, predanost, poštenost in vztrajnost in tiho čakajo, da jih bomo poklicali v svoje srce in jim dali priložnost.

4. Prednost

  •  Kaj filtrira? Ko izberemo najboljšo idejo, najboljši načrt in določimo stopnjo pomembnosti, moramo na koncu še vedno dobro razmisliti, komu dati prednost. Prednost pa si zaslužijo tiste, ki nam nudijo zadovoljstvo, ki jih opravljamo s strastjo in nam predstavljajo največje užitke v življenju.
  • Zakaj je pomembna? Ni potrebno, da vsak obrok vsebuje brokoli in špinačo in prav tako ni potrebno, da je vsako gibanje maratonski tek. Tudi vsak zmenek ne pomeni poroke. Tu in tam prija hamburger, hoja namesto teka, flirt namesto resnega odnosa. In če prevečkrat postavimo želje drugih pred svoje, se nam lahko zgodi, da bomo izbrisani iz prednostne liste ali pa bomo bingljali nekje na repu. Kadar jemo kar drugi želijo, se oblačimo kot večina, obiskujemo kraje, ki so všeč množici in svojih želja nikoli ne postavimo na prvo mesto, bomo slej ko prej izginili v željah drugih in ostali le senca tistega, kar smo si nekdaj močno želeli.
  • Kako izboljšati delovanje? Ne prerivajmo se skozi množico, ne vpijmo in ne teptajmo. S tihim dostojanstvom zahtevajmo stvari, ki nam veliko pomenijo. Spoštujmo se in se cenimo in spoštovali in cenili nas bodo tudi drugi.

5. Izbira

  • Kaj filtrira? Filtrira naše življenje, da lahko izberemo najljubšo obliko bivanja. Na mirnem otoku, na divji reki ali pozibavajoče se na ladji sredi morja. Filtrira izgovore in obtožbe, samopomilovanje loči od moči odločanja. Če je naše življenje zgrajeno iz različnih opek, ki smo si jih lahko izbrali za gradbeni material, več lahko pričakujemo in lažje usmerjamo svoje življenje, ki dobi smisel in ni več skupek naključij ali rezultat sreče.
  • Zakaj je pomembna? Mogoče izbire takoj ne prepoznamo v vlogi filtra, pa vendar predstavlja najmočnejšo vrsto filtra med vsemi. Vendar pa svobodna oblika izbire predstavlja tisto pravo za uresničitev sanj.
  • Kako izboljšati delovanje? Ko so vsi filtri, zavest, modrost, vrednote in prednost usklajeni z delovanjem izbire, smo dosegli najmočnejšo moč filtriranja. Ko naše prednosti spoštujejo naše vrednote in naše vrednote navdihujeta zavest in modrost, potem naše izbire postanejo del zavestnega delovanja našega uma. Preveč ljudi hodi po svetu z zavezanimi očmi in zamašenimi ušesi, delajo tisto kar pač morajo, vzgajajo otroke z enakimi metodami kot so vzgajali njih, brez poprejšnjega razmisleka sledijo kulturnim in političnim vzorcem, gradijo brez navdiha, mislijo brez spraševanja. Izbira postane avtomatična odločite, ne pa zavestna, močna odločitev.

Gost intelektualni smog zastruplja naša moralna pljuča, nam krade moč, zato resnično potrebujemo orodje, ki nam bo pomagalo očistiti življenja, da bomo zaživeli zadovoljno in srečno, nad kislimi oblaki bolečine, poraza in čustvene praznine. Očistimo um, vključimo filtrirni sistem in opazili bomo spremembe. Čas je, da zadihamo!

Nastja

Na pečini

Na pečini

Stojim na vrhu pečine.
Pred mano je čudovita pokrajina.
V daljavi vidim modro morje, rumeno cvetoče travnike, zelene gozdove.
Nebo je jasno, sončno.
Ptice pojejo, slišijo se valovi, ki vztrajno objemajo pečino.
Zdi se, kot da je vse tam samo zame.
Da vse čaka, da poletim.

Pogledam okrog sebe in s pogledom iščem nekoga, ki bi mi zagotovil, da bo vse v redu.
Nekoga, ki mi bo rekel, da je to prava pot.
Nekoga, ki mi bo rekel, da sem varna.
Nekoga, ki mi bo morda celo podal roko in rekel, dajva, skupaj skočiva.
A ni nikogar.

Sama sem.

Sama, sredi čudovite narave. Bosih nog stopim korak nazaj in za hip zaprem oči. Po glavi mi divja tisoč misli in večina se jih zliva v reko strahu in izgovorov, zakaj bi bila pot po gozdu navzdol boljša.

Srce mi nabija, po žilah se mi pretaka adrenalin.
Vse je pripravljeno, se mi zdi.
Samo jaz sem še vedno tukaj. Na istem mestu.
Varna, nekaj korakov stran pred poletom v neznano.

Usedem se na tla in se vprašam, zakaj nekaj mi je bilo tega treba. Zakaj sem sploh šla na to pot. A ni bilo doma, v varnem objemu doma bolj prijetno, toplo, sploh pod mehko dek’co. Ko si tako znova ustvarjam lastno dramo in se že skoraj odločim, da bom pač šla nazaj in priznala, da tega ne zmorem, zaslišim neke glasove. Pogledam naokoli in vidim dve ptici, kako sedita na robu pečine, me gledata in se pogovarjata.

POGOVARJATA! In jaz ju razumem????

Prva pravi drugi: Kdaj se bo premaknila naprej? Spet se je ujela v lastne iluzije.
Druga odgovori: Bo, bo, saj je tudi do sem prišla.
Prva nadaljuje: Ah, ja, samo sedaj si spet neko dramo ustvarja. Ko bi si samo dovolila spregledati, kako je vse pravzaprav enostavno.
In druga doda: Morda rabi samo malo naše spodbude.

Obrnem se okoli in globoko diham. Za hip kar ne morem dojeti, kaj se pravzaprav dogaja. Če bi imela štumfe, bi me v tistem trenutku sigurno sezulo. Z dlanmi se oprimem skale, nanjo prislonim čelo in si govorim: Vse je v redu, vse je redu …ne meša se ti, vse je v redu …

Ko v paniki iščem razumske razlage, zaslišim tretji glas: Res je vse v redu. Varna si. V hipu planem navzgor in gledam naokoli. Tisti dve ptici sta še vedno tam, vendar ne govorita.
Kdo je to rekel, vprašam. Razprtih oči gledam naokoli in čakam.
Jaz, skala, znova zaslišim glas.
Skala? SKALA??? Skale govorite?, vprašam presenečeno.

Seveda, se zasmeje skala. Tudi ptici se smejeta.

Vse na Zemlji govori. Vsako drevo ima svojo zgodbo, vsak list poje svojo pesem. Vsaka reka šumi posebno melodijo in vsak potok žubori nova doživetja. Tudi živali govorijo, te usmerjajo. Ti sporočajo. Samo ti nisi slišala. Sedaj si tukaj, da spoznaš magičnost zemeljskega obstoja. Blagoslov preboja ni v tem, da se vržeš s pečine in čakaš, kaj bo. Blagoslov je v tem, da se odpreš, da sprejmeš, da si dovoliš videti, da si dovoliš spregledati. Stopi na rob pečine, mi še reče skala.

Ubogam jo in stopim na rob pečine.

Poglej naokoli in mi povej, kaj vidiš, me pozove.
Kaj pa čutiš?Začnem ji opisovati: Vidim morje, travnike, vidim skalovje, vidim tudi ptice, gozdove …

Čutim nežen vetrič, tople sončne žarke, čutim valovanje zraka …

Kaj pa slišiš?

Ko že hočem po stari navadi odgovoriti, da slišim piš vetriča, petje ptic, se spomnim, da se pravzaprav pogovarjam s skalo in da sem malo prej slišala, kako sta se dve ptici pogovarjali o meni. Malo pomolčim, zaprem oči in zares prisluhnem, kaj slišim. Čez čas odgovorim: Slišim polno glasov, ki se prepletajo v čudovito pesem. Slišim zrak, kako kroži. Slišim objem vetriča. Slišim žarke sonca. Vse slišim, a hkrati jih čutim. Slišim jih skozi občutja.

Mhm, pripomni skala. Prva ptica pa zadovoljno prikima in reče: Končno.

Ko se že hočem burno odzvati, na kaj nekaj namiguje, saj sem vendar trdno delala, da sem danes tukaj, skozi celotno telo začutim poseben vetrič, pretok, nekaj, kar me objame v čisto ljubezen. Začutim hvaležnost, da sem danes tukaj in razumem, kaj “končno” pravzaprav pomeni. Ni obsojanje. Je samo pozdrav, veselje ob mojem prihodu domov.

Razprem roke in znova pogledam v daljavo. Zagledam čudovito prepleteno mrežo, ki v najlepših barvah ustvarja življenje na Zemlji. Ko pogledam svoje telo, vidim, kako se popolno ujema s skalo, na kateri stojim, z zrakom, ki ga diham. Dojamem, da sem del popolnosti in da sem popolna točno takšna, kot sem.

Moje dihanje postane bolj globoko, daljše. Spoznavam, da z vsakim vdihom vase sprejemam božanskost, ki objema vse celice mojega telesa. Prepoznavam, da je res vse povezano. Da nikoli nisem sama. Da smo vsi eno, vsi smo del božanskosti. Čutim popolno povezavo z Zemljo in vidim, kako se moja stopala skozi skalo zlivajo v neskončnost.

Občutim popolni mir. Popolno varnost. Prepoznam, kako je vse enostavno. Dosegljivo.

Ko stopim še korak naprej proti robu pečine, vidim, da se tudi pečina ne konča. Vse se nadaljuje. Lahko grem naravnost. Lahko po stopnicah. Lahko pa tudi poletim in se predam mehkim nedrjem popolne zemeljske mreže. Vse poti so mi odprte. Odločitev, katero bom izbrala, pa je samo moja. <3

Danijela F.

Pet besed, ki hromijo in ubijajo

Pet besed, ki hromijo in ubijajo

Paulo Coelho je nekoč zapisal, da je človek izmed vseh sredstev za uničenje, ki jih je lahko izumil, izumil tudi tisto, ki je najmočnejše in najbolj uničujoče – to je bila beseda.

1. “NE!”
Beseda, ki nam je vedno za petami, ki jo imamo prepogosto na koncu jezika. “Ne!” Že v otroštvu smo jo spoznali prav vsi. Slišali smo jo, videli in občutili. Zažrla se nam je v podzavest, postala je jedro naših prepričanj, vodilo naših misli in polnilo naših duš. Slavili smo jo na oltarju in pili njene sokove, vdihovali njene strupene hlape in ji priznali vladavino. Naučili smo se biti ponižni in pokorni.

In njena filozofija je ustavila naše sanje, dozorele ideje, prekrižala potovanja še preden so se začela, preprečila načrte in razvrednotila veličino našega bivanja. Umorila je priložnost in pokopala možnost, secirala upanje v prafaktorje. Mumificirala je naše sanje in upanje, da postala sta živa mrtveca večnega mrtvila. In zakaj jo še vedno tako prepogosto uporabljamo – pri svojih otrocih, sodelavcih, partnerju, sebi? Zakaj še vedno zastrupljamo misli s ponavljajočim se “ne” do točke zasičenosti, kjer beseda “da” preprosto ne najde več prostora?

Nič več! Naučimo se ustvarjati priložnosti in reči “da”! In poplava “da-jev” bo prevladala nad vedno prvo “ne” dokler “ne” ne bo postal le oddaljen, komaj slišen javk, ki ga še prepoznamo v glasnem odmevu naših “da-jev”.

2. “POČAKAJ!”
Odloži. Ne še. Preloži. Prestavi. Čas pa nam pravi naj ne čakamo. Okoliščine niso primerne za čakanje. Moramo biti prepričani in pripravljeni. Kaj bo, če ne bomo pripravljeni? Kaj bo, če se motimo? Tudi taka vprašanja si zaslužijo našo pozornost. Vendar samo takrat, ko jih ne razpihuje neutemeljen strah. Sanje so odrinjene na rob, za železne rešetke uporabnosti in previdnosti. Cilji dobijo oznako “odloženo za nedoločen čas”. Možnosti se posušijo in padejo na neplodna tla, kjer zgnijejo še preden so preizkušene ali doživete.

“Počakaj” je velikokrat “ne” v preobleki. Njena ponavljajoča mantra je “stop” in “ne še”. Z njo doseže, da se ideje, načrti in cilji prekucnejo iz razmajane skale v prepad večnosti, čeprav je mantri včasih dodana tudi mehkejša oblika,kot na primer besedi “mogoče” in “kasneje”.
“Počakaj” je trajno ponavljajoče dejanje izogibanja in nazadovanja. Lahko ga enačimo s skrivanjem za izgovori. Nove ideje postavlja na tanek led, nove izzive na razbeljeno žerjavico in skriva nove zamisli pod debelo plastjo prahu. Načrte za prihodnost spreminja v obžalovanje preteklosti. Cesta po kateri smo se peljali le nekajkrat, se spremeni v cesto, ki je ne poznamo. Možnosti so zavržene in zanemarjene.

In to je črna napoved za vse nas. Zato je čas, da se čakanje spremeni v delovanje. Da peljemo svoja življenja iz garažnih hiš na avtoceste življenja in pritisnemo na plin. V prtljažnik naložimo motivacijo in zaupanje. Osvobodimo se verig, ki nam jih vsiljuje “počakaj”!

3. “PRENEHAJ”
Ta beseda predaje leži v vsakem od nas. Začete sanje in projekti propadejo, mi pa postanemo žrtve te besede. Zavese so na polovico dvignjene, potovanje se je začelo, ko si v podzavesti začnemo ponavljati, da nismo dovolj dobri za nastop pred množico ali da si ne zaslužimo potovanja, ker se nismo dovolj trudili. Skrbijo nas spodrsljaji in neuspeh. Prenehamo še preden nam lahko uspe samo zato, da bi se izognili srečanju z našimi strahovi. Možnosti in priložnosti se zadušijo, ker se sprijaznimo z nečim razumnejšim, lažjim, bledim in tistim kar je bližje množici.

In zato prenehamo plezati na vrh že takrat,ko smo šele na pol poti, zato povemo zgodbe samo do polovice, napišemo samo nekaj poglavij knjige, svoj značaj izoblikujemo samo do tiste mere, da je sprejemljiv za druge, površno okusimo srečo, odpustimo samo zato, da se strasti poležejo, sanjamo samo do vrha nebotičnika in životarimo. Odločimo se in prenehajmo z “prenehaj” in začnimo z akcijo. Bodimo pripravljeni na urejanje in izboljševanje, prilagoditev in spreminjanje poti po potrebi. Strahovom porežimo krila in jim ne dopustimo, da nam vzamejo sanje.

4. “PREVIDNO”
Počasneje. Pazi! Skloni se. Umakni se. Ne teci! Ne plezaj! Poškodoval se bo! Bodi previden! Pazi nase! Vse to so sinonimi za previdnost ob morebitnem spodrsljaju in straho-napoved prihodnosti pred neznanim. Beseda “previdno” nas umešča v skrbno varovano celico umetnega okolja in nam ponuja omejene možnosti bivanja. In tako čakamo, gledamo zdaj tja, zdaj sem, preverjamo in analiziramo. Včasih smo s tem tako zaposleni, da se naša mladost neslišno postara v zlata leta, ko nam ostane samo še obžalovanje za neizpolnjenimi načrti in zgrešenimi priložnostmi.

Previdnost nas uspava kot pesem morskih siren, postanemo zaspani in apatični. V zamegljeni realnosti previdnega življenja se vrtimo na vrtiljaku in se ustavimo nekje v zraku, še preden se vožnja konča. In tako hermetično zaprti previdno poplesavamo vsak v svojem milnem mehurčku in zadovoljni vzdihujemo ob dejstvu, da smo tu vsaj varni …za zdaj.

5. “NE (Z)MOREM”
Ne morem. Ne moreš. Ne da se. Tega nihče ne (z)more. Nemogoče je! Kdo pa misliš da si? To je nedosegljivo in preveč tvegano. Nimam energije. Izgovori, ki jih imamo vedno pri roki. Izgovori, ki nam jih ponujajo drugi. Nismo dovolj pametni za odgovorno delo, dovolj prilagodljivi za politično stranko …in tako se sčasoma nehamo truditi in si priznamo, da ne (z)moremo. Konec koncev saj so tu tisti, ki to (z)morejo.

Ujeti smo v tok življenja, ne (z)moremo splezati na breg, ne (z)moremo se predati toku in odplavati proti priložnostim. Ne (z)moremo biti inovativni, ne (z)moremo se učiti in raziskovati, ne (z)moremo ustvarjati, ne (z)moremo se odločiti. (Z)moremo pa postati žrtve moči in vztrajnosti naših strahov. Urok izgovorov,cepetanja na mestu in prisilnega odrekanja možnostim, ki se nam ponujajo. Vse to (z)moremo. Beseda “ne (z)morem” nas zamrzne v stanju popolne nemoči. Korak nazaj in priznanje je tedaj najboljša izbira. Pa je res?

Ne! Črtaj to besedo iz svojega besednega zaklada in jo pretvori v (Z)MOREM! In tu se začne čarovnija spreminjanja. Zmoreš in boš zmogel. Zmorem, bom, vse je mogoče in dosegljivo, zaupam si in vem da sem sposoben …naj te besede postanejo naša prva izbira in napolnijo srce, misli in dušo vsakega od nas. Ker (z)moremo!

Besede so kot kopirni stroj. Naredijo točno tisto kar damo pod pokrov. Besede, ki jih nenehno uporabljamo postanejo naša resničnost. Negativne besede imajo negativne rezultate. Omejujoče besede postavljajo okvire in nas omejujejo. Besede strahu nas zakrčijo. Besede poguma nas dvignejo in spodbudijo. Motivacijske besede nas motivirajo. Besede ljubezni nas navdihnejo. Prijazne besede v nas prebudijo sočutje in prijaznost. Zato modro izbiraj svoje besede. Predelaj jih v besede, ki osvobajajo namesto omejujejo, ki dvignejo namesto pogubijo, ki gradijo namesto rušijo.

Nastja

Revolucija 2013.  0, 1, 2, 3 ……..si pripravljen?

Revolucija 2013. 0, 1, 2, 3 ……..si pripravljen?

Večina novoletnih zaobljub ostane samo pri besedah. Verjetno si že kdaj poskusil s kakšno in si obljubil, da jo uresničiš. Začnemo polni energije in zagnanosti, odločeni, da dokončno nekaj spremenimo. Po nekaj tednih te energije zmanjka, zaobljube zbledijo in spet smo sužnji starih navad.

Pozitivne spremembe se navadno ne uvedejo z novoletno zaobljubo zadnjega decembrskega večera in kozarčkom penine. Začnejo se z notranjo revolucijo. Revolucijo v tebi. Revolucijo v meni.

Vendar pa taka notranja revolucija zahteva proaktivno ali vzgibno delovanje. Potrebuje tebe in mene, da narediva premik. Premik v načinu razmišljanja, obnašanja, komunikaciji z drugimi, predvidevanjih in odločitvah. In ta premik mora biti podkrepljen z zadostno mero motivacije in želje po učenju, po iskanju informacij in seveda veliko željo po spremembi. Vse to je potrebno, če si želimo otipljivih rezultatov.

Velika želja, ljubiteljski pristop in razglabljanje s prijatelji o spremembah, ki si jih želimo, to žal ne bo dovolj. Če si resnično želimo spremembe, je potrebno vzpostaviti popolno notranjo anarhijo, kar dobesedno pomeni brezvladje. S prestola je potrebno odnesti tistega, ki nam vsak dan narekuje kako bomo delovali in postaviti na prestol novega vodjo, ki bo uvedel tiste spremembe, ki si jih želimo. Vendar pa menjava oblasti navadno ne mine brez revolucije.

Torej, si letos pripravljen na revolucijo? Mogoče za začetek premisli o naslednjem;

→ Kdo želim biti?
→ Kako želim živeti?
→ Kakšno sled želim pustiti na svetu?

Za trenutek pretrgaj vse čustvene vezi s svojim življenjem. Priznaj si, da se mogoče motiš glede nekaterih prepričanj in občutkov. Motiti se je človeško. Prelevi se v borca za spremembe. Verjemi vase.

Mogoče te naslednje točke spodbudijo k dodatnemu razmišljanju. K razmišljanju, kako zanetiti pravo revolucijo in zmagati.

  1. Preglej svoj operacijski sistem. Analiziraj področje duhovnosti, politične pripadnosti, medsebojnih odnosov in partnerstva, navad, življenjskega sloga. Si vse kar zadeva prej našteto podedoval od svojih staršev? Ali so bile odločitve res samo tvoje?
  2. Spopadi se z vsemi strahovi. Resnično potrebuješ te strahove v svojem življenju? Ali obstaja utemeljen razlog, da strahovom dovoliš bivati v bližini?
  3. Osredotoči se na vse svoje občutke. Si večino časa depresiven in prestrašen, nezadovoljen, jezen? Je tvoje življenje brezupno?Ali le dolgočasno in brez pravega navdiha? Kaj je vzrok, da je temu tako?
  4. Izprašaj se o svojih dolgoletnih prepričanjih, ki jih imaš o sebi. Kakšne zgodbice si že vse življenje pripoveduješ o sebi, o tem kaj zmoreš in kje so tvoje meje? Koliko resnice je v njih?
  5. Nauči se novih tehnik, ki ti bodo v pomoč pri spremembah. Vadi nove načine spoprijemanja s strahovi in nadomesti svoje razmišljanje s pozitivnimi resnicami in uporabnimi dejanji.
  6. Če sam ne zmoreš, poišči pomoč. Naj te ne bo sram priznati, da ti trenutno čustveno stanje ne omogoča napada brez pomoči strokovnjaka ali svetovalca.
  7. Spremeni mnenje o sebi. Dolga leta si bil prepričan, da si tak kot ti pravi okolica. Si se kdaj vprašal ali si to res ti? Nauči se soočiti s predvidevanji in na novo zaženi modul samozavest. Zaupaj vase.
  8. Preuči področje medsebojnih odnosov z bližnjimi. Poišči nesoglasja in neuporabne metode in jih skrbno analiziraj. Si opazil kakšne ponavljajoče vzorce v svojem vedenju? Kakšne besede uporabljaš pri pogovoru s svojimi ljubljenimi? Sprejemaš vedenje ljudi okrog sebe ali jih želiš spremeniti v bolj ustrezne?
  9. Pouči se o “zdravem čustvenem razmerju”. Preberi kaj na temo čustvene inteligence in zrelih metodah v partnerstvu. Povabi partnerja, ženo/moža, otroke, da se učijo skupaj s teboj. Novosti vpelji v življenje in jih skrbno vadi vsak dan.
  10. Sprejmi svojo ranljivost. So področja kjer se počutiš še posebno ranljiv in nesiguren. Dopusti si biti nepopoln in edinstven. Ne skrivaj se za zidovi lažnega poguma.
  11. Ponovno definiraj svoje dojemanje prav/narobe, sprejemljivo nesprejemljivo. Stopi iz območja sivine in se prepusti intelektualni in čustveni gibčnosti, sočutju in dobri presoji.
  12. Razjasni si pojem “uspeh”. Kaj zate pomeni uspeh? Večino življenja se podimo za napačnimi sanjami, zapravljamo čas z razno raznimi aktivnostmi ali zapravljamo denar za kratkotrajna zadovoljstva. Začni vlagati energijo v pomembne stvari in opusti stare in neučinkovite razvade.
  13. Poskrbi za zdravje. Jej zdravo in bodi fizično aktiven vsak dan vsaj pol ure. Dobra kondicija in zdravo telo sta pomembna za izvedbo revolucije.
  14. Vpelji nove navade. Nauči se meditacije, začni s tekom, postani dejaven v kakšnem društvu, nauči se novega jezika. Bodi v pogonu.
  15. Poenostavi življenje. Iz vsakodnevnega urnika izbriši vse nepotrebne in nekoristne opravke, ne zapravljaj časa z ljudmi, ki ti kradejo energijo. Manj je več.
  16. Reci zbogom preteklosti. Ne premlevaj dogodkov iz preteklosti. Ne analiziraj let, ki si jih morda zapravil v brezupnem iskanju sreče. Ne jezi se, ker nekdaj nisi bil sposoben ljubiti. Sprijazni se in pojdi naprej.
  17. Razdajaj se. Nauči se biti v pomoč drugim. Naj bodo to starši, otroci, sosedje ali neznanec v stiski. Mogoče najdeš v tem pomen in namen.
  18. Pospravi dom. Nekdaj uporabni in danes neuporabni krami, ki se je nabirala v tvojem domu, je odzvonilo. Podari stvari, ki jih ne potrebuješ več. Razveseli brezdomca z oblekami, ki že več sezon čakajo v omari. Oddaj pohištvo, ki čepi v kotu garaže in propada. Mogoče ga kdo potrebuje. Naredi prostor novemu.
  19. Rasti. Poveži se z modrostjo, naravo, Bogom ali neskončnim vesoljem. Pojdi in se ne boj. Išči. Tvegaj. Bodi radoveden in odprt.
  20. Poišči strast in se ji predaj. Vse kar počneš delaj s strastjo in navdušenjem otroka. Opravljaj stvari, ki te veselijo. To te bo prebudilo in ti dalo energije za NOVO ŽIVLJENJE. Za življenje po revoluciji.

Nastja

Zaljubi se v življenje!

Zaljubi se v življenje!

“Ko se zaljubiš v življenje, izginejo vse omejitve. Omejitve kot so denar, problemi z zdravjem, pomanjkanje sreče in pravih priložnosti. Izginejo omejitve v uživanju ljubečega odnosa s partnerjem.” (R.B)

Preden sem se zaljubila v življenje sem bila prepričana, da bom uspela, če se bom borila proti stvarem, ki jih preprosto ne maram, ki mi niso všeč. Če se bom znebila vsega tega, mi bo ostalo samo tisto kar imam rada in moje življenje bo postalo pravljica. A res?

Včasih sem zapravila ure s preštevanjem nepravičnosti, ki so se mi zgodile, zapisovanjem dogodkov, ki so mi naredili krivico. Pozornost sem posvečala tistim stvarem in občutkom, ki sem jih sovražila. Sončne popoldneve in dragoceno energijo sem zamenjala za tuhtanje o nepravičnem življenju, ki mi je bilo dano.

In danes sem hvaležna, da sem spoznala svojo veliko napako. Ničesar se ne moremo znebiti. Vse kar nas obdaja je lepo, čudovito in dovršeno, pa naj se sliši še tako ironično. In dejstvo je, ko se osredotočimo na stvari, ki jih imamo radi, jih nevede prikličemo k sebi.

Kako se torej zaljubiti v življenje?

 Osredotoči se na stvari, ki jih imaš rad
Vsi podcenjujemo moč svojih misli. Misli dobre misli in dobil jih boš. Ko se odločimo in v svojem razmišljanju preklopimo na tisto, kar imamo radi kaj kmalu dojamemo, da smo resnično začeli spreminjati svoje življenje. V vsakem trenutku lahko najdemo tisto kar ljubimo. Ampak kdo bo potem poskrbel za vse tiste stvari, ki jih ne maramo? Kdo bo pazil na njih, medtem, ko bomo mi osredotočeni samo na tisto, kar imamo radi?

Dokazano je, da slabe priložnosti, negativni ljudje in neprijetnosti začnejo bledeti in dejansko izginjati, ko mislimo tiste misli, ki nas navdajajo s pozitivno energijo in pravimi občutki. In ne samo to. Spoznavamo vedno nove in nove stvari, ki jih imamo radi. Ustavimo se in občudujemo tudi sosedove vrtnice.

 Ne misli na stvari, ki jih ne maraš
Preveč energije in moči porabimo za stvari, ki jih ne maramo. Govorimo in razglabljamo in se pritožujemo in na koncu razočarani ugotovimo, da je s svetom nekaj narobe, ne pa z nami. Naše misli vsem tem negativnim stvarem dajejo neskončno moč in nas hkrati oropajo dragocenega časa, ki bi ga lahko porabili za ustvarjanje čudovitih stvari. Kot je Mati Tereza nekoč dejala, ko so jo vprašali, zakaj se ne udeležuje shodov proti vojni. Rekla jim je: “Ko boste organizirali proteste za mir zagotovo pridem.”

 Zavedaj se, da vidiš zgolj in samo tisto kar misliš, da vidiš
Vse kar smo je rezultat naših misli, je ugotovil Buda. Vidimo le tisto kar mislimo. Svet je hologram – tridimenzionalna predstava naših misli. Spremenimo ga lahko v vsakem trenutku. Ja seveda?! Kako je mogoče spremeniti življenje v katerem živimo, če lahko spreminjamo in kontroliramo le naša čustva? Življenje, ki ga večina ljudi živi je ena sama bitka, kup nesrečnih dogodkov in frustracij, ki jih tu in tam prekine kratko obdobje sreče, uspeha in zadovoljstva.

Dokler se ne odločimo bodo ta obdobja kratka. Potem si bomo želeli več časa polnega sreče in zadovoljstva. Svoje misli moramo namenoma usmeriti v ta obdobja v katerih se počutimo odlično, v katerih je skoraj vse popolno in če bomo dovolj vztrajni, bodo čez čas prevladala.

 Zaljubi se v stvari za katere si mislil, da je to nemogoče
Na prvi pogled se zdi kot zanimiv izziv, potem pa postane ena izmed najslajših stvari v življenju. Košček, ki ga je enostavno vzljubiti se skriva v vsaki stvari, v vsakem bitju. Samo poiskati ga je potrebno, saj se le-ti navadno skrivajo tam, kjer jih najmanj pričakujemo.

Stvari, ki se jim upiramo, ljudi, ki se jim izogibamo, to v resnici predstavlja pot, ki jo moramo v tem življenju prehoditi. Kadar se soočimo z neprijetnimi občutki na tej poti, se moramo zavedati, da nas nekje čaka nekaj lepega in prijetnega. Ko se bomo nehali upirati, bo bolečina izginila.

♥ Največ pozornosti nameni tistim stvarem, ki ti pomenijo največ
Prevečkrat posvečamo veliko pozornosti stvarem, ki si je sploh ne zaslužijo. Ki v našem življenju nimajo velikega ali sploh nikakršnega pomena. Tisto čemur posvečamo svoje misli in pozornost vzhaja kot hlebec kruha. Pozornost je torej kot kocka kvasa, ki jo postavimo v središče naših misli in pustimo, da se napihne in napolni naše celotno bitje. Naj kreativne, pozitivne in ljubeče misli postanejo center naše pozornosti.

Rada imam način s katerim me življenje podpira. Rada imam čarovnijo v vsakem trenutku. Ljubim ljudi, ki mi jih na pot postavlja življenje. Ljubim ta nevidni tok veličastne energije, ki mi dovoljuje, da ljubim več, dobim več in dajem več. Ko sem resnično osredotočena na stvari in vsa živa bitja v svojem življenju, se moje življenje spreminja v čudež.

Nastja

Želim si

Želim si

♥ Želim videti svet. Videti svet skozi oči ljubezni. Videti duše, ki poplesavajo v ritmu svojega poslanstva. Želim verjeti, da ima vsako bitje namen in ta namen ni obsojanje drugih. Brez skrbi. Jih videti obsijane in lesketajoče, posute s prahom božanskega, kako brezskrbno uživajo v tej zemeljski avanturi.

♥ Želim vstopiti v izkušnjo odgovornosti. Zaradi sebe, zaradi moje izkušnje. Vedoč, da sem ustvarjalec svojih sanj in priložnosti. Moje življenje. Moj svet. Nuditi vsem, ki jih srečam spoštovanje in ljubezen. Potem si bomo odpustili napake in zgladili nesoglasja. Skupaj bomo eno.

♥ Želim občutiti resnično ljubezen. V očeh vsakega bitja, ki ga srečam. V svojih temnih očeh. Naj se srečam z zrcalom resnice. Čudeža. Prijaznosti. Sočutja. Naj postane to pogon današnjega dne, pogon mojega življenja. Želim si jezditi na veličastnem valu, nad menoj naj plahutajo le čudeži življenja. Zavedam se, da je vse kar mi pride nasproti darilo, darilo neskončne ljubezni.

♥ Želim izkusiti globoko in enkratno povezanost. Da prepoznam strahove, preberem zgodbe o razdvojenosti in se prepustim resnici enega. Sorodna duša, prijatelj, ljubimec … brezpogojna predanost, povezanost in ljubezen.

♥ Želim zaupati. Vedeti, da sem varna. Želim le ljubeč dotik neskončne ljubezni, ki ga lahko delim naprej. Brez zadržkov. In lahko zaupam, da bodo vsi storili enako.

♥ Želim odpustiti. Odpustiti sebi in drugim. Želim se predati skrivnosti in priznati, da ne vem, kaj je namen naslednjega trenutka. Nič več ne želim pisati zgodbic o stvareh, ki jih ne morem razumeti. Odpustiti in stopiti v svobodo.

♥ Želim okusiti nagrado. Spoznati vso veličino moči vesolja. Pa naj bo to videnje ali resnica. Lebdeti in občudovati lepoto, ki me obdaja. Želim biti slišana. In ljubljena. Svojemu bivanju želim dati pravi namen.

Nastja

 

Dobrodošel v človeški družbi

Dobrodošel v človeški družbi

Če si tih in ne siliš v ospredje te označijo za čudaka. Če si glasen in si rad v ospredju, te opredelijo kot iskalca pozornosti.

Če poveš kaj lepega in pomembnega o sebi si egoist in samovšečnež. Če tega ne storiš pravijo, da s svojim obnašanjem druge prosiš za komplimente in pohvale.

Če slediš modnim smernicam si dolgočasen. Če se oblačiš drugače kot množica, si čuden in brez smisla za modo.

Če nimaš spolnih odnosov pred osemnajstim letom je nekaj narobe s tabo. Če jih imaš te označijo za “lahko”.

Če si debel je tvoj smisel življenja hrana in neprestano basanje z njo. Če si suh verjetno bolehaš za bulimijo ali anoreksijo.

Če opraviš vse delo, ki ti je naloženo, si “grebator”. Če pa naloženega dela ne opraviš si proglašen za nesposobneža.

Ne glede na to kako zelo se trudim, da bi ugajala, dosegala standarde današnje družbe, da bi se zlila z množico, vedno me bodo ocenjevali; kaj imam oblečeno, kakšen avto vozim, kakšno glasbo poslušam, kako se obnašam, s kom se družim. Ocenjevali bodo vsako mojo najmanjšo osebnostno pomanjkljivost.

Vendar se ne bom obremenjevala z njihovimi ugotovitvami. Pravzaprav me bodo te zelo zabavale in mi polepšale vsakdanje bivanje v človeški družbi.

Dobrodošel tudi ti!

Nastja

Izbira

Izbira

Občutek, ko se resnično zaveš, da je vse, kar se dogaja, popolnoma prav in v skladu z božanskim načrtom, je neopisljiv. Govorim o občutku, ki ga začutiš znotraj sebe, ne glede na viharje, ki jih poskuša ustvariti ego. Z vzorci se namreč bojuje proti globokemu notranjemu miru. Proti brezpogojni ljubezni in sprejemanju samega sebe. Meni je danes s slikami ranjene mačke sredi ceste jasno nakazoval svoje preference ter me skušal znova podrediti vzorcem, ki so včasih krojili moje počutje.

A danes je bilo vendarle nekaj drugače. Po paleti različnih čustev sem se vprašala, kaj se mi zares dogaja. Začela sem prepoznavati vzorce in iskati načine, kako naj jih zares spustim oz. sprejmem kot del nečesa, česar več ne potrebujem.

Ugotovila sem, da je enostavno govoriti, da je treba “to in to” spustiti, težje pa je to zares narediti, tako živeti oz. se od tega osvoboditi. Še posebej, ker je meja med zdravim iskanjem novih lekcij ter smiljenju samemu sebi tanka.

Počutila sem se, kot da hodim po sivi poti, kjer je na eni strani poti bujno cvetoče zelenje, ki zastira pogled v daljavo, na drugi strani pa mrak in deževno vreme. Ko tako napišem, je jasno, kaj bi človek izbral, vendar ko si znotraj, je ob topli dek’ci tudi deževno vreme prijetno.

Spoznala sem, da sem danes na meji. In da lahko izberem, ali nadaljujem pot z odprtim srcem in končno sprejmem in zaživim, da je v vsakem trenutku vse prav točno tako, kot je, ali grem znova v krog soočanja z že poznanimi vzorci.

Odločila sem se, da je čas, da me objame cvetoče zelenje. Odločila sem se, da je čas, da se prepustim. Da je čas zame. Čas za ljubezen. Čas za čudovito življenje. In čas za nebesa na Zemlji.  <3

Danijela F.

Ideja

Ideja

V letu 2009 je brazilska raziskovalka Dr. Suzana Herculano-Houzel ugotovila povprečje števila nevronov, ki prenašajo živčne impulze po telesu in so odgovorni za proženje še tako majhne akcije živega bitja. Tako možgane pri odraslem človeku sestavlja približno 86
bilijonov nevronov in vsak je povezan z drugimi s 15.000 sinaptičnimi povezavami, ki pa se nam skozi vse življenje spreminjajo, kakor mi spreminjamo svoj pogled na svet.

Če vzamemo v obzir dejstvo, da se tako živčevje kot čutila razvijejo iz istega embrionalnega sloja – enega izmed treh, ki prispevajo k oblikovanju tkiv in organov že v zgodnjem razvoju, lahko zaslutimo, da so zavest, možgani in srce neločljivo povezani v kreiranje ideje.

Ta se nam porodi v zavesti na enak način kot preskoči božanska iskra med prstom stvarnika in prstom Adama. V delčku sekunde se iskra prenese skozi ogromno nevronsko mrežo, ki nam omogoča opazovanje okolice, iskanje njenih potencialnih izboljšav in analiziranje najdenih rešitev. Pri tem se vedno odločimo za realizacijo tistih idej, katere nam povzročajo občutke radosti, sreče in osebne izpolnjenosti, saj jih nekje globoko v središču svoje biti prepoznamo s svojim srcem.

Največji likovni umetnik 20. stoletja in ustanovitelj kubizma, Pablo Picasso, je nekoč zapisal: “Moraš imeti idejo, kateri bo tvoj naslednji korak, ampak naj bi bila le približna.”  (“You have to have an idea of what you are going to do, but it should be a vague idea.”)

Kar je hotel s tem povedati je to, da ideja navadno ni dokončna. Po prvotnem preblisku se zabava šele začne! Razmišljamo, kam bi jo lahko umestili, koga bi ta zanimala in kako jo lahko še izboljšamo. Verjamem, da tudi Picasso ob svoji prvi potezi po platnu marsikdaj ni
vedel, kam ga bo čopič vodil. In ustvarjal je ene izmed največjih umetnin našega časa!

Prav tako ni relevantno, kako nepomembna ali nedosegljiva se ti zdi tvoja ideja. To je TVOJA ideja! Ko se boš prepustil svojemu ustvarjalnemu toku, se bodo te začele vrstiti kot za stavo. Ugotovil boš, da ti vsaka nova prinese novo ugodje, novo izpolnitev in nenazadnje nove ideje. Sčasoma se bodo nekatere začele združevati v eno samo in takrat bo tvoje vzhičenje že zdavnaj preraslo vse strahove. Čutil boš potrebo, da jih prestaviš v realni svet. Povsod okoli tebe se ti bodo nudile priložnosti za njihovo realizacijo in, tudi če boš želel, si ne boš več mogel zatiskati oči. Temu se reče rast!

Torej, ko se ti naslednjič v oblačku nad glavo zabliska tista žarnica, ko globoko vdihneš kot bi vdihnil idejo samo, ko se ti oči pripravljene na analizo široko odprejo, ko začutiš radostno vzhičenje v svojem srcu in mravljince na konicah prstov, se zavedaj svoje briljantne ideje!

Zavedaj se, da jo v tem trenutku lahko prav TI najboljše realiziraš. Ne zaradi drugih, naj bo prvotni poriv iz lastne želje po boljšem svetu. Če bomo tako počeli vsi, se bomo kaj kmalu znašli v Utopiji, o kateri je Thomas Moore pisal. To je bila njegova ideja. Čas je, da mu jo pomagamo prestaviti v realnost.

Hejdi Martinšek

Vesolje možnosti

Vesolje možnosti

Michelangelovo misel, da je v vsakem kosu marmorja skrit prelep kip, da pa je potreben nekdo, ki bo odstranil ves odvečen material okrog njega in ostalim pokazal mojstrovino, bi lahko uporabila kot nagovor našemu šolskemu sistemu.

Napačno je, da učitelji nenehno primerjajo otroke med seboj. Bolj primerno bi bilo, da usmerijo svojo energijo v klesanje unikatnih kipov, ki tako rekoč že sedijo v šolskih klopeh. Potrebno jih je le malo obrusiti, da se pokažejo vse tiste lastnosti in potenciali, ki jih imajo v sebi.

Vsak otrok je odličnjak. Ljudje smo si izmislili številke za ocenjevanje in igro, s katero motiviramo otroke za učenje. Smisel njihovega življenja pa postanejo petice v spričevalu. Tekmovanje in številke.

In kaj bi se zgodilo, če bi vsi otroci dobili petice, če bi ukinili redovalnico in jih raje motivirali z vrednotami kot so ljubezen, spoštovanje in razumevanje? Kaj bi se zgodilo, če jih iz sveta, kjer vladata ocenjevanje in rivalstvo preselimo v vesolje neskončnih možnosti?

Nastja

 

Prstan

Prstan

To je stara zgodba o mladem možu, ki je odšel k mojstru po nasvet.

“Mojster, prišel sem, ker se počutim tako ničvrednega, da sem povsem brezvoljen. Pravijo, da sem nekoristen, da ničesar ne naredim prav, da sem neroden in precej neumen. Kako bi se lahko poboljšal? Kaj naj storim, da me bodo bolj cenili?”

Ne da bi ga pogledal, mu je mojster odvrnil: “Zelo mi je žal, mladenič, ne morem ti pomagati,najprej moram rešiti svojo težavo. Morda potem …” Malo je pomolčal, nato pa dodal: “Če bi mi priskočil na pomoč, bi svojo težavo rešil hitreje in potem bi ti mogoče lahko pomagal.”

“Da … z veseljem, mojster,” je zajecljal mladenič, a je čutil, da so ga spet dali v nič in zanemarili njegove potrebe. “Dobro,” je pokimal mojster. Snel je prstan, ki ga je nosil na levem mezincu, ga dal fantu ter mu rekel: “Vzemi konja, ki je zunaj, in odjezdi na tržnico. Ta prstan prodajam, ker moram odplačati dolg. Zanj moraš dobiti kar največ, nikakor ne manj kot zlatnik. Zdaj pa hitro pojdi in se čim prej vrni z denarjem.”

Mladenič je vzel prstan in odšel. Takoj ko je prišel na tržnico, je prstan začel ponujati trgovcem. Ti so si ga z zanimanjem ogledovali, dokler ni mladenič povedal, koliko bi rad dobil zanj. Ko je rekel, da hoče zlatnik, so se nekateri zasmejali, drugi pa so se obrnili stran. Le neki starček mu je prijazno razložil, da mu za takšen prstan nihče ne bo dal zlatnika. Nekdo mu je skušal pomagati in mu je zanj ponudil srebrnik in bakreno skledico, a ker je imel mladenič navodilo, da sme sprejeti najmanj zlatnik, je ponudbo zavrnil. Ko je nakit ponudil že vsakomur, ki ga je srečal na tržnici − to je več kot sto ljudem − je pobito zajahal konja in se vrnil k mojstru. Mladenič si je zelo želel, da bi se vrnil z zlatnikom tedaj bi ga lahko dal mojstru, ki bi ga nehalo skrbeti in bi mu lahko svetoval in pomagal.

Vstopil je v sobo. “Mojster,” je rekel, “zelo mi je žal, ampak za prstan ni mogoče dobiti toliko denarja, kot ste mi rekli. Morda bi lahko dobil dva ali tri srebrnike, toda mislim, da nikogar ne morem ukaniti o pravi vrednosti prstana.”

“Kar si rekel, mladi prijatelj, je zelo pomembno,” mu je z nasmeškom odvrnil mojster. “Torej je najprej treba poznati pravo vrednost prstana. Še enkrat zajahaj konja in odjezdi k zlatarju. Kdo bi ti mogel bolje povedati, koliko je zares vreden? Reci mu, da bi prstan rad prodal, in ga vprašaj, koliko bi ti dal zanj. A ne prodaj mu ga, ne glede na to, koliko ti bo ponudil, pač pa se z njim vrni k meni.”

Mladenič je ponovno odjezdil. Zlatar je v soju svetilke pregledal prstan, si ga nato ogledal še pod povečevalnim steklom, ga stehtal in naposled rekel: “Mojstru reci, da mu za njegov prstan trenutno ne morem dati več kot oseminpetdeset zlatnikov.” “Oseminpetdeset zlatnikov?!” je vzkliknil mladenič. “Da,” je odvrnil zlatar. “Vem, da bom sčasoma zanj lahko dobil okoli sedemdeset zlatnikov, toda če se mu mudi prodati …”

Mladenič je navdušeno stekel k mojstru povedat, kar je izvedel. “Sedi,” mu je rekel mojster, ko mu je vse razložil. “Ti si tak kot ta prstan: dragocen si in edinstven. Toda to lahko prepozna le strokovnjak. Zakaj se torej trudiš, da bi vsak poznal tvojo resnično vrednost?” In ko je to rekel, si je prstan spet nadel na mezinec leve roke.

(zgodba iz knjige Ti povem zgodbo od Jorge Bucay)

Deset napotkov

Deset napotkov

Preden si prišel sem, si prejel naslednje napotke:

  1. Prejel boš telo. Morda ti bo všeč ali pa ga sploh ne boš sprejemal kot del sebe. Kljub temu bo tvoje za celotno obdobje.
  2. Naučil se boš lekcij. Vpisan si namreč v redno šolo, ki se neuradno imenuje “Življenje.”
  3. Tam ni napak, so samo izkušnje. Rast je proces preizkušenj, zmot in eksperimentiranja. Tudi vsi zgrešeni eksperimenti so del procesa kot preizkusi, ki na koncu koncev delujejo.
  4. Lekcije se ponavljajo, dokler niso naučene. Lekcija ti bo predstavljena v različnih oblikah, dokler je ne boš spoznal in sprejel. In šele, ko se je boš naučil, boš lahko šel na naslednjo učno uro.
  5. Učnih ur ni nikoli konec. Ni delčkov v življenju, ki ne vsebujejo svojih lekcij. Če si živ, to pomeni, da imaš še vedno za pridobiti nova in nova spoznanja.
  6. “Tam” ni boljši kraj kot “tu”. Ko bo tvoj “tam” postal tvoj “tu”, boš preprosto pridobil še en “tam”, ki bo ponovno izgledal boljše kot “tu”. Če boš vedno znova razmišljal o prihodnosti, ne boš zaživel v sedanjosti.
  7. Drugi ljudje so le tvoja ogledala. Ne boš zmogel ljubiti ali sovražiti nekaj pri drugi osebi, razen če ti ne bo kazala nekaj, kar boš ljubil ali sovražil pri sebi.
  8. Kaj boš naredil v svojem življenju, je odvisno od tebe. Na razpolago ti bodo vsa orodja in sredstva, ki jih boš potreboval. Kaj boš počel z njimi, pa je odvisno le od tebe. Vedno boš imel izbiro.
  9. Odgovori ležijo znotraj tebe. Vsi odgovori na življenjska vprašanja bodo v tebi. Vse, kar boš moral storiti je to, da se boš zazrl vase, prisluhnil in zaupal svojemu notranjemu glasu.
  10. Vse to boš pozabil.

Vir: If Life Is a Game, These Are the Rules

Strah : Ljubezen

Strah : Ljubezen

Vsa naša čustva vodita na eni strani strah in na drugi ljubezen. Strah nosi v sebi energijo polno nasprotij, izolacije, skrivanja, bežanja in nasilja. Ljubezen pa ima energijo, ki se nenehno širi, odpira, razdaja in zdravi. Strah oblači naša telesa v drage obleke. Ljubezen nam dovoljuje goloto. Strah se opira na naše imetje, ljubezen ga nesebično razdaja. Strah te priklene z železnimi verigami, ljubezen pa prijazno tke nežne niti in te nevidno poveže z drugimi.

Strah in Ljubezen tiho sedita v mojem bitju. Kot dva tigra. Izzivata me naj nahranim enega od njiju. Katerega bom nahranila?

Nastja

Življenje kot ga vidi statistični urad

Življenje kot ga vidi statistični urad

  • Ko se rodiš boš le eden izmed osemnajstih milijonov ljudi, ki so se rodili na ta dan.
  • Med svojim dvanajstletnim šolanjem boš sklenil prijateljstvo s povprečno sedemnajstimi ljudmi.
  • Vendar pa boš do svojega štiridesetega leta obdržal le dva prava prijatelja.
  • Vsak dan se boš v povprečju zasmejal petnajstkrat.
  • Prehodil boš razdaljo, ki predstavlja trikratni obseg Zemlje.
  • Pojedel boš okrog trideset ton hrane in popil več kot devet tisoč skodelic kave.
  • V pisarni boš preživel približno deset let.
  • Dvajset let boš spal.
  • Tri leta boš presedel na straniščni školjki.
  • Sedem mesecev boš čakal v kolonah na cesti.
  • Dvanajst let boš preždel pred televizijo. In povprečno devetnajst dni porabil za iskanje daljinca.
  • Če na hitro izračunaš ti ostane nekje ena petina za resnično ŽIVLJENJE.

Povej mi, kaj za vraga čakaš?

Nastja

Hej!

Hej!

Hej ti …ti tam na drugi strani. Ja, ti nezadovoljnež. Nehaj s tem! Poglej se, popoln si. Ne želi si biti nekdo drug, ker je ta lepši in pametnejši , ker ga ljudje občudujejo. Pozornosti ljudi, ki so te prizadeli res ne potrebuješ. Prenehaj sovražiti telo v katerem bivaš, obraz s katerim gledaš v svet, osebnost, zaradi katere si edinstven in napake, ki te vodijo proti cilju. Raje jih imej rad. Vse to je samo tvoje! Brez njih ti ne bi bil ti. In zakaj bi si sploh želel biti nekdo drug?

Bodi samozavesten. Smej se. To bo v tvoje življenje pripeljalo ljudi, ki že živijo veselo in zadovoljno življenje. Če pa se najde kdo, ki te sovraži zaradi tvoje sreče, se obrni stran in mu zaželi srečno pot. Tvoja sreča pač ni odvisna od drugi ljudi. Brez obotavljanja jim povej: “Sem srečen, ker se imam rad, ker sem to kar sem. Z vsemi napakami. In pomanjkljivostmi. To sem jaz in ta jaz je prekleto fantastičen!”

 

Nastja

Brca v r** ali deset motivacijskih zapovedi

Brca v r** ali deset motivacijskih zapovedi

  1. Nič ni nemogoče
  2. Verjemi vase
  3. Osredotoči se na svoj cilj
  4. Odloči se
  5. Obvladuj svoje živce
  6. Bodi prijazen do sebe
  7. Vsake krize je enkrat konec in tudi ta se bo končala
  8. Bodi realist
  9. Imej načrt
  10. Drži se pravil

Ne odpiraj vrat ljudem, ki nimajo poguma uresničiti svojih sanj. Naj te ne zavedejo z izjavami, da je to nemogoče. Sanjaj in pojdi za sanjami. Ne dovoli, da se te dotakne negativnost drugih. Bodi pozitivni naboj in izžarevaj srečo ter zadovoljstvo. Sam se odloči komu boš dovolil v svoje življenje in kdo je tisti, ki je vreden tvojega dragocenega časa. Ostani zvest sebi, svojim prepričanjem in načelom, bodi motiviran in discipliniran.

Preverjeno deluje!

Nastja

Prihajajoče delavnice