Ljubezen se vselej vrača v plemenito srce
Renesansa (fr. renaissance: ponovno rojstvo) kot kulturno gibanje je bilo za žensko zelo pomembno obdobje. Naznanjalo je začetek novega veka. Dante Alighieri v svoji zbirki Vita Nova, Novo življenje, opeva žensko v vsej njeni božanskosti. Njegova Beatrice je podoba blaženosti (beata-blažena). Motiv blažene ženske je po vsej verjetnosti povzel po pesmi Guida Guinizzellija Al cor gentil rempaira sempre amore, Ljubezen se vselej vrača v plemenito srce. Francesco Petrarca je žensko opeval kot nekaj vzvišenega in bil je začetnik t. i. “romantične ljubezni”.
Kaj pa naše spremembe dandanes? Prebujanje, rojevanje Ženske, božanske Ženske s plemenitim srcem. Da najde svojo pravo vrednost,
ne v očeh moškega, marveč v očeh same sebe, in (si) pokaže, kako Božanska je, kako polno ljubezni in plemenito je njeno Srce. Po vseh iskanjih, dokazovanjih, tekmovanjih s svetom in predvsem s samo seboj je edina pot, ki jo pelje k Sebi, Ljubezen. Do nje bo prišla le s ponovnim rojstvom, renaissance. Rojstvo pomeni sprva bolečino, strah pred neznanim, tesnobo, pomeni iskanje varnosti in zaščite, vse dokler ni ena sama radost in izkušanje novega.
Trenutek, ko se zamajejo tla pod nogami, ko se ženska zaloti v premišljevanju, čemu je tu, kaj je njen naslednji korak in kako ga speljati, da bo zadovoljna tudi sama, je tisti ključni moment, ko se začne njena rast, le da tokrat v njeni lastni maternici. Kot je sama nosečnost obenem sreča in radost pričakovanja ter skrb in strah pred odgovornostjo, je tudi negovanje same sebe v lastni maternici obdobje nasprotnih si čustev.
Nedvomno je negovanje drugih bitij lažja naloga kot negovanje nas samih, zato se k njemu zatečemo šele tedaj, ko začnemo izgubljati, ko se nam svet zamaje, nemalokrat celo popolnoma zruši. Pademo. In začuda ni nikogar, ki bi nas (lahko) pobral. Šele takrat ugotovimo, da je z vsem razdajanjem, ki ga nemalokrat niti ne čutimo, saj menimo, da dajemo iz srca in je to naša naloga, poslanstvo, da smo torej z vsem tem razdajanjem košček za koščkom dajale sebe, svoje želje, svoje bistvo in bit. Takrat ostanemo same, v svoji praznini, s svojo praznino, ki je drugim nedoumljiva, nerazumljiva. A nas ravno ta praznina žene naprej. Ko izpraznimo vse, kar se je leta in leta kopičilo v nas, ko izpraznimo vso tesnobo, bolečino, strahove, ko si zaželimo, da v nas ne bi bilo ničesar več, takrat se odpre pot, ki nas povede v nas same, v našo maternico, ki nas bo varovala do pravega rojstva, do rojstva takšnih, kakršne smo v resnici.
To je samotno popotovanje, tiho spoznavanje in prepoznavanje, in vse bi naredile, da bi se mu izognile. Plavamo v potočkih spominov
in upamo, da nas ponesejo nazaj tja, od koder smo ušle. Stvari, ki so se nam zgodile, se nam nenadoma ne zdijo več tako hude in zaželimo si nazaj, v varno naročje vsakdana, ki smo ga bile vajene. Da bi se le ne soočile s to samoto, v kateri slišimo le bitje svojega srca in tiho ječanje duše. Toda duša je to pot vztrajna. Imamo čas, da jo zaslišimo, imamo moč, da jo poslušamo, in imamo pogum, da ji sledimo. Varne bomo v sebi, s sabo. Varne s plemenitim srcem, ki je le naše, varne s čisto dušo, neskončno hvaležno. S tem smo večne. In le večne smo lahko srečne.
Lamia
