Zemlja

Tega ne bom dopustil, medtem ko sem tu

Tega ne bom dopustil, medtem ko sem tu

Ko se zgodijo stvari, kot so teroristični napadi v Parizu, Bejrutu, Nairobiju ali New Yorku, nas veliko postane preobremenjenih z občutki žalosti, strahu, jeze, nemoči in obupa. 

Ni nujno, da imamo izbiro v zvezi s stvarmi, ki se pojavljajo v svetu. Imamo pa izbiro, kako se nanje odzovemo. 

Na pečini

Na pečini

Stojim na vrhu pečine.
Pred mano je čudovita pokrajina.
V daljavi vidim modro morje, rumeno cvetoče travnike, zelene gozdove.
Nebo je jasno, sončno.
Ptice pojejo, slišijo se valovi, ki vztrajno objemajo pečino.
Zdi se, kot da je vse tam samo zame.
Da vse čaka, da poletim.

Pogledam okrog sebe in s pogledom iščem nekoga, ki bi mi zagotovil, da bo vse v redu.
Nekoga, ki mi bo rekel, da je to prava pot.
Nekoga, ki mi bo rekel, da sem varna.
Nekoga, ki mi bo morda celo podal roko in rekel, dajva, skupaj skočiva.
A ni nikogar.

Sama sem.

Sama, sredi čudovite narave. Bosih nog stopim korak nazaj in za hip zaprem oči. Po glavi mi divja tisoč misli in večina se jih zliva v reko strahu in izgovorov, zakaj bi bila pot po gozdu navzdol boljša.

Srce mi nabija, po žilah se mi pretaka adrenalin.
Vse je pripravljeno, se mi zdi.
Samo jaz sem še vedno tukaj. Na istem mestu.
Varna, nekaj korakov stran pred poletom v neznano.

Usedem se na tla in se vprašam, zakaj nekaj mi je bilo tega treba. Zakaj sem sploh šla na to pot. A ni bilo doma, v varnem objemu doma bolj prijetno, toplo, sploh pod mehko dek’co. Ko si tako znova ustvarjam lastno dramo in se že skoraj odločim, da bom pač šla nazaj in priznala, da tega ne zmorem, zaslišim neke glasove. Pogledam naokoli in vidim dve ptici, kako sedita na robu pečine, me gledata in se pogovarjata.

POGOVARJATA! In jaz ju razumem????

Prva pravi drugi: Kdaj se bo premaknila naprej? Spet se je ujela v lastne iluzije.
Druga odgovori: Bo, bo, saj je tudi do sem prišla.
Prva nadaljuje: Ah, ja, samo sedaj si spet neko dramo ustvarja. Ko bi si samo dovolila spregledati, kako je vse pravzaprav enostavno.
In druga doda: Morda rabi samo malo naše spodbude.

Obrnem se okoli in globoko diham. Za hip kar ne morem dojeti, kaj se pravzaprav dogaja. Če bi imela štumfe, bi me v tistem trenutku sigurno sezulo. Z dlanmi se oprimem skale, nanjo prislonim čelo in si govorim: Vse je v redu, vse je redu …ne meša se ti, vse je v redu …

Ko v paniki iščem razumske razlage, zaslišim tretji glas: Res je vse v redu. Varna si. V hipu planem navzgor in gledam naokoli. Tisti dve ptici sta še vedno tam, vendar ne govorita.
Kdo je to rekel, vprašam. Razprtih oči gledam naokoli in čakam.
Jaz, skala, znova zaslišim glas.
Skala? SKALA??? Skale govorite?, vprašam presenečeno.

Seveda, se zasmeje skala. Tudi ptici se smejeta.

Vse na Zemlji govori. Vsako drevo ima svojo zgodbo, vsak list poje svojo pesem. Vsaka reka šumi posebno melodijo in vsak potok žubori nova doživetja. Tudi živali govorijo, te usmerjajo. Ti sporočajo. Samo ti nisi slišala. Sedaj si tukaj, da spoznaš magičnost zemeljskega obstoja. Blagoslov preboja ni v tem, da se vržeš s pečine in čakaš, kaj bo. Blagoslov je v tem, da se odpreš, da sprejmeš, da si dovoliš videti, da si dovoliš spregledati. Stopi na rob pečine, mi še reče skala.

Ubogam jo in stopim na rob pečine.

Poglej naokoli in mi povej, kaj vidiš, me pozove.
Kaj pa čutiš?Začnem ji opisovati: Vidim morje, travnike, vidim skalovje, vidim tudi ptice, gozdove …

Čutim nežen vetrič, tople sončne žarke, čutim valovanje zraka …

Kaj pa slišiš?

Ko že hočem po stari navadi odgovoriti, da slišim piš vetriča, petje ptic, se spomnim, da se pravzaprav pogovarjam s skalo in da sem malo prej slišala, kako sta se dve ptici pogovarjali o meni. Malo pomolčim, zaprem oči in zares prisluhnem, kaj slišim. Čez čas odgovorim: Slišim polno glasov, ki se prepletajo v čudovito pesem. Slišim zrak, kako kroži. Slišim objem vetriča. Slišim žarke sonca. Vse slišim, a hkrati jih čutim. Slišim jih skozi občutja.

Mhm, pripomni skala. Prva ptica pa zadovoljno prikima in reče: Končno.

Ko se že hočem burno odzvati, na kaj nekaj namiguje, saj sem vendar trdno delala, da sem danes tukaj, skozi celotno telo začutim poseben vetrič, pretok, nekaj, kar me objame v čisto ljubezen. Začutim hvaležnost, da sem danes tukaj in razumem, kaj “končno” pravzaprav pomeni. Ni obsojanje. Je samo pozdrav, veselje ob mojem prihodu domov.

Razprem roke in znova pogledam v daljavo. Zagledam čudovito prepleteno mrežo, ki v najlepših barvah ustvarja življenje na Zemlji. Ko pogledam svoje telo, vidim, kako se popolno ujema s skalo, na kateri stojim, z zrakom, ki ga diham. Dojamem, da sem del popolnosti in da sem popolna točno takšna, kot sem.

Moje dihanje postane bolj globoko, daljše. Spoznavam, da z vsakim vdihom vase sprejemam božanskost, ki objema vse celice mojega telesa. Prepoznavam, da je res vse povezano. Da nikoli nisem sama. Da smo vsi eno, vsi smo del božanskosti. Čutim popolno povezavo z Zemljo in vidim, kako se moja stopala skozi skalo zlivajo v neskončnost.

Občutim popolni mir. Popolno varnost. Prepoznam, kako je vse enostavno. Dosegljivo.

Ko stopim še korak naprej proti robu pečine, vidim, da se tudi pečina ne konča. Vse se nadaljuje. Lahko grem naravnost. Lahko po stopnicah. Lahko pa tudi poletim in se predam mehkim nedrjem popolne zemeljske mreže. Vse poti so mi odprte. Odločitev, katero bom izbrala, pa je samo moja. <3

Danijela F.

Škodovati Zemlji pomeni pljuvati vase

 

»Kako se da kupiti ali prodati nebo in toploto zemlje? Kaj takega nam je čisto tuje. Svežina zraka in bistrina vode nista v naši lasti, kako ju boste tedaj kupili?

Vsaka ped te zemlje je našemu ljudstvu sveta. Vsaka lesketajoča se borova iglica, vsako zrnce peska na rečnem bregu, vsaka meglica sredi temnega gozda, vsaka majhna žuželka je sveta v mislih in življenju mojega ljudstva, Sokovi v drevesih so prežeti s spomini na rdečega človeka.

Ko mrtvi bledoličnikov odidejo na sprehod med zvezde, pozabijo na zemljo, ki jim je dala življenje. Naši mrtvi nikdar ne pozabijo na prelepe zemlje, kajti zemlja je mati rdečega človeka. Del zemlje smo in ona je del nas. Dišeče trave so nam sestre; jelen, žrebec, veliki orel – so naši bratje. Skalnati vršaci, sončni pašniki, toplo ponijevo telo in človek – vsi sodijo v isto družino.

Ko nam veliki poglavar Washingtona pošilja glas, da želi kupiti našo zemljo, preveč terja od nas. Veliki poglavar nam sporoča, da nam bo našel kraj, kjer bomo lepo živeli. On nam bo oče, mi njemu otroci. Razmislili bomo o tej ponudbi, da kupite našo zemljo. Toda to ne bo lahko. Nam je ta zemlja sveta.

Svetlikajoča se voda, ki teče po brzicah in rekah, ni le voda, je kri naših prednikov. Če prodamo zemljo, ne pozabite, da je ta voda sveta, svojim otrokom morate povedati, da je sveta, da vsak odsev v bistrem jezeru pripoveduje dogodke in spomine iz življenja našega ljudstva. Žuborenje vode je glas očeta mojega očeta.

Reke so naše sestre, tešijo nam žejo. Reke nam nosijo kanuje in hranijo otroke. Če vam prodamo zemljo, ne pozabite, se spomnite in učite, da so reke naše, pa tudi vaše sestre. Zato morate rekam izražati dobroto, kakšno izkazujete sestri.

Vemo, da nas beli človek ne razume. Njemu je kos zemlje enak kateremu koli drugemu kosu zemlje. Tujec je, ki pride ponoči in vzame zemlji vse, kar potrebuje. Zemlja mu ni brat, temveč sovražnik. Ko si jo podvrže, gre naprej. Za seboj pušča grobove očetov in mu tega ni mar. Grobove svojih očetov in zemljo, ki mu rojeva otroke, prepusti pozabi. Do matere zemlje in brata neba se vede kot do stvari, ki se dajo kupiti, oropati, prodati kot živina in bleščeč nakit. Njegov pohlep bo uničil zemljo in za sabo pustil le opustošenje.

Ne vem. Naš način življenja se razlikuje od vašega. Rdečega človeka ob pogledu na vaša mesta zablodijo oči. Morda zato, ker je divji in teh stvari ne razume. V mestih belega človeka ni mirnega kotička. Ni kraja, kjer bi se spomladi slišalo vrstenje listja ali drget mušičjih krilc. Morda zato, ker sem divji – ne morem razumeti. Hrup mi žali ušesa. Le kaj velja življenje, če človek ne more slišati bokanja samotnega kozoroga in nočnega prepira žab v močvirju? Jaz sem rdečekožec in marsičesa ne razumem. Indijanec ima rad mehak zvok vetra, ko se igra z močvirsko gladino, in vonj pomladne sape, osvežene s popoldanskim dežjem in borovjem.

Največje bogastvo rdečega človeka je zrak. Vse živo si deli isti dih – žival, drevo, človek. Ta dih je potreben vsem. Beli človek pa kakor da ne opaža zraka, ki ga vdihuje. Imun je za smrad kot kdor je že dolgo v smrtnem boju. Če vam prodamo zemljo, ne pozabite, da je zrak dragocen, da zrak deli svoj duh z vsem živim, ki ga vzdržuje. Veter, ki je dal prvi dih mojemu dedu, bo sprejel tudi njegov zadnji dih. Če vam prodamo zemljo, jo varujte kot svetinjo, kot kraj, kamor bo beli človek hodil vdihovat veter, oslajen z vonjem poljskega cvetja.

Razmislili bomo o vaši ponudbi za nakup zemlje. Če se odločimo, da privolimo, bomo zahtevali, da izpolnite tale pogoj: Beli človek se mora vesti do tukajšnjih živali kot do svojih bratov! Divji sem in ne razumem drugačnega življenja. Na prerijah sem videl na tisoče bivolov, ki jih je bledoličnik pustil za seboj, ko jih je postrelil z dirjajočega vlaka. Divjak sem in ne razumem, kako je lahko železni konj, iz katerega se vije dim, pomembnejši od bivola, ki ga ubijemo zato, da bi preživeli.

Kaj je človek brez živali? Ko bi živali ne bilo več, bi človek umrl od velike osamljenosti duha. Kakorkoli se zgodi živalim, kmalu zadene tudi človeka. Na svetu je vse povezano.

Učite otroke, da imajo pod nogami pepel naših dedov. Da bodo spoštovali zemljo, jim povejte, da je bogata z življenjem prednikov. Svoje otroke učite, kakor jih učimo mi, da je zemlja naša mati. Kar se zgodi zemlji, se zgodi tudi njenim otrokom. Če človek pljune na tla, pljune sam nase.

Zemlja ni človekova last. Človek je last zemlje. To mi dobro vemo. Vse je zvezano med sabo, prav kakor je družina povezana s krvjo. Človek ni stvarnik tkanine življenja, temveč le nitka na njej. Kar dela s tkanino, dela sam s seboj.

Tudi beli človek, čigar bog hodi in govori z njim kot prijatelj s prijateljem, ne bo ušel skupni usodi. Morda smo vendarle bratje. Bomo videli. Le eno vem zagotovo, a to bo moral nekoč razumeti tudi beli človek: naš Bog je isti Bog. Morda mislite, da morate imeti tudi njega v lasti, ko se pripravljate, da vzamete vso našo zemljo. Toda ne! On je Bog vseh ljudi in njegova milost je enaka za rdečega in belega človeka. Ta zemlja mu je vse. Oskruniti jo, pomeni oskruniti njenega stvarnika. Beli ljudje bodo izginili; morda celo prej kot druga plemena.

Ne onečejajte si postelje, neke noči se boste zadušili v lasnih iztrebkih. Ko boste izginjali, boste plameneli v ognju Boga, ki vas je privedel sem in vam po nerazložljivi nakani dal oblast nad to zemljo in rdečim človekom. Taka usoda je nam videti bedna.

Ne razumemo čemu pobijajo bizone, čemu krotijo divje konje, čemu je sredi gozda toliko človeškega vonja, čemu je pogled na zelene hribe pretrgan z govorečimi žicami. Kje so goščave? Ni jih več. Kje je orel? Ni ga več. Pravega življenja je konec. Začenja se boj za obstanek.«

Vir: F.Burgar, Kako naj vam prodamo modrino neba, 1988

Morda je to besedilo za zahodnega človeka zahtevno ali pa smešno. Ampak bolj ko se kot družba po nekih teorijah razvijamo, bogatimo, kopljemo v znanju, dlje smo od osnove, od temeljev, ki so najpomembnejši za naše preživetje. Pozabili smo, kaj je narava, kaj nam daje in kakšna je naša vloga v njej. A vemo, kaj pomeni beseda sožitje? A se sploh zavedamo, da je nekoč tak odnos že obstajal pri starih ljudstvih? Vse nam je samoumevno, zemlja je »naša« last – in to brez milosti! A je res nujno, da posekamo še več gozdov, reguliramo še več rek, v zrak izpustimo še več strupov, živimo v hrupu, za povrhu pa se dnevno zasipamo z odpadki in uživamo hrano, ki morda ni videla niti svetlobe niti zemlje. A je to razvoj? A je to višek vse tehnologije? Ampak počasi, počasi se tudi bel človek zaveda, da ta vlak s katerim se trenutno vozimo, ne pelje ravno v pravo smer.

Toliko je analiz trenutnega stanja okolja, toliko je zagrizenih okoljevarstvenikov, organizacij, služb, ki delajo pomembne korake, a žal prepočasi; tistega temeljnega, kolektivnega premika zavedanja še vedno ni.

Zakaj???? Ker beli človek še vedno ne razume in še vedno ne čuti svoje povezanosti s celotno naravo. Dokler išče mir v mestu, izpolnjenost v nakupovalnem centru in ljubezen v drugih ljudeh je to odraz, kako daleč od narave je.

Ko se bo vsak beli človek začel učiti od narave, ko bo poslušal ptice, opazoval potoke, ko bo zavestno občudoval prelepe gozdove, travnike, hribe in živali v njem. Ko bo vse to občutil. Ko bo spoštoval. Ko bo ponovno vzpostavil ta prvinski in najbolj pravi odnos do narave. Ko se bo zavedal, da ni samoumevno, da živimo, da imamo hrano, vodo, čist zrak, ampak da je vse to dar, priložnost, in da vse to ni nikogaršnja last – za ta čas pa zagotovo lahko damo optimistične napovedi.

Ampak za takšno mišljenje se je potrebno odločiti. Žal ima človek še vedno svobodno voljo. Nekaj časa bo še verjetno iskal izpolnitev v potrošništvu, v mestih, v gneči, v materialnih dobrinah. Nekaj časa bo še verjetno živel pod krinko srečneža.

Pojdimo v naravo. Prisluhnimo ji, poglejmo jo, naužijmo se zraka v njej, miru v njej.  Bodimo zgled drugim.

Kar pa je najpomembnejše. Če hočemo ustvariti zavedno družbo, družbo ki se bo zavedala svoje vloge v naravi, svoje odgovornosti in svoje povezanosti z vsem živim – bodimo zgled otrokom. Poučujmo o tem otroke. Dovolimo, da tudi otroci uživajo vse darove naše matere.

 

Tadeja Rataj


Zemlja joče

Danes je intenziven dan. Moje zaznave so vse močnejše. Hvaležna sem za tako lep jesenski dan. Hvaležna sem za vse darove matere Zemlje in za vsak dih, ki ga lahko naredim danes, sredi prijetno toplega in jesensko obarvanega gozda. Hvaležna sem za ptičje petje, ko ptice pojejo zares čudovite melodije. Hvaležna sem reki, ki teče in spira vsa težka čustva, ki so se nabrala v preteklih dneh. Sem mirna. Sem tukaj in v tem trenutku. Občutim radost.

A obenem me ves čas nekaj močno moti in otežuje. Preplavljajo me občutki, ki jih nisem vajena. Počutim se tako utesnjeno, nekaj mi ne da dihati. Počutim se razdraženo. Ni mi jasno zakaj, saj sem v miru sama s seboj. Zavem se močneje, zavem se velike žalosti. Gre mi na jok. Zavem se, da Zemlja joče. Zavem se, da je Zemlja ranjena in da so pritiski hudi. Zemlja želi spregovoriti z menoj. V takšnem čudovitem popoldnevu se mi res zdi nenavadno, da o tem razmišljam. Ampak zavem se vseh grozot, ki jih ljudje povzročamo drug drugemu, kaj šele naravi. Kje smo pozabili vse občutke? Kje smo pozabili vso moralo? Kam smo dali brezpogojno ljubezen do sočloveka in do matere Zemlje.

Ko opazujem vso ravnovesje v naravi, se vsak dan znova in znova čudim temu čudežu. Vsak dan znova sem hvaležna soncu, da me greje, naravi, ki me bogati, hrani in miru, ki ga najdem tu.

A kam gre družba, kam gre sistem – v katero smer gre avtocesta stresnega časa, pehanja za denarjem? A smo še zmeraj na tej avtocesti? Toliko je napetosti v zraku. Vsak dan je te napetosti več.

Dokler ne bo kritična masa ljudi spet začutila narave, bo Zemlja jokala. Tudi jaz danes jočem skupaj z njo, ker čutim odgovornost, umazanijo, balast in nehumanost, ki je še ne znam povsem preseči. Iščem odgovore, rešitve. Delam plane in načrte. Zelo majhne korake.

Danes čutim nas ljudi, kot parazite na tem planetu. Kaj nam daje mati Zemlja, in kaj ji vračamo?

Kje smo izgubili notranjo modrost, zdravo kmečko pamet?

Grem nazaj v gozd, da se še malo izjočem in spustim iz sebe umazanijo družbe.

Mogoče se sliši otopelo, mogoče tokrat pišem pesimistično. Ampak to je del mene, del mojega čutenja. Ne da se pretvarjat. Čeprav je čudovit in popoln dan, ko običajno pozabljamo na vsa bremena življenja, se tokrat ne da prekriti kaotičnega stanja.

Ne morem si zatiskat oči, če čutim drugače.

Ljudje – zbudimo se!

Moja želja je, da se nas poveže čimveč čutečih in odgovornih.

Da začnemo živeti v svetu harmonije in povezanosti z naravo. Želim svet brez mask, brez okvirjev, brez pretvarjanja, iluzij in praznih obljub.

K sreči že opazujem zametke novega sveta –  sveta iskrenosti, zaupanja in podpore. Vem da nam bo uspelo. A kakšna bo cena do takrat, kje je večina sedaj?

Zemlja sporoča, da je zdaj pravi čas, da ji prisluhnemo. Zato obudimo svoje čute, povežimo se z naravo, prisluhnimo ji. Ko prisluhnemo naravi, vemo, kaj je resnična sreča, kaj je resnično pomembno v življenju in kje je naše mesto tukaj na Zemlji.

Gozd je učilnica življenja, preprostosti bivanja, povežimo se z njim, opazujmo ga s srcem.

 

Tadeja Rataj

Prihajajoče delavnice