življenje

Avtobiografija v petih kratkih poglavjih

Avtobiografija v petih kratkih poglavjih

I. Poglavje

Hodim po ulici. Na pločniku opazim ogromno luknjo. Padem vanjo. Izgubljena sem. Popolnoma nemočna. Da sem padla v to luknjo res ni moja krivda. Celo večnost traja, da najdem pot ven.

II. Poglavje

Hodim po isti ulici. Spet opazim tisto ogromno luknjo, ki zija na sredini pločnika. Delam se kot da je ne vidim. Ignoriram jo. Spet padem vanjo. Ne morem verjeti, da sem se spet znašla v tej isti luknji. Ni moja krivda, da sem tukaj. Spet preteče veliko časa, da se nekako izvlečem iz nje.

III. Poglavje

Spet hodim po isti ulici. Tam je tista velika luknja v pločniku. Vidim jo. Spet padem vanjo. Tako iz navade. Oči imam odprte. Dobro se zavedam kje sem. V luknji. In tukaj sem po svoji krivdi. Takoj zlezem ven.

IV. Poglavje

Hodim po tisti ulici. V pločniku je spet tista velika luknja. Izognem se ji.

V. Poglavje

Izberem si drugo ulico.

To je tudi moja zgodba. Poglavja so v resnici precej daljša, saj sem samo za plezanje iz luknje porabila veliko časa. Preveč. Preveč časa in preveč energije. Zato ti predlagam, da se ne bojiš zaviti na stransko pot, na tisto, ki je ne poznaš. Res bo lahko vijugasta, prašna in neoznačena. Svetujem ti, da odvržeš obrabljen zemljevid in stopiš na to novo, neznano pot! Pojdi, zaupaj svojim občutkom, ti so najboljši kažipot.

Njošul Khenpo je avtor avtobiografije, po kateri je povzeta zgornja zgodba.

Nastja

Daljinski upravljalnik

Daljinski upravljalnik

… je naprava na baterije, ki nam s pritiskom na gumb omogoča upravljanje vsemogočih stvari, medtem ko smo oddaljeni od naprave, ki jo želimo upravljati. Fantastična pogruntavščina. Univerzalnega lahko naročiš na spletu, v akciji in z brezplačno dostavo. Super!

Naročila bi daljinski upravljalnik za življenje in s pritiskom na:

→ “premor” bi lahko zamrznila vse tiste lepe trenutke, ki jih želim obdržati za vedno
→ “previjanje nazaj” bi mi omogočilo še enkrat podoživeti želene trenutke ali pa popraviti napake in delovati bolj premišljeno
→ “hitro previjanje naprej” bi me prestavilo na želeno točko v prihodnosti
→ “izklop zvoka” bi utišala vse tiste zlobne komentarje, pogovore brez smisla in neprijazne besede
→ “podnapisi” bi mi olajšali komunikacijo na počitnicah ali delu v tujini
→ “počasno predvajanje” bi mi pomagalo natančno preučiti situacije v katerih sem ravnala napačno, sebi in drugim v škodo
→ “nastavitev glasnosti zvoka” bi mi prišla prav, ko bi želela malo utišati najstniško nerganje
→ “prejšnji/naslednji kanal” bi me prestavil v prejšnje oziroma naslednje poglavje v življenju
→ “vklop/izklop” bi uporabila takrat, ko bi potrebovala akcijo oziroma počitek

S pomočjo daljinskega upravljalnika bi lahko počela še vrsto drugih stvari. Vendar pa nisem prepričana, če bi želela s pritiskom na en gumb pred-nastaviti svoje življenje. Lahko bi zamrznila tiste čudovite trenutke v življenju, ki jih nikdar nočem pozabiti … in bila ujetnica enega ali več trenutkov, ponavljajočih se v nedogled.

Previjanje nazaj bi mi res pomagalo podoživeti različne situacije, popraviti napake ampak vedno bi živela v preteklem času. Hitro previjanje naprej na tisti trenutek v prihodnosti, kjer se bodo uresničile vse sanje in bodo doseženi vsi cilji. Odlično! Vendar pa bi preskočila danes, tukaj, zdaj in vedno bi živela nekje v prihodnosti.

Izklopila bi zvok in preslišala nerganje, pritoževanje in zlobna obrekovanja. To pa bi pomenilo, da bi bila prikrajšana tudi za vse prijazne pozdrave, komplimente in besede ljubezni. Podnapisi bi mi bili v veliko pomoč pri navezovanju stikov v tujini. Res je. Ampak napisana beseda ima lahko drug pomen kot tista, ki je izgovorjena in pospremljena s smehom, žalostjo, jezo ali humorjem.

Počasno predvajanje bi mi lahko pomagalo pri natančni analizi napak in situacij. Ampak zakaj bi sploh želela tako podrobno obdelati neke napake, določiti krivca in mu naložiti kazen? Če bom hodila s povprečno hitrostjo, bom lahko sproti popravila storjene napake in se mimogrede naučila kakšne nove lekcije.

Prejšnji oziroma naslednji kanal bi mi omogočal preskočiti vse neprijetne dogodke. Kaj pa če se znajdem v nekem poglavju, kjer se bom počutila kot ujetnica? In kaj se bo zgodilo z vsemi tistimi poglavji, ki jih ne bom doživela? Vklop/izklop. Akcija/počitek. Življenje/smrt. Si res želim večnega življenja in gledati kako umirajo moji bližnji? Ali končati svoje življenje s pritiskom na gumb?

Res je … včasih si neskončno želim, da bi lahko zavrtela čas nazaj in spremenila potek dogodkov, pritisnila stop in ustavila življenje v najsrečnejšem trenutku ali izklopila, kadar mi gre vse narobe. Ampak vem, da je sedanjost, ki jo živim, moje življenje. Živim, delam napake, sem hvaležna za vsak dan in se prepuščam toku. Vse kar se je zgodilo ima nek razlog. Vse kar se še bo prav tako. Svoje življenje upravljam sama, ne daljinec na baterije.

Nastja

Intervju

Človek: “Kakšni se ti zdimo ljudje? Si zadovoljen s tem kar vidiš?”

Bog: “Moti me, da se tako hitro naveličate biti otroci in hitite odrasti. Ko pa enkrat odrastete, si spet želite biti otroci. Vse prevečkrat zbolite, ker se preveč ženete za denarjem in potem zapravite ogromno denarja, da spet postanete zdravi. In ukvarjate se s prihodnostjo…zaskrbljeni ste kaj se bo zgodilo jutri in pozabljate na sedanjost. Kosite travo namesto, da bi se igrali. S svojimi prijatelji se pogovarjate na Facebooku namesto, da bi jih obiskali. Pozorno spremljate politično dogajanje in berete rumeni tisk, namesto da bi šli na sprehod in zbistrili svoje misli. Jeste, spite in delate. Ko ne delate v službi sedite doma za računalnikom in iščete zabavo. Pogovarjate se o problemih in ne o izzivih. Sploh pa preveč govorite in premalo poslušate. Živite kot da ne boste nikdar umrli in nazadnje umrete kot da niste nikdar živeli.”

Včeraj ni bilo bolje kot je danes. Ne čakaj deset let preden boš si boš priznal, da je danes čudovit dan.
Če pa te vseeno zgrabi nostalgija za včerajšnjim dnem se pretvarjaj, da je danes včeraj. Pojdi in se
zabavaj! Živi življenje!

Nastja

Lekcije življenja

Lekcije življenja

Naučila sem se, da nikogar ne morem prisiliti, da me ljubi. Vse kar lahko storim je, da sem nekdo, ki ga je lahko ljubiti.

Naučila sem se, če me nekdo ne ljubi tako kot si želim da bi me ljubil, to še ne pomeni, da me ne ljubi z vsem kar premore.

Naučila sem se, da se zaupanje gradi leta, uniči pa se lahko v trenutku.

Naučila sem se, da je imelo na mojo osebnost vpliv tako okolje iz katerega prihajam, kot tudi okoliščine v katerih sem odraščala. Vendar pa sem sama odgovorna za to kar sem postala.

Naučila sem se, da ni nič narobe, če se kdaj razjezim. Imam pravico biti jezna. Nimam pa pravice biti kruta.

Naučila sem se, da odgovornost pridobiš z različnimi izkušnjami in s tem, kar se iz teh izkušenj lahko naučiš. Število svečk na rojstnodnevni torti pač ni pravi pokazatelj.

Naučila sem se, da lahko dve osebi na isto stvar gledata popolnoma drugače.

Naučila sem se, da ni najpomembnejše, da ti drugi oprostijo. Naučila sem se odpustiti sama sebi.

Naučila sem se, da čeprav se dve osebi prepirata, se kljub temu ljubita. In če se ne prepirata ne pomeni, da se ljubita.

Naučila sem se, da se svet vrti naprej in ne žaluje z mano, čeprav moje srce trpi.

Naučila sem se, da svojih otrok ne morem obvarovati pred svetom, ker bodo slej ko prej razočarani in ranjeni. Moram pa jim stati ob strani.

Naučila sem se, da svojim otrokom nikdar ne rečem, da se njihove sanje ne bodo uresničile. Zakaj bi jih prikrajšala za to veselje?

Naučila sem se, da so heroji tisti ljudje, ki opravijo kar mora biti opravljeno ne glede na okoliščine.

Naučila sem se, da grem lahko naprej še dolgo potem, ko si rečem, da ne zmorem več.

Nastja

Nadzor – lastništvo – svoboda

Nadzor – lastništvo – svoboda

Najbrž se strinjaš z mano; nadzor nad lastnim življenjem, ostati v popolni sinhronizaciji s seboj, je marsikdaj zelo naporno. Z lahkoto  namesto svoji resnici prisluhnemo idejam, mnenjem in sodbam drugih.

Včasih se zalotim, kako zelo me skrbi, kaj mimoidoči mislijo o moji novi frizuri. Kaj mislijo o mojem delu, o tem kar me zanima. Ali pa o tem kaj vse bi lahko imela, pa nimam. Lahko bi naštevala v nedogled. Skozi ta dvom, ki je zakoreninjen v meni, drugim dopuščam, da imajo nadzor nad mano in mojim življenjem. In vem, da vse dokler se bom obremenjevala z zgoraj naštetim, bodo drugi lastniki mojega življenja. Kdo? Kdo si lahko lasti moje življenje? Kdo ima to pravico?

Žal živim v svetu, kjer štejejo mnenja drugih več kot moje lastno mnenje. V svetu, kjer to dopuščam. V želji, da bi bila sprejeta v družbi razmišljam, govorim, se oblačim in celo jem tisto kar narekujejo drugi. Tudi s svojimi čustvi ravnam enako. Če bom delala tako kot si želijo, me bodo sprejeli, razumeli in ljubili. Pa me bodo res?

Ugajaj in sprejeli te bodo, imeli te bodo radi in v družbi boš priljubljena… to je samo še ena iluzija, eno izmed mnogih prepričanj, ki so mi bila vsiljena, v katera sem verjela in izdala sebe. Ne, ne verjamem več v te pravljice. Ne potrebujem nadzora. Ne potrebujem dovoljenja biti to kar sem. Ne potrebujem upravnika za moje življenje. Zakaj? Ker sem najboljša in enkratna verzija sebe. Ponosno razkazujem svoje unikatno življenje. Tudi najboljše kopije najboljših me ne premamijo več.

Sem kar sem! Zaupam si! Rada se imam! Vse kar potrebujem in vse kar si želim je v meni in požvižgam se na to kar drugi mislijo. Prevzela sem nadzor, sem ponosna lastnica svojega življenja in sem svobodna!

Nastja

Reka življenja

Reka življenja

Moja preteklost ni moje življenje. Moje življenje ni moja preteklost. Včasih se zavem, da plavati proti toku deroče reke ni ravno pametno. Če se prepustim toku reke me bo premetavalo, vrtinci me bodo vlekli pod gladino, zaletavala se bom v skale in dobila nešteto bušk in odrgnin. Mogoče bom celo padla čez slap, kdo ve. Vendar pa se tok vsake reke nekje umiri. To je priložnost zame, da skočim na breg. Hvaležna sem, ker sem lahko ušla deroči reki, pogledala naokrog in spoznala, da me je njen tok prinesel na nov, neznan, a čudovit kraj.

Predala sem se, nisem pa obupala. Plavala sem s tokom in se prepustila življenju. Toku deroče reke sem prepustila svoje probleme in skrbi, strahove, bitke in pričakovanja – mojo preteklost. Vendar sem pripravljena na nevihte, veter, sneg, mraz, sušo in močne nalive. Kot je narava sprejela te vremenske pojave kot nekaj vsakdanjega, potrebnega, da se življenje lahko nadaljuje. Vse v življenju je začasno.

Vse kar se začne se enkrat mora končati. Vse kar se rodi bo umrlo. Vetrovi, ki uničujejo vse pred sabo slej ko prej izgubijo moč in postanejo prijeten poletni veter. Dež pada a vendarle čez čas poneha. Plimovanje morja včasih povzroča poplave a se voda kmalu umakne. Gozdovi včasih pogorijo do tal, vendar pa se iz tistih malih bilk, ki so ostale na pogorišču, čez čas spet mogočno dvignejo drevesa.

Vsi smo vpeti v to čudovito dogajanje. Če pogledamo na svoje življenje s perspektive, ki nam jo ponuja narava okrog nas, bomo opazili neverjetno podobnost z našim življenjem. Vendar pa se moramo to naučiti gledati s srcem, v katerem nosimo hvaležnost. Predajmo se toku in si zaupajmo.

Začnimo se ceniti, saj smo vredni vsega obilja, ki nam ga življenje ponuja. Jezdimo na valovih, ko veter razburka ocean, opazujmo kako nevihtni oblaki potujejo mimo nas, uživajmo v toplem objemu sonca… saj smo vsi sreča, mir, veselje in ljubezen.

Nastja

Če bi mi pripovedoval…

Če bi mi pripovedoval…

… svojo življenjsko zgodbo, bi te poslušal do konca?

Vsi imamo radi zgodbe. Zanimive, napete prav do konca. Dobra zgodba je najboljši način za posredovanje nekega sporočila. Celo podjetja so spoznala, da je strategija pripovedovanja zgodbe o določenem izdelku nekaj, kar kupce pritegne in na koncu tudi prepriča, da izdelek kupijo ter se k njim radi vračajo.

Si kdaj pomislil, kaj je steber vsake dobre zgodbe? Naj omenim glavne tri:

Tema
Tematika zgodbe nas pritegne, navadno prinaša sporočilo, ki je namenjeno našemu bolj ali manj poglobljenemu razmišljanju. Tisto nekaj nas spremlja prav do konca, do zadnjega poglavja, kjer se nam razodene nauk prebranega.
Dogajanje
Vzponi in padci glavnih junakov, oris njihovih situacij skozi pripoved nas drži v napetosti. Dobra zgodba ima veliko junakov, s katerimi se lahko večina bralcev poistoveti. In nauk zgodbe večino pripelje do razmišljanja in zaključka.
Glavni igralci
Junak. Junakinja.

Moje vprašanje tebi pa je…

Če bi mi pripovedoval svojo življenjsko zgodbo, bi te poslušal do konca? Je tvoja zgodba zanimiva in vredna poslušanja?

  • Kaj je namen tvojega življenja? Za kaj živiš?
  • Delaš kaj enkratno zanimivega, razburljivega, kaj takega, kar daje tvojim dnem, mesecem, letom pečat navdušujočega dogajanja? Ali je tvoje življenje enoličen proces robotiziranega stroja v najnovejši tovarni? Dolgočasno, predvidljivo in pusto?
  • Se ukvarjaš s sabo in iščeš poti za nadgradnjo svojega jaza? Potuješ s tokom ali si morda drzneš pokazati, da si unikat? Si junak, junakinja ali neopazen lik v ozadju?
  • Če mi poveš svojo zgodbo, bom na koncu ujel kakšen nauk iz katerega bi se lahko tudi sam kaj naučil? Me bo tvoja zgodba navdušila do te mere, da bom zaradi nje spremenil pogled na življenje in začel delovati v smeri, da nauk vgradim tudi v stebre svoje zgodbe?

Če živiš življenje, pripoveduješ odlično zgodbo! Če pa le obstajaš je tvoja zgodba nezanimiva,dolgočasna in je morda čas, da jo začneš pisati na nov list papirja, z barvnimi svinčniki.

Dejstvo je, da se ljudje spomnijo le dobrih zgodb! Zato se potrudi in naredi svoje življenje pomembno. Pogum ti bo pomagal preskočiti vse ovire na poti in z vztrajnostjo boš uspel. Če se ne boš soočil s strahovi, delal napak in tvegal, ne boš dosegel ničesar omembe vrednega. In tvoja zgodba bo, verjemi, na smrt dolgočasna. In nihče je ne bo želel prebrati ali poslušati.

Spoštuj se in živi kot glavni junak v najbolj zanimivi zgodbi, ki je bila kdaj napisana. Če si sedaj odločen, da napišeš razburljivo zgodbo, nabito z zanimivimi dogodki, ki bodo včasih mejili na norost, ne čakaj, ne oziraj se, sprejmi moj izziv…pojdi in napiši!

Nastja

Včeraj – preteklost. Jutri – skrivnost. Danes ?

Včeraj – preteklost. Jutri – skrivnost. Danes ?

Rodiš se. Hodiš v šolo. Izdeluješ. Delaš domačo nalogo. Obiskuješ krožke. Se zaljubiš. Opraviš maturo. Iščeš službo. Najdeš zaposlitev. Zaslužiš. Se razideš s prvo ljubeznijo. Pridno delaš in zaslužiš še več. Prihraniš kak €vro. Srečaš nekoga. Se zaljubiš. Ga povabiš v kino. Na pizzo. Na izlet. Se preseliš v skupni brlog. Se poročiš. Delaš. Služiš d€nar. Napreduješ v službi. Zaslužiš več d€narja. Imaš otroka. Kupiš hišo in psa. Še bolj pridno delaš. Služiš d€nar. Vsako jutro vstaneš. Pelješ psa na sprehod. Čakaš, da opravi svoje. Greš v službo. V službi delaš. Prideš domov. Ješ. Gledaš televizijo. Imaš še enega otroka. Nakupuješ. Kosiš travo pred hišo. Služiš d€nar. Za praznike obiščeš starše. Imaš še enega otroka. Kupiš avto za svojo veliko družino. Kupiš igralne konzole za svoje otroke. Prenosnik za ženo. Greš v kino in si ogledaš romantično komedijo. Služiš še več d€narja. Greš na počitnice. Pelješ družino v Mc Donald’s. Pokličeš vodovodarja kadar se zamaši odtok. Delaš. Plačaš položnice. Včasih rečeš ženi “rad te imam”. Vpišeš otroke v šolo. Hodiš na govorilne ure. Hodiš v službo, služiš d€nar. Greš na referendum. Pelješ otroke na rojstnodnevno zabavo. Za Valentinovo kupiš rdečo vrtnico za ženo. Greš na obletnico mature. Podučiš otroke o raznih “zadevah”. Služiš d€nar. Pošlješ otroke na fakulteto. Kupiš tablete proti bolečinam. Pridobiš nekaj kilogramov. Postaneš dedek. Nehaš služiti d€nar. Greš v pokoj. Obiskuješ zdravnika. Se postaraš. Umreš.

Kaj je smisel vsega tega? Kaj je namen življenja… mojega, tvojega? Je to nenehna dirka za denarjem, dobro službo, mladostnim videzom, bitka z razvajenimi otroci in navskrižja z nezadovoljnim partnerjem? Čas, ta brezplačna dobrina, s katero nas večina ravna zelo negospodarno, pa neslišno drvi mimo nas, saj smo preveč zaposleni z reševanjem problemov drugih, z nakupovanjem, z obrekovanjem, z branjem rumenega tiska. Tekmujemo. Ne znamo se pogovarjati. Ne vemo kako odpustiti. Nismo zmožni poslušati. V tej začarani bitki preživetja izgubljamo stik s sabo. Ne prepoznamo klica duše, ki kriči na pomoč… to ne deluje! Zbudi se!

Pojdi in na belo platno naslikaj najlepšo sliko svojega življenja, ki ji lahko dodajaš detajle po mili volji. Vsak dan sproti. Poišči tisto kar te veseli in počni to z vsem srcem in vso dušo, dokler ti ne zmanjka moči. Postani spet živ. Živi in nehaj samo obstajati. Bodi preprost, osredotočen na tisto, kar ima zate ta trenutek največji pomen. Smisel življenja je tisto, zaradi česar oživi vsak najmanjši delček mene, tebe. Je veselje, smeh, ljubezen… je življenje. Si se prebudil?

Nastja

Metulj ali gosenica?

Metulj ali gosenica?

Kaj bi bil raje; metulj ali gosenica? Ampak zakaj bi sploh spraševala kaj takega? Kakšna je razlika med njima? Gosenica leze od lista do lista, dan za dnem. Je, spi in leze. Vsak dan počne ene in iste stvari in se ne zaveda, da je mogoče početi še kaj drugega. Na drugi strani pa lahko metulj poleti kamorkoli si zaželi, srka sladek nektar iz cvetk, ki si jih sam izbere. Nekateri potujejo tisoče kilometrov, da prezimijo v toplem, prijetnem okolju. Metulj je svoboden in ne pozna meja.

Razlika med gosenico in metuljem je torej več kot očitna. Ampak najbolj nenavadno pa je dejstvo, da je bil metulj nekdaj gosenica.

Gosenica nima niti najmanjše ideje, da je nekje v njenem genskem zapisu določeno, da se lahko ob določenih pogojih spremeni v čudovitega metulja. Gosenica je in gosenica bo ostala. To je vse česar se zaveda, pa čeprav se kdaj zgodi, da poleg nje na list prisede metulj, revica ne ve, da bo morebiti ona čez čas prav tak prelep metulj. To presega njene okvirje zaznavanja.

Vendar pa gosenica ob določenem času instinktivno zazna, da mora splesti zaščitni ovoj – kokon in začeti s preobrazbo, ki bo za vedno spremenila njeno enolično, dolgočasno življenje. Ne zaveda pa se posledic tega dejanja, saj vse počne kot dobro programirana ura. Z razliko od nas ljudi, gosenica nima možnosti izbiranja.

Ti in jaz imava to možnost. Imava več kot samo instinkt. Imava razum, znanje, svobodo in možnost izbire. Ljudje se zavedamo, da so spremembe mogoče, pa čeprav nismo nikoli zbrali dovolj poguma, da bi zaživeli tako kot si resnično želimo. Nekje globoko v sebi pa se vsakdo zaveda, da je njegova pravica živeti Življenje. Mogoče je… ampak kako? Kako naj spremenim svoje življenje v življenje, ki si ga želim?

Če bi vsi okrog mene živeli srečno in zadovoljno, bi imela ta cilj nenehno pred očmi. Verjela bi, da je to resnično dosegljivo tudi meni. Ampak večina ljudi, ki jih poznam, živi življenje gosenice in ne metulja. Obstajajo. Ne živijo. Vendar pa je to njihova izbira in ne moja!

Ker imam možnost izbire, bom izbrala drugače! Ker bom izbrala drugače, bo tudi končni rezultat drugačen. Izbirala bom pametno, pošteno in s pravim namenom. Ne bom več zamujala priložnosti, ki mi jih daje življenje. Izbrala sem metulja! Pa ti… boš gosenica ali metulj?

Nastja

Življenje = film

Življenje = film

Življenje je kot film. Slab, povprečen dober, dolg ali kratek… vse to je bolj vprašanje moje osebne drže kot pa opredelitve filmske industrije. Tragedija, drama, komedija, melodrama… nekateri so označeni kot grozljivka ali fantastika. Ko se znajdem v dvorani skoraj nimam več izbire. Malokdaj se odločim, da bom film, če mi ni všeč, zapustil še pred koncem. Saj sem vstopnico vendarle plačal. Sedim na stolu, gledam na ogromno platno, pred menoj se menjajo slike, v ozadju kričijo glasovi in igra glasba. V pol zavesti dočakam konec. Otopel zapustim prizorišče. Včasih pa se zgodi, da je film dober, naravnost odličen. Vendar pa moram takrat deliti svoje navdušenje s komentatorji iz zadnje vrste, ki mi vsako sceno dodatno razdelajo in pospremijo z brco v naslon mojega stola. Ali pa neumorno segajo za popovko in glasno srkajo sladko pijačo, ki jim splakuje slana usta. Nekaj časa se trudim in se ne zmenim za brezobzirneže. Težko se borim z občutki jeze. Sem čisto brez moči. Stanje je brezupno.

Podobno je v življenju. Nekatere stvari, nekatere dogodke imam lahko pod kontrolo, nad drugimi nimam nikakršne moči. Naučil sem se živeti z njimi, z nekaterimi se še borim. Vsak dan. Stanje je včasih brezupno. Včasih pa se mi posreči in kakšen dogodek v svojem filmu z veliko volje in nekaj napora, spremenim na bolje in spremembe se pokažejo tudi v ljudeh okrog mene, ki so se po takem ali drugačnem naključju znašli v mojem filmu.

Izbral sem si ta film. Sem producent, scenarist in glavni igralec. Projektor se napaja z vsakim mojim vdihom. Moje razmišljanje se odslikava na velikem platnu. Dan za dnem. Leto za letom. Obiskovalci se menjajo, včasih zadovoljni, včasih razočarani zapuščajo dvorano. Nekateri se vračajo, nekateri odidejo za vedno. Kadar obvladujem svoj um, je scenarij mojega filma pisan na mojo kožo. Kadar obvladujem svoje dihanje, lahko projektor za nekaj časa ugasnem in izstopim iz filmskega vrtiljaka. Sem sam s sabo. Kadar sem srečen in ko srečo lahko razdelim, je moj film najlepša predstava na planetu.

Uživam v filmu, ki me navdušuje, dvigne in zbudi vse moje občutke. Predvajam ga pod pogoji, ki so mi všeč, z nastavitvami glasnosti in ostrine, ki mi ustreza. Včasih me tu in tam zmoti kakšen samovšečen komentator, za katerega pa se ne zmenim.

Nastja

Kuharski recepti, ki jih prinaša življenje

Nekaj se dogaja. Čutim to, lahko skoraj zavoham. Nekaj je v zraku, diši kot pomlad, vendar ima temperaturo poletja. Tako daleč je, a hkrati tako blizu, da bi se skoraj lahko dotaknila. Kuha se. Vre, tli, se peče. Ideje švigajo kot podivjane in če imam slučajno pri sebi list papirja in kuli, lahko kakšno celo ujamem.

Vse skupaj je ustvarjalen proces, ki mi ponoči včasih ne pusti spati, čez dan pa povzroči, da me zadevajo vali energije, ki udarjajo vame in me dvigujejo visoko v zrak.

Vse skupaj bi lahko opisala kot kuhanje kosila za ljudi, ki jih imam rada. Vsaka sestavina je izbrana z ljubeznijo in skrbjo in vedno pazim, da so sestavine uravnotežene. Nikamor se mi ne mudi, kuham počasi in uživam v vsaki minuti. Skrbno mešam in pazim, da upoštevam vrstni red dodajanja sestavin v lonec.

Povedati moram, da ne kuham sama. Smo štiri kuharice amaterke, ki skupaj ustvarjamo glavno jed. Vsaka s svojim talentom in vsaka s svojim okusom. Vsaka od nas, jedi dodaja edinstveno začimbo, ki bo jed naredila tako posebno, drugačno in edinstveno.

In tako ustvarjamo, pod skrbnim očesom kuharskega mojstra, ki nam prinaša recepte iz svoje kuharske knjige življenja. Usmerja nas in spodbuja, ter nam odpira nova obzorja. Spoznava nas z novimi postopki kuhanja in nas navaja na nove, še neznane okuse.

Zavedamo se, da ne bo lahko, saj če kuhaš z veliko ljubezni, lahko pričakuješ tudi veliko packarijo. A kaj je to v primerjavi z učinkom, ki ga ima okusen obrok na človekovo telo in duha. Potem, ko človek naredi prvi grižljaj, je ves trud pozabljen in čas je, da neizmerno uživa v svoji mojstrovini.

Obeta se nekaj velikega, vem to. Ne poznam končne jedi, vem pa, da bo okusna, harmonična in polna ljubezni. Sestavljena bo le iz najboljših sestavin, narejena po najboljših, skrbno varovanih receptih velikega kuarskega mojstra, ki bo bedel nad procesom ustvarjanja. Kajti kot pravi stara modrost: »Ko je učenec pripravljen, se pojavi učitelj.«

Marč

Sprejemanje odgovornosti

Poglej … edina in prava rešitev, kako odgovoriti na nenehno pritoževanje, je sprejemanje odgovornosti. Pritoževanje je namreč zanikanje odgovornosti. In krivda, ki jo občutiš, je samo še eno izmed priročnih opravičil, zakaj se izogibaš odgovornosti. Je popolno orožje v rokah tvojega vsemogočnega uma. Zavestna odločitev pa je neverjetna odgovornost! Po mojem mnenju nekaj najboljšega kar ima človek v svoji posesti. Ni boljšega nadomestka, ki bi lahko ustvaril življenje polno radosti, pa čeprav tako početje med drugim zahteva veliko odgovornosti, ki jo moraš prevzeti nase za prav vse pretekle odločitve, ki si jih sprejel do tega trenutka, kjer si sedaj.

Pojdi in zakliči vesolju: “Hočem sprejeti več odgovornosti za vse v svoji zemeljski izkušnji!” In ob tem se zavedaj vsake posamezne besede in njenega pomena.

Mogoče se boš zamislil nad primeri, kaj vse je pravzaprav odgovornost:

  • Če sem nesrečen je to zato, ker sam ustvarjam take okoliščine
  • Če naletim na problem, ki me razjeda dan za dnem, sem odgovoren, da ga rešim
  • Če kdo potrebuje mojo pomoč, sem odgovoren, da mu pomagam
  • Če želim nekaj doseči, je odvisno od mene ali bom to tudi dosegel
  • Če si želim svoje življenje deliti z določenimi ljudmi, jih moram v svoje življenje privabiti in povabiti, da ga preživijo z mano
  • Če mi trenutne življenjske okoliščine niso všeč, jih moram zavestno končati

Vsekakor pa ne pozabi na vse dobro, kar se ti je že zgodilo v življenju, saj si bil ti avtor, niso se kar zgodile. Privošči si nagrado za dobro opravljeno delo. Potrepljaj se po rami in si preprosto čestitaj!

Kadarkoli se zalotiš, da se prepogosto in za prazen nič pritožuješ, se ustavi in se vprašaj, ali si ne bi nemara raje privoščil večji kos odgovornosti na svojem krožniku? Mogoče si pripravljen, mogoče še ne. Odgovornost je tvoja, sprejmi jo zavestno. Saj se nočeš smiliti samemu sebi za to česar nočeš v svojem življenju, jokati in ne delovati? Raje si čestitaj za pogum, da si sprejel odgovornost in se odločil, da boš iz svojega življenja ustvaril tisto kar hočeš.

Nastja

Letni časi življenja

Ne predaj se v mrzli zimi, saj boš zagotovo zamudil svojo obetajočo se pomlad, lepoto poletja in izpopolnitev svoje jeseni. Življenje je popolna harmonija, ki teče po vzporednih cestah melanholije in blaženosti, vendar pa se ti dve cesti nikdar ne srečata, ne razideta in ne končata.

Nek indijanski poglavar je želel svoje štiri sinove naučiti, da nobene stvari ne smeš soditi prehitro. Vsakega od njih je poslal v svet z nalogo, naj poišče drevo, ki je bilo po njegovem mnenju najlepše med drevesi. To drevo je bila hruška.

Prvi sin se je na pot odpravil pozimi, drugi spomladi, tretji poleti in najmlajši jeseni. Leto pozneje, ko so se vsi vrnili domov, jih je oče poklical v svoj šotor in vsak od njih je moral opisati svoje potovanje. Najstarejši sin je našel hruško; to je bilo grdo, skrivljeno drevo, z golimi, skrivenčenimi vejami. Drugi sin je zatrjeval, da je bilo drevo, ki ga je našel on, prekrito s svetlo zelenimi popki, kar ga je navdalo z upanjem in velikim optimizmom. Tretji sin se ni strinjal s svojim predhodnikom. Hruška, ki jo je našel, je bila prekrita z odejo omamno dišečih cvetov, ki so ponujali enega najveličastnejših pogledov, kar jih je mladenič doživel. Zadnji, najmlajši sin je zanikal trditve vseh treh bratov. Veje njegove hruške so se šibile pod težo velikih, zrelih sadežev, njegovo drevo je bilo polno življenja,doseglo je svoj namen, bilo je izpopolnjeno.

Oče, indijanski poglavar, je svojim sinovom razložil, da je opis drevesa vsakega od njih pravilen. Vsak od sinov je namreč videl hruško v enem letnem času življenja. Povedal jim je, da ne drevesa, ne osebe, nikdar ne smejo soditi samo po enem letnem času. Bistvo obstoja, zadovoljstvo, veselje in ljubezen, ki vzniknejo iz življenja, lahko presodijo šele takrat, ko so prepričani, da so se zvrstili vsi letni časi življenja.

Nastja

Živi svoje sanje

»Ne sanjam ponoči, sanjam ves dan; živim svoje sanje.«  S. Spielberg

Biti velik sanjač ne pomeni, da hodiš po svetu z glavo visoko med oblaki. Pomeni, da iščeš smisel življenja in pomeni, da se izpopolnjuješ  v smislu doseganja zastavljenih ciljev. Ljudje, ki imajo navado, da veliko sanjajo, bodo dosegli svoje cilje, ker je njihovo mišljenje naravnano na pozitivno stran. Na življenje moraš gledati s tiste perspektive, ki ti zagotavlja, da lahko izpolniš prav vse kar je mogoče. Če lahko uresničiš svoje velike sanje, zakaj jih torej ne bi uresničil? Zakaj bi se zadovoljil z majhnimi?

Tukaj je seznam razlogov, zakaj bi moral biti velik sanjač:

  1. Kadar slediš svojim sanjam si povezan s svojim notranjim jazom.

Če si želiš čutiti srečo z vsem svojim bitjem, moraš biti sanjač. Sanje te lahko izpopolnijo do te mere, da spoznaš resnični namen svojega življenja .

  1. Ker imaš izbiro.

Moraš biti sanjač, ker imaš možnost izbire. Verjetno imaš sanje, ki so težko uresničljive ali cilj, ki je težko dosegljiv. Lahko se zgodi, da boš doživel poraz in to marsikdaj zelo negativno vpliva na že sprejete odločitve. Mnogi se v tem primeru predajo in prenehajo slediti svojim sanjam. Ni ti treba postati eden izmed njih. Kljub porazu se lahko odločiš, da boš še naprej sledil svojim sanjam.

  1. Sledi tistemu za kar si poklican.

Prav poseben občutek te zajame, ko spoznaš, da si našel smisel svojega življenja.  No mogoče ga še nisi našel, saj moraš najprej postati pravi sanjač. Nekateri se radi pohvalijo, da jim je v trenutku postalo jasno, kaj je namen njihovega življenja. Ampak vedno le ni tako.  Spoznati to resnico zahteva konkreten razmislek in akcijo, saj le tako resnično spoznaš namen bivanja na tem planetu.

  1. Tvoje sanje se bodo uresničile.

Sanje naj ne ostanejo za vedno le sanje. Vse možnosti imaš, da postanejo resnične. Če sanjaš velike sanje, se bodo velike sanje uresničile.  Močna vera vase in teženje k temu, da se sanje uresničijo je zmagovalna kombinacija za uspeh.  Ne zadovolji se z majhnim, če lahko dosežeš veliko.

  1. Bodi odprt do različnih možnosti.

Kadar sanjaš o velikih stvareh, si nevede odpreš veliko vrat. Ko spoznaš, da je sanjanje v bistvu zelo razburljivo, se življenje spremeni v pravo avanturo. Uresničevanje sanj terja veliko energije in ohranja tvoje življenje v nekakšni napetosti in pričakovanju. In kdo si ne želi zanimivega življenja?

  1. Dosežeš lahko veliko in še več.

Kadar sanjaš velike sanje, lahko dosežeš velike stvari. Lahko se celo zgodi, da dosežeš veliko več, kot si nekdaj sanjal. Morda se kdaj znajdeš na križišču, ko se boš moral odločiti na primer med novo službo ali začetkom samostojne poslovne poti. Služba je vsekakor varna odločitev z zajamčenim mesečnim plačilom, podjetništvo pa so tiste tvoje velike sanje, ki si jih želiš uresničiti in ne samo zgolj recept za preživetje. Če se torej odločiš za uresničitev sanj jih lahko začneš živeti in v zameno za svoje trdo delo pridobiš veliko več kot samo denar.


Živeti sanje je prava stvar! Sanje ljudi, ki so si jih drznili uresničiti so razlog, zakaj se svet vsak dan spreminja na bolje. Sanje nekaterih, ki so si jih drznili uresničiti so razlog za naše bolj udobno življenje, saj si težko predstavljamo le eno popoldne brez elektrike, avtomobila, računalnika, zdravil. Sanje, ki jih je uresničil Mark Zuckerberg s svojo spletno stranjo Facebook so združile milijone ljudi po svetu. Velike sanje so priložnost, da resnično za vedno pustiš pečat na tem planetu.

Nastja

Po čem se razlikujemo od živali?

 

Zakaj ljudje nimajo vesti? zakaj ljudje lažejo? Zakaj ljudje varajo? Zakaj se pretvarjamo? Zakaj ubijamo za zabavo? Mar ni brezvestnost lastnost živali? Živali naj nebi imele vesti. Kajne?

Razvili smo se iz opic. Dejstvo. Pa si poglejmo…

Od živali naj bi se razlikovali po marsičem. Na primer: ljudje naj bi imeli vest. Samo ljudje naj bi bili sposobni altruističnega vedenja. (koliko ljudi je dejansko altruistov?)

Inteligenca (vsi ljudje smo blazno pametni), samo ljudje naj bi poznali kulturo, tradicijo, od živali se ločimo tudi po tem da znamo uporabljati orodje. Kaj pa vrane? Tudi one so inteligentne. Znajo izdelati in uporabiti orodje, da bi prišle do hrane.

In tradicija? Antropološka definicija tradicije; prenašanje znanja z roda v rod. Mar ne počno tega tudi živali?

In seveda..čustva. Marsikatera žival je sposobna čutiti in izraziti čustva veliko bolj kot pa ljudje.

Opice torej. Skupni prednik človeka in opic sega v čas nekje od 5-7 milijonov let nazaj. Avstralopiteki.

Preučevanje vedenja šimpanzov nam lahko razkrije marsikaj o njih. In tudi o nas samih. Na različnih koncih sveta pri različnih življenjskih pogojih so razvili različne tehnike preživetja…različni načini lova..različni načini trenja oreškov…različni pomeni obiranja listov…torej ni genetsko. Gre za iznajdljivost preživetja in prenašanja znanja iz roda v rod. Npr. šimpanzi v Fongoliju se pred neprijaznimi vremenskimi razmerami skrijejo v votline. Prav tako Fongolijski šimpanzi (predvsem samice) jasno izdelujejo orodje za lov na galagije. Načrtno. In tehnike naučijo tudi svoje mladiče.

Šimpanzi v Kongu npr. izdelujejo celoten komplet orodja (5 orodij različnih velikosti), nato celoten komplet vzamejo s seboj in se odločijo za uporabo najprimernejšega (gre za nabiranje medu). Jasen dokaz, da se ne odzivajo hipoma, ampak da razmišljajo. Spet zgolj lastnost ljudi?

Vse to dokazuje na kognitivne sposobnosti šimpanzov. Kdo ve, kaj bi v prihodnosti iz njih naredila evolucija?

Sposobni pa so tudi altruističnega vedenja. Dokazano. Nek šimpanz-sirota povsem brez pričakovanj pomaga poškodovani materi nositi njenega mladiča.

Šimpanzi pa tudi aktivno poučujejo svoje mladiče. Izumijo orodje in znanje prenesejo na mladiče. To počnejo samice. (Samice so bolj iznajdljive kot samci, saj imajo ti prevlado). To odkritje bi lahko nakazovalo na dejstvo, da so bile pravzaprav samice avstralopitekov začetnice tehnologije (samce je namreč bolj zanimal boj).

Po čem se pravzaprav ljudje razlikujemo od živali?? Razen seveda po podlosti.

Petra Derenčini

Življenje je priložnost!


Nekoč je živel fant po imenu David. Bil je mlad, poln energije in mislil je, da je ves svet njegov. Pri 23 je zaključil študij in prepričan je bil, da je vsemogočen. Nekega dne je prišel v pisarno svojega šefa in rekel: “Šef, imamo problem!” Šef se je obrnil k njemu, izbuljil oči in si popravil kravato. Fant je vedel, da se nekaj dogaja in malo se je prestrašil. Šef je stopil izza svoje mize in zakričal: “David, odpuščen si!!” David je bil šokiran in ni mogel razumeti zakaj ga želi šef odpustiti, samo zato, ker ga je hotel obvestiti o problemu. “Ampak šef, zakaj sem odpuščen?”, je vprašal mladenič.

“David, problem je zid iz opeke, ki je tako visok, tako širok, tako globok in tako debel, da ga je nemogoče preplezati, iti pod njim, iti okoli, ali ga preprosto razbiti. Vse ostalo je izziv. Dokler lahko zid preplezaš, greš okoli njega, greš pod njim, ali ga prebiješ, takšen zid ni problem ampak izziv”, je rekel šef. Fant je razumel, da je njegov šef oseba, ki ima vedno odgovor na vsako vprašanje in na življenje nikoli ne gleda kot na problem, ampak kot na izziv. Zato je rekel ubogljivo: “Prav imate šef. Nimam problema, imamo izziv.” Šef ga je mirno pogledal v oči in rekel: “David, odpuščen si!”

V tem trenutku fant ni vedel, kje se ga drži glava in bil je zelo zmeden. “Šef, ne razumem vas. Ko sem prišel v vašo pisarno sem mislil, da imamo problem, vendar ste mi pojasnili, da dokler obstaja pot okoli, nad, pod ali skozi, to ni problem, ampak izziv. Zdaj razumem, da lahko glede izziva nekaj naredimo. Ne razumem pa, zakaj sem še vedno odpuščen?!” Šef je bil popolnoma miren in opaziti je bilo, da obvladuje situacijo, za razliko od fanta, ki se je vedno bolj tresel in je bil čisto iz sebe.

Šef mu je dejal: “Vidiš David, dokler lahko najdeš pot nad, pod, okoli ali skozi zid, toliko časa imamo izziv in ne problema. Vendar je izziv zgolj dejstvo, ki ne pove ničesar. Dokler imaš možnost, da najdeš način, kako priti na drugo stran zidu, je to priložnost. Zdaj pojdi in najdi priložnost”, je še dejal šef medtem, ko je pospremil fanta čez vrata. David ni bil odpuščen, vendar je dobil lekcijo, ki mu je za vedno spremenila življenje. Od tistega trenutka dalje, je na življenje vedno gledal kot na priložnost.

Kako pa je z našimi življenji? Je naš kozarec na pol poln ali na pol prazen? Če dobro pomislimo, je naš kozarec vedno do vrha poln. Ne verjamete? Pomislite vendar! Na vsako situacijo, lahko gledamo kot na problem ali kot priložnost. Če nimamo službe, imamo priložnost, da najdemo prav takšno, ki nas veseli. Če nimamo partnerja, imamo priložnost, da najdemo prav takšnega, kot si ga želimo. Če nismo zadovoljni s svojim zdravjem, imamo priložnost, da spremenimo svoje navade in si pridobimo optimalno zdravje. Vedno imamo priložnost, da spremenimo tisto, kar nam ni všeč. Ne glede na to, v kako težki situaciji smo se znašli, vedno imamo možnost, da na življenje gledamo kot priložnost.

Marja Koren

Premaknite se iz cone udobja in zaživite

Veliko je tehnik, ki jih lahko vsak dan prakticiramo, da bi si zagotovili življenje, kakršnega si želimo. Te majhne spremembe vam bodo pomagale dosegati velike cilje in uspešni boste bolj, kot ste si kadarkoli predstavljali. Vaš uspeh nima meja, meje so le v naših glavah.

Postavljajte si velike cilje.
Prvi korak, ki ga lahko naredite k boljši prihodnosti je, da si postavite velike cilje. To pa je tudi korak, kjer večina ljudi obstane. Večini ljudi se zdi doseganje velikih ciljev tako strašno, da odnehajo preden so sploh začeli. Ampak vi niste večina, in dobro veste, da je ta članek namenjen prav vam. Vzemite si par minut in si predstavljajte, da je za vas vse možno, nato pa napišite kaj bi radi bili, če bi lahko bili vse, kar si želite. Kot je rekel moj dragi prijatelj: Vse je v glavi.

Karkoli že delate, delajte to s srcem in predanostjo.
Naslednji korak na poti do zmage nad samim seboj je popolna predanost vašemu cilju. Vsi uspešni ljudje, so ljudje, ki so popolnoma predani vsemu kar počnejo. Nikoli nič ne naredijo na pol. Kljub temu, da jim nihče ne zagotavlja uspeha, se ne bojijo vložiti vse svoje energije in časa v dosego cilja. Če jim spodleti, se iz neuspeha nekaj naučijo in delajo naprej. Takšni ljudje vedno tvegajo, saj vedo, da brez tveganja ni uspeha.

Premaknite se iz cone udobja.
Tretji korak je motivacija, da se premaknete iz cone udobja. Da se soočimo s svojimi strahovi je potrebnega veliko poguma, vendar pa se včasih moramo počutiti neudobno, da bi se lahko naučili živeti in preživeti v takšnih situacijah. Cona udobja je eden največjih ubijalcev človeškega potenciala. Ko je ljudem udobno, naredijo vse, da bi tako tudi ostalo. Velikokrat odlične priložnosti zdrvijo mimo njih, medtem ko oni vztrajajo v svojem majhnem svetu, kjer ni prostora za rast in razvoj. Prizadevati si moramo za nenehni premikv smer svojih ciljev in ambicij, pri tem pa se moramo biti pripravljeni soočiti z novimi izzivi, ki nam omogočajo rast in osebnostni razvoj.

Zaupajte, da vam bo življenje prineslo samo tisto, kar je najboljše za vas.
V življenju se vsi srečujemo s situacijami v katerih moramo imeti zaupanje, saj nimamo nobenih zagotovil za uspeh. Pogumni ljudje so tisti, ki verjamejo, da je vse mogoče in si postavljajo velike cilje, ki jih uresničujejo korak za korakom, brez zagotovila, da bo njihov trud prinesel rezultate. Kakorkoli že, če na vsak uspeh gledamo, kot na novo izkušnjo in na vsak neuspeh, kot na pomembno lekcijo, potem se nimamo ničesar bati, saj je vsaka izkušnja dragocena. Kot je nekoč nekdo zapisal: “Uspehi nam prinesejo lepe spomine, neuspehi pa pomembne lekcije”

Ne bojte se neuspeha.
Vsi se moramo naučiti, kako se spopasti s strahom pred neuspehom. Za vsakodnevno življenje, ki nam prinaša kar nekaj izzivov, je potrebnega veliko poguma. Včasih bi najraje ostali doma v topli postelji, da se nam ne bi bilo potrebno soočiti z življenjem. Vendar pa se moramo naučiti, da se je motiti človeško in da je delanje napak nujno, če se želimo učiti, rasti in se razvijati. Soočiti se moramo s strahom predneuspehom in se zavedati, da je vsak neuspeh odskočna deska do uspeha, če smo se pripravljeni iz neuspeha kaj naučiti.

Soočite se s svojimi strahovi.
Če se resnično želite razviti in zaživeti polnejše in lepše življenje, potem se morate nenehno izpostavljati situacijam, ki vas strašijo. Vzemite si čas in zapišite vse situacije, katerih vas je strah in ki vam povzročajo stres. Potem za vsako od teh situacij zapišite kaj je najslabši in najboljši možni izid. Odločite se, da boste pripravljeni sprejeti najslabši možni izid, nato pa se načrtno podajte v te situacije in ne pustite, da vas strah ovira pri tem. Ko bo dogodek za vami, boste opazili, da je bil strah popolnoma odveč in začutili svojo notranjo moč, ki je bila zaradi strahu ohromljena.

Bodite pripravljeni, da boste delali napake.
Enkrat za vselej se moramo naučiti, da so napake del učenja, rasti in razvoja. Vsi uspešneži kar naprej sprejemajo odločitve, delajo napake, se iz njih naučijo, se izpopolnijo in nadaljujejo. To niso nezmotljivi ljudje, kot si predstavljamo nekateri, ampak so ljudje ki naredijo več napak, kot povprečni ljudje, vendar se iz njih vedno naučijo, kolikor je le mogoče. Več napak boste naredili, pametnejši boste postali in večja je verjetnost, da boste dosegli zastavljene cilje.

Zavedajte se, da ste sami odgovorni za svoje življenje.
Pomembno je, da se zavedamo, da smo popolnoma odgovorni za vse, kar se nam dogaja. To pomeni, da smo odgovorni za rezultate, ki smo jih dosegli v življenju. Nikakršne potrebe ni, da bi svojo odgovornost prelagali na druge in jim očitali, da so oni odgovorni za naša življenja. Ko gre nekaj narobe je veliko bolje, da se osredotočimo na rešitev, kot na problem. Namesto, da se sprašujemo: “Kdo je kriv”, se raje vprašajmo: “Kaj je naslednji korak, ki ga v dani situaciji lahko naredimo, da bi prišli do rešitve”.

Vztrajate dlje od večine.
Zadnji korak na poti k uspehu je vztrajnost. To je lastnost, ki vam garantira uspeh. Vaša pripravljenost da vztrajate, ko vsi drugi prenehajo, vam takoj prinese več možnosti za uresničitev zastavljenih ciljev. Pri 30 letnem proučevanju uspešnih ljudi so znanstveniki ugotovili, da je vztrajnost skupni imenovalec vseh uspešnežev. Za trenutek se prepustite domišljiji in si predstavljajte maratonce. Kljub temu, da so na koncu z močmi, dobijo nov zagon ko zagledajo ciljno črto. Tako je tudi z nami. Z jasno vizijo in dobro začrtano potjo lahko pridemo kamorkoli si želimo.

Marja Koren

Občutek krivde – bencin sodobne ženske

Ženska danes nujno potrebuje občutek krivde. Če bi bila brez občutka krivde, bi imela občutek krivde, ker ga nima. Velikokrat se tega ne zavedamo, ker je povsem na podzavestni ravni. Kaj bi bilo, če bi ležale doma, nič ne naredile, ne bi skrbele za družino? Imele bi občutek krivde. Pogosto ga imate že samo, ko pomislite na svoje bližnje. Občutek krivde do vsega. Kriva sem za vse. Če smo krivi za vse, je lažje, ker nam ni treba kriviti druge. Obenem pa, če imamo občutek krivde, smo že naredili svoje in nam ni treba nič več narediti. Občutek krivde že imamo in smo svoje opravili. Zadostuje že, da se čutim krivo. To je že kazen.

Se moraš vedno znova izčrpati in to vsak dan? Ti morajo vsi pobrati vso energijo? To je zato, ker, ko si izčrpana, si brez občutka krivde. Veš, da si dala vse od sebe, zato hitiš tja. Tega pa nikoli ne dosežeš, saj ne znaš biti brez občutka krivde. Brez občutka krivde ne znaš zaspati. Zaspiš tako, da padeš v posteljo ali pa pač težko zaspiš, ker si mogoče kaj pozabila narediti.

Odvisnost od občutka krivde podedujemo od svojih staršev in se nam izoblikuje v otroštvu. Takrat se nam ustvarijo tudi potrebe po podrejenosti, izkoriščanosti, ogroženosti in kazni. Tako smo namreč dobivali ljubezen, skozi kazen. Osebe, ki naj bi nas ljubile, so nam dajale pozornost s kaznijo. Meni se moraš podrediti!

  • Če smo se počutili krive, smo omilili kazen, ki je sledila.
  • Če smo se počutili krive, nismo krivili drugih in je bilo lažje.
  • Če smo se počutili krive, smo vsaj nakazovali, da smo se potrudili.
  • Če smo se počutili krive, smo bili manjše breme svojim staršem.
  • Moram biti kriva, da dobim ljubezen!
In kako to spremeniti? Začnite se brigati zase in ne dovolite več, da ste dolžne komurkoli. Najprej ste sebi. Občutek krivde do sebe si tako odpravite, da zdaj začnete dajati najprej sebi. Potem drugim, kar ostane, brez vsakega občutka krivde.
Hari Om

Čarovnik

 

Slišal sem za čarovnika.
Ki te hipnotizira z barvami.
Obarva ti življenje.
In nikdar ni več enako.

Nima imena.
Pravijo, da je del vsakega izmed nas.
Tako berača, kot kralja.
Del vsakega izmed nas, ljudi.

Del vsega živega.
In mrtvega.
Del vsega ustvarjenega.
Neustvarjenega.

Izstreljena puščica,
ti vzame življenje.
Čopič čarovnika,
življenju ustvarja zgodbo.

Zugzwang ni mogoč.
Potezo moraš narediti.
Življenje se ti obarva.
In nikdar ni več enako.

Domen Platiše

Bojevnik luči

 

Vsak bojevnik luči se je že ustrašil boja.
Vsak bojevnik luči je v preteklosti že varal in lagal.
Vsak bojevnik luči je že stopal po poti, ki ni bila njegova.
Vsak bojevnik luči je že trpel zaradi nepomembnih stvari.
Vsakega bojevnika luči je že prešinilo, da ni bojevnik luči.
Vsak bojevnik luči je že kdaj opešal v duhovnosti.
Vsak bojevnik luči je že rekel Da, ko je hotel reči Ne.
Vsak bojevnik luči je že ranil nekoga, ki ga ima rad.
Zato je bojevnik luči, ker je šel skozi vse to in ni izgubil upanja, da bo postal boljši.

Bojevnik luči veruje.
Ker veruje v čudeže, se čudeži začnejo dogajati.
Ker je prepričan, da mu lahko lastno razmišljanje spremeni življenje, se mu življenje res začne spreminjati.
Ker je neomajen, da bo našel ljubezen, ljubezen res pride.

Iz knjige Priročnik bojevnika luči, Paulo Coelho

Spoznavanje samega sebe I.

Od rojstva dalje nas starši in okolica pitajo s strahom, stresom in skrbmi. “Pazi, da ne padeš” je taka tipična izjava staršev, ki se bojijo za svojega otroka. Ali pa morda celo “če ne boš priden/-a bo … (prišel bavbav)” in podobni nesmisli, ki služijo le za podrejanje otrok. Od malega nas tudi učijo, da mi nismo pomembni, da je čutiti sebe in svojo notranjost nepomembno in da je pomembna okolica, ki gleda le na zunanjost in na naše obnašanje.  Zato ni čudno, da otroci odrastejo v prestrašene in podrejene odrasle, ki se bojijo še lastne sence in se ne čutijo več.

Tej odrasli smo mi in slej kot prej na neki točki svojega življenja ugotovimo, da ne vemo več, kdo smo, saj smo se celo življenje pretvarjali, da smo nekdo drug.  Ne vemo niti več, kdaj smo nazadnje bili srečni, kdaj smo nekaj naredili iz Sebe in ne zato, ker se to pričakuje od nas ali ker moramo. Morda po vseh teh letih laganja samim sebi, prilagajanja drugim in igranja vlog, ne poznamo več občutka biti v sebi, ločiti kdaj Ego govori iz nas in kdaj izgovarjamo besede svojega Srca. Od otroštva dalje so nas privajali tudi na strah čutiti sebe, svoje lastno telo: za vsako bolezen rož’ca raste, pravijo. Če slučajno začutimo svoje telo, če  nas kaj zaboli, gremo takoj po tableto ali k zdravniku, ne da bi pomislili, da nam telo nekaj sporoča. Morda nam sporoča, naj se že končno malo umirimo, ustavimo in odpočijemo.

Mogoče bi bilo boljše, da naslednjič, ko nas glava zaboli, ne tečemo takoj po tableto, ampak se raje za trenutek ustavimo in se vprašamo, zakaj nas boli glava? Skoraj vsaka bolečina in bolezen ima psihosomatski izvor, kar pomeni, da je to klic v sili,  naj že enkrat začnimo poslušati in naj nekaj naredimo na sebi in zase, preden bo prepozno. Mogoče vas že dolgo muči nek odnos v službi ali nek problem, ki ga vsakič znova pometete pod preprogo. Vendar si vaše telo vse to zapomni in vas vsak dan znova opozori, da to ni način za soočanje s problemom;  ozrite se vase in ugotovite, zakaj vam ta situacija predstavlja problem, česa se bojite? Kaj bi se spremenilo, če bi na to gledali kot na izziv in ne kot na problem? Kot na stopničko in ne kot na oviro?

Moj prvi nasvet kako spoznati samega sebe je, da se ob vsaki bolečini v telesu vprašamo, zakaj? Le tako se bomo postopoma začeli spoznavati, si nehali zatiskati oči pred težavami, ki nas resnično mučijo in se naučili končno reševati sproti svoje probleme. Naslednji nasvet je čisto praktične narave: sprehodimo se skozi gozd vsakič, ko smo polni nekega notranjega nemira, stresa in skrbi,  ker se v gozdu pomirimo in smo lahko res le to, kar smo. Tretji in zadnji nasvet pa je: sledite svoji intuiciji in ji zaupajte,  saj boste skozi zaupanje svoji intuiciji začeli postopoma zaupati tudi sebi.

Uživajte v spoznavanju in sprejemanju samega sebe.

 

Preberite tudi: Spoznavanje samega sebe II

Pred čim pa danes bežiš?

Beg. Se vam zdi znano? Gre za eno najbolj pogostih ravnanj danes. Vsi pred nečim bežimo. Najbolj pred sabo. Namesto, da smo, kar smo, smo nekdo drug, samo da pridemo lažje skozi. Je manj konfliktov, nesporazumov. Moramo se podrediti, da je lažje. Moramo se prilagoditi, da je bolj enostavno. Pa je res? Koliko energije porabimo zato, da smo vedno nekdo drug? Na koncu pa sploh ne vemo več, kdo pravzaprav smo. Izgubimo integriteto in tako nas tudi drugi ne spoštujejo več, saj vedo, da se bomo že prilagodili, da se bomo prepustili. Smo ena ladjica, ki jo vsi drugi premetavajo. Samo zato, da lažje gremo skozi življenje. To je beg.

Bežimo tudi pred odločitvami, odgovornostjo, pred dolžnostmi. Izogibamo se vsemu, saj je tako lažje. Pa je res? Vam je lažje odlašati, kot nekaj narediti? Kako se počutimo, ko nimamo reda, ko nimamo urejenih odnosov z ljudmi, ko čutimo, da je vsega že preveč na našem hrbtu pa še nabiramo? Očistimo to kramo, naredimo to danes. Ustavimo izogibanje in prevzemimo vajeti v svoje roke.

Bežimo pred življenjem, pred čutenjem sebe, pred resnico. Ste se že vprašali, zakaj delate po cele dneve in nimate pet minut časa zase. Delate tri službe, šolo in še skrbite za družino? Zato, ker se bojite živeti, ker se bojite čutiti sebe. Kdo ste, če se ne čutite?

Bežimo pred dogajanjem v naši okolici, pred dogajanjem po svetu, pred dogajanjem v naši hiši in družini. Vsi skupaj si zatiskamo oči. Govoriti o tem pravijo, da ni lepo, celo, da ni po bontonu. In tako iz dneva v dan hodimo kot slepci po ulicah in lastnih domovih. Ker je lažje? Je resnično lažje nič ne narediti?

Kdo si sploh, če bežiš?

Hari Om

Opazovanje drevesa na robu gozda



Usedem se na klop, čakam da pride kakšna misel. Najprej je prazna glava. Kar nič ni. Čudim se, kako ni nobenega navdiha, ampak ravno v tistem trenutku se moja pozornost preusmeri na liste na drevesu. Opazujem en sam list. Gledam obliko, prav vsako linijo; gledam barvo, kako se preliva; gledam režice na listu , kako so povezane v mrežo. Vse je zaokroženo, vse se prepleta, vse je povezano. Vsak list ima svoj prostor na vejah drevesa. Vsak list je drugačen, vsak list pod drugim kotom prejema sončne žarke. A vsak list je popoln in edinstven. Res je, da kakšnega izmed listov grizlja gosenica ali kakšna druga živalca, ampak zaradi tega je celotna krošnja še vedno popolna. Res je, da jeseni vsi listi odpadejo, a vemo, da naslednje leto zrastejo novi.

Če je drevo Zemlja, smo živa bitja listi. Vsi smo povezani, vsi smo na enem “drevesu” in črpamo iz enega vira. Drugi bodo vedno drugačni. Prav nikoli ne bomo imeli vsega, kar bodo imeli drugi, a tudi drugi prav nikoli ne bodo imeli vsega, kar imam jaz. Zato oprimimo se svojega vira, svoje povezanosti z virom – drevesom/zemljo/notranjo modrostjo. Drugi bodo umirali, morda bom jaz umiral pred drugimi, sploh ni pomembno in ni razlike. Drevo bo še vedno stalo, Zemlja se bo še vedno vrtela. Drugi ljudje bodo vedno drugačni. Tudi mi bomo, enkrat umrli kot vsak list, ampak vedno pride pomlad in vedno imamo izbiro, da postanemo nov list, se ponovno rodimo.

Če je drevo življenje – so listi deli življenja. Bo obdobje, ko bo na meni ogromno listja, ko bom poln energije, navdihov, idej, bom aktivno živel in bo vse popolno. In bo obdobje, ko ne bo niti enega samega lista in bom počival. Deli mene bodo umirali in bo vse popolno. Vse se enkrat zaključi. Ampak ne glede na to, da se prav vse kar trenutno imam, vse kar trenutno je, enkrat zaključi, vem, da pride nekaj novega, še boljšega.

Zakaj torej v družbi tolikšna navezanost na vse, kar je okrog nas v tem trenutku (ljudi, stvari, situacije…)? Spuščajmo navezanost in začenjajmo živet svobodno!

 

Tadeja Rataj

Prihajajoče delavnice